Številka:	Up-403/21-32
	Up-407/21-34
Datum:	7. 9. 2023

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavnih pritožbah Mirjam Hodnik in Marinke Lešnik, obe Ljubljana, ki ju zastopa Odvetniška pisarna Senica & partnerji, d. o. o., Ljubljana, ter Senje Brzin, Ljubljana, ki jo zastopa Odvetniška družba Debevec & Jan, o. p., d. o. o., Ljubljana, na seji 7. septembra 2023

1. Sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 2027/2020 z dne 16. 2. 2021 in sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani št. »D« N 157/2018 z dne 27. 3. 2019 se razveljavita.

2. Predlog Igorja Vrtačnika z dne 24. 5. 2018 za obnovo pravnomočno končanega postopka denacionalizacije, ki je pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani tekel pod št. »D« N 355/1992, se zavrže.

3. Zadeva se v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških obnove postopka, vrne v odločanje Okrajnemu sodišču v Ljubljani.

4. Pritožnici Mirjam Hodnik in Marinka Lešnik sami nosita svoje stroške postopka z ustavno pritožbo.

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom ugodilo predlogoma za obnovo pravnomočno končanega nepravdnega postopka denacionalizacije, ki sta ju vložila prvi in tretji stranski udeleženec v tem postopku, Igor Vrtačnik in Vojko Pirc. Obnovo postopka je dopustilo in razveljavilo vse v tem postopku izdane pravnomočne sodne odločbe, na podlagi katerih je bilo pravnima prednikoma pritožnic v naravi vrnjeno podržavljeno nepremično premoženje. Zoper ta sklep so pritožnice vložile pritožbi, ki jima je Višje sodišče s sklepom št. I Cp 1296/2019 z dne 4. 11. 2019 ugodilo ter izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavilo, predloga za obnovo postopka pa zavrglo. To odločitev sta prvi in tretji stranski udeleženec iz nepravdnega postopka izpodbijala v revizijskem postopku. Vrhovno sodišče je revizijo tretjega stranskega udeleženca s sklepom št. II Ips 9/2020 z dne 15. 5. 2020 kot nedovoljeno zavrglo, dopuščeni reviziji prvega stranskega udeleženca pa je s sklepom št. II Ips 62/2020 z dne 20. 11. 2020 ugodilo, tako da je izpodbijani sklep Višjega sodišča, kolikor se je nanašal na odločitev o predlogu tega stranskega udeleženca za obnovo postopka, razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču druge stopnje v novo odločanje. Višje sodišče je v ponovljenem pritožbenem postopku izdalo sklep, ki ga pritožnice izpodbijajo z ustavnima pritožbama. Z njim je pritožbi pritožnic zavrnilo ter sklep sodišča prve stopnje o dovolitvi obnove postopka in o razveljavitvi v postopku denacionalizacije izdanih pravnomočnih sodnih odločb v izpodbijanem delu potrdilo (I. točka izreka) ter sklenilo, da bo o stroških postopka za obnovo odločilo sodišče prve stopnje s končnim sklepom (II. točka izreka).

2. Pritožnice sodiščema očitajo kršitev pravic iz drugega odstavka 14. člena, 22. člena, prvega odstavka 23. člena in 33. člena Ustave, 6. in 13. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 − v nadaljevanju EKČP), 1. člena Prvega protokola k EKČP in 1. člena Protokola št. 12 k EKČP (Uradni list RS, št. 46/10, MP, št. 8/10). Izpodbijajo presojo sodišč, da prvi stranski udeleženec iz nepravdnega postopka izkazuje pravni interes za izpodbijanje pravnomočnih odločb o denacionalizaciji. Stališče, da je njegov pravni interes za obnovo postopka podan, ker mu je bila dovoljena udeležba v postopku denacionalizacije in ker s predlogom za obnovo tega postopka varuje interes odkupa stanovanja pod pogoji Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91-I, 19/91-I – popr., 21/94, 23/96 in 1/2000 – v nadaljevanju SZ) kot pričakovalno lastninsko pravico, naj bi odstopalo od ustaljenega stališča sodne prakse, po katerem posestniku podržavljene nepremičnine, ki zatrjuje le interes njene pridobitve z odkupom po SZ, ni mogoče priznati pravnega interesa za izpodbijanje odločbe o denacionalizaciji. Izpodbijano pravno stališče naj bi bilo tudi v nasprotju s presojo Ustavnega sodišča v odločbi št. Up-237/97 z dne 12. 3. 1998 (OdlUS VII, 105), da pomeni tako stališče poseg v lastninsko pravico denacionalizacijskih upravičencev iz 33. člena Ustave.

3. Pritožnice zatrjujejo, da sta sodišči odstopili od ustaljene sodne prakse tudi s stališčem, po katerem je v primeru, ko je po pravnomočnosti vmesne odločbe o temelju zahtevka že izdana pravnomočna končna odločba o višini zahtevka, obnovo postopka zoper odločitev o temelju zahtevka skladno s tretjim odstavkom 396. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08 in 10/17 – v nadaljevanju ZPP) mogoče predlagati le v objektivnem roku petih let po pravnomočnosti končne odločitve o višini zahtevka. Taka razlaga, na kateri temelji presoja sodišč o pravočasno vloženem predlogu za obnovo postopka, naj bi izničila ne le procesni pomen vmesne odločitve o temelju zahtevka, ki naj bi bila v zagotovitvi čim večje ekonomičnosti postopka, temveč tudi pomen njene pravnomočnosti, ki je varovana v okviru 158. člena Ustave ter pravic iz prvega odstavka 23. člena Ustave in 6. člena EKČP. Povzročila naj bi tudi neenako obravnavo strank, saj naj bi strankam v postopku, v katerem sodišče z vmesno odločbo najprej odloči o temelju zahtevka, nato pa s končno odločbo še o višini zahtevka, omogočala, da odločitev o temelju zahtevka izpodbijajo v petih letih po pravnomočnosti vmesne odločitve, nato pa še v petih letih po pravnomočnosti končne odločitve o višini zahtevka, medtem ko naj stranke v postopku, v katerem sodišče hkrati odloči o temelju in o višini zahtevka z le eno (končno) odločbo, ne bi imele možnosti predlagati obnovo postopka v tako podaljšanem roku.

4. Pritožnice sodiščema očitajo tudi, da sta z odločitvijo o razveljavitvi vseh pravnomočnih sodnih odločb, izdanih v konkretnem denacionalizacijskem postopku, prekoračili meje obnovitvenega predloga. Navajajo, da je sodišče prve stopnje v sklepu o dovolitvi obnove postopka izrecno navedlo, da prvi stranski udeleženec iz nepravdnega postopka s predlogom za obnovo postopka izpodbija le pravnomočni delni sklep istega sodišča št. »D« N 355/1992 z dne 20. 11. 2013 o vrnitvi stanovanja, v katerem je bil tedaj najemnik. Kljub temu naj bi sodišči z izpodbijanima sklepoma razveljavili tudi pravnomočni delni sklep sodišča prve stopnje št. »D« N 355/1992 z dne 12. 7. 2010 o ugotovitvi, da je pravni temelj denacionalizacije v konkretni zadevi 5. člen Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I, 31/93, 65/98 in 66/2000 – v nadaljevanju ZDen), in tudi pravnomočni sklep istega sodišča št. »D« N 355/1992 z dne 14. 3. 2018 o vrnitvi stanovanja, v katerem je bil najemnik tretji stranski udeleženec iz nepravdnega postopka. S to odločitvijo naj bi sodišči v nasprotju s 158. členom Ustave samovoljno posegli v pravice, ki so bile pritožnicam priznane z navedenimi pravnomočnimi sodnimi odločbami, ter jim zato kršili z Ustavo zagotovljeni pravici do enakega varstva pravic in do sodnega varstva ter pravico do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP. Pritožnice izpodbijajo tudi presojo sodišč o izkazani pravni in dejanski podlagi za dovolitev obnove postopka po 10. točki 394. člena ZPP ter sodiščema očitajo, da nista odgovorili na njihove konkretne in argumentirane ugovore glede ocene, da so zatrjevana nova dejstva in predloženi novi dokazi, na katere je prvi stranski udeleženec iz nepravdnega postopka oprl svoj predlog za obnovo postopka, zares takšni, da bi lahko dodatno pojasnili okoliščine sklepanja pogodbe, ki je bila podlaga za podržavljenje. Prva in druga pritožnica Ustavnemu sodišču predlagata, naj izpodbijani sodni odločbi razveljavi in zadevo vrne Višjemu sodišču ali sodišču prve stopnje v novo odločanje ter pristojnemu organu naloži povrnitev njunih stroškov postopka z ustavno pritožbo, tretja pritožnica pa Ustavnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sodni odločbi razveljavi ter sámo odloči o zadevi ali pa naj zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

5. Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-403/21, Up-407/21 z dne 12. 7. 2021 ustavni pritožbi sprejelo v obravnavo (1. točka izreka). Hkrati je na podlagi 58. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) do končne odločitve Ustavnega sodišča zadržalo izvršitev izpodbijanih sklepov in prekinilo postopek, ki ga Okrajno sodišče v Ljubljani vodi pod št. »D« N 157/2018 (2. točka izreka). O sprejemu ustavnih pritožb v obravnavo je Ustavno sodišče skladno s prvim odstavkom 56. člena ZUstS obvestilo Višje sodišče in Okrajno sodišče v Ljubljani, skladno z drugim odstavkom istega člena pa je ustavni pritožbi poslalo v odgovor prvemu stranskemu udeležencu iz nepravdnega postopka (v nadaljevanju predlagatelj obnove postopka) ter nasprotnima udeleženkama iz tega postopka Mestni občini Ljubljana in družbi SDH, d. d., Ljubljana.

6. Predlagatelj obnove postopka v odgovoru na ustavni pritožbi pojasnjuje, zakaj meni, da je utemeljeno predlagal obnovo denacionalizacijskega postopka, v katerem je bilo pritožnicam vrnjeno stanovanje, v katerem je prebival, ter pojasnjuje okoliščine, za katere meni, da so pomembne za presojo obstoja temelja podržavljenja premoženja, ki je bilo predmet tega postopka. Opozarja na domnevne procesne kršitve v tem postopku in v postopku, v katerem je pravdno sodišče odločalo o tožbi na izpraznitev stanovanja, v katerem je prebival in ki je bilo vrnjeno pritožnicam, opisuje potek svoje izselitve iz tega stanovanja in dogodke, ki so ji sledili. Navaja, da je zoper odločitev sodišč o denacionalizaciji tega stanovanja, ki ga je želel odkupiti po SZ, vložil tudi ustavno pritožbo, ki pa naj bi jo Ustavno sodišče zavrnilo. Predlagatelj obnove postopka navaja, da so pritožnice ustavni pritožbi vložile, preden je Vrhovno sodišče odločilo o njihovih predlogih za dopustitev revizije zoper sodni odločbi, ki ju izpodbijajo z ustavnima pritožbama. Zato meni, da v zadevi ni izpolnjen pogoj formalnega izčrpanja pravnih sredstev. Pritožnicam očita, da so z vložitvijo nedovoljenih ustavnih pritožb zlorabile procesne pravice ter povzročile nepotrebno podvajanje in zapletanje postopka. Navaja, da so sodišča na vseh stopnjah odločanja potrdila utemeljenost njegovega predloga za obnovo postopka. Ker naj bi se pri tem opredelila do vseh vprašanj, ki jih pritožnice izpostavljajo v ustavnih pritožbah, naj ta ne bi mogla biti predmet ustavnosodne presoje. Predlagatelj obnove postopka Ustavnemu sodišču predlaga, naj ustavni pritožbi zavrže.

7. Na ustavni pritožbi je odgovorila tudi nasprotna udeleženka iz nepravdnega postopka Mestna občina Ljubljana (v nadaljevanju nasprotna udeleženka). Tudi ta ugovarja, da sta bili ustavni pritožbi vloženi pred formalnim izčrpanjem pravnih sredstev. Pritožnice naj pravnih sredstev ne bi izčrpale niti v materialnem smislu, saj naj očitkov o kršitvi človekovih pravic ne bi uveljavljale niti v odgovorih na predlog za obnovo postopka niti v pritožbah zoper sklep sodišča prve stopnje o dovolitvi obnove postopka. Nasprotna udeleženka navaja, da izpodbijana sklepa sicer res posegata v pravico pritožnic do zasebne lastnine, vendar naj bi šlo za poseg, ki je po 158. členu Ustave dopusten. Sodišči naj ne bi odločili, da pritožnice niso upravičene do vrnitve podržavljenega premoženja; odločili naj bi le, da bo sodišče o tem njihovem upravičenju znova odločalo. Če bo odločilo enako, kot je odločilo že v prvem postopku, bodo pritožnice na podržavljenih nepremičninah znova pridobile lastninsko pravico, hkrati pa bodo pridobile tudi možnost uveljavljanja vseh zahtevkov, ki bodo imeli podlago v takšni odločitvi, vključno z zahtevki za plačilo uporabnine za vrnjene nepremičnine in za plačilo nadomestila zaradi nemožnosti njihove uporabe po drugem odstavku 72. člena ZDen. Če pa bo sodišče v novem postopku denacionalizacije zahtevek pritožnic zavrnilo, naj taka odločitev ne bi posegla v njihovo pravico do zasebne lastnine, saj bi pomenila le, da jim ta pravica ne bi smela biti priznana niti v prvem postopku. Nasprotna udeleženka meni, da v obravnavnem primeru ne gre le za vprašanje morebitnih kršitev pravic pritožnic, temveč tudi za vprašanje življenjskih usod obeh predlagateljev obnove postopka in njunih družin. Ustavno sodišče bi moralo zato upoštevati in pretehtati tudi posledice, ki bi jima nastale, če bi ustavnima pritožbama ugodilo, saj naj bi taka odločitev posegla v njune ustavno varovane pravice; oba naj bi se morala namreč izseliti iz denacionaliziranih stanovanj, čeprav naj bi bil predlagatelj obnove postopka upravičen do odkupa enega od stanovanj po SZ, drugo stanovanje pa naj bi bilo po tem zakonu že prodano očetu drugega predlagatelja obnove postopka. Nasprotna udeleženka Ustavnemu sodišču predlaga, naj ustavni pritožbi zavrne.

8. Ustavno sodišče je odgovora predlagatelja obnove postopka in nasprotne udeleženke vročilo pritožnicam. Te zavračajo njune navedbe kot neutemeljene oziroma kot nepomembne za odločitev. Menijo, da vprašanje izpolnjenosti procesne predpostavke izčrpanja pravnih sredstev v formalnem smislu ne more biti več sporno, saj je Ustavno sodišče ustavni pritožbi že sprejelo v obravnavo, Vrhovno sodišče pa je njihova predloga za dopustitev revizije tudi že zavrglo kot nedovoljena. Pritožnice navajajo, da so zatrjevane kršitve človekovih pravic, ki jih je zagrešilo že sodišče prve stopnje, uveljavljale v pritožbenem postopku. Zato naj bi bil tudi ugovor o materialnem neizčrpanju pravnih sredstev neutemeljen. Navajajo, da predlagatelj obnove postopka in nasprotna udeleženka opozarjata na vprašanja, ki v tej zadevi ne morejo biti predmet ustavnosodne presoje, povsem pa naj bi prezrla z ustavnima pritožbama uveljavljana sporna in za odločitev bistvena ustavnopravna vprašanja. Takšno naj bi bilo zlasti vprašanje, ali presoja sodišč, da so za obnovo denacionalizacijskega postopka izpolnjene vse procesne predpostavke, temelji na ustavnoskladnih stališčih, ne pa vprašanje pravnega razmerja med pritožnicami kot lastnicami denacionaliziranih stanovanj in predlagateljem obnove postopka kot najemnikom v enem od teh stanovanj, o čemer naj bi bilo že pravnomočno odločeno v drugih sodnih postopkih. Pritožnice menijo, da odgovora na ustavni pritožbi ne vsebujeta nobenih konkretnih in razumnih argumentov, ki bi ovrgli ali vsaj omajali njihove očitke o kršitvah človekovih pravic. Zato vztrajajo pri vseh očitkih in navedbah, ki so jih podale v ustavnih pritožbah.

9. Po prvem odstavku 51. člena ZUstS se ustavna pritožba lahko vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Po ustaljeni ustavnosodni presoji je ta procesna predpostavka izpolnjena, če pritožnik izkaže, da je zoper posamične akte, ki jih izpodbija z ustavno pritožbo, vložil vsa dopustna pravna sredstva (formalno izčrpanje) in da je že v teh pravnih sredstvih vsebinsko uveljavljal kršitve človekovih pravic, ki jih uveljavlja v ustavni pritožbi (materialno izčrpanje).¹

10. Izpodbijani sodni odločbi sta bili izdani v nepravdnem postopku. Skladno s 33. členom Zakona o nepravdnem postopku (Uradni list RS, št. 16/19 – v nadaljevanju ZNP-1) je sklep, ki ga v nepravdnem postopku izda sodišče prve stopnje, mogoče izpodbijati s pritožbo. To redno pravno sredstvo so pritožnice izčrpale, saj so zoper sklep sodišča prve stopnje o dovolitvi obnove postopka vložile pritožbi, ki ju je Višje sodišče z izpodbijanim sklepom zavrnilo. Skladno s 37. členom ZNP-1 je revizija v nepravdnem postopku dovoljena zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan, in sicer pod pogoji, ki jih določa ZPP. Z izpodbijanim sklepom Višjega sodišča postopek obnove denacionalizacijskega postopka še ni bil pravnomočno končan,² saj je bilo z njim pravnomočno odločeno le o tem, da so izpolnjeni zakonski pogoji za začetek novega (t. i. nadomestitvenega) postopka, v katerem bo sodišče znova odločalo o utemeljenosti denacionalizacijskega zahtevka pritožnic. Postopek obnove se konča šele z izdajo sodne odločbe, s katero sodišče nadomesti pravnomočno sodno odločbo, ki jo je razveljavilo s sklepom o dovolitvi obnove.³ To odločitev sodišča pa je mogoče izpodbijati z vsemi zakonsko predvidenimi rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi.

11. Ker iz prvega odstavka 51. člena ZUstS izhaja zahteva po predhodnem izčrpanju dopustnih pravnih sredstev, izpodbijani sklep Višjega sodišča pa ni sklep, zoper katerega bi bilo skladno z zakonom dopustno vložiti revizijo, ugovor predlagatelja obnove postopka in nasprotne udeleženke, da v zadevi ni izpolnjen pogoj formalnega izčrpanja pravnih sredstev, ni utemeljen.⁴

12. Iz prvega odstavka 51. člena ZUstS izhaja tudi zahteva po materialnem izčrpanju vseh pravnih sredstev, tj. zahteva po vsebinskem uveljavljanju kršitev človekovih pravic že v vloženih rednih in izrednih pravnih sredstvih. Smisel te zahteve je v tem, da se sodiščem omogoči, da najprej sama odpravijo kršitve človekovih pravic, do katerih je v postopku prišlo, in šele če sodišča sama ne odpravijo teh kršitev, je utemeljen poseg Ustavnega sodišča.⁵ Iz ustaljene ustavnosodne presoje izhaja, da zahteva po materialnem (vsebinskem) izčrpanju pravnih sredstev ne pomeni, da bi pritožnik v ustavni pritožbi uveljavljane ustavnopravne očitke po vsebini izčrpal le, če bi se že v postopku pred sodišči izrecno skliceval na kršitve ustavnih pravic oziroma temeljnih svoboščin. Za zagotovitev ustavnosodnega preizkusa sodne odločbe z vidika kršitve posameznih ustavnih določb zadošča, da pritožnik v postopku pred sodišči po vsebini uveljavlja enake okoliščine oziroma argumente, kot jih nato v utemeljitev očitka o kršitvi ustavnih pravic oziroma temeljnih svoboščin uveljavlja v ustavni pritožbi.⁶ To pa so pritožnice v edinem pravnem sredstvu, ki so ga imele na voljo v konkretnem postopku obnove, tudi storile. V pritožbah, ki so ju vložile zoper sklep sodišča prve stopnje,⁷ so namreč temu sodišču očitale, da je presojo o izkazanem pravnem interesu predlagateljev obnove postopka oprlo na stališče, ki nedopustno krši pravico upravičencev do denacionalizacije do zasebne lastnine.⁸ Očitale so mu tudi, da je s stališčem, na katerem je utemeljilo presojo o pravočasni vložitvi predlogov za obnovo postopka, neobrazloženo odstopilo od ustaljene sodne prakse⁹ ter da je odločilo na podlagi nepopolnih predlogov za obnovo postopka in ob upoštevanju procesnega gradiva, ki po zakonu ne more biti podlaga za odločanje, v zvezi s čimer so izrecno zatrjevale kršitev pravice do izjave.¹⁰ Sodišču prve stopnje so očitale tudi, da ni ustrezno obrazložilo presoje o izkazani dejanski podlagi za dovolitev obnove postopka in da je to presojo oprlo na očitno zmotne zaključke,¹¹ tretja pritožnica pa je v pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje izrecno zatrjevala tudi kršitev pravic iz 22. in 33. člena Ustave ter 6. člena EKČP in 1. člena Prvega protokola k EKČP.¹²

13. Ker so torej pritožnice že v sodnem postopku zatrjevale kršitve človekovih pravic, ki jih uveljavljajo z ustavnima pritožbama, je ugovor nasprotne udeleženke o materialnem neizčrpanju pravnih sredstev neutemeljen.

14. Pritožnice sodiščema očitajo kršitev več človekovih pravic. Med drugim zatrjujejo, da sta presojo o tem, da predlagatelj obnove postopka izkazuje pravni interes za obnovo pravnomočno končanega postopka denacionalizacije, oprli na stališče, ki pomeni nedopusten poseg v lastninsko pravico denacionalizacijskih upravičencev iz 33. člena Ustave.

15. Iz izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje ni razvidno, da bi se to sodišče posebej ukvarjalo z vprašanjem pravnega interesa predlagatelja obnove postopka posebej. Vendar iz razlogov tega sklepa izhaja, da je štelo to procesno predpostavko za vsebinsko odločanje o njegovem predlogu za obnovo denacionalizacijskega postopka za izpolnjeno že zato, ker je predlagatelj obnove postopka kot stranski udeleženec sodeloval v postopku, katerega obnovo je predlagal. Posebej se je o obstoju njegovega pravnega interesa za obnovo denacionalizacijskega postopka izreklo šele Višje sodišče. To je v izpodbijanem sklepu navedlo, da je bila temu predlagatelju obnove postopka s sklepom sodišča prve stopnje št. »D« N 355/1992 z dne 19. 5. 2005 dovoljena udeležba v denacionalizacijskem postopku, ker je v tem postopku na podlagi SZ uveljavljal pravico do odkupa stanovanja, ki je bilo predmet tega postopka, kot pričakovalno lastninsko pravico, kar naj bi (po tretjem odstavku 16. člena ZDen) pomenilo oviro za vrnitev tega stanovanja upravičencema do denacionalizacije v naravi. Sklicujoč se na ugotovitev Vrhovnega sodišča v sklepu št. II Ips 301/2014 z dne 8. 10. 2015,¹³ da pomeni odločitev o vrnitvi tega stanovanja v naravi poseg v ta njegov zatrjevani pravni interes, je Višje sodišče sklenilo, da predlagatelj obnove postopka izkazuje pravni interes tudi za obnovo postopka, v katerem je bila taka odločitev sprejeta. Iz navedenega torej izhaja stališče sodišč, da nekdanji imetnik stanovanjske pravice, ki mu je bila udeležba v postopku denacionalizacije dovoljena, ker je uveljavljal pravico do odkupa stanovanja na podlagi določb SZ, iz tega razloga izkazuje pravni interes tudi za obnovo postopka, v katerem je bilo stanovanje s pravnomočno sodno odločbo vrnjeno upravičencu do denacionalizacije.

16. Navedeno pravno stališče je že bilo predmet ustavnosodne presoje. Ustavno sodišče je v odločbi št. Up-237/97, na katero se sklicujejo tudi pritožnice, presojalo stališče Vrhovnega sodišča, da bi moral biti posestniku (najemniku) podstrešnega stanovanja, zgrajenega v podržavljeni stavbi, ki uveljavlja pravico do odkupa tega stanovanja po SZ, priznan položaj stranke v postopku denacionalizacije te stavbe in da mu je zato treba priznati tudi pravni interes za obnovo postopka, v katerem je bilo to stanovanje vrnjeno upravičencema do denacionalizacije. Ustavno sodišče je v tej odločbi navedlo, da je najemnik takega stanovanja zavarovan v okviru 24. člena ZDen, po katerem vrnitev stvari ne vpliva na najemna, zakupna in njim podobna razmerja in po katerem teh razmerij zaradi vrnitve stvari ni mogoče odpovedati pred potekom pogodbenega roka.¹⁴ Zato ne more preprečiti vrnitve nepremičnine v denacionalizacijskem postopku v naravi kot celote oziroma kakorkoli vplivati, da se nepremičnina upravičencu do denacionalizacije ne bi vrnila v naravi. Ima pa kot prejšnji imetnik stanovanjske pravice na takem stanovanju pravico uveljavljati pravico do nakupa stanovanja na podlagi 125. člena SZ. To svojo pravico pa lahko uveljavlja šele po končanem denacionalizacijskem postopku, in sicer šele potem, ko je bila nepremičnina že vrnjena upravičencu do denacionalizacije.¹⁵ Zato najemniku iz naslova pravice do odkupa stanovanja na podlagi SZ ni mogoče priznati položaja stranke v denacionalizacijskem postopku^16,17 in s tem pravnega interesa za vložitev predloga za obnovo pravnomočno končanega denacionalizacijskega postopka.¹⁸ Po presoji Ustavnega sodišča bi obnova pravnomočno končanega denacionalizacijskega postopka na podlagi izpodbijanega pravnega stališča pomenila poseg v lastninsko pravico upravičencev do denacionalizacije iz 33. člena Ustave, ki sta jo pridobila s pravnomočno denacionalizacijsko odločbo.¹⁹

17. V obravnavanem primeru je predlagatelj obnove postopka na podlagi sodnih odločb, ki ju pritožnice izpodbijajo z ustavno pritožbo, dosegel obnovo (nepravdnega) postopka, v katerem je sodišče na podlagi 5. člena ZDen pravnomočno odločilo o denacionalizaciji vsega premoženja, ki je bilo podržavljeno pravnima prednikoma pritožnic in je bilo predmet denacionalizacijskega zahtevka.²⁰ Kdo je stranka postopka denacionalizacije na podlagi zahtevka, vloženega po 5. členu ZDen, ureja ZDen. Ta v prvem odstavku 56. člena določa, da o zahtevah za denacionalizacijo iz 5. člena ZDen odloča sodišče v nepravdnem postopku. V času odločanja sodišč o zahtevi za denacionalizacijo je nepravdni postopek urejal Zakon o nepravdnem postopku (Uradni list SRS, št. 30/86 in 20/88 – popr. – ZNP), ki je v prvem odstavku 19. člena določal, da so udeleženci v tem postopku predlagatelj postopka, oseba, proti kateri je predlog vložen (nasprotni udeleženec), oseba, glede katere se vodi postopek, oziroma oseba, na katero se sodna odločba neposredno nanaša, ter oseba, katere pravni interes utegne biti s sodno odločbo prizadet.²¹ Vendar ZDen v tretjem odstavku 56. člena, ki ureja smiselno uporabo določb ZDen v postopku, v katerem nepravdno sodišče odloča o zahtevkih, vloženih na podlagi 5. člena ZDen, izrecno določa, da se v tem postopku smiselno uporablja tudi 60. člen ZDen, ki se nanaša na stranke v postopku. Člen 60 ZDen v prvem odstavku določa, da so stranke v postopku denacionalizacije upravičenec, njegov pravni naslednik ter zavezanec oziroma druga pravna ali fizična oseba, ki ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka.²² Skladno z drugim odstavkom 60. člena ZDen pa je stranka v postopku denacionalizacije tudi pravna ali fizična oseba, ki je do uveljavitve ZDen vlagala v podržavljeno nepremičnino, kadar in kolikor se v postopku odloča o njenih pravicah, ki izvirajo iz teh vlaganj.

18. Kadar gre torej za postopek denacionalizacije na podlagi 5. člena ZDen, je podlaga za presojo, kdo je lahko udeleženec v tem postopku (in katere zahtevke lahko v tem postopku uveljavlja), 60. člen ZDen, kar smiselno enako velja tudi za presojo, kdo je odločitev o teh zahtevkih upravičen izpodbijati z (rednimi ali izrednimi) pravnimi sredstvi. V obravnavanem primeru pritožnice izpodbijajo odločitev sodišč o dovolitvi obnove pravnomočno končanega denacionalizacijskega postopka, v katerem je sodišče odločalo o pravici nekdanjih lastnikov podržavljene nepremičnine do denacionalizacije. V tem postopku so svoje pravice (kot stranke oziroma udeleženci) varovale le pritožnice, pravne naslednice nekdanjih lastnikov (denacionalizacijskih upravičencev) kot predlagateljice denacionalizacije, ter zavezanka za denacionalizacijo Mestna občina Ljubljana kot nasprotna udeleženka. Ker je predlagatelj obnove postopka v tem postopku uveljavljal zahtevek za povrnitev vlaganj v podržavljeno stanovanje, ki je bilo predmet zahteve za denacionalizacijo in na katerem je imel stanovanjsko pravico, bi mu šel na podlagi navedenih zakonskih določb položaj (stranskega) udeleženca v denacionalizacijskem postopku le v obsegu, kolikor je sodišče v tem postopku odločalo o tem njegovem zahtevku.²³ Za stališče, da je lahko stranka v postopku denacionalizacije tudi prejšnji imetnik stanovanjske pravice na stanovanju, ki je predmet denacionalizacije, kolikor se sklicuje na pravico do odkupa stanovanja po določbah SZ (tj. za stališče, na podlagi katerega je sodišče v pravnomočno končanem denacionalizacijskem postopku predlagatelju obnove postopka priznalo položaj stranskega udeleženca in na podlagi katerega sta mu pravni interes za obnovo tega postopka sodišči priznali tudi v izpodbijanih sodnih odločbah), v navedenih zakonskih določbah ni podlage. Da takšno stališče ni skladno z ZDen in posega v pravico denacionalizacijskih upravičencev, ki je varovana v okviru 33. člena Ustave, je Ustavno sodišče presodilo tudi v odločbi št. Up-237/97.

19. V obravnavanem primeru gre torej z vidika zatrjevane kršitve pravice iz 33. člena Ustave zaradi posega v lastninsko pravico upravičencev do denacionalizacije v bistvenem za enak položaj kot v zadevi, v kateri je Ustavno sodišče sprejelo odločbo št. Up-237/97. V njej je presodilo, da pomeni stališče, po katerem bi nekdanjemu imetniku stanovanjske pravice, ki se sklicuje na pravico do nakupa stanovanja na podlagi SZ, priznali položaj stranke v denacionalizacijskem postopku in da zato izkazuje tudi pravni interes za obnovo tega postopka, v katerem je bilo stanovanje s pravnomočno sodno odločbo vrnjeno upravičencu do denacionalizacije, poseg v lastninsko pravico denacionalizacijskega upravičenca iz 33. člena Ustave. Sodišči sta s tem, ko sta v obravnavanem primeru predlagatelju obnove postopka na podlagi tega stališča priznali pravni interes za izpodbijanje pravnomočnih sodnih odločb o denacionalizaciji, kršili pravico pritožnic do zasebne lastnine, ki jim jo kot pravnim naslednicam upravičencev do denacionalizacije zagotavlja 33. člen Ustave. Ustavno sodišče je zato sklep Višjega sodišča in sklep sodišča prve stopnje razveljavilo (1. točka izreka).

20. Ker je Ustavno sodišče izpodbijani sodni odločbi razveljavilo že zaradi kršitve pravice 33. člena Ustave, mu očitkov o kršitvah drugih človekovih pravic ni bilo treba presojati.

21. Na podlagi prvega odstavka 60. člena ZUstS lahko Ustavno sodišče, kadar razveljavi ali odpravi posamični akt, sámo odloči o sporni pravici, če ima za to dovolj podatkov v spisu in če je to nujno zaradi odprave posledic, ki so na podlagi odpravljenega posamičnega akta že nastale, ali če to terja narava ustavne pravice. Ustavno sodišče je ocenilo, da je uporaba te določbe ZUstS v obravnavnem primeru utemeljena zaradi narave človekove pravice, ki je bila pritožnicam kršena z izpodbijanima sodnima odločbama. Zato je na predlog tretje pritožnice ob uporabi prvega odstavka 60. člena ZUstS sámo odločilo o stvari. Pri tem je upoštevalo, da gre v obravnavanem primeru za zadevo obnove že sicer nerazumno dolgo trajajočega denacionalizacijskega postopka. Vrnitev zadeve v novo odločanje Višjemu sodišču ali sodišču prve stopnje bi le še dodatno odložila sprejetje končne odločitve o predlagani obnovi tega postopka, ki pa iz razlogov, s katerimi je Ustavno sodišče utemeljilo odločitev o razveljavitvi izpodbijanih sodnih odločb, in razlogov, navedenih v nadaljevanju, ne bi mogla biti drugačna od te, ki jo je sprejelo Ustavno sodišče.

22. Obstoj pravnega interesa je bistvena procesna predpostavka za odločanje o utemeljenosti predloga za obnovo postopka.²⁴ Iz navedb v predlogu za obnovo postopka, ki ga je predlagatelj obnove vložil 25. 5. 2018, je razvidno, da je ta svoj pravni interes za obnovo utemeljeval le z navedbo, da je bil »udeleženec v postopku denacionalizacije pred naslovnim sodiščem« in da ima na stanovanju, ki je bilo s pravnomočnim sklepom sodišča prve stopnje št. »D« N 355/1992 z dne 20. 11. 2013 vrnjeno upravičencema do denacionalizacije, »pričakovalno pravico kot imetnik stanovanjske pravice«. Že iz predhodne obrazložitve te odločbe izhaja, da pomeni priznanje pravnega interesa za obnovo postopka na podlagi teh okoliščin nedopusten poseg v pravico do zasebne lastnine, ki jo upravičencem do denacionalizacije zagotavlja 33. člen Ustave. Ker predlagatelj obnove postopka v odgovoru na ustavni pritožbi ne zatrjuje, da je v postopku obnove zatrjeval obstoj še kakšne (druge) svoje pravice ali pravne koristi, zaradi varstva katere bi mu moral biti priznan pravni interes za udeležbo v postopku denacionalizacije in zaradi varstva katere bi mu bilo treba priznati tudi pravni interes za obnovo denacionalizacijskega postopka, niti iz predloga za obnovo postopka niti iz izpodbijanih sklepov pa tudi ne izhaja, da bi to zatrjeval v postopku obnove, je Ustavno sodišče presodilo, da v obravnavnem primeru ni izpolnjena bistvena procesna predpostavka za dovolitev obnove končanega denacionalizacijskega postopka. To pomeni, da je predlagatelj obnove postopka vložil nedovoljen predlog za obnovo postopka. Zato je z vidika pravice, ki jo 33. člen Ustave zagotavlja upravičencem do denacionalizacije, edina ustavnoskladna odločitev v obravnavanem primeru zavrženje predloga za obnovo postopka. Zato je Ustavno sodišče ob uporabi prvega odstavka 60. člena ZUstS in ob smiselni uporabi prvega odstavka 24. člena ZNP-1²⁵ predlog predlagatelja obnove postopka zavrglo (2. točka izreka).

23. Ker ZUstS ne daje podlage za odločanje Ustavnega sodišča o morebitnih zahtevkih za povračilo stroškov postopka pred rednimi sodišči (glej prvi odstavek 34. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS), je Ustavno sodišče zadevo v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka obnove, vrnilo v odločanje sodišču prve stopnje (3. točka izreka).

24. V skladu s prvim odstavkom 34. člena ZUstS nosi v postopku pred Ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Ta določba se po prvem odstavku 49. člena ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo. Za drugačno odločitev bi morali obstajati posebej utemeljeni razlogi, ti pa v obravnavani zadevi niso izkazani. Ustavno sodišče je zato o predlogu prve in druge pritožnice za povrnitev stroškov postopka z ustavno pritožbo odločilo, kot izhaja iz 4. točke izreka.

25. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena, prvega odstavka 60. člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS ter tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: Matej Accetto ter sodnice in sodniki dr. Rok Čeferin, dr. Rajko Knez, dr. Neža Kogovšek Šalamon, dr. Špelca Mežnar, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Ustavno sodišče je 1., 2. in 3. točko izreka odločbe sprejelo s šestimi glasovi proti enemu. Proti je glasovala sodnica Šugman Stubbs. Ustavno sodišče je 4. točko izreka sprejelo soglasno.

¹ Primerjaj npr. sklepa Ustavnega sodišča št. Up-94/99 z dne 7. 5. 2001, 2. točka obrazložitve, in št. Up-756/04 z dne 12. 1. 2006, 6. točka obrazložitve.

² Tako tudi Vrhovno sodišče v sklepih št. II DoR 211/2021 z dne 21. 7. 2021 in št. II DoR 214/2021 z dne 21. 7. 2021, s katerima je predloga pritožnic za dopustitev revizije zavrglo kot nedovoljena. V teh sklepih se Vrhovno sodišče sicer sklicuje na prvi odstavek 384. člena ZPP (v zvezi z 42. členom ZNP-1, skladno s katerim se v nepravnem postopku smiselno uporabljajo določbe ZPP), ki se glasi: »Stranke lahko vložijo revizijo tudi zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan.«

³ Obnovitveni postopek poteka v treh fazah. V predhodnem postopku sodišče preizkuša, ali je predlog sploh dovoljen. Nedovoljen ali prepozen predlog v tej prvi fazi zavrže že predsednik senata sodišča, ki je izdalo odločbo na prvi stopnji. Če je predlog pravočasen in dovoljen, se začne razveljavitveni postopek. V tej, drugi fazi obnovitvenega postopka sodišče preizkuša, ali je obnovitveni predlog tudi konkretno utemeljen. Temu postopku sledi nadomestitveni postopek, ki pomeni tretjo fazo obnovitvenega postopka. Sodišče v tem postopku nadomesti pravnomočno odločbo, če se je izkazala za napačno (primerjaj L. Ude v: L. Ude in A. Galič (ur.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 585).

⁴ Po ustaljeni ustavnosodni presoji vložitev nedovoljenega (nedopustnega) pravnega sredstva tudi ne varuje roka za vložitev ustavne pritožbe, določenega v prvem odstavku 52. člena ZUstS (glej npr. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-43/04 z dne 14. 9. 2006 (Uradni list RS, št. 101/06), 15. točka obrazložitve).

⁵ Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. Up-39/95 z dne 16. 1. 1997 (OdlUS VI, 71), 18. točka obrazložitve.

⁶ Primerjaj sklep Ustavnega sodišča št. Up-106/02 z dne 25. 4. 2002 (OdlUS XI, 128), 8. točka obrazložitve, in odločbo Ustavnega sodišča št. Up-515/14 z dne 12. 10. 2017 (OdlUS XXII, 29), 8. točka obrazložitve. Glej tudi odločbo Ustavnega sodišča št. Up-133/16 z dne 14. 3. 2019 (Uradni list RS, št. 29/19, in OdlUS XXIV, 25), 8. točka obrazložitve.

⁷ Odgovor na predlog za obnovo postopka ni pravno sredstvo v smislu prvega odstavka 51. člena ZUstS. Zato ugovora o materialnem neizčrpanju pravnih sredstev ni mogoče utemeljiti z navedbo, da pritožnice trditev o kršitvi človekovih pravic niso uveljavljale v odgovorih na predlog za obnovo postopka.

⁸ Glej str. 3 pritožbe prve in druge pritožnice ter str. 5 in 6 pritožbe tretje pritožnice.

⁹ Glej str. 6 in 7 pritožbe prve in druge pritožnice ter str. 4 pritožbe tretje pritožnice.

¹⁰ Glej str. 4 in 5 pritožbe prve in druge pritožnice ter str. 2 in 3 pritožbe tretje pritožnice.

¹¹ Glej str. 8 in 10 pritožbe prve in druge pritožnice ter str. 7 pritožbe tretje pritožnice.

¹² Glej str. 2 pritožbe tretje pritožnice.

¹³ S tem sklepom je Vrhovno sodišče zavrnilo reviziji prvega in tretjega stranskega udeleženca iz nepravdnega denacionalizacijskega postopka zoper odločitev sodišč prve in druge stopnje, da je nasprotna udeleženka dolžna pokojnima upravičencema do denacionalizacije vrniti v last stanovanje, ki ga je zasedal prvi stranski udeleženec (predlagatelj obnove postopka), vsakemu do 1/2, s pripadajočim deležem 31/100 na skupnih delih stavbe Teslova ulica 6, Ljubljana, in da je pogodba o prodaji stanovanja, ki ga je tedaj zasedal tretji stranski udeleženec, s pripadajočim deležem 27/100 na skupnih delih stavbe navedene stavbe, ki sta jo 3. 2. 1992 sklenila njegov pravni prednik in Občina Ljubljana Vič - Rudnik, nična ter da so nični tudi vsi nadaljnji razpolagalni posli s to nepremičnino.

¹⁴ Člen 24 ZDen v prvem odstavku določa, da vrnitev stvari v smislu določb III. poglavja ZDen (v katero je umeščen tudi 24. člen) ne vpliva na najemna, zakupna in njim podobna razmerja, ki so bila ustanovljena z odplačnimi pravnimi posli, če pravni posel ali zakon ne določata drugače. Po tretjem odstavku (v zvezi z drugim odstavkom) istega člena pa takšnih razmerij, katerih trajanje je določeno ali dogovorjeno za dobo več kot 10 let in ki praviloma trajajo še največ 10 let po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, zaradi vrnitve stvari ni mogoče odpovedati pred potekom pogodbenega roka, dokler ima najemojemalec, ki je fizična oseba, stvar v najemu kot poglavitni vir preživljanja sebe ali svoje družine. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-473/22 z dne 15. 6. 2023 (Uradni list RS, št. 77/23) presodilo, da je prvi odstavek 24. člena ZDen v neskladju s 33. členom Ustave, kolikor se nanaša na neprofitna najemna razmerja za nedoločen čas, ki so jih s prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice sklenili zavezanci za vrnitev stanovanja v denacionalizaciji in v katera so kot najemodajalci pozneje vstopili upravičenci do denacionalizacije oziroma njihovi pravni nasledniki (z isto odločbo je presodilo tudi, da sta v istem obsegu v neskladju s 33. členom Ustave tudi 107. člen in prvi odstavek 173. člena Stanovanjskega zakona, Uradni list RS, št. 69/03, 57/08, 87/11, 27/17, 59/19 in 90/21 – SZ-1).

¹⁵ Primerjaj 5. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. Up-237/97.

¹⁶ O vprašanju, ali je treba najemnikom, ki želijo pod ugodnimi pogoji odkupiti stanovanja, ki so predmet vračanja po ZDen, priznati položaj strank v denacionalizacijskem postopku, se je v sodbi v zadevi Berger-Krall in drugi proti Sloveniji z dne 12. 6. 2014 izreklo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), ki je to vprašanje presojalo z vidika pravice iz prvega odstavka 6. člena EKČP. Ob upoštevanju okoliščin konkretne zadeve je ugotovilo, da je cilj denacionalizacijskih postopkov določiti lastništvo nepremičnine, ki jo je treba vrniti. Ker v konkretni zadevi pritožniki niso zatrjevali, da bi imeli verjeten zahtevek za pridobitev nepremičnine, je ESČP ocenilo, da izid denacionalizacijskega postopka ni bil neposredno odločilen za njihovo morebitno lastninsko pravico, niti za njihovo pravico bivati v stanovanju, saj denacionalizacija in vrnitev nepremičnine nista vplivali na najemna razmerja, glede na to, da so morali prvotni lastniki oddajati stanovanja nekdanjim imetnikom stanovanjske pravice v najem za nedoločen čas in za neprofitno najemnino. ESČP je navedlo, da bi nekdanji imetniki stanovanjske pravice v primeru zavrnitve zahteve za vrnitev podržavljene nepremičnine sicer res dobili možnost, da pod ugodnimi pogoji kupijo stanovanja, v katerih so bivali, vendar bi bila to le oddaljena posledica denacionalizacijskih postopkov, kar pa po mnenju ESČP ne zadošča za uporabo prvega odstavka 6. člena EKČP. Na podlagi ocene, da izid denacionalizacijskega postopka ni neposredno odločilno vplival na pravice pritožnikov, je ESČP presodilo, da prvi odstavek 6. člena EKČP ni bil kršen (glej 312. do 324. točko obrazložitve sodbe).

¹⁷ Prejšnji imetnik stanovanjske pravice torej lahko, ko je znana odločitev o jedrnem vprašanju denacionalizacijskega postopka – ali je nepremičnina vrnjena denacionalizacijskim upravičencem ali ne –, pravico do odkupa stanovanja, ki je upravičencu vrnjeno v naravi, uveljavlja na podlagi 125. člena SZ. Če je zahtevek za vrnitev stanovanja v naravi upravičencu pravnomočno zavrnjen, pa ima možnost pravico do odkupa stanovanja uveljavljati na podlagi 123. člena SZ. Ne more pa v postopku denacionalizacije preprečiti vrnitve nepremičnine v naravi, in ker je njegov položaj varovan šele po zaključenem denacionalizacijskem postopku, načeloma tudi ne sodeluje v tem postopku, kolikor se v njem odloča o pravici do denacionalizacije.

¹⁸ Na to stališče se je Ustavno sodišče sklicevalo tudi v sklepih št. Up-233/98 z dne 31. 3. 1999 in št. Up-222/99 z dne 6. 12. 2000.

¹⁹ Primerjaj 6. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. Up-237/97.

²⁰ Z izpodbijanima sklepoma sta sodišči dovolili obnovo postopka tudi glede odločitve o vrnitvi drugih delov podržavljene stanovanjske hiše, tj. tudi stanovanja, na katerem predlagatelj obnove postopka ni imel stanovanjske pravice.

²¹ Enako določa tudi prvi odstavek 21. člena sedaj veljavnega ZNP-1.

²² To je npr. pravna ali fizična oseba, ki je na premoženju, ki je predmet denacionalizacije, po podržavljenju pridobila lastninsko pravico, kar po tretjem odstavku 16. člena ZDen pomeni oviro za vrnitev premoženja v naravi.

²³ Ta njegov zahtevek je Okrajno sodišče v Ljubljani v 7. točki izreka delnega sklepa št. »D« N 355/1992 z dne 24. 5. 2017 v zvezi s 1. točko izreka sklepa Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 2514/2017 z dne 14. 3. 2018 pravnomočno zavrnilo.

²⁴ Obnova postopka se dovoli le, če obstajajo predpostavke, ki so v zakonu natančno predpisane. Razlikovati je treba med dovoljenostjo (dopustnostjo) in utemeljenostjo predloga za obnovo postopka. Predlog je dopusten, če so podane vse predpostavke. Če te niso podane, sodišče predlog zavrže. Predlog je utemeljen, če so abstraktno predpisane predpostavke uresničene tudi v konkretnem primeru. Predpostavke za dovoljenost predloga za obnovo postopka so predvsem odločba, s katero je bil postopek pravnomočno končan, obnovitveni razlogi, pravočasnost, pravni interes, zakonita oblika in možnost za predlagatelja ugodnejše odločbe (primerjaj z L. Ude v: L. Ude in A. Galič (ur.), nav. delo, str. 585).

²⁵ Prvi odstavek 24. člena ZNP-1 se glasi: »Če predlog vloži neupravičena oseba, ga sodišče zavrže.«