Uradni list

Številka 134
Uradni list RS, št. 134/2020 z dne 2. 10. 2020
Uradni list

Uradni list RS, št. 134/2020 z dne 2. 10. 2020

Kazalo

2375. Odločba o ugotovitvi, da 24. točka drugega odstavka 10. člena Odloka o krajinskem parku Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib ni v neskladju z Ustavo in zakonom ter o zavrženju pobude, stran 5618.

  
Številka:U-I-195/16-18
Datum:17. 9. 2020
O D L O Č B A 
Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti, začetem na pobudo Ribiške družine Barje, Ljubljana, ter v postopku za preizkus pobude Ribiške družine Barje in Ribiške zveze Slovenije, obe Ljubljana, ki ju zastopa Odvetniška pisarna Stušek, Celje, na seji 17. septembra 2020
o d l o č i l o: 
1. Točka 24 drugega odstavka 10. člena Odloka o Krajinskem parku Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib (Uradni list RS, št. 78/15 in 41/16) ni v neskladju z Ustavo in zakonom.
2. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti 5. točke prvega odstavka in 2. točke četrtega odstavka 13. člena Odloka o Krajinskem parku Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib se zavrže.
3. Pobudnici sami nosita svoje stroške postopka pred Ustavnim sodiščem.
O b r a z l o ž i t ev 
A. 
1. Pobudnici vlagata pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti 24. točke drugega odstavka 10. člena, 5. točke prvega odstavka 13. člena in 2. točke četrtega odstavka 13. člena Odloka o Krajinskem parku Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib (v nadaljevanju Odlok). Ribiška družina Barje (v nadaljevanju pobudnica) ima sklenjeno koncesijsko pogodbo z Ministrstvom za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano za izvajanje ribiškega upravljanja v Barjanskem ribiškem okolišu, ki vključuje tudi ribnik Tivoli. Na podlagi koncesijske pogodbe je pobudnica upravičena med drugim izvajati ribolov v ribniku Tivoli. Pobudnica zatrjuje, da izpodbijane določbe Odloka neposredno posegajo v njen pravni položaj, saj posegajo v njene pravice, pridobljene s koncesijsko pogodbo. Ribiška zveza Slovenije (v nadaljevanju druga pobudnica) zatrjuje, da je ustanovljena z namenom zagotavljanja pravic in interesov posameznih ribiških družin oziroma združenj. Ker naj bi izpodbijane določbe Odloka neposredno posegale v pravni položaj njene članice, naj bi izkazovala pravni interes za vložitev pobude.
2. Pobudnici navajata, da so izpodbijane določbe v neskladju z 2. in 153. členom Ustave, 7., 28., 32., 34. in 35. členom Zakona o sladkovodnem ribištvu (Uradni list RS, št. 61/06 – v nadaljevanju ZSRib) ter Uredbo o koncesijah za izvajanje ribiškega upravljanja v ribiških okoliših v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 80/07 – v nadaljevanju Uredba). Pobudnici navajata, da je lokalna skupnost z izpodbijanimi določbami v nasprotju z ZSRib in podzakonskimi akti, ki so bili sprejeti na njegovi podlagi, enostransko posegla v obstoječi ribiški okoliš in ribiško upravljanje. Navajata, da nov ribiškogojitveni načrt še ni bil sprejet, zato se še vedno uporablja ribiškogojitveni načrt za obdobje 2006–2010. Ribnik Tivoli je ribiški revir, v katerem je na podlagi veljavnega ribiškogojitvenega načrta ribolov dovoljen. ZSRib omogoča spremembe ribiškogojitvenih načrtov in odvzem ali omejitev koncesij zaradi ohranjanja narave ali drugih razlogov, ki so v javnem interesu. Vendar po mnenju pobudnic o nalogah ribiškega upravljanja na območju ribiškega okoliša, za katerega se podeljuje koncesija za ribiško upravljanje, odloča Vlada. Lokalna skupnost ne bi smela posegati v obstoječe in veljavne režime ribiškega upravljanja. S tem naj bi posegla v 7. in 28. člen ZSRib. S tem naj bi tudi v nasprotju s 34. in 35. členom ZSRib posegla v obstoječe koncesijsko razmerje. Koncesijo naj bi smela v skladu s tretjim odstavkom 35. člena ZSRib odvzeti ali omejiti le Vlada na predlog ministra. Pobudnica navaja, da ne more enostransko odstopiti od dolžnosti, ki ji jih nalaga koncesijska pogodba. Na podlagi koncesijske pogodbe naj bi bila dolžna gospodariti z ribnikom Tivoli. Lokalna skupnost naj bi bila na podlagi Zakona o ohranjanju narave (Uradni list RS, št. 96/04 – uradno prečiščeno besedilo, 46/14, 31/18 in 82/20 – v nadaljevanju ZON) sicer pristojna izdati akt o zavarovanju naravne vrednote, v katerem sme na podlagi 64. člena ZON prepovedati ali omejiti ribolov. Vendar po mnenju pobudnic tega ne sme storiti enostransko brez upoštevanja določb ZSRib. Zato naj bi bile izpodbijane določbe tudi v neskladju s 153. členom Ustave.
3. Z izpodbijanimi določbami Odloka naj bi lokalna skupnost posegla v načelo pravne države (2. člen Ustave). Po mnenju pobudnic bi morala biti omejitev dejavnosti določena z zakonom. Ribiške družine naj bi na podlagi sklenjenih koncesijskih pogodb izvajale dejavnost ribolova na podlagi 21. člena ZSRib. Izvajalci ribiškega upravljanja v okviru podeljene koncesije ribarijo na podlagi ribiškogojitvenega načrta in za to tudi plačujejo koncesijo. Stanje, ki je nastalo z uveljavitvijo izpodbijanega odloka, naj bi bilo v nasprotju z načelom pravne predvidljivosti in z ustavno zagotovljenimi pravicami pobudnic. Zakonske norme morajo biti jasne, razumljive in nedoumne, ko posegajo v medsebojna razmerja med posameznimi vejami oblasti in če posegajo v pravice posameznikov. Načelo pravne države naj bi zahtevalo tudi sistemsko skladnost in preglednost pravnih norm.
4. Nasprotna udeleženka v odgovoru zavrača trditve pobudnic, da bi z izpodbijanimi določbami posegla v Ustavo, ZSRib in Uredbo. Zakon, ki ureja način varstva naravnih znamenitosti in redkosti, naj bi bil ZON. V ZON naj bi bili opredeljeni načini, ukrepi in druga dejanja, nujna za uveljavljenje javnega interesa na področju varstva in ohranjanja naravne dediščine. S sistemom varstva naravnih vrednot naj bi se zagotovili pogoji za ohranitev lastnosti naravnih vrednot oziroma naravnih procesov, ki te lastnosti vzpostavljajo oziroma ohranjajo. V 6., 7. in 8. členu ZON naj bi bile določene pristojnosti lokalne skupnosti na področju ohranjanja narave. V pristojnost lokalne skupnosti naj bi sodilo tudi varstvo naravnih vrednot lokalnega pomena. Nasprotna udeleženka poudarja, da iz zgoraj navedenih zakonskih določb izhaja, da ima lokalna skupnost ustavno in zakonsko dolžnost varovati naravne vrednote. S tem je tudi določena pravna podlaga za določitev izpodbijanih prepovedi oziroma omejitev v občinskem odloku. Če pobudnica ne bi sprejela navedenega odloka, bi delovala v nasprotju z ZON. V nadaljevanju odgovora se nasprotna udeleženka sklicuje na 45., 49., 51., 53., 64., 65., 66. in 68. člen ZON, ki določajo pravne podlage za zavarovanje naravne vrednote in varstveni režim. Nasprotna udeleženka je poudarila 12. točko tretjega odstavka 64. člena ZON, ki določa, da se z aktom o zavarovanju na zavarovanem območju lahko med drugim prepovesta tudi ribolov ter nabiranje rastlin in živali.
5. Nasprotna udeleženka se ne strinja s stališčem pobudnic, da ne sme z določitvijo varstvenega režima naravne vrednote posegati v obstoječe in veljavne režime ribiškega upravljanja, temveč bi se morala hkrati spremeniti tudi ribiškogojitveni načrt in obstoječa koncesijska pogodba. Po mnenju nasprotne udeleženke so šele s predpisom, s katerim se določijo varstveni režimi naravne vrednote, določene pravne podlage za spremembo ribiškogojitvenega načrta in koncesijske pogodbe. To naj bi izhajalo iz 153. člena Ustave, ki določa skladnost zakonov in podzakonskih aktov. člen 35 ZSRib naj bi določal, da se koncesija lahko omeji ali odvzame zaradi spremembe namembnosti posameznih delov ribiškega okoliša ter ohranjanja narave ali drugih razlogov, ki so v javnem interesu. Uredba pa določa, da se mora koncesija izvajati v skladu z ribiškogojitvenim načrtom ter predpisi s področja ribištva in ohranjanja narave, varstva okolja in upravljanja voda. Iz koncesijske pogodbe naj bi izhajalo, da se koncesija lahko omeji zaradi spremembe namembnosti posameznih delov ribiškega okoliša ter ohranjanja narave.
6. Nasprotna udeleženka navaja, da je sprejela Odlok v skladu z 58. členom ZON, ki določa postopek sprejetja akta o zavarovanju. Pri sprejetju Odloka naj bi sodeloval Zavod Republike Slovenije za varstvo narave (v nadaljevanju ZRSVN), ki je pripravil strokovne podlage. O sprejetju odloka je bila javnost seznanjena z javnim naznanilom. Izvedena je bila javna obravnava s predstavitvijo razlogov za zavarovanje. V času javne predstavitve so se zainteresirane institucije lahko opredelile do pripravljenega gradiva. Nasprotna udeleženka navaja, da je v januarju 2015 o nameravani novi ureditvi varstvenega režima v ribniku Tivoli obvestila Zavod za ribištvo Slovenije z zaprosilom, naj v prihodnjih ribiškogojitvenih načrtih v ribniku Tivoli ne načrtuje športnega ribolova.
7. Ustavno sodišče je odgovor nasprotne udeleženke vročilo pobudnicama. Pobudnici zatrjujeta, da nasprotni udeleženki nista oporekali pravic, ki jih ima na podlagi 45. člena ZON, vendar menita, da nima neomejenih upravičenj za določanje poljubnih ukrepov po lastni presoji. Obseg pravic nasprotne udeleženke naj bi bil sorazmerno začrtan in soodvisen od drugih pravic. Pobudnici navajata, da se ribiško upravljanje na podlagi ZSRib in Uredbe izvaja na podlagi programa upravljanja rib in načrta ribiškega upravljanja na ribiškem območju. V tem delu naj bi šlo za izvrševanje ustavno določenih obveznosti in nalog države, ki izhajajo iz 5. člena Ustave. Po mnenju pobudnic gre za kolizijo dveh ustavnopravno varovanih dobrin enakega ranga, in sicer naravnega vira (ribe) in varstva naravnih vrednot (torej območja narave, ki je razglašeno za krajinski park). Pobudnici menita, da ni mogoče šteti, da bi ZON prevladal nad določbami ZSRib. Po mnenju pobudnic je ZSRib celo lex specialis v razmerju do ZON, ki ureja ohranjanje narave. Z izvajanjem ribiškega upravljanja pa naj bi pobudnici izvajali tudi naloge, povezane z ohranjanjem narave.
8. Pobudnici menita, da ni najti pravne podlage, po kateri bi lahko lokalna skupnost sprejela pravni akt, ki bi posegal v njune pridobljene pravice, temelječe na ZSRib. Poudarjata, da s pridobljeno koncesijo izvršujeta naloge, ki v skladu s 7. členom ZSRib sodijo v pristojnost države in ne lokalnih skupnosti. Menita, da lokalna skupnost ne more sprejeti predpisa, ki bi posegal v materijo, ki je v izrecni pristojnosti države. Poudarjata, da se lahko status in način ribiškega upravljanja v skladu z ZSRib spreminjata le na podlagi ribiškogojitvenega načrta. Pobudnici tudi nasprotujeta strokovni oceni ZRSVN, da naj bi bil ribolov v ribniku Tivoli škodljiv za varovano naravno vrednoto. Menita, da razlogi za prepoved ribolova niso strokovno utemeljeni.
B. – I. 
Procesne predpostavke in obseg presoje 
9. Po drugem odstavku 162. člena Ustave lahko vsakdo da pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti predpisa, če izkaže svoj pravni interes. Ta je v skladu z drugim odstavkom 24. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12 in 23/20 – v nadaljevanju ZUstS) podan, če predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj.
10. Izpodbijane določbe Odloka določajo varstveni režim, pravila ravnanja in druge ukrepe varstva narave v Krajinskem parku Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib (v nadaljevanju Krajinski park TRŠ). Med drugim prepovedujejo ribolov (24. točka drugega odstavka 10. člena Odloka) ter hranjenje vodnih in obvodnih živali v ribniku Tivoli (5. točka prvega odstavka 13. člena Odloka). Določajo tudi pridobitev predhodnega soglasja ZRSVN za izlovitev živali tujerodnih vrst in vlaganje živali domorodnih vrst (2. točka četrtega odstavka 13. člena Odloka).
11. Pobudnica je ribiška družina, ki je pridobila koncesijo za ribiško upravljanje v ribiškem okolišu, ki vključuje tudi ribnik Tivoli. Svoj pravni interes za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti izpodbijanih določb Odloka utemeljuje s podeljeno koncesijo za ribiško upravljanje v Barjanskem ribiškem okolišu. Zatrjuje, da je na podlagi podeljene koncesije upravičena izvajati ribolov v ribniku Tivoli.
12. Na podlagi koncesijske pogodbe je bila pobudnica upravičena izvajati ribolov v ribniku Tivoli. Ker 24. točka drugega odstavka 10. člena Odloka prepoveduje izvajanje ribolova v ribniku Tivoli, neposredno učinkuje na pravni položaj pobudnice. Zato pobudnica izkazuje pravni interes za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti 24. točke drugega odstavka 10. člena Odloka.
13. Vendar pa pobudnica ni pojasnila, kako prepoved hranjenja vodnih živali v ribniku Tivoli (5. točka prvega odstavka 13. člena Odloka) posega v izvajanje ribiškega upravljanja, ki ga izvaja na podlagi podeljene koncesije. Pobudnica ne zatrjuje, da bi navedena določba neposredno posegala v njene pravice, ki jih ima na podlagi podeljene koncesije, in tudi ni navedla drugih okoliščin, s katerimi bi utemeljila svoj pravni interes za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti 5. točke prvega odstavka 13. člena Odloka. Zato ni izkazala pravnega interesa za začetek postopka za oceno ustavnosti te določbe. Ustavno sodišče je pobudo v tem delu zavrglo (2. točka izreka).
14. Točka 2 četrtega odstavka 13. člena Odloka (pridobitev predhodnega soglasja ZRSVN za izlovitev živali tujerodnih vrst in vlaganje živali domorodnih vrst) ne učinkuje neposredno. Pobudnica mora za izvajanje ribolova v ribniku Tivoli pridobiti predhodno soglasje ZRSVN. Odločanje o soglasju za izvajanje ribolova ne pomeni upravne zadeve v smislu 2. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13 – v nadaljevanju ZUP). ZRSVN soglasja ne izdaja na podlagi javnega pooblastila, temveč v okviru izvajanja javne službe (16. točka prvega odstavka 117. člena ZON). Vendar pa gre pri izdajanju soglasja za javnopravno delovanje oziroma sledenje določenemu javnemu interesu, hkrati pa z vidika stranke pomeni odločanje o njenem pravno varovanem interesu. Odločanje o pridobitvi soglasja za izvajanje ribolova pomeni drugo javnopravno stvar v smislu 4. člena ZUP, po katerem se upravni postopek smiselno uporablja tudi v drugih javnopravnih stvareh, ki nimajo značaja upravne zadeve po 2. členu tega zakona, kolikor ta področja niso urejena s posebnim postopkom. Ker ZON ne določa posebnega postopka za izdajanje soglasij, mora ZRSVN pri izdaji soglasja smiselno uporabljati ZUP. To pa pomeni, da mora biti udeleženki, ki zahteva soglasje, ob morebitni zavrnitvi zagotovljena pritožba v upravnem postopku (prvi odstavek 229. člena ZUP) in upravni spor (prvi odstavek 2. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06, 62/10 in 109/12 – v nadaljevanju ZUS-1). V takih primerih se lahko pobuda vloži šele po izčrpanju pravnih sredstev zoper posamični akt, izdan na podlagi izpodbijanega predpisa, hkrati z ustavno pritožbo, pod pogoji iz 50. do 60. člena ZUstS. To stališče Ustavnega sodišča je podrobneje obrazloženo v sklepu št. U-I-251/07 z dne 10. 1. 2008 (Uradni list RS, št. 6/08, in OdlUS XVII, 2). Iz razlogov, navedenih v citiranem sklepu, pobudnica ne izkazuje pravnega interesa za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti 2. točke četrtega odstavka 13. člena Odloka. Zato je Ustavno sodišče pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti v tem delu zavrglo (2. točka izreka).
15. Po ustaljenem stališču Ustavnega sodišča imajo politične stranke, društva, zbornice in združenja pravni interes le za izpodbijanje predpisov, ki neposredno posegajo v njihove pravice, pravne interese ali v njihov pravni položaj. Zato za pobude, ki jih ti subjekti vlagajo v imenu svojih članov ali zaradi njihovih interesov ali ker menijo, da uveljavljajo splošni družbeni interes, njihov pravni interes ni izkazan.1Druga pobudnica z navedbami o posegu izpodbijane ureditve v pravice svojih članov svojega pravnega interesa torej ne more izkazati. Neposrednega posega v njene pravice, pravne interese oziroma v njen pravni položaj druga pobudnica ne utemeljuje. Ustavno sodišče je sicer izjemoma priznalo pravni interes za vložitev pobude tistim združenjem, ki so bila ustanovljena prav z namenom zagotavljanja pravic in interesov tistih skupin oseb, ki se v njih povezujejo, izpodbijani predpis pa naj bi jim te pravice kratil.2 Vendar iz Statuta Ribiške zveze Slovenije ne izhaja, da bi bila druga pobudnica ustanovljena prav z namenom, da bi v konkretnih postopkih pred državnimi organi zastopala pravice in interese svojih članov, tj. ribiških družin. Zato druga pobudnica pravnega interesa za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti izpodbijanih določb Odloka ni izkazala.
16. Pobudnica zatrjuje, da je Odlok v neskladju z Uredbo. Ustavno sodišče je v skladu s četrto alinejo prvega odstavka 160. člena Ustave in četrto alinejo prvega odstavka 21. člena ZUstS pristojno odločati o skladnosti predpisov lokalne skupnosti z Ustavo in zakoni. Ustavno sodišče ni pristojno odločati o skladnosti predpisov lokalne skupnosti s podzakonskimi akti.3 Zato očitkov pobudnice o neskladnosti Odloka z Uredbo ne more presojati.
17. Ustavno sodišče je pobudo pobudnice za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti 24. točke drugega odstavka 10. člena Odloka v zgoraj navedenem obsegu sprejelo in glede na izpolnjene pogoje iz četrtega odstavka 26. člena ZUstS nadaljevalo odločanje o stvari sami.
B. – II. 
Presoja z vidika tretjega odstavka 153. člena Ustave in ZSRib 
18. Pobudnica trdi, da je 24. točka drugega odstavka 10. člena Odloka v neskladju s 7., 28., 32., 34. in 35. členom ZSRib. Občina ima v okviru prvega odstavka 140. člena Ustave pravico izdajati predpise, s katerimi normativno ureja pravna razmerja (pravice in obveznosti pravnih subjektov), vendar pri tem ne sme preseči ustavnega okvira in s svojim normativnim urejanjem poseči v državne pristojnosti.4 Kadar zakon izrecno določa izvirne pristojnosti občine oziroma pooblastila za normativno urejanje v okviru izvirnih pristojnosti na nekem področju, je treba z razlago ugotoviti obseg tega pooblastila.5 Pri tem je treba upoštevati, da zakonodajalec sme napolnjevati vsebino nedoločenega pravnega pojma lokalne javne zadeve, vendar ne sme prizadeti pravice lokalne samouprave, da samostojno odloča o svojih zadevah.6 V tem okviru lahko Ustavno sodišče očitke o neskladnosti občinskih predpisov z zakoni presoja z vidika tretjega odstavka 153. člena Ustave. Načelo zakonitosti delovanja občine na področju normativnega delovanja pomeni, da občinski predpisi, čeprav urejajo zadeve iz izvirne pristojnosti občine, ne smejo biti v neskladju z zakoni. Pravnih razmerij ne smejo urejati v nasprotju z zakonskimi določbami, v primeru, da zakonodajalec opredeli okvir pooblastila za normativno urejanje, pa ne smejo preseči tega pooblastila.7 Glede na navedeno je Ustavno sodišče očitke pobudnice o neskladnosti izpodbijane določbe Odloka z ZSRib presojalo z vidika tretjega odstavka 153. člena Ustave.
19. Med pobudnico in nasprotno udeleženko ni sporno, da Odlok temelji na ZON, na podlagi katerega je bila nasprotna udeleženka pristojna z aktom o zavarovanju naravne dobrine določiti prepoved ribolova na zavarovanem območju. Med njima je sporno, ali sme lokalna skupnost z namenom zavarovati naravno vrednoto prepovedati ribolov, ne da bi bila prepoved ribolova predhodno določena z ribiškogojitvenimi načrti, s katerimi se določi namembnost posameznega ribiškega revirja. Po mnenju pobudnice naj bi Odlok, ki je prepovedal ribolov, čeprav je na tem območju ribolov dovoljen z ribiškogojitvenimi načrti, omejil podeljeno koncesijo v nasprotju s 7., 28., 32., 34. in 35. členom ZSRib. V obravnavanem primeru gre torej za vprašanje medsebojnega razmerja med ukrepi varovanja naravne dediščine in ukrepi za upravljanje rib, ki so naravni vir pod posebnim varstvom države (prvi odstavek 7. člena ZSRib).
20. V okviru splošnih določb Ustava v prvem odstavku 5. člena navaja nekatere pozitivne obveznosti države,8 med katere sodi tudi skrb države za ohranjanje naravnega bogastva. Dejstvo, da je Ustava skrb za ohranjanje naravnega bogastva izrecno umestila ob skrb za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin in med splošne določbe, v katerih med drugim ureja temeljna ustavna načela, že kaže na pomembnost te ustavno varovane dobrine. Poseben poudarek ji je zagotovila še v 73. členu, kjer je k skrbi za ohranjanje naravne dediščine poleg države zavezala tudi lokalne skupnosti (drugi odstavek 73. člena Ustave). Ne glede na to, da Ustava v drugem odstavku 73. člena ne odkazuje izrecno na zakon, je jasno, da država to pozitivno obveznost lahko uresniči samo na podlagi ustrezne zakonske ureditve. Ustava sama namreč ne opredeljuje natanko vsebine in obsega tistih vrednot, pri katerih je njihova ohranitev neprecenljivega pomena tudi za prihodnost. Tako vsebina in obseg naravnega bogastva kakor tudi način njegovega varovanja danes, da bi se dosegla ohranitev za bodoče rodove, so zato že po naravi stvari prepuščeni zakonu.9
21. Člen 73 Ustave je tudi neposredno povezan in prepleten s pravico do zdravega življenjskega okolja (72. člen Ustave).10 Namen varstva okolja je namreč spodbujanje in usmerjanje takšnega družbenega razvoja, ki omogoča dolgoročne pogoje za človekovo zdravje, počutje in kakovost njegovega življenja ter ohranjanje biotske raznovrstnosti (prvi odstavek 2. člena Zakona o varstvu okolja, Uradni list RS, št. 39/06 – uradno prečiščeno besedilo, 70/08, 108/09, 48/12, 57/12, 92/13, 56/15, 102/15 in 30/16 – v nadaljevanju ZVO-1). Cilj varstva okolja je tudi trajnostna raba naravnih virov (3. točka drugega odstavka 2. člena ZVO-1). Naravni viri so omejene naravne dobrine11 in jih je treba šteti za naravno bogastvo. Ker so naravni viri omejeni, je treba njihovo rabo in izkoriščanje zaradi usklajevanja obstoječih interesov in medgeneracijske pravičnosti urediti z zakonom (drugi odstavek 70. člena Ustave).12
22. Ribe so naravni vir, ki ga je mogoče gospodarsko izkoriščati, in hkrati naravno bogastvo, ki ga je država dolžna ohranjati in varovati. Zakonodajalec je uredil upravljanje s sladkovodnimi ribami v ZSRib. Pri tem je bil dolžan z upoštevanjem 5. člena, drugega odstavka 70. člena in 73. člena Ustave zagotoviti upravljanje z ribami tako, da se zagotavljajo ekološka, socialna in gospodarska funkcija rib in njihovega življenjskega prostora.
23. Upravljanje rib med drugim obsega tudi načrtovanje na tem področju (3. člen ZSRib). Za namen ribiškega upravljanja se celinske vode razdelijo na posamezne prostorske enote, v katerih poteka ribiško upravljanje (prvi odstavek 8. člena ZSRib).13 Ribiško upravljanje temelji na načrtu ribiškega upravljanja na ribiškem območju. Načrt ribiškega upravljanja je obvezna strokovna podlaga za celovito ribiško upravljanje posameznega ribiškega območja in mora biti odraz specifičnih ekosistemskih značilnosti ribiškega območja (prvi odstavek 11. člena ZSRib). V načrtu morajo biti med drugim tudi usmeritve za varstvo tistih delov ribiškega območja, ki so zavarovani po predpisih o ohranjanju narave. Ribiškogojitveni načrt je podlaga za upravljanje v posameznem ribiškem okolišu. V ribiškogojitvenem načrtu se morajo med drugim upoštevati tudi režimi po predpisih o ohranjanju narave in voda (prvi odstavek 12. člena ZSRib). Ribiškogojitveni načrt mora vsebovati tudi območja, ki so varovana po predpisih o ohranjanju narave (d) točka drugega odstavka 12. člena ZSRib). Načrt ribiškega upravljanja in ribiškogojitvene načrte je treba izdelati za obdobje šestih let (tretji odstavek 11. člena in tretji odstavek 12. člena ZSRib).
24. Zakonodajalec je na podlagi drugega odstavka 70. člena Ustave določil, da lahko država s koncesijo prenese določene naloge ribiškega upravljanja v ribiškem okolišu na pravno ali fizično osebo, če ta izpolnjuje z zakonom predpisane pogoje (četrti odstavek 7. člena in prvi odstavek 28. člena ZSRib). Koncesija za ribiško upravljanje je koncesija na naravnih dobrinah.14 Koncesionar s podeljeno koncesijo pridobi pravice in dolžnosti izvajati ribiško upravljanje v določenem ribiškem okolišu. Ribiško upravljanje obsega tako naloge, ki po svoji naravi pomenijo gospodarsko rabo (izkoriščanje) naravnega vira, kot naloge, ki se z namenom omogočati trajnostno rabo rib (varovanje naravnega bogastva) izvajajo v javnem interesu.15 Ribolov je ena od aktivnosti, ki pomeni izvajanje ribiškega upravljanja.16 Vendar koncesionar ribolova ne izvaja v javnem interesu (četrti odstavek 28. člena ZSRib). Ribolov sladkovodnih rib pomeni izkoriščanje naravnega vira in je praviloma namenjen pridobivanju gospodarske koristi.17
25. Koncesionar je dolžan za izkoriščanje naravnega vira (ribe) plačati koncesijsko dajatev.18 Način določitve višine koncesijske dajatve je določen s koncesijskim aktom (šesta alineja drugega odstavka 31. člena ZSRib). Višina koncesijske dajatve se izračuna na podlagi števila vseh razpoložljivih ribolovnih dni in vrednosti ribolovnih dni, določenih za vsak posamezen ribolovni revir (prvi odstavek 7. člena Uredbe). Koncedent in koncesionar medsebojno razmerje pri izvajanju ribiškega upravljanja uredita s koncesijsko pogodbo (prvi odstavek 32. člena ZSRib). Koncesijska pogodba preneha po poteku časa, za katerega je bila sklenjena, z razdrtjem in z odvzemom (34. člen ZSRib). Koncesija se lahko odvzame ali omeji zaradi spremembe namembnosti posameznih delov ribiškega okoliša, začasne omejitve, ustavitve ali prilagoditve vodne pravice ali ohranjanja narave ali drugih razlogov v javnem interesu (drugi odstavek 35. člena ZSRib). Koncesijska pogodba se lahko med trajanjem koncesijskega razmerja tudi spremeni ali dopolni (osemnajsta alineja prvega odstavka 13. člena Uredbe).
26. Varstvo naravne dediščine sistemsko ureja ZON, ki določa ukrepe ohranjanja biotske raznovrstnosti in sistem varstva naravnih vrednot z namenom prispevati k ohranjanju narave (1. člen ZON). Naravne vrednote obsegajo vso naravno dediščino na območju Republike Slovenije (prvi odstavek 4. člena ZON). Naravna vrednota so poleg redkega, dragocenega ali znamenitega naravnega pojava tudi drug vreden pojav, sestavina oziroma del žive ali nežive narave, naravno območje ali del naravnega območja, ekosistem, krajina ali oblikovana narava (drugi odstavek 4. člena ZON). S sistemom varstva naravnih vrednot se zagotavljajo pogoji za ohranitev lastnosti naravnih vrednot oziroma naravnih procesov, ki te lastnosti vzpostavljajo oziroma ohranjajo, ter pogoji za ponovno vzpostavitev naravnih vrednot (četrti odstavek 4. člena ZON). Sistem varstva naravnih vrednot po tem zakonu se vključuje v rabo in izkoriščanje naravnih dobrin na način, ki ga določa zakon (6. člen ZON).
27. Lokalna skupnost je pristojna za sprejemanje ukrepov varstva naravnih vrednot lokalnega pomena že na podlagi same Ustave (drugi odstavek 73. člena Ustave). Pristojnosti lokalne skupnosti bolj natančno ureja ZON (prvi odstavek 8. člena v zvezi z drugo alinejo drugega odstavka 8. člena ZON ter prvi in četrti odstavek 45. člena ZON). Ukrep varstva je tudi zavarovanje naravnih vrednot (drugi odstavek 45. člena ZON). Vrsto ukrepa, ki naj se izvede, lokalni skupnosti predlaga organizacija, pristojna za ohranjanje narave (peti odstavek 45. člena ZON). Naravne vrednote se zavarujejo z aktom o zavarovanju naravne vrednote (prvi odstavek 49. člena ZON). Akt o zavarovanju med drugim določa pravila ravnanja oziroma varstveni režim in meje zavarovanega območja (prvi odstavek 53. člena ZON). Posegi in dejavnosti na zavarovanem območju se morajo izvajati v skladu s predpisanimi pravili ravnanja iz akta o zavarovanju (prvi odstavek 54. člena ZON). Z aktom o zavarovanju se lahko omeji dejavnost ali raba v zvezi z naravno vrednoto. Dejavnost se lahko omeji v taki meri, kot je to nujno treba zaradi ohranitve naravne vrednote, izvajanja njenega varstva ali obnovitve vrednote, v obsegu in na način, ki je določen v 64., 65., 66. in 68. členu ZON (prvi in drugi odstavek 51. člena ZON). V tretjem odstavku 64. člena ZON so določene dejavnosti, ki se lahko prepovejo ali omejijo na zavarovanem območju naravnega spomenika. V prvem odstavku 68. člena ZON so določene dejavnosti, ki se lahko prepovedo na širšem zavarovanem območju. Iz 12. točke tretjega odstavka 64. člena ZON izhaja, da se na zavarovanem območju naravnega spomenika lahko prepovesta ribolov ter nabiranje rastlin in živali. Iz 18. točke prvega odstavka 68. člena ZON izhaja, da se na zavarovanem območju krajinskega parka lahko prepovesta ribolov in izvajanje ribogojnih ukrepov.
28. Izpodbijani Odlok je akt o zavarovanju naravne vrednote. Z njim je lokalna skupnost določila zavarovano območje krajinskega parka, ožja zavarovana območja znotraj krajinskega parka ter varstvene režime in pravila ravnanja v krajinskem parku (2. člen Odloka). Ribnik Tivoli sodi tako na širše zavarovano območje19 Krajinskega parka TRŠ kot na ožje zavarovano območje Naravnega spomenika Tivoli.20 Cilj Odloka je ohraniti številne naravne vrednote, veliko biotsko raznovrstnost in krajinsko pestrost na zavarovanem območju (prvi odstavek 1. člen Odloka). Varstveni cilj so ohranitev naravnih vrednot, ohranitev ugodnega stanja ogroženih in zavarovanih prostoživečih rastlinskih in živalskih vrst ter njihovih habitatov, najmanj obstoječega stanja in kakovosti habitatnih tipov gozdov, travnikov, barij ter sladkih voda (drugi odstavek 1. člena Odloka). Nasprotna udeleženka je na podlagi prvega in drugega odstavka 51. člena ZON prepovedala in omejila določene dejavnosti, ki se lahko izvajajo na območju Krajinskega parka TRŠ. Med drugimi je prepovedala loviti ribe (24. točka drugega odstavka 10. člena Odloka). Način in obseg omejitve dejavnosti na zavarovanem območju je temeljil na Strokovnem predlogu ZRSVN za zavarovanje Tivolija, Rožnika in Šišenskega hriba št. 3-V-XX/1-O-14/AG (v nadaljevanju strokovni predlog).
29. Lokalna skupnost je z Odlokom na zavarovanem območju naravne dobrine prepovedala izvajanje ribolova, ki ga koncesionar ne izvaja v javnem interesu, temveč praviloma z namenom pridobiti določeno gospodarsko korist. Lokalna skupnost ni posegla v naloge koncesionarja, ki jih ta na področju upravljanja rib izvaja v javnem interesu (tretji in četrti odstavek 28. člena ZSRib). Iz navedenega logično izhaja, da se mora izvajanje ribolova, ki ne pomeni izvajanja dejavnosti v javnem interesu, prilagoditi varstvenemu režimu naravne vrednote, ki je v javnem interesu. Tudi jezikovna razlaga 6. člena ZON, drugega odstavka 11. člena in prvega odstavka 12. člena ZSRib potrjuje takšno razlago. člen 6 ZON določa, da se mora sistem varstva naravnih vrednot vključevati v rabo in izkoriščanje naravnih dobrin na način, ki ga določa zakon. Iz drugega odstavka 11. člena ZSRib izhaja, da morajo pristojni organi pri pripravi načrta ribiškega upravljanja na ribiškem območju upoštevati usmeritve za varstvo posameznih delov ribiškega območja, ki so zavarovani po predpisih o ohranjanju narave. Iz prvega odstavka 12. člena ZSRib pa izhaja, da morajo pristojni organi pri pripravi ribiškogojitvenih načrtov upoštevati režime po predpisih o ohranjanju narave. Ribiškogojitveni načrt mora vsebovati območja, ki so varovana po predpisih o ohranjanju narave (točka d) drugega odstavka 12. člena ZSRib). Zahteva, da morata načrt ribiškega upravljanja in ribiškogojitveni načrt upoštevati usmeritve in režime, ki na določenem območju veljajo na podlagi predpisov o ohranjanju narave, predpostavlja, da morajo biti varstveni režimi po predpisih o ohranjanju narave predhodno določeni. Sprejetje varstvenega režima naravne vrednote, ki vpliva na izvajanje ribolova, torej zavezuje pristojne organe na področju ribiškega upravljanja, da prilagodijo strokovne podlage za ribiško upravljanje. Morebitnemu varstvenemu režimu naravne vrednote se mora prilagoditi tudi konkretno koncesijsko razmerje med koncendentom in koncesionarjem. Iz 3. člena Uredbe izhaja, da se mora koncesija izvajati v skladu s predpisi s področja ohranjanja narave. Če zaradi zavarovanja naravne vrednote nastopijo okoliščine, ki vplivajo na pravice in obveznosti koncedenta ali koncesionarja, je treba spremeniti koncesijsko pogodbo (osemnajsta alineja prvega odstavka 13. člena Uredbe).21
30. Določitev prepovedi ribolova z aktom o zavarovanju naravne dobrine torej še ne pomeni, da je bila koncesija odvzeta ali omejena ali da je bila spremenjena koncesijska pogodba. Akt o zavarovanju naravne dobrine je lahko le pravna podlaga za poseg v obstoječe koncesijsko razmerje, ki pa mora biti spremenjeno po postopku in pod pogoji, ki jih določa ZSRib. Zato ne držijo očitki pobudnice, da so izpodbijane določbe Odloka v nasprotju s 7., 28., 32., 34. in 35. členom ZSRib posegle v obstoječe koncesijsko razmerje. Glede na to 24. točka drugega odstavka 10. člena Odloka ni v neskladju z ZSRib in posledično tudi ne s tretjim odstavkom 153. člena Ustave.
31. Pobudnica zatrjuje, da zahteva po prepovedi ribolova ne izhaja iz strokovnega mnenja, ki je bilo pridobljeno v postopku sprejemanja Odloka. S tem pobudnica po vsebini zatrjuje neskladnost izpodbijanih določb Odloka s tretjim odstavkom 51. člena ZON, ki zahteva, da mora omejitev dejavnosti in rabe zaradi varstvenih ukrepov temeljiti na strokovnem predlogu organizacije, pristojne za ohranjanje narave. Trditev pobudnice ne drži, saj je bilo v strokovnem predlogu izrecno predlagano, naj se na zavarovanem območju, razen na območju Koseškega bajerja, prepove ribolov (glej 32. stran strokovnega predloga). Pobudnica nasprotuje tudi strokovnim razlogom, ki so bili podlaga za sprejetje spornega varstvenega ukrepa. Ustavno sodišče lahko presoja skladnost podzakonskega predpisa z zakonom, ne more pa ocenjevati skladnosti predpisa z ugotovitvami različnih strok, zlasti ne, če gre za nepravna vprašanja.22
B. – III. 
Presoja z vidika 2. člena Ustave (načelo zaupanja v pravo) 
32. Pobudnica zatrjuje, da so izpodbijane določbe v neskladju z načelom pravne države (2. člen Ustave), saj naj bi posegle v njene pridobljene pravice.
33. Iz te obrazložitve že izhaja, da je pobudnica pridobila koncesijo za ribiško upravljanje v Barjanskem ribiškem okolišu, ki vključuje tudi ribnik Tivoli. Na podlagi navedene koncesije je bila pobudnica upravičena izvajati ribolov v ribniku Tivoli. Pobudnica je bila kot izvajalka ribiškega upravljanja v ribniku Tivoli upravičena izdajati ribiške dovolilnice za ribolov v ribniku Tivoli.23 S prodajo ribiških dovolilnic ribiške družine pridobivajo prihodke. Od števila razpoložljivih ribolovnih dni in vrednosti ribolovnih dni v posameznem ribolovnem revirju je odvisna tudi višina koncesijske dajatve (prvi odstavek 7. člena Uredbe). S prepovedjo ribolova v ribniku Tivoli se je zmanjšalo število razpoložljivih ribolovnih dni in posledično tudi možnost prodaje ribolovnih dovolilnic za ribnik Tivoli. To pomeni, da izpodbijane določbe Odloka pomenijo poseg v pričakovanja koncesionarja, da bo lahko v skladu z ZSRib izvajal ribolov v ribniku Tivoli, ki temeljijo na pravnomočni odločbi o podelitvi koncesije.
34. Varstvo pridobljenih pravic zoper zakonske posege za naprej je v ustavnem sistemu zagotovljeno v okviru načel pravne države (2. člen Ustave), in sicer zlasti v okviru načela pravne varnosti oziroma načela zaupanja v pravo. To načelo posamezniku zagotavlja, da država njegovega pravnega položaja ne bo poslabšala arbitrarno, to je brez razloga, utemeljenega v prevladujočem in ustavno dopustnem javnem interesu. To načelo zavezuje tudi lokalne skupnosti, ko normativno urejajo vprašanja iz njihove pristojnosti. Ker gre za splošno pravno načelo in ne neposredno za eno od človekovih pravic, ki jim po 15. členu Ustave pripada strožje varstvo zoper morebitne omejitve in posege, to načelo nima absolutne veljave. V večji meri kot posamezne človekove pravice je podvrženo omejitvam, torej temu, da je v primeru konflikta oziroma kolizije med to in drugimi ustavnimi dobrinami treba presoditi, kateri izmed ustavno zavarovanih dobrin (ali načelu varstva zaupanja v pravo ali načelu prilagajanja prava družbenim razmeram) je v posameznem primeru treba dati prednost. Pri tem je treba upoštevati, ali so bile sporne spremembe relativno predvidljive, ali so prizadeti s spremembo lahko vnaprej računali ter kakšna sta teža spremembe in pomen obstoječega pravnega položaja za upravičence na eni strani in javni interes, ki utemeljuje drugačno ureditev od obstoječe, na drugi strani.
35. Nasprotna udeleženka v odgovoru navaja, da je bil razlog za sprejetje izpodbijane ureditve zavarovanje naravne vrednote. Pozitivna obveznost lokalne skupnosti, da sprejema ukrepe, s katerimi varuje naravne vrednote, izhaja že iz Ustave (drugi odstavek 73. člena Ustave). Gre torej za tako pomembno vrednoto, da ji je zagotovljeno ustavno varstvo. Že zato ne more biti dvoma, da je imela lokalna skupnost za sprejetje izpodbijane ureditve razlog, stvarno povezan s predmetom urejanja in utemeljen v javnem interesu.
36. Vendar pa je treba izpodbijane določbe Odloka v nadaljevanju preizkusiti še z vidika drugih kriterijev, ki prihajajo v poštev pri presoji skladnosti izpodbijane ureditve z načelom varstva zaupanja v pravo.
37. Prepoved ribolova je bila uvedena brez določitve posebnega prehodnega obdobja. Odlok je bil objavljen 16. 10. 2015 in je začel veljati petnajsti dan po objavi. Ustrezen čas za prilagoditev novi ureditvi torej pobudnici ni bil zagotovljen. Ali in v kolikšni meri je potrebna posebna prehodna ureditev, se presoja s tehtanjem med zakonskim ciljem in prizadetostjo pravnih položajev.24
38. Pri tehtanju teže spremembe in pomena obstoječega pravnega položaja za pobudnico na eni strani in javnega interesa, ki utemeljuje drugačno ureditev od obstoječe, na drugi strani je Ustavno sodišče upoštevalo, da je bilo poseženo le v eno izmed nalog, ki jih v okviru ribiškega upravljanja izvaja pobudnica. Z izpodbijanimi določbami Odloka ni bilo poseženo v pravice pobudnice, da v ribniku Tivoli izvaja druge naloge ribiškega upravljanja, ki jih izvaja v javno korist. S prepovedjo ribolova je bilo predvsem poseženo v pravico pobudnice, da s prodajo ribiških dovolilnic pridobi določen prihodek. Ker je višina koncesijske dajatve odvisna od prihodka, ki ga z izvajanjem ribolova pridobi koncesionar na ribiškem območju, je bila pobudnica soočena s plačilom koncesijske dajatve, ki ni bilo sorazmerno njenim pričakovanim prihodkom. Vendar je treba upoštevati, da je pobudnica pridobila koncesijo za ribiško upravljanje v Barjanskem ribiškem okolišu, ki je sestavljen iz več ribiških revirjev. Z izpodbijanimi določbami Odloka je prepovedno izvajanje ribolova le v enem izmed ribiških revirjev, ki jih upravlja pobudnica. Ta pa obsega manjši delež vseh površin v upravljanju pobudnice, na katerih je ribolov dovoljen.25 Ribolov tudi ni prepovedan absolutno, temveč ga pobudnica sicer pod zelo omejenimi pogoji še vedno lahko izvaja. Ustavno sodišče je tudi upoštevalo, da je pobudnica lahko pričakovala, da bo do uvedbe prepovedi ribolova v ribniku Tivoli prišlo.26 Pobudnica je sicer ves čas priprave Odloka nasprotovala predlagani prepovedi ribolova, vendar pa to ne more vplivati na presojo, ali je spremembo svojega pravnega položaja lahko pričakovala. Ustavno sodišče je tudi upoštevalo, da bi lahko pobudnica, če zmanjšanje števila ribolovnih dni vpliva na višino koncesijske dajatve, takoj po uveljavitvi Odloka zahtevala znižanje višine koncesijske dajatve in spremembo koncesijske pogodbe z aneksom (prvi odstavek 25. člena koncesijske pogodbe). Pobudnica ima torej na voljo možnost prilagoditve koncesijske pogodbe spremenjenim razmeram in ji je v primeru spora med koncedentom in koncesionarjem pri izvajanju koncesijske pogodbe zagotovljeno sodno varstvo,27 hkrati pa tudi ne zatrjuje, da bi takojšna prepoved ribolova v ribniku Tivoli v taki meri zmanjšala višino pričakovanih prihodkov, da ne bi več mogla izvajati nalog ribiškega upravljanja, ki jih izvršuje v javnem interesu. Vse to so razlogi, zaradi katerih je Ustavno sodišče pri tehtanju dalo prednost javnemu interesu in presodilo, da izpodbijani poseg ni bil v neskladju z načelom varstva zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave (1. točka izreka).
B. – IV. 
39. V postopku pred Ustavnim sodiščem nosi vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače (prvi odstavek 34. člena ZUstS). Za drugačno odločitev bi morali obstajati posebno utemeljeni razlogi, ki jih pobudnici nista navedli. Zato je Ustavno sodišče odločilo, da nosita pobudnici svoje stroške postopka sami (3. točka izreka).
C. 
40. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 21. člena, tretjega odstavka 25. člena in prvega odstavka 34. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Rajko Knez ter sodnice in sodniki dr. Matej Accetto, dr. Rok Čeferin, dr. Dunja Jadek Pensa, dr. Špelca Mežnar, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Odločbo je sprejelo soglasno.
Dr. Rajko Knez 
predsednik 
1 Glej na primer sklep Ustavnega sodišča št. U-I-292/12 z dne 10. 1. 2013, odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-297/08 z dne 7. 4. 2011 (Uradni list RS, št. 30/11, in OdlUS XIX, 20) in sklep Ustavnega sodišča št. U-I-202/09 z dne 4. 2. 2010.
2 Glej na primer odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-86/94 z dne 14. 11. 1996 (Uradni list RS, št. 68/96, in OdlUS V, 153) in št. U-I-127/01 z dne 12. 2. 2004 (Uradni list RS, št. 25/04, in OdlUS XIII, 10).
3 Glej sklep Ustavnega sodišča št. U-I-120/09 z dne 25. 5. 2011, 4. točka obrazložitve.
4 Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-348/96 z dne 27. 2. 1997 (Uradni list RS, št. 17/97, in OdlUS VI, 25), 7. točka obrazložitve.
5 Prav tam, 9. točka obrazložitve.
6 Prav tam, 8. točka obrazložitve.
7 Prav tam, 9. točka obrazložitve, in odločba Ustavnega sodišča št. U-I-99/04 z dne 16. 6. 2005 (Uradni list RS, št. 66/05, in OdlUS XIV, 56), 9. točka obrazložitve.
8 Glej B. M. Zupančič v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 112–116.
9 Primerjaj z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-297/08, 28. točka obrazložitve.
10 Prim. J. Letnar Černič v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Dopolnitev–A, Fakulteta za državne in evropske študije, Ljubljana 2011, str. 1032.
11 Primerjaj s točko 1.4. 3. člena ZVO-1.
12 Prim. T. Pucelj Vidović v: M. Avbelj (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, del 1: Človekove pravice in temeljne svoboščine, Nova univerza, Evropska pravna fakulteta, Ljubljana 2019, str. 561.
13 Celinske vode se delijo na ribiška območja, ribiške okoliše in ribiške revirje (drugi, tretji in četrti odstavek 8. člena ZSRib). Vrste ribiških revirjev in njihove meje se določijo z ribiškogojitvenim načrtom (šesti odstavek 9. člena ZSRib). Ribiški revirji so glede na način ribiškega upravljanja lahko varstveni, ribolovni, brez aktivnega ribiškega upravljanja in prizadeti revirji (prvi odstavek 9. člena ZSRib).
14 Za druga vprašanja koncesije, ki niso urejena z ZSRib, se uporabljajo določbe ZVO-1, ki ureja koncesije na naravnih virih (36. člen ZSRib). Koncesija na naravni dobrini se lahko podeli, če so izpolnjeni vsi okoljevarstveni pogoji, ki so za poseg v okolje določeni z ZVO-1 ali z zakoni, ki urejajo varstvo in rabo naravnih dobrin (sedmi odstavek 164. člena ZVO-1).
15 Tretji odstavek 28. člena ZSRib določa:
»Naloge koncesionarja so:
1. priprava in sprejem letnega programa;
2. izvajanje ribolova;
3. izvajanje elektroribolova za sonaravno vzrejo, intervencijske odlove rib in za potrebe znanstvenoraziskovalnega dela;
4. aktivnosti za ohranjanje ugodnega stanja rib;
5. izvajanje nalog in aktivnosti ob poginih rib;
6. vodenje predpisanih evidenc;
7. poročanje;
8. strokovno usposabljanje ribičev;
9. izvajanje nadzornih nalog ribiškočuvajske službe in
10. druge naloge, povezane s koncesijo.«
16 V skladu s 4. členom ZSRib je ribiško upravljanje tudi trajnostna raba rib. Trajnostna raba rib je izvajanje ribolova na način in v času, da se z naravnim soobnavljanjem ali z določenimi ukrepi ribiškega upravljanja dolgoročno ohranjajo ribe ter se pri tem ne poslabšuje ugodno stanje rastlinskih in živalskih vrst (14. člen ZSRib).
17 Ribe je dovoljeno loviti le z veljavno ribolovno dovolilnico (prvi odstavek 22. člena ZSRib). Ribolovno dovolilnico izda izvajalec ribiškega upravljanja za posamezni ribolovni revir. Ceno za ribolovno dovolilnico določi izvajalec ribiškega upravljanja (drugi in tretji odstavek 22. člena ZSRib).
18 V skladu s prvim odstavkom 164. člena ZVO-1 sme država proti plačilu podeliti koncesijo za rabo ali izkoriščanje naravne dobrine.
19 Širša zavarovana območja so območja narave, kjer so velika abiotska, biotska in krajinska raznovrstnost ter velika gostota in raznolikost naravnih vrednot, ki so lahko tudi kompleksno in funkcionalno med sabo povezane (prvi odstavek 67. člena ZON). Širša zavarovana območja so narodni, regijski in krajinski park (šesti odstavek 53. člena ZON).
20 V skladu s četrtim odstavkom 67. člena ZON se na širših zavarovanih območjih lahko ustanovijo tudi ožja zavarovana območja.
21 Iz 7. člena Uredbe izhaja, da se višina koncesijske dajatve izračuna na podlagi števila vseh razpoložljivih ribolovnih dni in vrednosti ribolovnih dni, določenih za vsak posamezen ribolovni revir posebej. V primeru, ko akt o zavarovanju naravne dobrine z določitvijo prepovedi ribolova vpliva na razpoložljivo število ribolovnih dni v posameznem ribolovnem revirju, je koncesionar upravičen zahtevati znižanje koncesijske dajatve.
22 Glej odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-183/99 z dne 4. 7. 2002 (Uradni list RS, št. 65/02, in OdlUS XI, 149), 23. točka obrazložitve, in št. U-I-215/11, Up-1128/11 z dne 10. 1. 2013 (Uradni list RS, št. 14/13), 15. točka obrazložitve.
23 Ribe je dovoljeno loviti le z veljavno ribolovno dovolilnico (prvi odstavek 21. člena ZSRib). Ribolovno dovolilnico izda izvajalec ribiškega upravljanja za posamezen ribolovni revir (drugi odstavek 22. člena ZSRib).
24 Prim. z odločbama Ustavnega sodišča št. U-I-206/97 z dne 17. 6. 1998 (Uradni list RS, št. 50/98, in OdlUS VII, 134), 9. točka obrazložitve, in št. U-I-90/05 z dne 7. 7. 2005 (Uradni list RS, št. 75/05, in OdlUS XIV, 66), 15. točka obrazložitve.
25 Pobudnica upravlja približno 60 ha ribolovnih površin. Ribnik Tivoli pa je velik 0,8 ha.
26 Nasprotna udeleženka je z namero o uvedbi prepovedi ribolova v ribniku Tivoli seznanila Zavod za ribištvo Slovenije (v nadaljevanju ZZRS) z dopisom z dne 14. 1. 2015, ki je o tem obvestil pobudnico. O tej temi je imela pobudnica skupni sestanek z nasprotno udeleženko in ZZRS 31. 3. 2015. Javnost (in s tem tudi pobudnica) so bili z osnutkom Odloka seznanjeni z javno predstavitvijo in javno obravnavo, ki je potekala med 20. 5. in 20. 7. 2015. Pobudnica je v postopku tudi sodelovala s svojimi pripombami.
27 Glej 40. člen Zakona o gospodarskih javnih službah (Uradni list RS, št. 32/93 in 57/11 – ZGJS) v zvezi s 36. členom ZSRib in 166. členom ZVO-1.

AAA Zlata odličnost