Uradni list

Številka 75
Uradni list RS, št. 75/2017 z dne 22. 12. 2017
Uradni list

Uradni list RS, št. 75/2017 z dne 22. 12. 2017

Kazalo

3603. Odredba o programu specializacije iz klinične logopedije, stran 11363.

  
Na podlagi drugega odstavka 68. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti (Uradni list RS, št. 23/05 – uradno prečiščeno besedilo, 15/08 – ZPacP, 23/08, 58/08 – ZZdrS-E, 77/08 – ZDZdr, 40/12 – ZUJF, 14/13 in 88/16 – ZdZPZD) in prvega odstavka 5. člena Pravilnika o specializacijah zdravstvenih delavcev in zdravstvenih sodelavcev (Uradni list RS, št. 37/04, 25/06, 113/06, 2/09, 9/12 in 82/14) izdaja ministrica za zdravje
O D R E D B O 
o programu specializacije iz klinične logopedije 
I. SPLOŠNE DOLOČBE 
1. člen 
(namen specializacije) 
(1) Specializacija iz klinične logopedije je posebna oblika podiplomskega strokovnega izpopolnjevanja in usposabljanja, je učni in vzgojni proces. Namen specializacije je specializanta usposobiti in opremiti s kompetencami, potrebnimi za opravljanje kliničnologopedskega dela. Usposabljanje temelji na različnih logopedskih teoretičnih usmeritvah in logopedski etiki ter je podlaga za nadaljnji kontinuiran strokovni razvoj na ravni klinične prakse, teorije in raziskovanja.
(2) Po končani specializaciji je specialist klinične logopedije usposobljen za:
– kliničnologopedsko ocenjevanje,
– kliničnologopedsko formulacijo problema,
– izvajanje logopedske obravnave na ravni preventive, zdravljenja in rehabilitacije,
– evalvacijo kliničnologopedske obravnave,
– timsko interdisciplinarno in transdisciplinarno delo.
(3) Klinični logoped v okviru zdravstvenega sistema obravnava osebe z motnjami komunikacije in požiranja v vseh starostnih obdobjih.
2. člen 
(pogoji za začetek specializacije iz klinične logopedije) 
Pogoji za začetek specializacije iz klinične logopedije so:
– izobrazba, pridobljena po študijskih programih za pridobitev izobrazbe druge stopnje, oziroma raven izobrazbe, pridobljena po študijskih programih, ki v skladu z zakonom ustreza izobrazbi druge stopnje, na področju logopedije in surdopedagogike,
– opravljen strokovni izpit s področja zdravstvene dejavnosti in
– najmanj dve leti delovnih izkušenj na področju logopedske stroke po opravljenem strokovnem izpitu za logopeda v zdravstveni dejavnosti.
3. člen 
(trajanje, potek in struktura specializacije) 
(1) Specializacija iz klinične logopedije traja tri leta. Sestavljena je iz dveh delov:
– skupnega dela z enotnim programom v trajanju 32 mesecev in
– izbirnega dela, namenjenega poglabljanju znanj na izbranih področjih, v trajanju štirih mesecev.
(2) Specializant opravlja kroženje v ustanovah zunaj ustanove, kjer je zaposlen, najmanj tri dni v tednu.
4. člen 
(zaključek specializacije) 
Specializant pristopi k specialističnemu izpitu, ko glavni mentor oceni, da je opravil usposabljanje po predpisanem programu specializacije, usvojil ustrezna teoretična in praktična znanja ter uspešno opravil vse predpisane kolokvije in predstavitve pridobljenega znanja.
5. člen 
(naziv po opravljenem specialističnem izpitu) 
Specializantu, ki je opravil specialistični izpit, se podeli naziv specialist klinične logopedije.
II. PROGRAM SPECIALIZACIJE 
6. člen 
(časovni in vsebinski okvir izvedbe posameznih delov specializacije) 
(1) Program specializacije obsega naslednja področja:
Motnje komunikacije in motnje požiranja kot posledica patologije na področju glave in vratu
7 mesecev
Motnje komunikacije in motnje požiranja v odrasli dobi 
10 mesecev
Motnje komunikacije in motnje požiranja v otroštvu 
10 mesecev
Izbirno področje
4 mesece
Podiplomski seminar
5 mesecev
Skupno
36 mesecev
(2) Podrobnejši vsebinski in časovni okvir izvedbe posameznih delov specializacije ter obvezno število opravljenih obveznosti na posameznih vsebinskih področjih je razvidno iz Priloge, ki je sestavni del te odredbe.
7. člen 
(obseg kompetenc, ki jih mora specializant obvladati do zaključka specializacije) 
Kompetence specialista klinične logopedije so:
1. zagotavlja celovito rehabilitacijo otrok in odraslih z motnjami komunikacije, motnjami jezikovno-govornega sporazumevanja in motnjami požiranja,
2. samostojno in skupaj s člani strokovne skupine diagnosticira motnje in jih samostojno ali skupaj z drugimi člani strokovne skupine obravnava,
3. sodeluje s številnimi specialisti, ki obravnavajo paciente z motnjami komunikacije, motnjami jezikovno-govornega sporazumevanja in motnjami požiranja,
4. sodeluje z zdravstvenimi zavodi, kjer obravnavajo paciente z motnjami komunikacije, z govorno-jezikovnimi motnjami in motnjami požiranja (mentalno-higienski oddelki, zdravstveni domovi, URI Soča, otorinolaringološki oddelki, nevrološki oddelki, nevrokirurški oddelki, travmatološki oddelki, itd.),
5. skrbi za zgodnje odkrivanje motenj komunikacije in jezikovno-govornega sporazumevanja in izvaja sistematske preglede predšolskih in šolskih otrok,
6. sodeluje v preventivnih programih za izboljšanje komunikacije, govora, jezika in glasu,
7. sodeluje pri vključevanju otrok v vzgojno-izobraževalni proces,
8. sodeluje pri usmerjanju otrok z motnjami jezikovno- govornega sporazumevanja,
9. vodi strokovno dokumentacijo,
10. samostojno ocenjuje svoje delo, uvaja nove postopke, skrbi za napredek in modernizacijo strokovnega dela in opreme,
11. sodeluje v raziskovalnih projektih in jih tudi samostojno vodi,
12. sodeluje in opravlja ekspertno tolmačenje izvidov in rezultatov preiskav s področja klinične logopedije,
13. pripravlja ekspertna strokovna in izvedenska mnenja s področja klinične logopedije.
8. člen 
(obveznosti specializanta do specialističnega izpita) 
(1) Specializant v času specializacije na podiplomskih izobraževanjih pridobi teoretična znanja iz naslednjih področij:
1. strukture slovenskega jezika,
2. psihologije jezikovno-govornega sporazumevanja,
3. fonetike,
4. genetike,
5. raziskovanja v logopediji,
6. otroške nevrologije,
7. psihopatologije pri otrocih,
8. motenj avtističnega spektra,
9. motenj fluentnosti,
10. zgodnje obravnave otrok z motnjami jezikovno-govornega sporazumevanja,
11. višje živčne dejavnosti,
12. nevrogenih motenj govora pri odraslih,
13. psihopatologije pri odraslih,
14. motenj požiranja,
15. rehabilitacije nevrogenih motenj govora in požiranja,
16. nadomestne in dopolnilne komunikacije,
17. otologije,
18. avdiologije,
19. rehabilitacije gluhosti in naglušnosti,
20. razcepov v področju obraza,
21. vlog funkcionalnih odklonov orofacialnega področja v etiologiji malokluzij,
22. motenj glasu,
23. rehabilitacije oseb z glasovnimi motnjami in oseb z razcepi,
24. faringologije,
25. raka glave in vratu in rehabilitacije po zdravljenju raka glave in vratu.
(2) Po zaključenem organiziranem izobraževanju teoretičnih vsebin je obvezno pisno preverjanje znanja za vse specializante klinične logopedije. Opravljen izpit iz teoretičnih vsebin je pogoj za prijavo na specialistični izpit.
9. člen 
(izbirni program) 
Specializant po dogovoru z glavnim mentorjem izbere področje, na katerem bo dodatno poglobil svoja znanja:
– motnje komunikacije kot posledica patologije v področju glave in vratu,
– motnje požiranja,
– motnje komunikacije v odrasli dobi oziroma motnje komunikacije v otroštvu.
III. PREVERJANJE ZNANJA 
10. člen 
(list specializanta) 
(1) Specializant v času specializacije vodi list specializanta, v katerega vpisuje opravljene obveznosti po programu specializacije ter druge strokovne in raziskovalne prispevke.
(2) List specializanta vsebuje evidenco opravljenih:
– kroženj po programu,
– kolokvijev in
– podiplomskih izobraževanj.
11. člen 
(sprotno preverjanje znanja) 
(1) Stalni nadzor nad pridobivanjem znanja redno izvajajo glavni in področni mentorji. Do zaključene specializacije mora specializant opraviti kolokvije pri področnih mentorjih iz naslednjih vsebinskih področij kliničnologopedskega dela:
– motnje komunikacije in motnje požiranja kot posledica patologije na otorinolaringološkem področju,
– motnje komunikacije in motnje požiranja v odrasli dobi ter
– motnje komunikacije in motnje požiranja v otroštvu.
(2) Specializant opravlja kolokvije za posamezno področje ob zaključku kroženja na področju, za katerega je predviden kolokvij. Uspešno opravljen kolokvij je pogoj za nadaljevanje kroženja na naslednjem vsebinskem področju.
(3) Področni mentor oceno specializantovega sodelovanja in dela, oceno usposobljenosti za delo in oceno kolokvija vpiše v list specializanta.
(4) Specializant v času specializacije po posvetu z mentorjem pripravi strokovni ali raziskovalni članek, ki mora biti sprejet v objavo v strokovni reviji z recenzijo do prijave na specialistični izpit.
12. člen 
(specialistični izpit) 
(1) Specialistični izpit je sestavljen iz preverjanja praktičnega in teoretičnega znanja specializanta. Poteka pred izpitno komisijo. V izpitni komisiji morata imeti vsaj dva člana naziv stroke, za katero se preverja znanje specializanta, član pa je tudi državni koordinator za specializacijo klinične logopedije.
(2) Preverjanje specializantovega praktičnega znanja poteka v obliki izvedbe kliničnologopedskega pregleda. Za izvedbo praktičnega dela izpita se specializant dogovori z enim od članov izpitne komisije, specialistom klinične logopedije, ko dobi obvestilo o datumu izpita in sestavi izpitne komisije.
(3) Specializant na podlagi kliničnega pregleda napiše poročilo, ki ga oceni član izpitne komisije. Specializant lahko v dogovoru z ocenjevalcem pregled izvede v več delih, poročilo o izvedenem pregledu pa mora biti oddano in pregledano ter posredovano vsem članom izpitne komisije pred teoretičnim delom specialističnega izpita.
(4) Preverjanje specializantovega teoretičnega znanja poteka pred vsemi člani izpitne komisije in specializantovim mentorjem. Teoretični del izpita obsega:
– predstavitev in zagovor kliničnologopedskega pregleda in
– teoretična vprašanja članov komisije s strokovnih področij, predvidenih s programom specializacije.
(5) Potrdilo o opravljenem specialističnem izpitu izda ministrstvo, pristojno za zdravje.
IV. KONČNA DOLOČBA 
13. člen 
(začetek veljavnosti) 
Ta odredba začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
Št. 0070-93/2017
Ljubljana, dne 6. decembra 2017
EVA 2017-2711-0062
Milojka Kolar Celarc l.r.
Ministrica 
za zdravje