Številka:	U-I-192/23-13
Datum:	1. 2. 2024

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Višjega sodišča v Mariboru, na seji 1. februarja 2024

Drugi odstavek 61. člena in peti odstavek 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 93/07, 28/09, 51/10, 26/11, 53/14, 54/15, 11/18 in 36/21) nista v neskladju z Ustavo.

1. Predlagatelj vlaga zahtevo za oceno ustavnosti drugega odstavka 61. člena in petega odstavka 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Pojasnjuje, da mora odločiti o pritožbi dolžnika iz postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine zoper sklep sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo njegov ugovor zoper naložitveni del sklepa o izvršbi kot neobrazložen, in sicer (v relevantnem delu) zato, ker naj bi dolžnik sicer zatrjeval dejstva, s katerimi je oporekal uveljavljani terjatvi, vendar naj za zatrjevana dejstva ne bi niti predložil niti predlagal nobenih dokazov. Predlagatelj meni, da mora pri odločanju o navedeni pritožbi uporabiti drugi odstavek 61. člena in peti odstavek 62. člena ZIZ, ki naj bi bila v neskladju s 14. in 22. členom Ustave. Navaja, da ima postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine dvojno naravo. V prvi fazi, pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, naj bi imel pravno naravo pravdnega postopka (postopka za izdajo plačilnega naloga), kateremu pa naj bi bila (pogojno, za primer, da bo sklep o izvršbi postal pravnomočen) priključena tudi hkratna dovolitev izvršbe, ki se bo opravila po pravnomočnosti sklepa o izvršbi. V tej izvršbi naj bi bil izvršilni naslov kondemnatorni (naložitveni) del pravnomočnega in izvršljivega sklepa o izvršbi, torej del, v katerem je dolžniku naloženo plačilo upnikove terjatve. Postopek naj bi v fazo izvršilnega postopka prešel šele po pravnomočnosti sklepa o izvršbi, in sicer na podlagi izvršilnega naslova, pridobljenega v predhodnem postopku dovolitve izvršbe na podlagi verodostojne listine.

2. Predlagatelj podrobno utemeljuje, zakaj je procesno breme, ki je upniku naloženo v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine, minimalno – in bistveno manjše kot v rednem pravdnem postopku (glede dejanskih navedb in predložitve dokazov). Sodišče naj bi sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine izdalo na podlagi predloga, v katerem naj bi upniku bilo dejansko treba le opredeliti dolžnikovo obveznost (z zneskom in zapadlostjo) ter na kratko opredeliti temelj zahtevka in označiti verodostojno listino. Sodišče naj ne bi preverjalo resničnosti podatkov upnika in naj tudi ne bi presojalo sklepčnosti njegovega zahtevka – za kar naj v predlogu niti ne bi bilo dovolj dejanske podlage. Predlagatelj poudarja, da lahko dolžnik presojo utemeljenosti upnikovega zahtevka v kontradiktornem postopku doseže šele naknadno, z vložitvijo pravočasnega obrazloženega ugovora, ki mu sledita razveljavitev sklepa o izvršbi in odločanje o upnikovem predlogu kot o tožbi v pravdnem postopku (po tem, ko upnik navedbe iz predloga dopolni, da je tožba sploh sposobna za obravnavo).

3. Predlagatelj trdi, da drugi odstavek 61. člena ZIZ dolžniku v zvezi z obrazloženostjo ugovora zoper naložitveni del sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine nalaga bistveno težje procesno breme kot upniku v zvezi z obrazloženostjo predloga za izvršbo. S tem naj bi bil dolžnik brez stvarno utemeljenega razloga postavljen v bistveno slabši procesni položaj, kot naj bi ga imel v postopku upnik. Po mnenju predlagatelja sta s tem dolžniku kršeni pravica do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave in pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki naj bi varovala tudi enakost strank v postopku. Navedeni človekovi pravici naj bi bili z izpodbijano ureditvijo kršeni tudi zato, ker naj bi bil dolžnik, ki se po volji upnika znajde v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine, brez stvarno utemeljenega razloga slabše obravnavan kot toženci v pravdnem postopku (predlagatelj podrobno opisuje, kako naj bi bilo lažje procesno breme toženca, ki nasprotovanje zahtevku izrazi z odgovorom na tožbo).

4. Predlagatelj nadaljuje s povzemanjem sodne prakse rednih sodišč, ki naj bi do neke mere lajšala položaj dolžnika, zlasti glede (ne)navedb dejstev v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine (zanikanje obstoja temelja za nastanek terjatve, ugovor nevednosti). V takih primerih naj bi bilo treba po sodni praksi dolžnikov ugovor zoper naložitveni del sklepa o izvršbi šteti za obrazložen, tudi če dolžnik v njem ne predlaga dokazov. Vendar naj ta sodna praksa ne bi mogla rešiti primerov, kakršen naj bi bil tudi sprožilni primer, iz katerega izvira zahteva za oceno ustavnosti. Dolžnik naj se glede na vsebino drugega odstavka 61. člena ZIZ ne bi mogel razbremeniti obveznosti, da za svoje ugovorne navedbe predlaga dokaze, v tistih primerih, ko je mogoče razbrati, da priznava obstoj poslovnega razmerja in temelja za nastanek terjatve, ko mu je znana verodostojna listina, uveljavlja pa druge razloge, zaradi katerih nasprotuje terjatvi, v zvezi z njimi pa sam nosi trditveno in dokazno breme. Predlagatelj meni, da v takih primerih načeloma ni ovir, da dolžnik že v ugovoru ne bi mogel podati trditev, s katerimi bi nasprotoval upnikovemu zahtevku, in predlagati dokazov zanje.

5. Predlagatelj zatrjuje, da mu peti odstavek 62. člena ZIZ v nastalem položaju zaradi neizpolnitve zahteve iz drugega odstavka 61. člena ZIZ narekuje zavrnitev dolžnikove pritožbe in potrditev zavrnitve ugovora kot neobrazloženega in neutemeljenega. Predlagatelj meni, da sta izpodbijani določbi v delu, iz katerega izhaja, da se kot neobrazložen zavrne ugovor dolžnika zoper naložitveni del sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, v katerem niso predloženi dokazi za ugovorne navedbe, v neskladju z drugim odstavkom 14. člena in 22. členom Ustave in da brez vložitve zahteve za oceno ustavnosti ne more uveljaviti stališč, ki jih po njegovem prepričanju terja zagotovitev spoštovanja dolžnikovih pravic iz Ustave.

6. Ustavno sodišče je zahtevo poslalo v odgovor Državnemu zboru, ki nanjo ni odgovoril. O zahtevi je podala mnenje Vlada. Vlada meni, da zahteva za oceno ustavnosti ni utemeljena. Opozarja na dolžnost ustavnoskladne razlage zakona. Zavrnitev ugovora konkretnega dolžnika v konkretnem postopku naj iz zakonskega besedila ne bi izhajala nedvoumno in enoznačno. Izpodbijani določbi naj bi tudi ne preprečevali materialnega procesnega vodstva sodišča. Vlada tako navaja, da se za obrazložen ugovor štejejo ugovor, v katerem dolžnik zanika poslovno razmerje z upnikom, ugovor, v katerem je vsebovana izjava dolžnika o nevednosti, pa tudi ugovor, v katerem dolžnik zgolj trdi, da upniku ne dolguje ničesar več. Zato naj tudi dolžnik iz konkretnega postopka, v zvezi s katerim je predlagatelj vložil to zahtevo, ne bi smel biti v slabšem položaju. Vlada trdi, da je ta dolžnik v ugovoru vendarle predlagal nekatere dokaze in podal nekatere trditve.

7. Ustavno sodišče je mnenje Vlade vročilo predlagatelju. Predlagatelj se z mnenjem ne strinja in navaja, da petega odstavka 62. člena in drugega odstavka 61. člena ZIZ ni mogoče razlagati tako, da bi bilo mogoče zavarovati dolžnikove človekove pravice iz drugega odstavka 14. člena in 22. člena Ustave. V zadevi, v zvezi s katero je predlagatelj vložil to zahtevo, naj ne bi šlo za enega od primerov, v katerih je že sodna praksa odstopila od striktno razumljene zahteve, da mora dolžnik za svoje ugovorne navedbe predlagati dokaze. Predlagatelj poudarja, da pravilo, ki ga iz zakonske določbe izlušči razlaga, ne sme biti v nasprotju s pomenom, ki ga jasno izraža besedilo in smisel določbe, ne sme zgrešiti ali popačiti zakonodajnega cilja in ne sme na novo kreirati pravila ali določbi dodajati vsebine, ki je nima. Zato meni, da je za zagotovitev ustavnoskladne odločitve potrebna intervencija Ustavnega sodišča.

8. Ustavno sodišče je vpogledalo v izvršilni spis št. II Ip 309/2023 Višjega sodišča v Mariboru.

9. Sodišče, ki pri odločanju meni, da je zakon ali del zakona, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, mora na podlagi 156. člena Ustave in prvega odstavka 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) prekiniti postopek in z zahtevo začeti postopek za oceno njegove ustavnosti. Tako dejstvo prekinitve postopka kot tudi to, da mora sodišče izkazati, da mora izpodbijano zakonsko določbo uporabiti v postopku, v katerem odloča, spadata v okvir procesne predpostavke iz 156. člena Ustave in iz prvega odstavka 23. člena ZUstS, ki mora biti izpolnjena za začetek postopka za oceno ustavnosti zakona. Pri tem mora sodišče izkazati, da izpodbijanih zakonskih določb ni mogoče razložiti ustavnoskladno.¹

10. Predlagatelj je izkazal obstoj te procesne predpostavke. Zahtevi za oceno ustavnosti je priložil pravnomočen sklep o prekinitvi pritožbenega postopka do odločitve Ustavnega sodišča. Iz tega sklepa izhaja, da predlagatelj odloča o pritožbi dolžnika zoper zavrnilni del sklepa sodišča prve stopnje, s katerim je sodišče odločilo o ugovoru dolžnika zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Iz sklepa o prekinitvi pritožbenega postopka, zahteve za oceno ustavnosti in dokumentacije v sodnem spisu izhaja, da v pretežnem delu drži trditev predlagatelja, da mora uporabiti peti odstavek 62. člena ZIZ v zvezi z drugim odstavkom 61. člena ZIZ in potrditi zavrnitev dolžnikovega ugovora oziroma da brez vložitve zahteve za oceno ustavnosti ne more zavarovati (po lastni presoji) ogroženih človekovih pravic dolžnika v izvršilnem postopku. Ta trditev predlagatelja drži v delu, v katerem se nanaša na sporni del upnikove terjatve v višini 33.224,18 EUR, saj je v tem delu dolžnik v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine zgolj navedel dejstva, ki naj bi utemeljevala zavrnitev tega dela upnikovega zahtevka (nepravilno izvedena gradbena dela), medtem ko je dokaze, s katerimi dokazuje ta dejstva, navedel šele v pritožbi zoper prvostopenjsko zavrnitev ugovora (»zapisnik o kvalitetnem pregledu objekta« in elektronska pošta župana Občine Podlehnik). Zato vsaj v tem delu izpodbijani določbi ZIZ predlagatelju ne puščata prostora za drugačno odločitev, kot je zavrnitev ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, kar prepričljivo izhaja tudi iz ustaljene sodne prakse, na katero se sklicuje predlagatelj v zahtevi in odgovoru na mnenje Vlade. S predlagateljem se je treba strinjati, da bi drugačna odločitev pomenila razlago contra legem, s katero bi sodišče prestopilo rob dopustnega razlagalnega prostora. Tako je predlagatelj izkazal, da mora uporabiti drugi odstavek 61. člena in peti odstavek 62. člena ZIZ, ki ju ni mogoče razložiti v skladu s predlagateljevo ustavnopravno tezo o vsebini jamstev drugega odstavka 14. člena in 22. člena Ustave.

11. Ustavno sodišče razume zahtevo za oceno ustavnosti tako, da predlagatelj zahteva oceno ustavnosti zakonske ureditve, ki terja zavrnitev neobrazloženega ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ki ga dolžnik izpodbija (tudi) v delu, v katerem mu je naloženo, naj poravna terjatev, kolikor se ugovor šteje za neobrazložen, ker mu dolžnik ni priložil oziroma v njem predlagal dokazov, s katerimi se utemeljujejo dejstva, ki jih je navedel v ugovoru. To izhaja iz same zahteve² in tudi ustreza dejstvom t. i. »sprožilnega primera«, v zvezi s katerim je bila zahteva vložena. V tem obsegu je Ustavno sodišče opravilo presojo skladnosti drugega odstavka 61. člena in petega odstavka 62. člena ZIZ z Ustavo.

12. Prvi odstavek 61. člena ZIZ določa, da za ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine³ veljata 53.⁴ in 54. člen ZIZ, s tem da je v meničnih in čekovnih sporih rok za ugovor tri dni. Drugi odstavek 61. člena ZIZ se glasi: »Če se z ugovorom iz prejšnjega odstavka izpodbija sklep o izvršbi v delu, s katerim je dolžniku naloženo, da poravna terjatev, se šteje, da je ugovor v tem delu obrazložen, če dolžnik navede dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predlaga dokaze, s katerimi se ugotavljajo dejstva, ki jih navaja v ugovoru.«

13. Iz prvega odstavka 62. člena ZIZ izhaja, da če dolžnik v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine ne izjavi, v katerem delu izpodbija sklep, se šteje, da ga izpodbija v celoti. Drugi odstavek 62. člena ZIZ zapoveduje sodišču, naj razveljavi sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, če dolžnik sklep o izvršbi izpodbija v celoti ali samo v delu, v katerem mu je bilo naloženo, naj terjatev plača. Sodišče nato nadaljuje postopek kot pri ugovoru zoper plačilni nalog,⁵ če pa za to ni pristojno, se izreče za nepristojno in zadevo odstopi pristojnemu sodišču. Predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki je bil podlaga za izdajo razveljavljenega sklepa o izvršbi, se obravnava kot tožba v pravdnem postopku. Če pa dolžnik izpodbija sklep o izvršbi samo v delu, v katerem je sodišče dovolilo izvršbo, se postopek nadaljuje kot postopek o ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova (tretji odstavek 62. člena ZIZ).⁶ Peti odstavek 62. člena ZIZ se glasi: »Sodišče ne ravna po prejšnjih odstavkih tega člena, če ugovor ni obrazložen oziroma je prepozen, nepopoln ali nedovoljen. V teh primerih sodišče ugovor v skladu z zakonom s sklepom zavrne ali zavrže.«

14. Iz zakonske ureditve torej izhaja, da sodišče, ki odloča o ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ki se nanaša na del, v katerem je dolžniku naloženo, naj terjatev plača, ta ugovor (kot neobrazložen in neutemeljen) brez vročanja upniku v odgovor zavrne, če dolžnik v ugovoru ni predlagal dokazov, s katerimi bi se ugotavljala dejstva, ki jih je navedel v ugovoru, da bi ga na njihovi podlagi utemeljil.

15. V postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine je sicer do ugotovitve pravnomočnosti sklepa o izvršbi izključno krajevno pristojno Okrajno sodišče v Ljubljani, razen če zakon določa drugače (prvi odstavek 40.c člena ZIZ).⁷ Po ugotovitvi pravnomočnosti sklepa o izvršbi, kakor izhaja iz tretjega odstavka 40.c člena ZIZ, je za vodenje in odločanje v izvršilnem postopku na prvi stopnji krajevno pristojno tisto sodišče, ki je krajevno pristojno za odločanje glede na dovoljena sredstva izvršbe.

16. Drugi odstavek 41. člena ZIZ določa, da morajo biti v predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine navedeni: upnik in dolžnik z identifikacijskimi podatki iz 16.a člena ZIZ; verodostojna listina; dolžnikova obveznost; opredelitev temelja zahtevka; sredstvo ali predmet izvršbe; drugi podatki, ki so glede na predmet izvršbe potrebni, da se izvršba lahko opravi; in zahteva, naj sodišče naloži dolžniku, da v osmih dneh, v meničnih in čekovnih sporih pa v treh dneh po vročitvi sklepa, plača terjatev skupaj z odmerjenimi stroški. Upniku verodostojne listine, na podlagi katere zahteva izvršbo, predlogu za izvršbo ni treba priložiti, temveč jo mora le določno označiti in navesti datum zapadlosti terjatve (peti odstavek 41. člena ZIZ). Pravila, ki urejajo obvezno vsebino sklepa o izvršbi, so vsebovana v 44. členu ZIZ. V sklepu o izvršbi, s katerim sodišče dovoli izvršbo, so navedeni: upnik in dolžnik z identifikacijskimi podatki; izvršilni naslov oziroma verodostojna listina; dolžnikova obveznost; sredstvo in predmet izvršbe; ter drugi podatki, ki so potrebni, da se izvršba lahko opravi. Sodišče v sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine navede, da je bil ta sklep izdan na podlagi podatkov, ki jih je posredoval upnik v predlogu za izvršbo, in da sodišče ni preverilo resničnosti njihove vsebine. S sklepom o izvršbi na podlagi verodostojne listine sodišče naloži dolžniku, naj v osmih dneh, v meničnih in čekovnih sporih pa v treh dneh po vročitvi sklepa, plača terjatev skupaj z odmerjenimi stroški,⁸ ter dovoli izvršbo; v njem praviloma navede še krajevno pristojno sodišče, ki bo izvršilni postopek vodilo in v njem odločalo po pravnomočnosti sklepa o izvršbi, in dolžnika pouči o pravici do vložitve ugovora zoper ta sklep, o obveznosti obrazložitve ugovora in o pravnih posledicah neobrazloženega ugovora. Sklepu o izvršbi, ki se vroči dolžniku, je priložena tudi kopija predloga za izvršbo (drugi odstavek 45. člena ZIZ).

17. Drugi odstavek 29. člena ZIZ pooblašča ministra za pravosodje, da predpiše vrste izvršb, v katerih se predlogi za izvršbo in druge vloge pošiljajo na obrazcih, in vsebino teh obrazcev, vrste izvršb, v katerih se predlogi za izvršbo in druge vloge vlagajo po elektronski poti in obdelujejo v informacijskem sistemu avtomatizirano, ter potek takega postopka. Pri avtomatizirani obdelavi vlog v informacijskem sistemu se sklepi in odredbe opremijo s strojnim odtisom sodnega pečata; podpis ni potreben (sedmi odstavek 29. člena ZIZ). Minister za pravosodje je sprejel Pravilnik o obrazcih, vrstah izvršb in poteku avtomatiziranega izvršilnega postopka (Uradni list RS, št. 104/11, 88/14, 44/16 in 13/21 – v nadaljevanju Pravilnik), ki v četrtem odstavku 3. člena določa, da je elektronski postopek izvršbe in zavarovanja (e-Izvršba-postopek) vrsta e-postopka za področje, ki ga ureja zakon. Predlogi za izvršbo na podlagi verodostojne listine, razen predlogov za izvršbo na podlagi priložene menice, se obvezno pošiljajo na obrazcih, predpisanih s Pravilnikom,⁹ in se tudi avtomatizirano obdelujejo v informacijskem sistemu e-Izvršba (4. in 5. člen Pravilnika). Vložitev predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine je vedno mogoča (ne pa obvezna) po elektronski poti (primerjaj 4.a člen Pravilnika). Po prejetju popolnega predloga za izvršbo se na podlagi podatkov, ki jih pošlje upnik v predlogu za izvršbo in katerih resničnosti vsebine Centralni oddelek za verodostojno listino pri Okrajnem sodišču v Ljubljani ne preverja, v 48 urah izdela sklep o izvršbi, ki je brez podpisa, opremljen zgolj s strojnim odtisom sodnega pečata (prvi odstavek 26. člena Pravilnika).

18. Teorija navaja, da je le izvršba na podlagi izvršilnega naslova izvršba v pravem pomenu besede, medtem ko gre pri izvršbi na podlagi verodostojne listine za integracijo postopka izdaje plačilnega naloga in izvršbe.¹⁰ Za izvršilni postopek naj bi bilo bistveno, da se v njem udejanja pravno razmerje, ki je že avtoritativno določeno, česar naj ne bi bilo mogoče trditi za kognicijski postopek, v katerem bo o tem razmerju šele odločeno. Verodostojna listina je po tem stališču le dokazilo o obstoju terjatve oziroma formalizirana trditev upnika, da je terjatev podana, o kateri pa bo šele treba odločiti.¹¹ Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-286/12, U-I-266/12 z dne 4. 6. 2014 (Uradni list RS, št. 45/14) pojasnilo, da je treba v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine po ugovoru dolžnika, enako kot v postopku za izdajo plačilnega naloga, v celoti opraviti postopek ugotavljanja utemeljenosti zahtevka (10. točka obrazložitve). Šele v tem postopku se namreč izkaže, ali je zahtevek tožnika utemeljen oziroma ali je tožnik resnično upnik in toženec resnično dolžnik.

19. Strinjati se je torej treba s predlagateljem,¹² da ima postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine dvojno naravo, in sicer v prvi fazi, pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, pravno naravo pravdnega postopka (postopka za izdajo plačilnega naloga), kateremu pa je (dejansko pogojno, za primer, da bo sklep o izvršbi postal pravnomočen) priključena tudi hkratna dovolitev izvršbe, ki se bo opravila po pravnomočnosti sklepa o izvršbi. Kot nadaljuje predlagatelj, upnik, ki vloži predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, še nima izvršilnega naslova, ki bi lahko bil podlaga za izvršbo in s katerim bi bila njegova terjatev do dolžnika nedvoumno ugotovljena, ampak mora v postopku izvršilni naslov (kondemnatorni ali naložitveni del pravnomočnega in izvršljivega sklepa o izvršbi) šele pridobiti. Vendar se o obstoju sporne terjatve odloči v kontradiktornem postopku le, če dolžnik pravilno ugovarja.¹³

20. Kot je bilo že navedeno, drugi odstavek 61. člena ZIZ določa, da se šteje, da je ugovor zoper kondemnatorni del sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine obrazložen, če dolžnik navede dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predlaga dokaze, s katerimi se ugotavljajo dejstva, ki jih navaja v ugovoru. Postavlja se vprašanje, kako razlagati besedno zvezo predlagatidokaze v okviru te določbe. Kljub temu da je bilo načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 9. 12. 1999 sprejeto na podlagi nekoliko drugačnega zakonskega besedila (ki je tudi za ugovor v postopku na podlagi verodostojne listine zahtevalo predložitev dokazov, ne pa njihovega predlaganja), je delno še vedno upoštevno in se v ključnem delu glasi: »Zahteva za predložitev dokazov (drugi odstavek 53. člena ZIZ) pomeni, da mora dolžnik ugovoru priložiti listine, na katere se sklicuje, oziroma navesti, zakaj jih ne more priložiti. Če dolžnik, ki uveljavlja razloge, ki preprečujejo izvršbo, ne more priložiti dokazov iz razlogov po tretjem odstavku 226. člena, 227. členu in 228. členu ZPP, bo izvršilno sodišče ravnalo po omenjenih zakonskih določbah. Če pa ne more priložiti dokazov iz omenjenih razlogov dolžnik, ki ugovarja sklepu o izvršbi, izdani na podlagi verodostojne listine, navajajoč razloge, ki imajo lahko za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka, če se izkažejo za resnične, bo listine po omenjenih določbah ZPP pridobilo pravdno sodišče.« Tega načelnega pravnega mnenja danes na podlagi spremembe zakonskega besedila, predvsem pa razvoja sodne prakse in ustavnosodne presoje, ni več mogoče razumeti tako, kot da lahko dolžnik svoje ugovorne trditve dokazuje le z listinami. V teoriji je bilo že pred časom sprejeto stališče, da zadostuje, če dolžnik v ugovoru zgolj predlaga dokaze, s katerimi se ugotavljajo dejstva, ki jih navaja v ugovoru (ne pa jih predloži).¹⁴ Izjema so lahko le listinski dokazi. Če jih dolžnik ima, jih mora ugovoru obvezno priložiti. V nasprotnem primeru je dolžan ustrezno obrazložiti, zakaj jih ni mogel priložiti, sicer velja, da ugovor ni utemeljen.¹⁵

21. Poleg tega je v sodni praksi sodišč danes uveljavljeno stališče, da je pri razlagi standardov za obrazloženost ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine treba upoštevati pravila o dokaznem bremenu – dolžnik, ki se brani z negativnimi dejstvi (zatrjuje neobstoj pravotvornega dejstva, na katero upnik opira svoj zahtevek), praviloma zanje ne nosi dokaznega bremena.¹⁶ Dolžnik lahko na ta način zlasti zanika obstoj poslovnega razmerja z upnikom. V določenih okoliščinah je sprejemljiva tudi obramba z ugovorom nevednosti o obstoju temelja za nastanek terjatve;¹⁷ če dolžniku uveljavljana terjatev oziroma njena podlaga ni poznana, je njegova možnost učinkovite obrambe sorazmerna kvaliteti procesnega gradiva, na katerem temelji izpodbijani sklep o izvršbi. Če upnik udejanji možnost, da v predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine ne navede dejanske podlage zahtevka, je treba dolžniku zagotoviti enakopraven položaj z ustrezno presojo obrazloženosti njegovega ugovora. Ta je v primeru upnikove gole navedbe dolžnikove terjatve lahko strožja takrat, ko je iz ugovornih navedb razvidno, da nastanek uveljavljane terjatve za dolžnika sploh ni sporen.¹⁸ Drugače pa je tedaj, ko upnik ne razkrije dejanske podlage uveljavljane terjatve, dolžnik pa ugovarja celotnemu znesku predlagane izvršbe in navaja, da iz njegovih poslovnih listin ni razviden ne znesek, ki ga predlaga upnik, ne zadeva, na podlagi katere je vložil predlog za dovolitev izvršbe.¹⁹

22. V presoji Ustavnega sodišča se je uveljavilo stališče, da je lahko neobrazložen samo tak ugovor, ki ne navaja nobenih pravno pomembnih dejstev oziroma ki za trditve, ki jih navaja, ne vsebuje nobenih argumentov in/ali dokazov, ki bi bili v zvezi s temi dejstvi oziroma trditvami. Če dolžnik zanika obstoj temelja za nastanek terjatve, mu dokazov o tem v izvršilnem postopku ni treba predlagati, saj je dokazno breme o tem na upniku in ne na dolžniku. Če dokaze predlaga, pa pri tem ne veljajo nobene omejitve glede izbora dokaznih sredstev (v poštev torej pridejo tudi ugovorni predlogi za zaslišanje strank, prič, postavitev izvedenca itd.).²⁰

23. Predlagatelj zatrjuje neskladje tako z drugim odstavkom 14. člena Ustave kakor tudi z 22. členom Ustave, pri čemer se opira na tisto sestavino človekove pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki varuje procesno enakost strank v postopku. Ker gre za ustavno pravilo, ki je z načelom enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave v razmerju posebnega in splošnega, v zadevi pa se dejansko zastavljajo vprašanja t. i. procesne enakosti, je Ustavno sodišče opravilo presojo teh očitkov z vidika 22. člena Ustave. Ker se zatrjevana neenakost nanaša na uresničevanje človekove pravice do izjave, je pomembno tudi, kakšna jamstva nudi 22. člen Ustave glede te.

24. Ustavno sodišče je že v odločbi št. Up-39/95 z dne 16. 1. 1997 (OdlUS VI, 71) navedlo, da mora biti stranki omogočeno, da navaja argumente za svoja stališča, da se v sporu izjavi tako glede dejanskih kot glede pravnih vprašanj (10. točka obrazložitve). Enako kot drugi stranki ji mora biti zagotovljena pravica navajati dejstva in dokaze, možnost, da se izjavi o navedbah nasprotne stranke ter o rezultatih dokazovanja, kot tudi pravica, da je prisotna ob izvajanju dokazov. Pravici stranke, da se v postopku izjavi, pa na drugi strani odgovarja obveznost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje, da pretehta njihovo relevantnost ter da se do tistih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli. V tej zvezi je pomembno, da je ugovor kot pravno sredstvo dolžnika zoper sklep o izvršbi, s katerim je predlogu za izvršbo ugodeno, namenjen zagotavljanju pravice do izjave dolžnika.

25. To velja še toliko bolj za ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Če je ta ugovor zavržen ali če je zavrnjen zaradi neobrazloženosti, to pomeni, da postane brez vsebinske presoje utemeljenosti upnikovega zahtevka pravnomočen kondemnatorni del sklepa o izvršbi. S tem nastane nov izvršilni naslov, ki ga prej ni bilo. In sicer na podlagi enostranskih podatkov, ki jih sodišču posreduje upnik, ne da bi se pri izdaji sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine preverjala resničnost podatkov, ki jih je podal upnik.²¹ V odločbi št. U-I-48/11, Up-274/11 z dne 16. 1. 2014 (Uradni list RS, št. 10/14) je Ustavno sodišče poudarilo, da ima ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine funkcijo uresničitve strankine pravice do izjavljanja, ki je sestavni del pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave (9. in 10. točka obrazložitve). Šele z vročitvijo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine namreč nasprotna stranka sploh izve, da je bil zoper njo sprožen sodni postopek, in šele z ugovorom zoper ta sklep prvič dobi možnost izjavljanja v postopku. Ne gre torej za primer, ko je toženec že bil deležen postopka in odločanja pred enim sodiščem. Takojšnje zavrženje ugovora ne pomeni meritorne presoje navedb v tem ugovoru in je z njim pravica do izjavljanja v postopku za stranko izgubljena.²²

26. Predlagatelj med drugim zatrjuje neskladje drugega odstavka 61. člena in petega odstavka 62. člena ZIZ v izpodbijanem delu (glej 11. točko obrazložitve te odločbe) zaradi neskladja z 22. členom Ustave, kolikor ta zagotavlja enakost orožij, to je takšno ureditev in vodenje postopka, ki zagotavlja enakopraven položaj strank. Predlagatelj ta očitek utemeljuje s trditvami, da izpodbijana ureditev dolžniku v zvezi z obrazloženostjo ugovora zoper naložitveni del sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine nalaga bistveno težje procesno breme kot upniku v zvezi z obrazloženostjo predloga za izvršbo. S tem naj bi bil dolžnik brez stvarno utemeljenega razloga postavljen v bistveno slabši procesni položaj, kot naj bi ga imel v postopku upnik.

27. V odločbi št. Up-39/95 je Ustavno sodišče poudarilo, da se mora pravdni postopek voditi ob spoštovanju temeljne zahteve po enakopravnosti in procesnem ravnotežju strank ter spoštovanju njihove pravice, da se branijo pred vsemi procesnimi dejanji, ki lahko vplivajo na njihove pravice in interese.²³ Bistven element pravice do enakopravnosti pravdnih strank je zahteva po enakosti orožij, ki pomeni, da je treba strankam v postopku pred sodiščem zagotoviti enakovreden procesni položaj. Stranki je torej treba zagotoviti enake možnosti pri seznanitvi s procesnim gradivom, pri predstavitvi njenih stališč, vključno z dokazi, ter pri obrambi pred navedbami nasprotne stranke.²⁴

28. Ustavno sodišče je doslej v ustavnosodni presoji v zvezi z enakostjo orožij v dokaznem postopku sprejelo več stališč. Odločilo je, da iz pravice do enakega varstva pravic v postopku iz 22. člena Ustave, ki je poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, izhaja tudi zahteva po kontradiktornem postopku, v katerem mora biti vsaki stranki dana možnost, da predstavi svoja stališča tako glede dejanske kot glede pravne podlage spora, da predlaga dokaze ter da se izjavi o navedbah nasprotne stranke ter rezultatih dokazovanja pod pogoji, ki je ne postavljajo v neenakopraven položaj nasproti drugi stranki. S tem, ko sodišče, ki je izdalo začasno odredbo, pritožniku pred izdajo začasne odredbe ni vročilo predloga za izdajo začasne odredbe in mu tako ni omogočilo, da se o predlogu izjavi, hkrati pa mu ni omogočilo vložitve ugovora zoper izdano začasno odredbo, o katerem bi samo odločilo in s tem zadostilo zahtevi po kontradiktornosti, je pritožnika postavilo v bistveno slabši položaj v postopku od tožnikovega in kršilo njegovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.²⁵ Ustavno sporno z vidika pravice do enakega obravnavanja bi bilo ravnanje sodišča, ki bi se odločilo, da bo izvedlo dokaz z zaslišanjem strank, vendar bi brez utemeljenega razloga zaslišalo le eno stranko, druge pa ne.²⁶ Ustavno sodišče je ugotovilo kršitev pravice do enakosti orožij v primeru, ko sodišče ni spoštovalo zahteve, da se ne sme poslabšati položaj stranke, če dokaza, ki ga predlaga in bi ji bil v prid, ni mogoče izvesti iz razloga, ki ni na njeni strani (pač pa, v tem primeru, zato, ker toženec iz upravnega spora sodišču ni poslal vseh spisov upravne zadeve).²⁷

29. V največji mogoči meri se k ustavno zahtevani vzpostavitvi enakosti orožij pripomore s tako ureditvijo, ki zagotavlja, da nima nobena od strank prednosti pred drugo.²⁸ Ko gre za dokaz s sodnim izvedencem, je z vidika zahteve po enakopravnosti strank pomembno, da se za izvedenca ne določi oseba, ki ji ne bi bilo mogoče zaupati, da bo mnenje zaradi morebitnih povezav z eno izmed strank ali s predmetom spora izdelala neobremenjeno, nepristransko. Z vidika zahteve po enakopravnosti strank v dokaznem postopku ni sprejemljivo, če se v sodnem postopku po odločitvi sodišča o ustreznosti izpodbijanih strokovnih ugotovitev in ocen izreka oseba, ki je sodelovala pri njihovem oblikovanju v predsodnem postopku pri izvedenskem organu ene od strank v poznejšem sodnem sporu.²⁹

30. Iz ustaljene razlage izpodbijanih zakonskih določb izhaja, da za dolžnika zadošča, da v ugovoru predlaga dokaze (lahko tudi le lastno zaslišanje), pri čemer ni omejitev glede izbora dokaznih sredstev (le listine, na katere se sklicuje, mora dolžnik ugovoru praviloma priložiti, razen v primeru, ko listine ni pri njem in je ni mogel pridobiti brez posredovanja sodišča). Pri določenih specifičnih tipih dopustnega ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine (negativna dejstva, ugovor nevednosti) se dolžnik lahko predlaganju dokazov celo izogne.³⁰ Ko to ni mogoče, mora dolžnik, da bi izpolnil merila obrazloženosti ugovora, predlagati dokaze, ki so relevantni, to je v zvezi z zatrjevanimi pravno pomembnimi dejstvi.³¹ Dolžniku vendarle ni treba predlagati vseh dokazov, ki jih v trenutku vložitve ugovora ima, niti dokazov za vsa dejstva, ki jih navaja v ugovoru; iz ustavnosodne presoje izhaja, da je neobrazložen samo ugovor, ki za trditve, ki jih navaja, ne vsebuje nobenih dokazov, ki bi bili v zvezi s temi dejstvi oziroma trditvami (glej 22. točko obrazložitve te odločbe). Navedeno je v skladu s ciljem zahteve po obrazloženosti ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, kot je bil pojasnjen že ob sprejemanju ZIZ.³² Vlada je v spremnem gradivu k predlogu zakona pojasnila, da ji je Državni zbor po opravljeni prvi obravnavi naložil, naj se ureditev ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine spremeni tako, da se prepreči vlaganje neutemeljenih in pavšalnih ugovorov.³³ Izkušnje z izvršbo na podlagi verodostojne listine na podlagi dotedanje ureditve (ki je dopuščala neobrazložene ugovore) naj bi pokazale, da je to pomanjkljivost, ki dolžniku omogoča, da z vložitvijo popolnoma neutemeljenih ugovorov izvršbo za dalj časa odloži.³⁴

31. Po drugi strani upniku predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine nikoli ni treba priložiti dokazov. Tudi verodostojne listine, ki je listinski dokaz, predlogu za izvršbo ni treba priložiti, temveč jo mora upnik le določno označiti in navesti datum zapadlosti terjatve. Sklep o izvršbi se izda avtomatizirano, ne da bi se preverjala resničnost vsebine predloga za izvršbo.

32. Ustavno sodišče mora najprej presoditi, ali drugi odstavek 61. člena in peti odstavek 62. člena ZIZ sploh posegata v pravico dolžnika iz postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine do enakega varstva pravic v postopku iz 22. člena Ustave v delu, v katerem ta zagotavlja ravnovesje procesnih položajev upnika in dolžnika v dokaznem postopku. Iz navedenih zakonskih določb izhaja, da se brez vsebinske presoje utemeljenosti upnikovega zahtevka zavrne neobrazložen ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, če v njem dolžnik ne predlaga dokazov, s katerimi se utemeljujejo dejstva, ki jih je navedel v ugovoru. S tem postane pravnomočen naložitveni del sklepa o izvršbi. Po drugi strani za upnika res ne velja ekvivalentna zahteva glede vsebine predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Upnik lahko doseže izdajo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ne da bi v predlogu navedel ali mu priložil dokaze. Ob tem je treba upoštevati, da je sodna praksa znatno omilila trdoto navedene ureditve za dolžnika, saj se v določenih primerih ugovor šteje za obrazloženega, čeprav dolžnik v njem ni predlagal dokazov. Poleg tega dokazno breme dolžnika ni zelo zahtevno. Zadošča že npr., da predlaga lastno zaslišanje.

33. Pri razlagi pravice do enakosti orožij v postopku je treba upoštevati nekatera stališča, ki so se ustalila pri razlagi splošnejše človekove pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Splošno načelo enakosti pred zakonom terja, da zakonodajalec v bistvenem enake položaje ureja enako, v bistvenem različne pa različno. Načelo enakosti zakonodajalcu ne preprečuje, da v mejah svoje pristojnosti določa kriterije, po katerih bo določena podobna dejanska stanja med seboj razlikoval in nanje vezal različne pravne posledice. Tovrstno razlikovanje, s katerim zakonodajalec zasleduje dopustne cilje, je bistvena sestavina zakonodajne pristojnosti.³⁵ Če določeni položaji niso v bistvenem enaki, Ustava ne zahteva njihovega enakega urejanja. Pri oceni (ne)enakosti primerjanih položajev se Ustavno sodišče ne sme osredotočiti le na določene izbrane vidike, značilnosti posameznega položaja, temveč mora upoštevati vse vidike, značilnosti ipd., ki ponazarjajo naravo in namen primerjanih prvin, njihovo bistvo. Le navedeno omogoča ustrezno oceno njihove primerljivosti za potrebe presoje z vidika splošnega načela enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave.³⁶

34. Podobno je pri enakosti orožij oziroma enakopravnosti strank znotraj postopka potrebna celovita, sintetična ocena položajev obeh strank postopka. Člen 22 Ustave ne zahteva, da bi bile njune pravice in obveznosti vedno in brez izjeme, v vseh položajih, enake. Kot smiselno³⁷ izhaja iz v tej odločbi navedene ustavnosodne presoje (glej 28. in 29. točko obrazložitve te odločbe) do posega v to človekovo pravico pride, ko je zakonodajalec eno od strank postavil v »bistveno slabši položaj« ali »eni od strank dal prednost pred drugo« ali »poslabšal položaj ene stranke v primerjavi z drugo«. Prav vsaka razlika v procesnih obremenitvah in dolžnostih strank ne pripelje do posega v procesno enakost orožij. Posega tako ni, ko stranki v nekem vidiku postopka dejansko nista v bistveno enakem položaju. Posega v to pravico ni niti tedaj, ko asimetrija v pravicah in obveznostih strank ni pomembna oziroma bistvena.

35. Dolžnik mora ugovoru dejansko predložiti dokaze le tedaj, ko priznava obstoj pravnega temelja uveljavljane terjatve (poslovnega razmerja), hkrati pa tudi obstoj in avtentičnost verodostojne listine (in to, da ima dovolj podatkov, da se do nje opredeli), tudi če oporeka pravni pravilnosti njene vsebine. Dolžnik, ki te ne priznava, namreč lahko vloži ugovor neobstoja pravnega temelja ali ugovor nevednosti, v katerem zatrjuje, da ne ve, ali upnik sploh ima verodostojno listino, oziroma da mu v predlogu označena listina ni znana ali da se do nje ne more opredeliti. Tema ugovoroma ni dolžan predložiti dokazov. Ko je tako, predlagatelj v bistvu zatrjuje protiustavnost ureditve, ki nalaga predložitev dokazov v prvi vlogi v postopku le dolžniku, ne pa upniku, vendar to dejansko le v položaju, ko dolžnik ne ugovarja niti obstoju pravnoposlovnega razmerja niti obstoju in avtentičnosti verodostojne listine, o njej pa se je tudi sposoben izreči. V takem položaju pa postane ustavnopravno upoštevno, da je verodostojna listina (torej faktura, menica in ček, javna listina, overjeni izpisek iz poslovnih knjig, overjena zasebna listina, listina, ki ima po posebnih predpisih naravo javne listine, in pisni obračun prejemkov iz delovnega razmerja) kvalificirana listina,³⁸ za katero je zakonodajalec ocenil, da je podana večja verjetnost njene verodostojnosti kot pri navadni zasebni listini. Ustavno sodišče ne vidi razlogov, da bi poseglo v to oceno.

36. Upnik, ki ima listino take kvalitete in teže in je na podlagi (mogoče je sklepati nesporne) navedbe o njenem obstoju izposloval sklep o izvršbi, ni v bistveno enakem položaju kot dolžnik, ki je prejel navedeni sklep o izvršbi in se odloča, ali bo zoper njega vložil ugovor. Zahteva po predložitvi ugovoru dokazov preprečuje vlaganje očitno neutemeljenih oziroma frivolnih ugovorov zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Če po drugi strani očitno neutemeljeno oziroma frivolno ravna upnik in npr. vloži predlog za izvršbo na podlagi neobstoječe verodostojne listine ali take listine z izmišljeno vsebino, dolžnik zlahka doseže razveljavitev takega sklepa o izvršbi z ugovorom neobstoja pravnega temelja ali nevednosti. Tudi če se dolžnik odloči priznati pravni temelj terjatve in se braniti s samostojnim ugovorom, kot je ugovor stvarnih napak ali plačila obveznosti, doseže standard obrazloženega ugovora razmeroma enostavno – zadošča, da predlaga vsaj en dokaz, ki je v zvezi z zatrjevanimi dejstvi, in to je lahko tudi njegovo zaslišanje.

37. Celovito in sintetično gledano, izpodbijana drugi odstavek 61. člena in peti odstavek 62. člena ZIZ ne ustvarjata procesnega neravnotežja v smislu bistvenega poslabšanja položaja dolžnika v primerjavi z upnikom in zato ne posegata v 22. člen Ustave. Navedeni določbi zato nista v neskladju z 22. členom Ustave.

38. Predlagatelj zatrjuje neskladje drugega odstavka 61. člena in petega odstavka 62. člena ZIZ z drugim odstavkom 14. člena in 22. členom Ustave tudi zato, ker naj bi bil dolžnik, ki se po volji upnika znajde v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine, brez stvarno utemeljenega razloga slabše obravnavan kot toženci v pravdnem postopku. Ta očitek je Ustavno sodišče obravnavalo z vidika drugega odstavka 14. člena Ustave. Ne gre namreč za primerjavo položajev nasprotnih strank znotraj istega pravnega postopka.

39. Splošno načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave zahteva, da zakonodajalec v bistvenem enake položaje ureja enako, v bistvenem različne pa različno (glej 34. točko obrazložitve te odločbe). Predlagatelj navaja, da je odgovor na tožbo v pravdnem postopku obrazložen že, če v njem toženec obrazloženo nasprotuje zahtevku, ne da bi mu bilo treba za podane navedbe predlagati dokaze. Za razlikovanje položaja dolžnika v postopku izdaje sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine in toženca v pravdnem postopku naj ne bi bilo stvarno utemeljenega razloga.

40. Iz navedb predlagateljaizhaja, da primerja položaja tožencev v pravdi in dolžnikov v izvršbi, ki jim je skupno to, da njihov nasprotnik (upnik ali tožnik) ima verodostojno listino, ki izkazuje terjatev zoper njih. Do slabše obravnave izvršilnih dolžnikov naj bi namreč prišlo zaradi naključne odločitve nasprotnika, da za uveljavitev svoje terjatve izbere hitrejšo pot vložitve predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine.

41. Po oceni Ustavnega sodišča v tem položaju ni nobene neenake obravnave dveh ločenih in zakonsko vnaprej določenih kategorij pravnih subjektov, ki bi jo ustvaril zakonodajalec oziroma ki bi jo bilo mogoče očitati drugemu odstavku 61. člena in petemu odstavku 62. člena ZIZ. Predlagatelj med seboj primerja subjekte, katerih obveznost izkazuje neka verodostojna listina. Te subjekte zakonodajalec obravnava enako: nasprotna stranka lahko po lastni izbiri zoper njih vloži tožbo ali predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Šele po tej izbiri upnika oziroma tožnika in začetku ustreznih pravnih postopkov se pojavita dve različno pravno obravnavani kategoriji oseb, zoper katere se prisilno uveljavlja neka terjatev. Razlike v procesnih bremenih teh oseb ni vnaprej ustvaril zakonodajalec, pač pa upnik s svojo naključno izbiro te ali one pravne poti zoper posameznega dolžnika/toženca. Iz izpodbijanih določb ne izhaja neenaka obravnava oseb, ki so v bistvenem v enakem položaju. Drugi odstavek 61. člena in peti odstavek 62. člena ZIZ nista v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave.

42. Ustavno sodišče je na podlagi navedenega odločilo, da izpodbijani določbi nista v neskladju z Ustavo.

43. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 21. člena ZUstS in druge alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnici in sodniki dr. Rok Čeferin, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Rajko Knez, dr. Neža Kogovšek Šalamon, dr. Špelca Mežnar, dr. Rok Svetlič in Marko Šorli. Odločbo je sprejelo s sedmimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval sodnik Knez, ki je dal odklonilno ločeno mnenje.

¹ Primerjaj z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-139/14 z dne 26. 3. 2015 (Uradni list RS, št. 24/15), 7. točka obrazložitve.

² Glej točko 4.3 zahteve.

³ Verodostojne listine, na podlagi katerih se lahko dovoli izvršba za izterjavo denarne terjatve, opredeljuje 23. člen ZIZ; to so: faktura (tudi obračun obresti), menica in ček s protestom in povratnim računom, kadar je to potrebno za nastanek terjatve, javna listina, izpisek iz poslovnih knjig, overjen s strani odgovorne osebe, po zakonu overjena zasebna listina, listina, ki ima po posebnih predpisih naravo javne listine, pa tudi pisni obračun prejemkov iz delovnega razmerja v skladu z zakonom, ki ureja delovna razmerja.

⁴ Drugi odstavek 53. člena ZIZ določa, da mora biti ugovor obrazložen. V ugovoru mora dolžnik navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen. Tretji odstavek 53. člena ZIZ določa, da za neobrazložen ugovor ne velja 57. člen ZIZ (ki predpisuje vročanje ugovora upniku v odgovor). Člen 54 ZIZ določa, da o ugovoru odloča sodišče, ki je izdalo sklep o izvršbi, če zakon ne določa drugače.

⁵ Glej 29. poglavje Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08 in 10/17 – v nadaljevanju ZPP).

⁶ Če sodišče temu ugovoru ugodi, je del sklepa o izvršbi, s katerim je dolžniku naloženo, naj poravna terjatev, izvršilni naslov, na podlagi katerega lahko upnik ponovno zahteva izvršbo (četrti odstavek 62. člena ZIZ).

⁷ Izjema izhaja iz četrtega odstavka 40.c člena ZIZ za postopke izvršbe na podlagi priložene menice kot verodostojne listine.

⁸ Dolžnik lahko proti tistemu delu sklepa o izvršbi, s katerim mu je bilo naloženo, naj poravna terjatev, zahteva obnovo postopka po določbah ZPP (prvi odstavek 63. člena ZPP).

⁹ Glej tudi 12. člen Pravilnika, ki med drugim predpisuje, da natančnejšo obliko obrazca za vložitev predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine v papirni obliki in v elektronski obliki določi Vrhovno sodišče.

¹⁰ J. Zobec, Pravna sredstva v izvršilnem postopku, Podjetje in delo, št. 6–7 (2002), str. 1609–1610.

¹¹ Prav tam.

¹² Ta se sklicuje tudi na J. Ljubimski, Varstvo človekovega dostojanstva v civilnem izvršilnem postopku z ozirom na ustavno načelo socialne države, doktorska disertacija, Evropska pravna fakulteta, Nova univerza, Nova Gorica 2022, str. 165–166.

¹³ Odločba Ustavnega sodišča št. Up-597/14 z dne 5. 5. 2016, 8. točka obrazložitve.

¹⁴ H. Jenull v: A. Galič, M. Jan, H. Jenull, Zakon o izvršbi in zavarovanju (vključno z novelo ZIZ-A), komentar novele in uvodna pojasnila, GV Založba, Ljubljana 2002, str. 211.

¹⁵ Prav tam. Odkazilo na listine, ki jih dolžnik ugovoru ne more priložiti, se (podobno kot pri citiranem načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča) nanaša predvsem na listine, ki so pri državnih organih ali nosilcih javnih pooblastil, listine, ki so pri nasprotni stranki, in na listine, ki so pri drugih osebah.

¹⁶ Sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 751/2006 z dne 28. 1. 2009.

¹⁷ Sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 24/2013 z dne 13. 3. 2014.

¹⁸ Prav tam.

¹⁹ Prav tam. V zadevi št. II Ips 24/2013 je dolžnik podal določene dokazne predloge (predlagal je, naj upnik predloži poslovne listine, iz katerih bodo razvidne terjatve in obresti, ter zaslišanje svojega direktorja). Vendar se je pozneje uveljavilo stališče, da za uspešen ugovor nevednosti zadošča npr. že to, da je dolžnik navedel, da z upnikom poslovno sodeluje, in da dolžnik dolguje upniku določen denarni znesek, vendar ne v višini, kot ga zatrjuje upnik v predlogu za izvršbo, temveč je ta znesek bistveno manjši, ter da v svojih poslovnih knjigah nima knjiženih verodostojnih listin, kot jih v predlogu za izvršbo navaja upnik, temveč ima zavedene druge verodostojne listine (sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. III Ip 183/2018 z dne 21. 2. 2018), ali npr. celo to, da dolžnik zatrdi, da ne more preveriti, ali je dokument, ki ga je upnik uporabil za podlago izvršbi, res dokument, ki ga zakon določa kot verodostojno listino, saj ni bil priložen predlogu, in da ni nujno, da je res verodostojna listina (sklep Višjega sodišča v Celju št. II Ip 172/2023 z dne 23. 8. 2023).

²⁰ Odločbi Ustavnega sodišča št. Up-854/05 z dne 7. 2. 2007 (Uradni list RS, št. 16/07, in OdlUS XVI, 37), 5. točka obrazložitve, in št. Up-1264/10 z dne 17. 5. 2012, 5. točka obrazložitve.

²¹ Odločba Ustavnega sodišča št. Up-597/14, 9. točka obrazložitve.

²² Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-48/11, Up-274/11, 12. točka obrazložitve.

²³ Čeprav Ustavno sodišče presoja ureditev po zakonu, ki ureja izvršilni postopek, so ta stališča neposredno upoštevna za to zadevo zaradi specifične hibridne pravne narave postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine (glej 18. in 19. točko obrazložitve te odločbe).

²⁴ Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-146/07 z dne 13. 11. 2008 (Uradni list RS, št. 111/08, in OdlUS XVII, 59), 12. točka obrazložitve.

²⁵ Odločba Ustavnega sodišča št. Up-232/99 z dne 17. 2. 2000 (Uradni list RS, št. 24/2000, in OdlUS IX, 131), 6. in 8. točka obrazložitve.

²⁶ Sklep Ustavnega sodišča št. Up-259/03 z dne 20. 9. 2004, 4. točka obrazložitve.

²⁷ Odločba Ustavnega sodišča št. Up-220/05 z dne 29. 3. 2007 (Uradni list RS, št. 34/07, in OdlUS XVI, 49), 9. do 11. točka obrazložitve.

²⁸ Primerjaj z odločbo Ustavnega sodišča št. Up-599/04 z dne 24. 3. 2005 (Uradni list RS, št. 37/05, in OdlUS XIV, 38), 21. točka obrazložitve.

²⁹ Odločba Ustavnega sodišča št. Up-454/15 z dne 20. 12. 2017 (Uradni list RS, št. 4/18, in OdlUS XXII, 36), 5. in 13. točka obrazložitve.

³⁰ Ne sicer tudi v primerih, ki so podobni primeru, iz katerega izvira ta zahteva za oceno ustavnosti. Na tožencu je trditveno in dokazno breme glede dejstev, ki utemeljujejo samostojne ugovore ali ugovore prenehanja obveznosti (sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 24/2013).

³¹ Sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Ip 469/2023 z dne 9. 5. 2023 in odločba Ustavnega sodišča št. Up-854/05, 5. točka obrazložitve.

³² Predlog zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), EPA 1353, druga obravnava, Poročevalec Državnega zbora, št. 45, z dne 25. 9. 1997.

³³ Prav tam, str. 35.

³⁴ Prav tam, str. 41.

³⁵ Glej na primer odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-246/13 z dne 21. 4. 2016 (Uradni list RS, št. 35/16, in OdlUS XXI, 24), 22. točka obrazložitve.

³⁶ Primerjaj z odločbama Ustavnega sodišča št. U-I-201/19 z dne 12. 5. 2022 (Uradni list RS, št. 74/22), 23. točka obrazložitve, in št. U-I-780/21 z dne 1. 12. 2022 (Uradni list RS, št. 157/22), 23. točka obrazložitve.

³⁷ Smiselno zato, ker gre za odločitve, sprejete pri odločanju o ustavnih pritožbah zoper posamične akte.

³⁸ Glej npr. sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Ip 794/2020 z dne 5. 8. 2020.