Uradni list

Številka 69
Uradni list RS, št. 69/2019 z dne 22. 11. 2019
Uradni list

Uradni list RS, št. 69/2019 z dne 22. 11. 2019

Kazalo

3071. Odločba o razveljavitvi sklepa Višjega sodišča v Kopru in sklepa Okrajnega sodišča na Ptuju, stran 8257.

  
Številka:Up-761/17-12
Datum:4. 11. 2019
O D L O Č B A 
Senat Ustavnega sodišča je v postopku odločanja o ustavni pritožbi družbe PROJEKT, d. d., Nova Gorica, ki jo zastopa Odvetniška družba Brulc, Gaberščik in partnerji, o. p., d. o. o., Ljubljana, na seji 4. novembra 2019
o d l o č i l : 
1. Sklep Višjega sodišča v Kopru št. CDn 121/2017 z dne 12. 6. 2017 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča na Ptuju št. SDn 9/2017 z dne 13. 2. 2017 se razveljavi in zadeva se vrne Okrajnemu sodišču na Ptuju v novo odločanje.
2. Pritožnica sama nosi svoje stroške postopka z ustavno pritožbo.
O b r a z l o ž i t e v 
A. 
1. Zemljiškoknjižni sodniški pomočnik Okrajnega sodišča na Ptuju je s sklepom št. Dn 113127/2016 z dne 21. 12. 2016 sklenil, da se na pritožničin predlog dovoli vknjižba lastninske pravice na nepremičnino. Zoper navedeni sklep je nasprotni udeleženec vložil ugovor. Okrajno sodišče na Ptuju je z izpodbijanim sklepom št. SDn 9/2017 z dne 13. 2. 2017 ugovoru nasprotnega udeleženca ugodilo in sklep z dne 21. 12. 2016 spremenilo tako, da se predlagani vpis ne dovoli.
2. Višje sodišče v Kopru je z izpodbijanim sklepom št. CDn 121/2017 z dne 12. 6. 2017 pritožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Presodilo je, da v obravnavanem primeru pritožnici ni bila kršena pravica do izjave iz 22. člena Ustave, čeprav ji ugovor nasprotnega udeleženca proti sklepu o dovolitvi vpisa res ni bil vročen. Kot je pojasnilo, je bila določba Zakona o zemljiški knjigi (Uradni list RS, št. 58/03, 45/08, 28/09, 25/11 in 69/17 – v nadaljevanju ZZK-1) o vročanju ugovora in pritožbe drugim udeležencem postopka z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o zemljiški knjigi (Uradni list RS, št. 25/11 – v nadaljevanju ZZK-1C) črtana. V konkretnem primeru je prvostopenjsko sodišče z izpodbijanim sklepom ugovornim argumentom nasprotnega udeleženca pritrdilo ter svojo odločitev v tej smeri tudi obrazložilo. Pritožnici je bilo nato omogočeno, da se do teh argumentov opredeli in jih izpodbija v pritožbenem postopku, kar je z vložitvijo pritožbe, v kateri je odločitev izpodbijala tudi vsebinsko, izkoristila. Višje sodišče je pritrdilo tudi presoji prvostopenjskega sodišča, da listine, ki jih je pritožnica priložila predlogu za vpis, ne izkazujejo identitete nepremičnine, glede katere se predlaga vpis.
3. Pritožnica v ustavni pritožbi uveljavlja kršitvi 22. in 33. člena Ustave. Navaja, da je stališče, da pritožnici z opustitvijo vročitve ugovora nasprotnega udeleženca zoper sklep o dovolitvi vpisa ni bila kršena pravica do izjave, v nasprotju z načelom kontradiktornosti. Pritožnica poudarja, da tako iz presoje Ustavnega sodišča kot iz prakse Evropskega sodišča za človekove pravice izhaja, da mora, če zakonodajalec neko pravno sredstvo dopusti, postopek s tem pravnim sredstvom ustrezati ustavnim zahtevam. Zato morata tako zakonska ureditev kot ravnanje sodišča v postopku zagotoviti spoštovanje ustavnih procesnih jamstev, med katerimi je tudi pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Pritožnica navaja še, da zakonska določba, ki ne predvideva vročanja ugovora nasprotni stranki, sicer ustreza cilju ekonomičnosti in pospešitve postopka. Vendar pa bi moralo sodišče pred morebitno odločitvijo o spremembiizpodbijane odločbe v škodo stranke, ki ji je v specifičnem postopku z zakonom izjemoma odvzeta možnost odgovora na ugovor, omogočiti, da se o svojih (tudi pravnih) naziranjih v zvezi s tem izjavi. Sprememba ugodne odločbe sodišča naj bi bila za stranko, ki zaradi pomanjkanja interesa ni vložila ugovora, še posebej pereča in je zato nujno, da se ji omogoči odgovor na ugovorne navedbe, četudi se zaradi tega postopek nekoliko podaljša.
4. Po pritožničinem mnenju je zmotna tudi presoja Višjega sodišča, da ni izkazana identiteta nepremičnine, glede katere se predlaga vpis, saj naj bi temeljila na napačnih pravnih izhodiščih in v celoti negirala specifiko prenosov lastninske pravice na nepremičninah, ki so bili opravljeni v polpretekli zgodovini, obarvani s posttranzicijskimi predpisi. Zavrnitev vpisa pridobitve lastninske pravice iz obsoletnih razlogov naj bi glede na danes veljavni zemljiškoknjižni načeli konstitutivnosti vpisa ter zaupanja v zemljiško knjigo usodno vplivala na pritožničino lastninsko pravico, takšno ravnanje pa naj bi pomenilo nedopusten poseg v pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave ter 1. člena Prvega protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP).
5. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-761/17 z dne 9. 9. 2019 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) je bilo o tem obveščeno Višje sodišče v Kopru. Na podlagi drugega odstavka 56. člena ZUstS je bila ustavna pritožba poslana nasprotnemu udeležencu v zemljiškoknjižnem postopku, ki nanjo ni odgovoril.
B. 
6. Pritožnica zatrjuje, da ji ugovor nasprotnega udeleženca proti sklepu o dovolitvi vpisa pred odločitvijo prvostopenjskega sodišča o ugovoru ni bil vročen v odgovor, s čimer naj bi ji bila kršena pravica do izjave iz 22. člena Ustave. Iz sklepa Višjega sodišča izhaja, da pritožnici ugovor nasprotne udeleženke res ni bil vročen, saj 157. člen ZZK-1 od spremembe ZZK-1C vročanja ugovora drugim udeležencem postopka ne predvideva več.
7. Ustavno sodišče je že v odločbi št. Up-969/13 z dne 17. 9. 2015 sprejelo stališče, da mora sodišče prve stopnje (tudi v zemljiškoknjižnih postopkih, v katerih je bil zemljiškoknjižni predlog vložen v času po uveljavitvi ZZK-1C) pred sprejetjem odločitve o ugovoru nasprotnega udeleženca ugovor vročiti predlagatelju, saj je temu le tako omogočeno, da sodeluje v postopku pred sodiščem prve stopnje, to je, da navede svoja pravna naziranja, dejstva in predlaga dokaze. Pojasnilo je, da tako ravnanje sodišča prve stopnje terja ustavnoskladna razlaga določb ZZK-1 v zvezi s splošnimi določbami Zakona o nepravdnem postopku(Uradni list SRS, št. 30/86, 20/88 – popr. – ZNP), ki se v zemljiškoknjižnem postopku smiselno uporabljajo. S tem, ko je sodišče prve stopnje odločilo o ugovoru zoper sklep o dovolitvi vpisa, ne da bi pritožniku vročilo ugovor, je bila kršena pritožnikova pravica do izjave iz 22. člena Ustave. Ta namreč ni le sredstvo za čim bolj popolno razjasnitev spornih vprašanj, ampak (kot izraz spoštovanja človekove osebnosti in zahteve po enakopravni obravnavi strank v postopku pred sodiščem) tudi sredstvo, ki stranki omogoča, da se izjavi o vseh upoštevnih vidikih zadeve, ki posega v njene interese,1 in ji s tem daje možnost, da vpliva na odločitev sodišča.
8. V obravnavanem primeru gre za bistveno enak ustavnopravni primer. Kljub temu, da sta bila izpodbijana sklepa izdana po odločitvi Ustavnega sodišča v zadevi št. Up-969/13, sodišči stališč iz navedene odločbe pri svojem odločanju nista upoštevali in pritožnici pred odločitvijo o ugovoru nasprotnega udeleženca zoper sklep o vpisu nista zagotovili pravice, da na ugovor odgovori. S tem sta ji kršili pravico do izjave, ki jo zagotavlja 22. člen Ustave.
9. Ker so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 59. člena ZUstS, je odločbo o tej ustavni pritožbi sprejel senat Ustavnega sodišča. Izpodbijana sklepa Višjega sodišča in sodišča prve stopnje je razveljavil in zadevo vrnil sodišču prve stopnje v novo odločanje (1. točka izreka).
10. Ker je senat Ustavnega sodišča izpodbijani sodni odločbi razveljavil že zaradi kršitve 22. člena Ustave, mu očitkov o drugih kršitvah človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni bilo treba presojati.
11. Po prvem odstavku 34. člena ZUstS nosi v postopku pred Ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje stroške postopka, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Navedena določba se po 49. členu ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo. Ker v obravnavani zadevi ni utemeljenih razlogov za drugačno odločitev, je Ustavno sodišče o predlogu za povrnitev stroškov odločilo, kot izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.
C. 
12. Senat Ustavnega sodišča je sprejel to odločbo na podlagi tretjega odstavka 59. člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Špelca Mežnar ter člana dr. Matej Accetto in dr. Rok Čeferin. Odločbo je sprejel soglasno.
Dr. Špelca Mežnar 
predsednica senata 
1 A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 273–274. Enako tudi Ustavno sodišče v odločbi št. Up-1352/11 z dne 9. 5. 2013 (Uradni list RS, št. 47/13), 14. točka obrazložitve.