Uradni list

Številka 67
Uradni list RS, št. 67/2017 z dne 29. 11. 2017
Uradni list

Uradni list RS, št. 67/2017 z dne 29. 11. 2017

Kazalo

3171. Odločba o ugotovitvi kršitve pravic iz prvega odstavka 19. člena in prvega odstavka 21. člena Ustave, stran 9332.

  
Številka:Up-563/15-19
Datum:9. 10. 2017
O D L O Č B A 
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Varuha človekovih pravic na seji 19. oktobra 2017
o d l o č i l o: 
S sklepom Vrhovnega sodišča št. II Ips 117/2015 z dne 21. 5. 2015, sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 738/2015 z dne 18. 3. 2015 in sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani št. Pr 157/2015 z dne 5. 3. 2015 sta bili kršeni pravica nasprotnega udeleženca iz nepravdnega postopka do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave ter pravica do varstva osebnosti in dostojanstva v postopku iz prvega odstavka 21. člena Ustave.
O b r a z l o ž i t e v 
A. 
1. Okrajno sodišče v Ljubljani je 17. 12. 2014 prejelo predlog žene nasprotnega udeleženca iz nepravdnega postopka, naj se slednji zadrži na zdravljenju v psihiatrični bolnišnici v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve. S sklepom z dne 11. 2. 2015 je sodišče prve stopnje odločilo, da se nasprotni udeleženec sprejme na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom za čas enega meseca. Zoper ta sklep je pooblaščenec nasprotnega udeleženca vložil pritožbo, ki ji je Višje sodišče v Ljubljani ugodilo, prvostopenjski sklep razveljavilo in zadevo vrnilo v nov postopek. Sodišče prve stopnje je takoj po prejemu sklepa pritožbenega sodišča obvestilo psihiatrično bolnišnico, da je sklep sodišča, ki je bil podlaga za izdajo poziva za prihod na zdravljenje, razveljavljen in da v danem primeru ni pravne podlage za zdravljenje proti volji osebe. Psihiatrična bolnišnica je nato vložila prijavo, naj se nasprotni udeleženec zadrži na zdravljenju brez privolitve po postopku v nujnih primerih. Na podlagi te prijave je sodišče prve stopnje 4. 3. 2015 sklenilo, da se nasprotni udeleženec odpusti iz oddelka pod posebnim nadzorom. Zoper ta sklep sta hči in sin nasprotnega udeleženca kot najbližji osebi vložila pritožbo. Le dan zatem, tj. 5. 3. 2015, je Okrajno sodišče v Ljubljani v prvotni zadevi (ki je po vrnitvi v novo odločanje tekla pod št. Pr 157/2015) sklenilo, da se nasprotni udeleženec sprejme na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom za čas dveh mesecev. Zoper ta sklep je njegov odvetnik vložil pritožbo. O pritožbah zoper oba navedena prvostopenjska sklepa je Višje sodišče v Ljubljani (sicer v različnih pritožbenih senatih) odločilo na isti dan. S sklepom št. I Cp 720/2015 z dne 18. 3. 2015 je Višje sodišče v Ljubljani sklenilo, da se pritožba hčere in sina zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje o tem, da ni razlogov za zadržanje nasprotnega udeleženca na zdravljenju brez privolitve. Istega dne je drug pritožbeni senat Višjega sodišča v Ljubljani izdal sklep št. I Cp 738/2015 z dne 18. 3. 2015, s katerim je zavrnil pritožbo odvetnika nasprotnega udeleženca in potrdil sklep sodišča prve stopnje o tem, da se nasprotni udeleženec zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom za čas dveh mesecev.
2. Odvetnik nasprotnega udeleženca je zoper pravnomočni drugostopenjski sklep, s katerim je bil odrejen sprejem nasprotnega udeleženca na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom, vložil revizijo. Vrhovno sodišče je revizijo zavrnilo. V uvodu je ugotovilo, da pregled obeh nepravdnih zadev pokaže, da gre v tej zadevi za postopek sprejema osebe na zdravljenje brez privolitve po 39. členu Zakona o duševnem zdravju (Uradni list RS, št. 77/08 – v nadaljevanju ZDZdr), v vzporedni zadevi pa je šlo za sprejem na zdravljenje brez privolitve v nujnih primerih po 53. členu ZDZdr. Vendar po presoji Vrhovnega sodišča to razlikovanje glede na vse druge stične točke med dvema procesno sicer ločenima zadevama, ki sta življenjsko istovetni (pri čemer je materialnopravna podlaga za obe zadevi ista), ne spremeni ocene o nevzdržnosti takšnega procesnega položaja. Kljub navedenemu je Vrhovno sodišče v nadaljevanju ugotovilo, da sklep Višjega sodišča v tej zadevi ni obremenjen ne s kršitvijo pravila o litispendenci in tudi ne s kršitvijo načela res iudicata (prvi odstavek 288. člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo in 45/08 – v nadaljevanju ZPP). Prva kršitev naj ne bi bila podana zato, ker se je obravnavana zadeva začela prva, druga pa zato, ker naj sklep sodišča v vzporedni zadevi ne bi postal pravnomočen pred sklepom v tej zadevi. Vrhovno sodišče je kot zmotno zavrnilo stališče nasprotnega udeleženca, da bi moral v nastalem položaju obveljati tisti sklep, ki pomeni manjši poseg v njegove pravice in temeljne svoboščine. Po stališču Vrhovnega sodišča tu ne gre za kazenskopravni ukrep, ki bi lahko narekoval tako pravno sklepanje, marveč gre za omejitev nekaterih ustavnih pravic nasprotnega udeleženca zaradi varstva (prav tako ustavno varovanih) dobrin, ki so navedene v prvi alineji prvega odstavka 39. člena ZDZdr (življenje, zdravje, premoženje). Predmet presoje Vrhovnega sodišča je zato zamejen z vrednotenjem (ne)sorazmernosti posega v ustavne pravice nasprotnega udeleženca po zakonsko konkretiziranih merilih iz 39. člena ZDZdr. Po presoji Vrhovnega sodišča je ključna dejanska ugotovitev nižjih sodišč, da si nasprotni udeleženec izposoja večje denarne vsote ter jih nato pod vplivom svoje blodnje pošilja prevarantom, ki ta položaj izkoriščajo. Tak položaj po presoji Vrhovnega sodišča ustreza pravnemu pojmu povzročanja hujše premoženjske škode iz prve alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr.
3. Zoper navedeni sklep Vrhovnega sodišča (v zvezi s sklepoma nižjih sodišč) vlaga ustavno pritožbo Varuh človekovih pravic (v nadaljevanju Varuh).1 Zatrjuje kršitve pravic iz 19., 21., 22., 23. in 34. člena Ustave. Pojasni, da v času vložitve ustavne pritožbe nasprotni udeleženec ni več zadržan na zdravljenju brez privolitve. Zato se zavzema za izdajo ugotovitvene odločbe, s katero bi Ustavno sodišče ugotovilo zatrjevane kršitve njegovih človekovih pravic. Pri tem se Varuh sklicuje na (izjemno) stališče Ustavnega sodišča glede uveljavljanja pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave, po katerem obstaja pravni interes za odločanje, čeprav izpodbijani posamični akt v času odločanja ne velja več. Poudari, da je treba imeti v prvi vrsti pred očmi dejstvo, da je odvzem prostosti tako pomembna vrednota, da mora biti posledica odločitve v poštenem postopku. Varuh opozori, da sta v konkretnem primeru ob siceršnji istovetnosti obeh zadev odločitev sodišča, da se oseba sprejme na zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice, in odločitev sodišča, da se ta ista oseba odpusti iz oddelka pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice, postali pravnomočni istega dne (tj. 18. 3. 2015), udejanjena pa je bila le prva, o kakršnikoli stvarni učinkovitosti druge, čeprav za osebo milejše odločitve pa ni mogoče govoriti. Zaradi pomena varstva ustavno in konvencijsko varovane dobrine osebne svobode Varuh meni, da nastale zagate ni mogoče reševati le z opiranjem na klasična procesnopravna pravila. V takih primerih namreč, kot je navedlo tudi Višje sodišče v Ljubljani v sklepu, izdanem v vzporedni zadevi, vendarle ne gre za odločanje o nekem »zahtevku« ali »terjatvi«, pač pa za prisilno hospitalizacijo iste osebe iz istih razlogov v istem časovnem obdobju.
4. Varuh poudari, da je bil nasprotni udeleženec, četudi je razpolagal s pravnomočno sodno odločbo, da se odpusti z zdravljenja na oddelku pod posebnim nadzorom, dejansko postavljen v položaj, ko si je moral še dodatno prizadevati, da se bo za izvršitev pravnomočne sodne odločbe o odpustu najprej spravila s sveta druga odločitev sodišča, ki vsebuje strožji ukrep. Ko gre za pravico do osebne svobode, je po mnenju Varuha nastali položaj nesprejemljiv z vidika več človekovih pravic, predvsem pa z vidika zahteve po varstvu človekove osebnosti in dostojanstva v postopkih (21. člen Ustave) oziroma pravice do osebnega dostojanstva (34. člen Ustave). Sodišči prve in druge stopnje sta po mnenju Varuha zakon uporabili tako, da sta mu dali vsebino, ki se je odrazila v kršitvi pravice iz 21. oziroma 34. člena Ustave, saj ni mogoče trditi, da je bilo osebi ob takem postopanju še zagotovljeno spoštovanje človekove osebnosti in njenega dostojanstva. Varuh meni, da je (že samo) s tem, ko sta izključno zaradi postopanja sodišča obe odločitvi glede posega v osebno svobodo postali pravnomočni istega dne (tj. 18. 3. 2015), nastalo stanje, ki je pomenilo kršitev navedenih človekovih pravic. V takem položaju je bilo udejanjenje pravnomočne odločitve o tem, da v pravico do osebne svobode ni dopustno poseči, dejansko pogojeno z izpodbitjem druge sodne odločbe o isti stvari. Po mnenju Varuha je nesprejemljivo, da posameznik, ki razpolaga s pravnomočno odločbo sodnega oblastva, skladno s katero poseg v njegovo pravico do osebne svobode ni dopusten, nosi breme izpodbijanja druge, zanj neugodne odločbe istega sodnega oblastva, ki glede istovetne situacije nalaga prav tak poseg. Zaradi ustavnih in konvencijskih zahtev po varstvu osebnosti in dostojanstva ter poštenega postopka bi moralo po mnenju Varuha prevladati dejstvo, da v istovetni zadevi obstaja pravnomočna sodna odločba, ki posega v osebno svobodo ne dopušča, in zato ne sme dejansko obveljati odločitev, ki vsebuje strožji ukrep.
5. Varuh je prepričan, da gre pri tem tudi za negacijo ustavnih procesnih jamstev, ki izhajajo iz 22. in 23. člena Ustave, saj je bil postopek, v katerem je nasprotnemu udeležencu formalnopravno sicer uspelo zavarovati svojo pravico do osebne svobode, očitno le »formalni ritual, ki je bil sam sebi namen«. Kumulacija vseh navedenih okoliščin po mnenju Varuha zadošča za sklep, da ukrep, ki ga je odredilo sodišče prve stopnje v predlagalni zadevi, šteje za arbitrarnega, saj nasprotuje zahtevi po poštenem postopku, ki jo poudarja tudi Evropsko sodišče za človekove pravice v zvezi z zakonsko določenim postopkom odvzema prostosti. Varuh je prepričan, da je stališča sodišč v njihovem končnem rezultatu nemogoče šteti kot še skladna z namenom varstva osebne svobode, tj. varstvom pred arbitrarnostjo. Pri tem Varuh poudari, da je osebna svoboda tako pomembna vrednota, da mora biti njen odvzem posledica odločitve v poštenem postopku, te poštenosti pa sodišča v danem primeru, četudi so prepoznala, da gre za življenjsko istovetni zadevi, niso zagotovila.
6. Varuh tudi nasprotuje argumentu Vrhovnega sodišča, po katerem bi lahko le kazenskopravni ukrep narekoval pravno sklepanje, da bi moral obveljati sklep, ki manj posega v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika. Navedeni argument Vrhovnega sodišča po mnenju Varuha ne prepriča iz dveh razlogov. Prvič: tako pri kazenskopravnem ukrepu (npr. priporu) kot pri zadržanju na oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice oziroma pri vseh vrstah sprejema na zdravljenje brez privolitve gre za poseg v pravico do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave, torej za isto ustavno varovano dobrino. Drugič: ni mogoče spregledati dejstva, da tudi glede kazenskopravnega ukrepa obstajajo zakonsko konkretizirana merila, po katerih (naj) se vrednoti (ne)sorazmernost posega v človekove pravice. Po mnenju Varuha ni jasno, zakaj naj bi bilo le pri kazenskopravnem ukrepu mogoče pravno sklepati, da obvelja sklep, ki manj posega v človekove pravice, pri »nepravdnem ukrepu« po ZDZdr pa ne, češ da gre v slednjem primeru le za »omejitev nekaterih ustavnih pravic« po »zakonsko konkretiziranih merilih«. Po mnenju Varuha je obrazložitev Vrhovnega sodišča v navedenem delu tako napačna, da jo je mogoče označiti za nasprotno 22. členu Ustave. Varuh zato predlaga, naj Ustavno sodišče ugotovi, da so bile z izpodbijanimi sklepi kršene pravice nasprotnega udeleženca iz 21., 22., 23. in 34. člena Ustave v zvezi z 19. členom Ustave.
7. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-563/15 z dne 12. 7. 2016 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena ZUstS je Ustavno sodišče o sprejemu obvestilo Vrhovno sodišče. V skladu z drugim odstavkom 56. člena ZUstS je Ustavno sodišče sklep o sprejemu in ustavno pritožbo poslalo tudi predlagateljema nepravdnega postopka (tj. sinu in hčeri osebe, glede katere je tekel postopek sprejema na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom), ki na ustavno pritožbo nista odgovorila.
B. – I. 
8. Predmet izpodbijanja z ustavno pritožbo so sklepi, izdani v nepravdnem postopku, v katerem je sodišče odločalo o sprejemu osebe na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico v oddelek pod posebnim nadzorom brez njene privolitve.2 Z odločitvijo sodišč prve in druge stopnje je bil odrejen sprejem nasprotnega udeleženca na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom za čas dveh mesecev. Revizijo, ki jo je zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo vložil odvetnik nasprotnega udeleženca, je Vrhovno sodišče zavrnilo. Kot izhaja iz ustavne pritožbe, ob njeni vložitvi izpodbijani sklepi niso bili več veljavni in nasprotni udeleženec ni bil več zadržan na zdravljenju brez privolitve.
9. Ustavno sodišče praviloma šteje, da v primeru, ko izpodbijani posamični akt v času odločanja ne velja več, ni izkazan pravni interes za odločanje Ustavnega sodišča. Zgolj ugotovitev kršitve človekove pravice, ne da bi bil izpodbijani posamični akt razveljavljen ali odpravljen (prvi odstavek 59. člena ZUstS), namreč praviloma ne spreminja pritožnikovega pravnega položaja. Vendar pa Ustavno sodišče odloča drugače, kadar gre za primere, v katerih je predmet ustavne pritožbe sodno odločanje o odvzemu osebne svobode.3 Učinkovito varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin v teh primerih zahteva, da ima prizadeti posameznik možnost ustavnopravnega varstva tudi v primeru, ko izpodbijani sklep ni več veljaven. Da gre v primeru sprejema osebe na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico v oddelek pod posebnim nadzorom brez njene privolitve za poseg v pravico te osebe do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave, izhaja že iz odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-60/03 z dne 4. 12. 2003 (Uradni list RS, št. 131/03, in OdlUS XII, 93). Glede na tako naravo odrejenega ukrepa mora Ustavno sodišče tudi v tej zadevi upoštevati posebne kriterije za presojo pravnega interesa, ki jih je izoblikovalo v zadevah, v katerih presoja ukrepe, ki pomenijo poseg v osebno svobodo prizadete osebe.
B. – II. 
10. V obravnavani zadevi sta glede sprejema nasprotnega udeleženca na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico v oddelek pod posebnim nadzorom hkrati tekla dva nepravdna postopka. Prvi, t. i. predlagalni postopek je stekel na predlog družinskih članov,4 nekoliko kasneje je po uradni dolžnosti stekel še drugi, t. i. postopek v nujnem primeru,5 in sicer na podlagi obvestila direktorja sprejemne psihiatrične bolnišnice. Kot izhaja iz izpodbijanih sklepov, je šlo za istovetni zadevi, saj sta se nanašali na zdravljenje iste osebe iz istih razlogov v istem časovnem obdobju. Oba postopka sta tekla pred istim krajevno pristojnim sodiščem (tj. Okrajno sodišče v Ljubljani), vendar pred različnima sodnikoma. Ob siceršnji istovetnosti obeh nepravdnih zadev in ob uporabi iste materialnopravne podlage (tj. prvega odstavka 39. člena ZDZdr)6 sta sodišči prve stopnje sprejeli dve vsebinsko nasprotni si odločitvi: v predlagalnem postopku je bil odrejen sprejem nasprotnega udeleženca na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice za čas dveh mesecev; v postopku v nujnem primeru pa je sodišče sklenilo, da se nasprotni udeleženec odpusti iz oddelka pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice. Obe navedeni sodni odločbi sta postali pravnomočni istega dne, in sicer z odločbama dveh različnih pritožbenih senatov Višjega sodišča v Ljubljani z dne 18. 3. 2015. En pritožbeni senat je potrdil odločitev sodišča prve stopnje, sprejeto v predlagalnem postopku, s katero je bil odrejen sprejem nasprotnega udeleženca na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice. Drug pritožbeni senat pa je potrdil odločitev sodišča prve stopnje, sprejeto v postopku v nujnem primeru, da se ta ista oseba odpusti iz oddelka pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice.
11. Glede na trditve Varuha o nesprejemljivosti postopanja sodišč z vidika več človekovih pravic in temeljnih svoboščin nasprotnega udeleženca (med drugim tudi pravic iz 19. in 21. člena Ustave) mora Ustavno sodišče presoditi, ali je navedeni procesni položaj sprejemljiv z vidika ustavnih jamstev nasprotnega udeleženca, ki izvirajo iz pravice do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave), pa tudi z vidika njegove pravice do varstva osebnosti in dostojanstva v postopku (prvi odstavek 21. člena Ustave). Pri tem se zastavlja vprašanje, ali so sodišča procesnopravna (zakonska) pravila uporabila in razlagala na ustavno skladen način, ob upoštevanju jamstev nasprotnega udeleženca, ki izvirajo iz navedenih ustavnih določb.
12. Ustava zagotavlja pravico do osebne svobode v prvem odstavku 19. člena in za vse primere omejitve osebne svobode vzpostavlja posebna jamstva. V drugem odstavku 19. člena Ustava določa, da se nikomur ne sme vzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Poseg v pravico do osebne svobode je tako dopusten le v zakonsko določenih primerih in po zakonsko določenem postopku. Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-60/03 poudarilo, da pridržanje osebe na zdravljenju na zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice brez privolitve pomeni hud poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine te osebe, zlasti tudi v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave). Pridržani osebi mora biti zagotovljena pravica do sodnega varstva oziroma sodnega nadzora glede zakonitosti pridržanja. Osebna svoboda je namreč tako pomembna ustavnopravna dobrina, da je kakršenkoli poseg vanjo dopusten le na podlagi sodne odločbe, izdane v postopku, v katerem so dosledno spoštovana ustavna jamstva poštenega postopka (22. in 23. člen Ustave).7 Pravico do osebne svobode, podobno kot Ustava, zagotavlja tudi prvi odstavek 5. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Ta vsebuje enako zapoved, kot je določena v drugem odstavku 19. člena Ustave, s tem da izčrpno določa primere, v katerih je dovoljeno posamezniku vzeti prostost. Mednje se glede na točko e) prvega odstavka 5. člena EKČP uvršča tudi zakonito pridržanje duševno bolnih oseb. Skladno z drugim odstavkom 5. člena EKČP je treba ob odvzemu prostosti vsakogar takoj poučiti v jeziku, ki ga razume, o vzrokih za odvzem prostosti in česa ga dolžijo. V tretjem in četrtem odstavku 5. člena EKČP določa procesna jamstva, ki morajo biti zagotovljena v postopku odločanja o odvzemu prostosti (takojšnja privedba osebe pred sodnika; sojenje v razumnem roku; pravica začeti postopek, v katerem bo sodišče hitro odločilo o zakonitosti odvzema prostosti in odredilo izpustitev, če je odvzem nezakonit).
13. Vrhovno vodilo pri odločanju v vsakem sodnem postopku mora biti spoštovanje osebnega dostojanstva. V ustavnosodni presoji je sprejeto stališče, da je človekovo dostojanstvo temeljna vrednota, ki prežema ves pravni red in ima zato tudi objektivni pomen pri delovanju oblasti tako v konkretnih postopkih kot tudi pri sprejemanju predpisov.8Po vsebini gre pri človekovem dostojanstvu za predpostavko, da ima vsak človek enako in absolutno notranjo vrednost, ki mu pripada prav zato, ker je človek. Spoštovanje človekovega dostojanstva zato pomeni varstvo osebne vrednosti posameznika pred neupravičenimi posegi in zahtevami države in družbe. Kot temeljna vrednota ima človekovo dostojanstvo normativni izraz v številnih določbah Ustave, zlasti je konkretizirano v določbah, ki zagotavljajo posamezne človekove pravice in temeljne svoboščine; te so namenjene prav varstvu različnih vidikov človekovega dostojanstva.9 Ker spada dostojanstvo posameznika med temeljne vrednote demokratične družbe, ga mora država posebej aktivno varovati in ustvarjati možnosti za njegovo čim učinkovitejše uresničevanje.10 Ko gre za varstvo položaja posebej ranljivih skupin oseb, ima spoštovanje človekovega dostojanstva kot temeljne vrednote družbe še posebno pomembno mesto.11
14. Posamezni vidiki človekovega dostojanstva se uresničujejo v konkretnih pravnih postopkih, pri čemer imajo pri ugotavljanju morebitnih kršitev ključno vlogo sodišča in Ustavno sodišče.12 Z odločitvami sodišč in Ustavnega sodišča se ob upoštevanju konkretnih okoliščin posameznih primerov oblikujejo meje dopustnemu ravnanju oblastnih organov.13 V prvem odstavku 21. člena Ustave je posebej poudarjena zahteva po spoštovanju človekove osebnosti in njegovega dostojanstva v kazenskem in vseh drugih pravnih postopkih, v katerih je posameznik udeležen. Gre za poseben izraz sicer splošnejše pravice do osebnega dostojanstva in varnosti, ki jo vsakomur zagotavlja 34. člen Ustave.14 Prav iz spoštovanja človekove osebnosti in dostojanstva v postopku izvirajo tudi ustavna procesna jamstva iz 22. in 23. člena Ustave, ki tvorijo jedro pravice do poštenega postopka in ki stranki postopka zagotavljajo, da jo bo sodišče obravnavalo kot aktivnega udeleženca postopka in ji omogočilo učinkovito obrambo njenih pravic in interesov – da bo torej subjekt in ne zgolj objekt postopka.15 Le postopek, ki udeležencu zagotavlja, da učinkovito varuje svoje pravice in interese, in tako preprečuje, da bi postal zgolj predmet postopka, temelji na resničnem spoštovanju človekove osebnosti in dostojanstva.16
15. Zahteva po spoštovanju človekove osebnosti in dostojanstva v postopku je toliko bolj poudarjena v sodnih postopkih, v katerih se odloča o posegu v osebno svobodo posameznika. Ena od najpomembnejših pravic, ki mora biti zagotovljena pridržani osebi, je namreč pravica do sodnega varstva glede zakonitosti pridržanja (prvi odstavek 23. člena Ustave in četrti odstavek 5. člena EKČP). Neodvisen sodni nadzor, v okviru katerega sodišče presodi, ali so izpolnjeni vsi zakonski pogoji za sprejem osebe na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve oziroma njeno zadržanje na zdravljenju v tem oddelku, je bistvenega pomena za zagotovitev varstva pravic prizadete osebe.17 To varstvo ne sme biti zagotovljeno le teoretično, pač pa mora biti zagotovljeno njegovo učinkovito uresničevanje v konkretnih postopkih.18 Če je sodni nadzor nad zakonitostjo pridržanja na zdravljenju neučinkovit, odpove ključna pravna varovalka, ki osebam, glede katerih teče postopek odločanja o sprejemu na zdravljenje, zagotavlja, da ne bo prišlo do arbitrarnih posegov v njihovo pravico do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave.
16. Navedena ustavnopravna izhodišča so ključna tudi za presojo obravnavane zadeve. Iz sklepa Višjega sodišča, izdanega v vzporedni zadevi v postopku v nujnem primeru,19 izhaja ustavnopravno pravilno stališče, da »je popolnoma nedopustno voditi zoper eno in isto osebo dva ločena postopka za prisilno hospitalizacijo iz istih razlogov v istem časovnem obdobju« in da »tu ne gre za ᾽zahtevek᾽ ali za ᾽terjatev᾽, pač pa za zdravljenje človeka z imenom in priimkom v točno določenem času in prostoru, kar je lahko predmet samo ene oziroma enovite sodne presoje in odločitve«.20 Drugačno je stališče Višjega sodišča v sklepu, izdanem v predlagalnem postopku, ki je predmet izpodbijanja z ustavno pritožbo. Višje sodišče v tem sklepu zapiše, da »v primeru, če sta v nepravdnih zadevah zoper isto osebo izdana dva diametralno nasprotna si sklepa, to na odločitev o pritožbi v tej zadevi neposredno ne vpliva, torej je to dejstvo za ta pritožbeni postopek irelevantno«, in da je »v tem nepravdnem postopku sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom odločalo na podlagi ugotovljenih dejstev v tem postopku, v zadevi Pr 167/2015 pa na podlagi dejstev, ugotovljenih v tistem postopku«. Vrhovno sodišče splošno pritrjuje stališču o nevzdržnosti procesnega položaja, v katerem se vodita dva vzporedna postopka za prisilno hospitalizacijo zoper isto osebo iz istih razlogov v istem časovnem obdobju, in poudari, da bi moralo sodišče prve stopnje takšen položaj preprečiti z ustreznim procesnim ravnanjem. Kljub temu Vrhovno sodišče meni, da sklep Višjega sodišča v predlagalnem postopku ni obremenjen ne s kršitvijo pravila o litispendenci in tudi ne s kršitvijo načela res iudicata (prvi odstavek 288. člena ZPP).
17. V pridržalnih zadevah po ZDZdr gre za nepravdni postopek, v katerem je zaradi varstva pravice do osebne svobode nujno treba preprečiti, da bi hkrati tekla dva sodna postopka v isti zadevi.21 To pomeni, da sodišče v primeru, ko je en postopek (na predlog) že v teku, nakar isto sodišče prejme še obvestilo direktorja psihiatrične bolnišnice (ki bi narekovalo sprožitev nujnega postopka po uradni dolžnosti),22 ne sme začeti še enega postopka, pač pa mora to obvestilo obravnavati v okviru že začetega postopka. Ob dejstvu, da ZDZdr dopušča tudi možnost, da dva nepravdna postopka stečeta pred dvema različnima krajevno pristojnima sodišča,23 je dolžnost sodišča, ki prejme obvestilo direktorja psihiatrične bolnišnice, ki narekuje sprožitev nujnega postopka, da pri sodišču, na območju katerega ima oseba stalno ali začasno prebivališče, preveri, ali je v teku postopek na podlagi predloga. Prav tako velja dolžnost sodišča, ki prejme predlog upravičenega predlagatelja za zadržanje osebe na zdravljenju v psihiatrični bolnišnici, da pri sodišču, na območju katerega je sedež sprejemne psihiatrične bolnišnice, preveri, ali je v teku nujni postopek. V primeru obstoja dveh vzporednih nepravdnih postopkov, v katerih se odloča o sprejemu iste osebe na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico v oddelek pod posebnim nadzorom, ustavnoskladna razlaga zakona narekuje, naj sodišče postopka združi. S takim postopanjem sodišče prepreči položaj, kakršen je nastal v obravnavani zadevi, ko je v dveh nepravdnih postopkih prišlo do različnih vsebinskih odločitev glede zadržanja nasprotnega udeleženca na zdravljenju. Tako tudi odpade potreba po morebitni naknadni pravni presoji, katera od dveh sodnih odločb naj dejansko učinkuje (npr. primerjanje s kazenskopravnim sklepanjem glede učinkovanja milejšega ukrepa).
18. Ob upoštevanju navedenih izhodišč je očitno, da so sodišča v tem nepravdnem postopku povzročila ustavnopravno nevzdržen procesni položaj. Sodišče prve stopnje namreč predmetne zadeve ni združilo z vzporedno nepravdno zadevo (čeprav je zanjo vedelo),24 prav tako je Višje sodišče kljub zavedanju o obstoju dveh vzporednih postopkov nadaljevalo odločanje.Nevzdržnost procesnega položaja, ki je ni odpravilo niti Vrhovno sodišče, je povzročila neučinkovitost sodnega nadzora glede zakonitosti zadržanja nasprotnega udeleženca na zdravljenju v psihiatrični bolnišnici, saj je privedla do dveh pravnomočnih sklepov, s katerima je bilo različno odločeno o obstoju zakonskih pogojev za zadržanje nasprotnega udeleženca na zdravljenju. S tem je bila kršena njegova pravica do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave). Postopanje sodišč v konkretni situaciji hkrati pomeni kršitev pravice nasprotnega udeleženca do spoštovanja osebnosti in dostojanstva v postopku (prvi odstavek 21. člena Ustave). Nasprotni udeleženec je bil namreč obravnavan kot predmet postopka in ne kot njegov subjekt.
19. Glede na navedeno sta bili z izpodbijanimi sklepi sodišč kršeni pravici nasprotnega udeleženca do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave) ter do varstva osebnosti in dostojanstva v nepravdnem postopku (prvi odstavek 21. člena Ustave). Iz razlogov, navedenih v 9. točki obrazložitve te odločbe, se je Ustavno sodišče omejilo le na ugotovitev kršitve navedenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, storjenih v škodo nasprotnega udeleženca.
C. 
20. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 47. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Jadranka Sovdat ter sodnici in sodniki DDr. Klemen Jaklič, dr. Rajko Knez, dr. Etelka Korpič - Horvat, dr. Špelca Mežnar in Marko Šorli. Sodnik dr. Marijan Pavčnik je bil pri odločanju v zadevi izločen. Ustavno sodišče je odločbo sprejelo soglasno.
dr. Jadranka Sovdat l.r.
Predsednica 
1 Na podlagi drugega odstavka 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) lahko Varuh ob pogojih, ki jih določa ta zakon, vloži ustavno pritožbo v zvezi s posamično zadevo, ki jo obravnava. Skladno z drugim odstavkom 52. člena ZUstS Varuh vloži ustavno pritožbo s soglasjem tistega, katerega človekove pravice ali temeljne svoboščine v posamični zadevi varuje. V obravnavani zadevi je tako soglasje nasprotnega udeleženca priloženo.
2 Postopek sprejema osebe na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico v oddelek pod posebnim nadzorom brez njene privolitve je urejen v 39.–52. členu ZDZdr.
3 V zvezi s tem glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-50/09, Up-260/09 z dne 18. 3. 2010 (Uradni list RS, št. 29/10, in OdlUS XIX, 2).
4 Prvotni predlog je podala žena nasprotnega udeleženca, po njeni smrti sta postopek nadaljevala njegova hči in sin.
5 To je potem, ko je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom št. I Cp 475/2015 z dne 19. 2. 2015 razveljavilo prvotni sklep sodišča prve stopnje, ki je odrejal sprejem osebe na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom za čas enega meseca, in je tako odpadla pravna podlaga, na kateri je temeljilo zadržanje nasprotnega udeleženca na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom.
6 Prvi odstavek 39. člena ZDZdr določa pogoje za sprejem osebe na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez njene privolitve, in sicer je tako zdravljenje dopustno, če so izpolnjeni vsi navedeni pogoji:
– če oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim,
– če je ogrožanje iz prejšnje alineje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje, in
– če navedenih vzrokov in ogrožanja iz prve in druge alineje tega odstavka ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo).
7 Primerjaj odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-60/03, 12.–14. točka obrazložitve, in št. Up-153/05 z dne 12. 5. 2005 (Uradni list RS, št. 53/05, in OdlUS XIV, 42).
8 Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-109/10 z dne 26. 9. 2011 (Uradni list RS, št. 78/11, in OdlUS XIX, 26), 8. in 9. točka obrazložitve.
9 Zato se v ustavnopravni teoriji človekovo dostojanstvo opredeljuje kot izvor človekovih pravic in kot predpogoj za spoštovanje drugih človekovih pravic (primerjaj L. Šturm v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 362).
10 Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. Up-679/12 z dne 16. 10. 2014 (Uradni list RS, št. 81/14, in OdlUS XX, 39), 8. točka obrazložitve.
11 Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-70/12 z dne 21. 3. 2014 (Uradni list RS, št. 24/14, in OdlUS XX, 23), 7. točka obrazložitve.
12 Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-109/10, 11. točka obrazložitve.
13 Prav tam.
14 Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-6/08, Up-1198/05, Up-786/06 z dne 3. 7. 2008 (Uradni list RS, št. 73/08, in OdlUS XVII, 46), 12. točka obrazložitve.
15 Primerjaj odločbe Ustavnega sodišča št. Up-718/13 z dne 7. 10. 2015 (Uradni list RS, št. 80/15), 10. točka obrazložitve, št. Up-879/12, U-I-234/12 z dne 24. 4. 2014 (Uradni list RS, št. 35/14), 4. točka obrazložitve, št. Up-1352/11 z dne 9. 5. 2013 (Uradni list RS, št. 47/13), 6. točka obrazložitve, št. Up-570/10 z dne 13. 10. 2011 (Uradni list RS, št. 93/11), 9. točka obrazložitve.
16 Primerjaj odločbe Ustavnega sodišča št. Up-718/13, 10. točka obrazložitve, št. Up-359/01 z dne 15. 11. 2001 (Uradni list RS, št. 96/01, in OdlUS X, 229), 6. točka obrazložitve, št. Up-599/04 z dne 24. 3. 2005 (Uradni list RS, št. 37/05, in OdlUS XIV, 38), 18. točka obrazložitve.
17 Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-60/03, 13. točka obrazložitve.
18 Postopek, s katerim se uresničuje sodno varstvo, mora biti tudi vsebinsko učinkovit (tako odločba Ustavnega sodišča št. U-I-161/10 z dne 9. 12. 2010, Uradni list RS, št. 107/10, in OdlUS XIX, 10, 6. točka obrazložitve).
19 Sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 720/2015 z dne 18. 3. 2015.
20 Iz navedenega sklepa Višjega sodišča, izdanega v vzporedni nepravdni zadevi, tudi izhaja, da so za odvračanje nevarnosti za premoženje, ki jo v zvezi s svojimi nespametnimi poslovnimi odločitvami povzroča nasprotni udeleženec, na razpolago drugi pravni postopki, in sicer postopek za odvzem ali omejitev poslovne sposobnosti (ki je bil glede na podatke iz tega sklepa zoper konkretno osebo že v teku), ne pa postopek prisilne hospitalizacije, ki pomeni hud poseg v osebno svobodo pridržane osebe (19. člen Ustave). V postopku za odvzem oziroma omejitev poslovne sposobnosti je bil nasprotnemu udeležencu tudi postavljen začasni skrbnik.
21 Tudi v klasičnih civilnih pravdah je nesprejemljiv procesni položaj, v katerem bi sodišče o istem predmetu spora med istima strankama odločalo v dveh ločenih postopkih. Pravila civilnega procesnega prava zato ponujajo procesna orodja, ki služijo preprečevanju nastanka tovrstnih procesnih položajev oziroma njihovemu razreševanju (npr. pravilo o litispendenci in načelo res iudicata; možnost združitve pravd zaradi skupnega obravnavanja in odločanja).
22 Prvi odstavek 61. člena ZDZdr določa, da postopek sprejema brez privolitve v nujnih primerih sodišče začne po uradni dolžnosti, ko prejme obvestilo direktorja psihiatrične bolnišnice o sprejemu osebe ali ko na kakšen drug način izve zanj.
23 Prim. prvi odstavek 41. člena in 60. člen ZDZdr. O tem vprašanju glej tudi C. Horvat, Res iudicata v pridržalnih zadevah, Pravna praksa, št. 49–50 (2010), str. 19.
24 Kot je razvidno iz obrazložitve prvostopenjskega sklepa z dne 5. 3. 2015, izdanega v predlagalnem postopku, je sodišče prve stopnje vedelo za to, da vzporedno teče nujni postopek na podlagi prejetega obvestila direktorja Psihiatrične klinike, v katerem se presoja utemeljenost že pričetega zadržanja. Vendar je sodišče prve stopnje štelo, da »ne gre za iste stranke postopka in tudi ne za isti postopek po določbah Zakona o duševnem zdravju« in da zato »ne gre za litispendenco ali odločanje o zadevi, v kateri je že pravnomočno odločeno«.