Uradni list

Številka 51
Uradni list RS, št. 51/2016 z dne 22. 7. 2016
Uradni list

Uradni list RS, št. 51/2016 z dne 22. 7. 2016

Kazalo

2254. Odločba o ugotovitvi, da sta prvi odstavek 14. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev in del drugega odstavka 7. člena Pravilnika o načinu ugotavljanja premoženja in njegove vrednosti pri dodeljevanju pravic iz javnih sredstev ter o razlogih za zmanjševanje v postopku dodelitve denarne socialne pomoči v neskladju z Ustavo ter o ugotovitvi, da peti odstavek 10. člena in 4. točka prvega odstavka 12. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev nista v neskladju z Ustavo, stran 7596.

  
Številka:U-I-73/15-28
Datum:7. 7. 2016
O D L O Č B A 
Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti, začetem z zahtevo Varuha človekovih pravic, na seji 7. julija 2016
o d l o č i l o: 
1. Prvi odstavek 14. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (Uradni list RS, št. 62/10, 40/11, 14/13, 99/13, 57/15 in 90/15) je v neskladju z Ustavo.
2. Državni zbor mora ugotovljeno neskladje odpraviti v roku enega leta po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.
3. Do odprave ugotovljene protiustavnosti lahko vlagatelji v postopkih uveljavljanja pravic iz javnih sredstev dokazujejo, da ne dosegajo višine mesečnega dohodka, določene v prvem odstavku 14. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev.
4. Peti odstavek 10. člena in 4. točka prvega odstavka 12. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev nista v neskladju z Ustavo.
5. Drugi odstavek 7. člena Pravilnika o načinu ugotavljanja premoženja in njegove vrednosti pri dodeljevanju pravic iz javnih sredstev ter o razlogih za zmanjševanje v postopku dodelitve denarne socialne pomoči (Uradni list RS, št. 8/12 in 99/15) je v delu, ki določa, da se vrednost lastniških deležev gospodarskih družb ali zadrug lahko ugotavlja tudi le iz izpisa iz sodnega registra, v neskladju z Ustavo.
6. Minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti mora ugotovljeno neskladje odpraviti v roku šestih mesecev po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.
7. Do odprave ugotovljene protiustavnosti center za socialno delo ne sme ugotavljati primerljive tržne vrednosti deležev gospodarskih družb ali zadrug zgolj na podlagi izpisa iz sodnega registra.
O b r a z l o ž i t e v 
A. 
1. Predlagatelj izpodbija peti odstavek 10. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju: ZUPJS), ki določa pravno domnevo, da med dvema osebama, ki nista sklenili zakonske zveze, obstaja zunajzakonska skupnost, ne glede na čas njenega trajanja, če se jima je rodil skupni otrok ali sta posvojili otroka in ne gre za enostarševsko družino, in ni razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska skupnost neveljavna. Določbi očita neskladje z 2. členom, z drugim odstavkom 14. člena, 34. in 50. členom Ustave. Predlagatelj meni, da izpodbijana pravna domneva pomeni prekomeren poseg v zasebnost in intimo posameznikov, ker je ta poseg nesorazmeren s potrebami varovanja javnega sistema pred zlorabami. Opozarja na druge primere uporabe pravila obrnjenega dokaznega bremena v slovenskem pravnem redu, ki naj bi kazali na to, da uporaba tega pravila na področju uveljavljanja pravic iz javnih sredstev ni primerna. Izpodbijana določba naj bi pomenila tudi neutemeljeno neenako obravnavo teh oseb z osebami, ki po zakonu ne morejo skleniti zakonske zveze (sorodniki, osebe, poročene z drugo osebo, osebe s težjo duševno motnjo ali osebe, ki jim je odvzeta poslovna sposobnost).
2. Predlagatelj izpodbija tudi 4. točko prvega odstavka 12. člena ZUPJS, ker omogoča vštevanje preživnine otrok v dohodek, ki se upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja oseb, ki uveljavljajo pravice po ZUPJS. Izpodbijani določbi očita neskladje s tretjim odstavkom 53. člena, prvim odstavkom 54. člena in 56. členom Ustave, pri čemer se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-116/03 z dne 9. 2. 2006 (Uradni list RS, št. 21/06, in OdlUS XV, 14), s katero je bil razveljavljen 27. člen Zakona o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 36/04 – uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju: ZSV), kolikor se je na njegovi podlagi v lastni dohodek družine vštevala preživnina otrok. Izpodbijana določba naj bi bila sicer jezikovno precej drugačna od razveljavljene določbe ZSV, vsebinsko pa naj bi se razlikovala le v tem, da 4. točka prvega odstavka 12. člena ZUPJS določa, da se preživnina otroka všteva v prihodek družine le do zneska minimalnega dohodka, ki bi mu pripadal po zakonu, ki ureja socialnovarstvene prejemke, če ne bi imel drugih dohodkov (minimalni dohodek), ne pa tudi v delu, ki ta znesek presega. Ker naj velika večina preživnin ne bi dosegala zneska minimalnega dohodka, naj bi se pri veliki večini otrok v dohodke družine vštevala celotna preživnina. V teh primerih naj bi bil položaj prosilcev za javna sredstva enak, kot je bil položaj prosilcev v času, dokler Ustavno sodišče ni razveljavilo 27. člena ZSV v navedenem obsegu. Izpodbijana določba ZUPJS naj bi bila zato iz istih razlogov kot 27. člen ZSV v neskladju z Ustavo. Predlagatelj dodaja, da bi bila izpodbijana določba v neskladju z Ustavo tudi v primeru, če bi mejo določala nižje, kot jo, torej nižje od višine minimalnega dohodka. Ustavno sodišče naj bi namreč v navedeni odločbi poudarilo, da je preživnina individualizirana. Določitev pavšalnega zneska preživnine, ki se všteva v dohodek družine, naj bi v opisanih okoliščinah privedla do tega, da se vanj všteva celotna višina preživnine.
3. Izpodbijanemu prvemu odstavku 14. člena ZUPJS, kidoloča, da se kot mesečni dohodek iz dejavnosti upošteva dohodek v višini 75 odstotkov bruto minimalne plače v primerih, ko je oseba dejavnost šele začela opravljati ali če je njen mesečni dohodek iz dejavnosti nižji od višine bruto minimalne plače, predlagatelj očita neskladje z 2. členom, drugim odstavkom 14. člena, 34. in 50. členom ter s prvim odstavkom 74. člena Ustave. V zvezi s tem se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-161/12 z dne 20. 2. 2014 (Uradni list RS, št. 18/14). Predlagatelj meni, da sta pravici do brezplačne pravne pomoči in pravica do pomoči iz javnih sredstev po pomenu povsem primerljivi pravici in da pridobivanje lastnega dohodka z opravljanjem samostojne pridobitne dejavnosti tudi pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, še posebno denarne socialne pomoči, ne more biti izključevalni kriterij. Opozarja, da oseba, ki opravlja dejavnost, v celoti izgubi pravico do pomoči iz javnih sredstev ne glede na obseg dejavnosti in njene dejanske prihodke, kar pomeni neutemeljeno neenako obravnavo teh oseb z osebami, ki delo opravljajo na druge načine. Pri tem predlagatelj opozarja na porast števila oseb, ki delo opravljajo kot samostojni podjetniki, vzroke za ta porast in na možnost opravljanja dejavnosti v različnem obsegu (v smislu krajšega delovnega časa). Izpodbijana določba naj bi posegala v svobodno gospodarsko pobudo iz 74. člena Ustave, ker posamezniku ni omogočeno opravljanje dejavnosti v minimalnem obsegu, ne da bi posledično izgubil možnost pridobitve pravic iz javnih sredstev. Predlagatelj opozarja, da je zaradi takšne ureditve dostop do javnih sredstev neupravičeno omejen tudi otrokom in drugim družinskim članom oseb, ki opravljajo dejavnost. Meni, da bi se zlorabe morale preprečevati z mehanizmi nadzora in kaznovanja, ne pa z omejevanjem dostopa do pravic, ki omogočajo preživetje najranljivejših oseb.
4. Predlagatelj izpodbija tudi drugi odstavek 7. člena Pravilnika o načinu ugotavljanja premoženja in njegove vrednosti pri dodeljevanju pravic iz javnih sredstev ter o razlogih za zmanjševanje v postopku dodelitve denarne socialne pomoči (v nadaljevanju: Pravilnik) v delu, ki določa, da se vrednost lastniških deležev gospodarskih družb ali zadrug ugotavlja iz izpisa iz sodnega registra. Navaja, da se v sodnem registru vodi le podatek o višini osnovnega kapitala, ki nima povezave z vrednostjo subjekta. Zato naj bi bila ta določba v neskladju s tretjim odstavkom 17. člena ZUPJS v delu, ki določa, da se kot vrednost lastniških deležev gospodarskih družb ali zadrug upošteva primerljiva tržna vrednost istovrstnega premoženja. Izpodbijani določbi predlagatelj iz enakih razlogov očita tudi neskladje z legalitetnim načelom oziroma s tretjim odstavkom 153. člena Ustave. Ker iz izpisa sodnega registra izhaja zgolj fiktivno ovrednoteno premoženje (osnovni kapital) in ne njegova dejanska vrednost, izpodbijani določbi Pravilnika očita tudi neskladje z 2., 14., 34., 50. in 74. členom Ustave iz enakih razlogov, kot jih navaja zoper določbo prvega odstavka 14. člena ZUPJS. Predlaga odpravo izpodbijane določbe Pravilnika.
5. Ustavno sodišče je zahtevo poslalo v odgovor Državnemu zboru Republike Slovenije. Ta navaja, da izpodbijane pravne domneve obstoja zunajzakonske skupnosti ni mogoče primerjati s primeri, v katerih ne more priti do obstoja zunajzakonske skupnosti, ker osebe ne morejo veljavno skleniti zakonske zveze. Državni zbor se pridružuje navedbam Vlade, ki so povzete v nadaljevanju, in dodaja, da morebitne napačne zahteve pristojnih organov v konkretnih postopkih ne morejo utemeljevati zatrjevanih protiustavnosti. Glede upoštevanja preživnine otroka pri ugotavljanju prihodka družine Državni zbor navaja, da morebitno neustrezno določanje preživnine v sodnih postopkih ne zadošča za sklepanje o protiustavnosti izpodbijane ureditve. Tudi glede ustavnosti prvega odstavka 14. člena ZUPJS se pridružuje mnenju Vlade, pri čemer zlasti izpostavlja različni obračun dohodka pri osebah, ki opravljajo dejavnost, v primerjavi z odvisnimi zaposlenimi osebami ter namen učinkovitega in hitrega postopanja na področju zagotavljanja posameznih pravic. Meni, da zatrjevane protiustavnosti te določbe niso dovolj konkretizirane.
6. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ni odgovorilo na zahtevo.
7. Svoje mnenje o zahtevi je poslala Vlada. Meni, da določba petega odstavka 10. člena ZUPJS (pravna domneva obstoja zunajzakonske skupnosti) ni v neskladju z načelom enakosti pred zakonom. Kot razumen razlog za uvedbo pravila obrnjenega dokaznega bremena izpostavlja socialno naravo pravic iz javnih sredstev in zahtevo po dodelitvi teh pravic v najkrajšem mogočem času. Skrajšanje postopka v nespornih primerih (to je v primerih, določenih v izpodbijani določbi) naj bi bilo v korist strankam, pri čemer imajo te vedno možnost pravno domnevo izpodbijati z nasprotnimi dokazi. To naj bi bilo lažje in bolj ekonomično, kot če dokazno gradivo pridobiva organ, ki vodi postopek. Vlada navaja, da zamolčanje dejstva obstoja zunajzakonske skupnosti omogoča pridobitev višjih prejemkov in s tem neenak položaj otrok, katerih starši so sklenili zakonsko zvezo. Vlada opozarja še na stališče sodne prakse, po katerem na ugotovitev obstoja zunajzakonske skupnosti vpliva dejstvo, da gre po vsebini za enako življenjsko skupnost, kot naj obstaja med zakoncema. Sicer pa naj bi na obstoj zunajzakonske skupnosti vplivala dolžina trajanja takšne skupnosti, med drugim lahko tudi to, ali se partnerjema v času skupnosti rodijo otroci.1
8. Glede zatrjevane protiustavnosti določbe 4. točke prvega odstavka 12. člena ZUPJS Vlada navaja, da ta točka temelji na načelu, da je treba upoštevati vse dohodke in prejemke, razen tistih, ki so namenjeni kritju posebnih potreb. V primeru, če starši nimajo dovolj lastnih sredstev za preživljanje otroka, Republika Slovenija z denarno socialno pomočjo zagotovi razliko do sredstev za osnovno preživetje in ne razlike sredstev do »normalnega« preživetja otroka. Zato je določitev dela preživnine, ki je namenjen zadovoljevanju skupnih potreb družine, vezan na minimalni dohodek, ki otroku pripada po Zakonu o socialno varstvenih prejemkih (Uradni list RS, št. 61/10, 40/11, 14/13, 99/13 in 90/15 – v nadaljevanju: ZSVarPre), to je do meje osnovnega preživetja otroka. Vlada meni, da je obraten način upoštevanja preživnine, kot ga predlaga predlagatelj zahteve (določitev zneska preživnine, ki naj bi bil namenjen izključno potrebam določenega otroka), neustrezen, in opozarja na primere iz prakse. Meni tudi, da bi taka ureditev privedla do neenake obravnave »družin, ki niso razpadle«, oziroma otrok, katerih starši so poročeni, saj se pri tem upošteva celoten dohodek staršev, torej tudi celoten del, namenjen preživljanju otrok. Pojasnjuje še, da je na določitev višine preživnine vplivalo tudi dejstvo, da so sodišča do pred kratkim pri določanju preživnine (glede na naravo pravice nepravilno) upoštevala otroški dodatek, kar je privedlo do nižjih preživnin.
9. Glede očitkov predlagatelja zoper določbo prvega odstavka 14. člena ZUPJS Vlada meni, da je namen pravic iz javnih sredstev in brezplačne pravne pomoči različen. Zato naj razlogov iz odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-161/12 ne bi bilo mogoče prenesti tudi na postopke za ugotavljanje upravičenosti do pravic iz javnih sredstev, ki morajo biti hitri, pregledni in učinkoviti. Vlada opozarja na temeljne namene in cilje ZUPJS, zlasti pa na to, da je posameznik v prvi vrsti odgovoren, da si sam z delom zagotovi sredstva za preživetje, in mora biti ves čas aktiven v prizadevanju za izboljšanje svojega materialnega položaja. Če si s svojim delom ne more zagotoviti sredstev vsaj v višini minimalne plače, bi se moral prijaviti v evidenco brezposelnih oseb in si poiskati drugo zaposlitev, ki bi mu zagotavljala vsaj minimalno plačo, svojo dejavnost pa opravljati kot dopolnilno zaposlitev. To naj bi bil med drugim razlog za to, da je zakonodajalec določil različen način ugotavljanja lastnega dohodka osebe, ki opravlja dejavnost, od drugih delovno aktivnih oseb. Vlada poudarja še, da si osebe, ki opravljajo dejavnost, dohodke obračunavajo na drugačen način kot druge delovno aktivne osebe, ki jim delovnopravna zakonodaja zagotavlja vsaj minimalno plačo in nimajo vpliva na obračun svojih dohodkov. Slednje (ob ciljih poenostavitve in večje učinkovitosti sistema socialnih transferjev) naj bi bil razumen in stvaren razlog za različno obravnavo njihovih dohodkov. Vlada opozarja še na podobno ureditev v zakonodaji, ki ureja socialna zavarovanja, pri čemer naj bi šlo za ugodnost, ki je je deležen samostojni podjetnik pri izračunu denarnih nadomestil in pokojnine.
10. Drugi odstavek 7. člena Pravilnika po mnenju Vlade ni v neskladju s tretjim odstavkom 17. člena ZUPJS, saj je temeljni cilj ZUPJS poenostavitev sistema socialnih transferjev z uporabo zbirk podatkov oziroma uradnih evidenc ter večja preglednost in učinkovitost sistema. Vlada opozarja, da vrednosti istovrstnega premoženja, kot ga določa zakon, ni mogoče ugotoviti z uporabo besedne razlage določbe, kot jo je uporabil predlagatelj. Zakon namreč ne določa ugotavljanja dejanske vrednosti lastniškega deleža gospodarskih družb ali zadrug, temveč ugotavljanje vrednosti istovrstnega deleža.
11. Odgovor Državnega zbora in mnenje Vlade sta bila poslana predlagatelju, ki je nanju odgovoril. Glede izpodbijane pravne domneve o obstoju zunajzakonske skupnosti poudarja, da je tudi odsotnost volje razlog, ki onemogoča veljavno sklenitev zakonske zveze, zaradi česar gre za primerljiv položaj s položajem oseb, ki jim je sklenitev zakonske zveze onemogočena zaradi drugih razlogov. Meni, da bi se postopki priznavanja pravic iz javnih sredstev lahko pospešili na drugačne načine, ki bi manj posegali v pravice posameznikov (izpostavlja možnost izdaje delnih odločb). Opozarja na težavnost dokazovanja negativnega dejstva za namene izpodbijanja zakonsko določene pravne domneve, še posebno, ker gre za prosilce, ki so lahko funkcionalno nepismeni, brez sredstev in brez možnosti pridobitve brezplačne pravne pomoči, drugače kot država, ki ima na voljo sredstva in usposobljene kadre. Glede vštevanja preživnine predlagatelj dodaja, da je minimalni dohodek določen v višini, ki ne dosega izračuna minimalnih življenjskih stroškov in je najverjetneje blizu fiziološkega minimuma. Meni, da bi moralo osnovno preživetje otroku zagotavljati tudi táko telesno in mentalno aktivnost, ki bi mu omogočala zdrav in učinkovit razvoj. Država naj bi bila dolžna zagotoviti tudi ukrepe za odpravo morebitnega napačnega dela sodišč v zvezi z določanjem višine preživnine v konkretnih sodnih postopkih. Glede primerjave položajev oseb, ki opravljajo dejavnost, z zaposlenimi osebami, kot izhaja iz odgovora Državnega zbora in iz mnenja Vlade, predlagatelj odgovarja, da ne gre za povsem enake položaje (pri tem izpostavlja zakonsko določeno minimalno plačo ter privilegije zaposlenih v primeru stečaja delodajalca), zlorabe v prikazovanju dejanskih prihodkov pa naj bi bile mogoče v obeh primerih. Slednje po mnenju predlagatelja ne bi smelo biti glavno vodilo pri odločanju o pravicah do osnovnega preživetja oseb, ki opravljajo dejavnost, in njihovih družinskih članov, kakor tudi ne usposobljenost organov za ugotavljanje ustreznosti podatkov. Predlagatelj meni, da primerjava s pravicami iz socialnih zavarovanj, ki jo je v svojem mnenju izpostavila Vlada, ni ustrezna, saj gre za pravice z drugega področja. Za pridobitev opisanih ugodnosti iz socialnih zavarovanj pa naj bi bilo predpisano tudi plačevanje višjih prispevkov, ki za posameznika v primeru nižjih prihodkov predstavljajo breme in ne ugodnost. Predlagatelj se strinja, da pojem »vrednost istovrstnega premoženja« v zakonu ni podrobneje opredeljen. Meni pa, da ta vrednost ne more biti razvidna iz sodnega registra in da bi se morala vsebina tega pojma približati dejanski vrednosti premoženja.
B. – I.
12. S sprejetjem ZSVarPre in ZUPJS je zakonodajalec temeljito prenovil sistem socialnega varstva. V ZSVarPre je (natančneje) uredil pravici do denarne socialne pomoči in do varstvenega dodatka, z ZUPJS pa je uredil vrste denarnih prejemkov, subvencij in plačil (pravice iz javnih sredstev), o katerih se odloča po tem zakonu, meje dohodkov, ki se upoštevajo pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, ki so odvisne od materialnega položaja, enoten način ugotavljanja materialnega položaja, višino določenih pravic iz javnih sredstev in postopek njihovega uveljavljanja (1. člen ZUPJS).2 Kot izhaja iz zakonodajnega gradiva,3 zakon ohranja uveljavljeno načelo, da se pravica iz javnih sredstev dodeli, kadar dohodek oseb, ki se upoštevajo pri ugotavljanju materialnega položaja, ne dosega meje dohodkov, ki je določena pri posamezni pravici iz javnih sredstev. Glavni cilj ZUPJS naj bi bil zagotoviti učinkovitejšo in pravično politiko dodeljevanja socialnih transferjev, hkrati pa naj bi se dosegli še naslednji cilji: pravično dodeljevanje pravic iz javnih sredstev, poenostavitev sistema, večja preglednost in učinkovitost sistema ter manjša možnost zlorab.4 Doseženi naj bi bili z vzpostavitvijo centralne evidence pravic iz javnih sredstev, povezavo informacijskih sistemov, vzpostavitvijo enega mesta odločanja (center za socialno delo), poenotenjem elementov, ki vplivajo na odločitev o socialnih pravicah, ter spremembo kriterijev za upravičenost do nekaterih socialnih pravic, ki lahko vključujejo5 tudi spodbude za zaposlovanje.
13. Pravica iz javnih sredstev po ZUPJS je torej pravica, ki je odvisna od materialnega položaja osebe, o kateri odloča center za socialno delo, in se izplačuje iz državnega ali lokalnega proračuna. Temeljna značilnost pravic iz sistema socialnega varstva (tudi sistema socialnih pomoči) je njihova subsidiarnost. Navedeno pomeni, da morata posameznik in družina izčrpati prav vse možnosti zagotavljanja preživetja z lastnimi močmi. Preden sta lahko upravičena do socialne pomoči, morata uveljaviti vse pravice iz nadrejenega sistema socialnega zavarovanja, izterjati dolgove (npr. preživnino), sprejeti vsako (predvsem plačano) delo in zmanjšati razpoložljivo premoženje. Zato se poudarja, da je sistem socialne pomoči zadnja, varovalna mreža širšega sistema socialne varnosti, ki naj omogoči človekovega dostojanstva vredno življenje. Prav tako je namen socialne pomoči omogočiti ponovno samostojno življenje.6
14. Ustava zagotavlja državljanom v prvem odstavku 50. člena pravico do socialne varnosti pod pogoji, ki jih določa zakon. Čeprav pravic iz sistema socialnega varstva 50. člen Ustave izrecno ne omenja, sodijo po ustavnosodni presoji v okvir pravice do socialne varnosti iz prvega odstavka 50. člena tudi te pravice. Po ustavnosodni presoji je socialna država (2. člen Ustave) dolžna na temelju te pravice zagotoviti ogroženemu posamezniku ustrezno pomoč.7 Gre za zagotavljanje t. i. življenjskega minimuma za preživetje posamezniku, ki je v socialni ali ekonomski stiski in potrebuje pomoč.8
B. – II.
Peti odstavek 10. člena ZUPJS (pravna domneva obstoja zunajzakonske skupnosti) 
15. Peti odstavek 10. člena ZUPJS za potrebe tega zakona določa pravno domnevo, da med dvema osebama, ki nista sklenili zakonske zveze, obstaja zunajzakonska skupnost, ne glede na čas njenega trajanja, če se jima je rodil skupni otrok ali sta posvojili otroka in ne gre za enostarševsko družino, pa tudi ni razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska skupnost neveljavna.
16. Ustava v drugem odstavku 53. člena prepušča urejanje pravnih razmerij v zunajzakonski skupnosti zakonu. Tako Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 69/04 – uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju: ZZZDR) izenačuje pravne posledice zunajzakonske skupnosti in zakonske zveze glede razmerij, ki jih ureja ta zakon, ko v prvem odstavku 12. člena določa, da ima dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske,9 ki nista sklenila zakonske zveze, zanju enake pravne posledice po tem zakonu, kot če bi sklenila zakonsko zvezo, če ni bilo razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna. Glede na to, da ZZZDR izenačuje pravne posledice zunajzakonske skupnosti in zakonske zveze le glede razmerij, ki jih ureja ta zakon, glede drugih razmerij pa je urejanje te materije prepuščeno zakonom, ki urejajo posamezna področja, ti zakoni vsak v svojem okviru na svoj način urejajo pravne posledice takšne skupnosti.10
17. Po ZUPJS je do posamezne pravice, ki se uveljavlja po tem zakonu, lahko upravičena oseba sama ali skupaj z drugimi osebami. Glede na to zakon posebej določa, katere osebe se (poleg vlagatelja) upoštevajo pri ugotavljanju materialnega položaja vlagatelja in katere ne. V tem obsegu opredeljuje partnerje (zakonske, zunajzakonske in registrirane) ter otroke in pastorke, ki se (ne) upoštevajo, enostarševsko družino in samsko osebo. Pri tem izhaja iz dolžnosti preživljanja.11
18. Za predlagatelja je sporna domneva zunajzakonske skupnosti, ki kot posebej pomembno (odločilno) okoliščino za obstoj zunajzakonske skupnosti med osebama, ki nista sklenili zakonske zaveze, šteje rojstvo oziroma posvojitev otroka. Kot oviri za vzpostavitev domneve ZUPJS določa dejstvo, da obstaja enostarševska družina, ali (tako kot ZZZDR) če so izpolnjeni razlogi, zaradi katerih bi bila zakonska skupnost neveljavna.
19. Predlagatelj meni, da izpodbijana domneva zunajzakonske skupnosti neenako obravnava posameznike, za katere domneva velja, v primerjavi z določenimi skupinami posameznikov, in sicer s sorodniki (21. člen ZZZDR), osebami, poročenimi z drugo osebo (20. člen ZZZDR), in osebami s težjo duševno motnjo ali osebami, ki jim je odvzeta poslovna sposobnost (19. člen ZZZDR), katerih družinska razmerja, statusi oziroma stanja po ZZZDR preprečujejo veljavnost zakonske zveze (t. i. zakonski zadržki)12 oziroma pravno priznanje zunajzakonske zveze (12. člen ZZZDR). Meni, da za potrebe uveljavljanja pravic iz javnih sredstev navedene okoliščine niso upoštevne. Izhodišče za navedeno trditev predlagatelja je v njegovem prepričanju, da bodo osebe, ki bodo poskušale ovreči izpodbijano zakonsko domnevo s sklicevanjem na navedene okoliščine, čeprav imajo skupnega otroka, vedno uspešne. Izkušnje oseb, ki se sklicujejo na obstoj še enega razloga za neveljavnost zakonske zveze po ZZZDR, ki je hkrati pogoj za pravno priznanje zunajzakonske skupnosti, tj. odsotnost volje po skupnem bivanju, pa naj bi bile drugačne. V teh primerih naj bi pristojni organi od oseb (da bi uspešno ovrgli domnevo) poleg njihove izjave zahtevali dodatne dokaze (npr. izjave prič).
20. Kot je bilo navedeno, je zakonodajalec pri določitvi kroga oseb, ki se pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev upoštevajo poleg vlagatelja, izhajal iz dolžnosti preživljanja. Dolžnost preživljanja obstaja po ZZZDR med zakonci, med zunajzakonskimi partnerji ter med starši in otroki. Navedeno ureditev je (v celoti)13 upošteval tudi ZUPJS, pri čemer pa je za potrebe tega zakona oziroma za nastanek pravnih posledic take skupnosti po tem zakonu kot ključni element za (domnevani) obstoj take skupnosti določil rojstvo oziroma posvojitev otroka. Prav zanje bo praviloma obstajala dolžnost preživljanja, ki jo imajo starši, ne pa (nujno) tudi druge osebe. Očitki predlagatelja, da je zakonodajalec s tem neenako obravnaval posameznike, ki tudi lahko živijo skupaj oziroma oblikujejo določene (dejanske) skupnosti (sorodniki, osebe, ki so poročene z drugo osebo, idr.), so zato neutemeljeni. Da so določeni skupnosti moškega in ženske lahko pripisane pravne posledice zakonske zveze, je ključno, da pri njiju ne obstajajo zadržki oziroma ovire, ki preprečujejo veljavnost zakonske zveze. Le v taki zunajzakonski skupnosti obstaja tudi dolžnost preživljanja, zato drugi odstavek 14. člena Ustave zakonodajalca ne obvezuje, da enako kot zunajzakonsko skupnost obravnava tudi druge (dejanske, življenjske) skupnosti (in jim pripiše enake posledice), čeprav se v njih lahko rodijo otroci. Gre za v bistvenem različne položaje. Drugače bi bilo, če bi se zakonodajalec v polju svoje proste presoje odločil, da normira tudi take (druge) življenjske skupnosti in pravne posledice njihovega obstoja. V tem primeru bi bil zavezan spoštovati tudi npr. ustavno zahtevo po enaki obravnavi. Vendar kot je bilo navedeno, obravnavani primer ni tak. Glede na navedeno peti odstavek 10. člena ZUPJS ni v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave.
21. Neutemeljeni so tudi očitki predlagatelja, da izpodbijana ureditev prekomerno posega v zasebnost oseb, za katere velja domneva zunajzakonske zveze iz petega odstavka 10. člena ZUPJS, prizadeva njihovo osebno dostojanstvo, jih prekomerno obremenjuje, ker morajo one dokazati, da domneva ne velja. Eno izmed temeljnih načel, na katerih temelji ureditev postopka uveljavljanja pravic iz javnih sredstev, je načelo spoštovanja človekovega dostojanstva. Navedeno zavezuje pristojni organ oziroma njegove uradne osebe v vseh vidikih postopka (pri stiku z osebami, pri pridobivanju podatkov idr.). Kot je zapisano v zakonodajnem gradivu, se osebe ne sme s katerimkoli dejanjem postavljati v tak položaj, da ji je kršeno osebno dostojanstvo.14 Osebno dostojanstvo osebe, ki uveljavlja pravice iz javnih sredstev, s tem, da se za potrebe tega postopka šteje, da živi v zunajzakonski skupnosti, če so izpolnjeni pogoji iz petega odstavka 10. člena ZUPJS, (samo po sebi) ni kršeno. Osebna prizadetost osebe, ki se znajde v položaju, da (mora) uveljavlja(ti) pravice iz javnih sredstev, pa (samo po sebi) tudi ne utemeljuje protiustavnosti izpodbijane domneve. Je pa, kot je bilo že navedeno, narava teh postopkov taka, da od pristojnih terja posebno skrbnost in rahločutnost pri vodenju postopkov. Tudi poseg v zasebnost osebe, ki uveljavlja pravice iz javnih sredstev, je pogojen oziroma neločljivo povezan s samo naravo postopka dodeljevanja pravic iz javnih sredstev. Dodelitev pravice je pogojena z razkritjem podatkov o posamezniku, družini, njihovem premoženju, torej je v vsakem primeru pogojena z razkritjem posameznikove zasebnosti. Drugačna ureditev postopka (praktično) ni mogoča. Enako je treba ugotoviti glede dokaznega bremena. V naravi stvari je, da lahko posameznika, za katera se domneva, da živita v zunajzakonski skupnosti, bistveno lažje (tudi z bistveno manjšim poseganjem v njuno zasebnost) dokažeta, da domneva ne drži.
22. Glede na navedeno je Ustavno sodišče ugotovilo, da peti odstavek 10. člena ZUPJS ni v neskladju z Ustavo (4. točka izreka).
Četrta točka prvega odstavka 12. člena ZUPJS (upoštevanje preživnine otrok pri ugotavljanju materialnega položaja) 
23. Točka 4 prvega odstavka 12. člena ZUPJS določa, da se v dohodek, ki se upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja osebe, štejejo tudi preživnina, nadomestilo preživnine in drugi prejemki, prejeti na podlagi izvršilnega pravnega naslova z namenom kritja življenjskih stroškov, pri otrocih in pastorkih iz 3. točke osmega odstavka 10. člena tega zakona15 pa do višine minimalnega dohodka, ki bi jim pripadal po zakonu, ki ureja socialnovarstvene prejemke, če ne bi imeli drugih dohodkov.
24. Na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUPJS se pravica iz javnih sredstev dodeli, kadar dohodek osebe ne dosega meje dohodkov, ki jo za posamezno pravico iz javnih sredstev določa ZUPJS, in kadar so izpolnjeni tudi drugi pogoji, ki jih določajo predpisi, ki urejajo posamezno pravico. Člen 9 ZUPJS določa, da se pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev pri ugotavljanju materialnega položaja upoštevajo osebe, določene s tem zakonom, njihov dohodek in premoženje;16 to ne velja za ugotavljanje dohodka pri ugotavljanju upravičenosti do denarne socialne pomoči in varstvenega dodatka v skladu z zakonom, ki ureja socialnovarstvene prejemke, in za ugotavljanje dohodka pri ugotavljanju upravičenosti do subvencije najemnine, kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev in plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje, glede katerih se uporablja zakon, ki ureja socialnovarstvene prejemke. Na podlagi 2. točke prvega odstavka 10. člena ZUPJS se pri ugotavljanju materialnega položaja poleg vlagatelja (in oseb iz 1. točke prvega odstavka istega člena) upoštevajo tudi otroci in pastorki, ki so jih dolžni preživljati vlagatelj ali njegov zakonec oziroma oseba, s katero vlagatelj živi v zunajzakonski skupnosti ali v registrirani istospolni partnerski skupnosti.
25. Navedena ureditev temelji na načelu, da je treba upoštevati vse dohodke in prejemke, razen tistih, ki so dodeljeni za poseben namen ali so namenjeni kritju posebnih potreb.17 Glede na to je zakonodajalec določil, da se v dohodek, ki se upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja, upošteva tudi preživnina otrok, vendar le do višine minimalnega dohodka, ki jim pripada po ZSVarPre, tj. do meje osnovnega preživetja otroka.18 S tako opredeljeno višino preživnine oziroma delom preživnine, ki se upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja vlagatelja in njegove družine, naj bi bile upoštevane zahteve, ki jih je Ustavno sodišče za ustavnoskladno upoštevanje preživnine (oziroma njenega dela) otrok pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči družini opredelilo v odločbi št. U-I-116/03.19
26. Na podlagi prvega odstavka 27. člena ZSV so se v lastni dohodek šteli vsi dohodki in prejemki, ki so vir dohodnine, ter vsi drugi dohodki in prejemki, čeprav niso obdavčljivi, prejeti doma oziroma v tujini, razen v tej določbi izrecno navedenih. Ker med temi preživnina ni bila navedena, se je pri odločanju o priznanju pravice do denarne socialne pomoči v lastni dohodek štela tudi preživnina. Iz navedenega je sledil sklep, da je zakonodajalec štel, da se del preživnine uporabi za preživljanje drugih družinskih članov. V tem obsegu je opisana ureditev iz 27. člena ZSV posegala v pravico otroka do preživnine, ki mu pripada na podlagi prvega odstavka 54. člena Ustave. Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-116/03 razveljavilo 27. člen ZSV, kolikor se je na njegovi podlagi v lastni dohodek družine vštevala preživnina otrok. Ugotovilo je namreč, da za ustavno dopustnost izpodbijane ureditve ni bil izkazan že prvi pogoj, tj. ustavno dopusten cilj, ki bi ga zakonodajalec lahko zasledoval s presojano ureditvijo. Zato je Ustavno sodišče ugotovilo, da je bila izpodbijana ureditev v neskladju s posebnim varstvom otrok iz tretjega odstavka 53. člena in iz 56. člena Ustave.
27. Predlagatelj meni, da tudi ureditev iz 4. točke prvega odstavka 12. člena ZUPJS, za katero zakonodajalec in Vlada menita, da izpolnjuje zahteve, ki jih je Ustavno sodišče opredelilo v odločbi št. U-I-116/03, ni v skladju s posebnim varstvom otrok iz tretjega odstavka 53. člena in iz 56. člena Ustave oziroma da na ustavno nedopusten način posega v pravico otroka do preživnine, ki mu pripada na podlagi prvega odstavka 54. člena Ustave. Pri tem se sklicuje na stališča iz navedene odločbe Ustavnega sodišča.
28. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-116/03 zapisalo: »Določba prvega odstavka 54. člena Ustave varuje starševstvo. Po tej določbi imajo starši pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke. Ta pravica in dolžnost staršev je hkrati pravica otrok nasproti staršem. Starševska pravica ima korelat v dolžnosti države, da staršem pomaga pri vzgoji in varstvu otrok.6 Ta dolžnost države izhaja iz tretjega odstavka 53. člena Ustave, ki določa, da država varuje družino, materinstvo, očetovstvo, otroke in mladino ter ustvarja za to varstvo potrebne razmere, ter iz prvega stavka prvega odstavka 56. člena Ustave, ki določa, da otroci uživajo posebno varstvo in skrb. To ustavno določbo je treba razlagati v povezavi z načelom največje koristi otroka, po katerem je temelj varstva otroka njegova korist in ki zahteva, da so pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki, bodisi da jih vodijo državne ali zasebne ustanove za socialno varstvo, sodišča, upravni organi ali zakonodajna telesa, otrokove koristi glavno vodilo (prvi odstavek 3. člena KOP).« ([6] Končina Peternel, M., v: Šturm, L. (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 571, tč. 2.)
29. Pri presoji se je Ustavno sodišče oprlo tudi na ureditev dolžnosti preživljanja otrok, kot jo ureja ZZZDR. ZZZDR je temeljni zakon, ki ureja družinskopravna razmerja. Starši so (prvi) dolžni preživljati svoje otroke (prvi odstavek 103. člena ZZZDR).20 Preživljati so jih (praviloma) dolžni do polnoletnosti, tako da v skladu s svojimi sposobnostmi in zmožnostmi zagotovijo življenjske razmere, potrebne za otrokov razvoj (prvi odstavek 123. člena ZZZDR). Otroka preživljajo starši v okviru skupnega gospodinjstva, če živijo skupaj. Če pa ne živijo skupaj, je dolžan tisti od staršev, ki otroka nima pri sebi, praviloma prispevati za preživljanje v denarju.21 Preživnina se določi glede na potrebe upravičenca ter materialne in pridobitne zmožnosti zavezanca (128. člen ZZZDR). Po 129.a členu ZZZDR mora sodišče pri odmeri preživnine za otroka upoštevati otrokovo korist, tako da je preživnina primerna za zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja otroka. Preživnina mora zajemati stroške življenjskih potreb otroka, zlasti stroške bivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in drugih posebnih potreb otroka. Otrokova korist terja, da se preživnina odmeri glede na potrebe (konkretnega) otroka, ki zahteva preživljanje, in ne na neke povprečne potrebe otroka njegove starosti.22
30. Ustavno sodišče je v navedeni odločbi opozorilo, da odločitev v tej zadevi ne pomeni, da je upoštevanje otrokove preživnine pri odločanju o denarni pomoči družini sámo po sebi v neskladju z Ustavo. Zakonodajalčevi presoji je prepustilo, da oceni, kolikšen del preživnine je namenjen zadovoljevanju skupnih potreb družine (stroški stanovanja, ogrevanje, prehrana), in v tem delu preživnino upošteva pri odmerjanju denarne socialne pomoči oziroma da sprejme ureditev, po kateri otroka, čigar preživnina dosega oziroma presega minimalni dohodek in so mu s tem zagotovljena sredstva za preživetje, ne šteje med družinske člane po posameznem zakonu.
31. Kot je bilo že navedeno, je zakonodajalec določil, da se pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev v dohodek družine všteva tudi del preživnine otroka. Ta del je opredelil v višini minimalnega dohodka. Ta del naj bi predstavljal tisti del preživnine, ki je namenjen pokrivanju stroškov, potreb družine, ki se lahko zagotavljajo le skupaj, in je zato tudi po presoji Ustavnega sodišča (odločba št. U-I-116/03) lahko upošteven pri ugotavljanju dohodka družine, ki se ji bo pravica iz javnih sredstev priznala. Ker je zakonodajalec del preživnine, ki je namenjen zadovoljevanju skupnih potreb družine, opredelil s pomočjo minimalnega dohodka, ki po vsebini opredeljuje višino sredstev, ki zadošča za pokritje minimalnih življenjskih potreb za preživetje,23 je ravnal v okviru svoje proste presoje. Do posega v pravico otroka do preživnine, ki mu pripada na podlagi prvega odstavka 54. člena Ustave, z izpodbijano ureditvijo zato ni prišlo. Dolžnost preživljanja otrok je v prvi vrsti dolžnost staršev; dolžnost države, da staršem pri tem pomaga iz javnih sredstev, pa nastopi šele, ko starši, kljub temu, da so storili vse, kar je v njihovi moči, svoje dolžnosti ne morejo izpolniti. Da bi država pri tem zagotovila tudi enako obravnavo vseh staršev (in otrok), ne glede na to, ali ti svojo dolžnost izvršujejo v skupnih ali ločenih gospodinjstvih, je določila, da se pri ugotavljanju materialnega položaja družine upošteva tudi tisti del preživnine, ki je namenjen pokrivanju potreb družine, ki se lahko zagotavljajo le skupno. Zato izpodbijana ureditev tudi ni v neskladju s posebnim varstvom otrok iz tretjega odstavka 53. člena in iz 56. člena Ustave.24
32. Glede na navedeno je Ustavno sodišče ugotovilo, da 4. točka prvega odstavka 12. člena ZUPJS ni v neskladju z Ustavo (4. točka izreka).
Prvi odstavek 14. člena ZUPJS (način upoštevanja dohodka iz dejavnosti) 
33. Po prvem odstavku 14. člena ZUPJSse v primerih, ko je oseba dejavnost šele začela opravljati ali če je njen mesečni dohodek iz dejavnosti nižji od višine bruto minimalne plače, kot mesečni dohodek iz dejavnosti upošteva dohodek v višini 75 odstotkov bruto minimalne plače.
34. Izpodbijana določba je del ureditve, po kateri se za potrebe uveljavljanja pravic iz javnih sredstev ugotavlja materialni položaj oseb, njihovi dohodki in premoženje. Dohodek iz dejavnosti se upošteva v skladu z 12. členom ZUPJS, ki določa, da se v dohodek, ki se upošteva, štejejo obdavčljivi dohodki po zakonu, ki ureja dohodnino. Ti se upoštevajo v obsegu, kot izhaja iz šestega odstavka 14. člena ZUPJS. Glede na navedeno 14. člen ZUPJS drugače ureja obseg upoštevnega dohodka iz dejavnosti, in sicer za primera, ko oseba dejavnost šele začne opravljati oziroma če je njen (dejanski) mesečni dohodek iz dejavnosti nižji od višine bruto minimalne plače. Predlagatelj zatrjuje neskladje izpodbijane ureditve z različnimi ustavnimi določbami, glede na vsebino njegovih očitkov pa jo je Ustavno sodišče presojalo z vidika drugega odstavka 14. člena Ustave.
35. V skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo načelo enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) zahteva, da je treba bistveno enaka dejanska stanja obravnavati enako. Če se taka stanja obravnavajo različno, mora za razlikovanje obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari. Načelo enakosti pred zakonom namreč ne pomeni, da zakon ne bi smel različno urejati enakih položajev pravnih subjektov, pač pa da tega ne sme početi samovoljno, brez razumnega in stvarnega razloga. Za presojo tega, katere podobnosti in razlike v položajih so bistvene, je torej treba izhajati iz predmeta pravnega urejanja.25
36. V obravnavani zadevi predlagatelj napada ureditev, po kateri se v primeru, ko je oseba šele začela opravljati dejavnosti ali ko oseba mesečno ne dosega dohodka iz dejavnosti v višini, ki bi presegala bruto minimalno plačo, kot njen mesečni dohodek ne upošteva njen dejanski dohodek, temveč določen fiktivni dohodek, ki pomeni 75 odstotkov bruto minimalne plače. Predlagatelj meni, da ni razlogov za to, da se pri osebah, ki pridobivajo dohodek z opravljanjem dejavnosti, ne ugotavlja dejanski dohodek osebe v trenutku, ko zaprosi za pravico iz javnih sredstev. Poudarja, da domneva, ki je oblikovana tako, da je ni mogoče izpodbiti, v posledici povzroči, da te osebe (ne glede na obseg dejavnosti in dejanski zaslužek) sploh nimajo možnosti pridobiti pravic iz javnih sredstev. Med temi posebej izpostavlja pravico do denarne socialne pomoči, katere namen je zagotoviti prejemniku najosnovnejše preživetje.
37. Temeljna predpostavka neskladja z načelom enakosti je, da sploh gre za bistveno enake položaje. Zato je treba najprej odgovoriti na vprašanje, ali je položaj oseb, ki pridobivajo dohodek z opravljanjem dejavnosti, in drugih oseb, ki pridobivajo dohodek na druge načine (npr. kot zaposleni), tako podoben, da gre za bistveno enake položaje.
38. Kot je bilo že navedeno, je upravičenost do pravic iz javnih sredstev odvisna od dohodkovnega in materialnega položaja upravičenca. Da bi bile pravice, ki jih država in občine zagotavljajo iz javnih sredstev, dodeljene (le) upravičencem, ki jih resnično potrebujejo, je zakonodajalec določil, da se pri ugotavljanju materialnega položaja upravičencev upoštevajo vsi dohodki in prejemki, razen tistih, ki so namenjeni kritju posebnih potreb. Med dohodke, ki se upoštevajo pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, se zato upošteva tudi dohodek iz dejavnosti. Zakonodajalec torej šteje, da je za ugotovitev slabega premoženjskega stanja osebe, ki je temeljni pogoj za pridobitev pravic iz javnih sredstev, treba upoštevati tudi dohodek iz dejavnosti. Načeloma zakonodajalec torej dopušča možnost, da se tudi osebe, ki z opravljanjem dejavnosti pridobivajo dohodek, lahko znajdejo v okoliščinah, ko potrebujejo pomoč iz sistema socialnega varstva. Taka ureditev je logična posledica dejstva, da je opravljanje dovoljene dejavnosti le eden izmed načinov opravljanja dela. Da je položaj samozaposlenih v bistvenem enak položaju drugih delovno aktivnih oseb, ki na druge načine (npr. zaposleni, kmetje) pridobivajo dohodek, kaže tudi njihova (pod bistveno enakimi pogoji) vključenost v (obvezna) socialna zavarovanja. Nedvomno med položaji samozaposlenih in npr. zaposlenih obstajajo razlike, vendar to, kot je Ustavno sodišče že večkrat opozorilo, ne more biti (sámo po sebi) razlog za neenako obravnavo, terja le ustrezno upoštevanje teh razlik pri pridobivanju pravic iz socialne varnosti. Ko gre za ugotavljanje materialnega stanja oseb, ki uveljavljajo pravice iz javnih sredstev, je položaj oseb, ki pridobivajo dohodek z opravljanjem dejavnosti, v bistvenem enak položaju drugih oseb, ki dohodke pridobivajo na druge načine. Do različne obravnave oseb, ki opravljajo dejavnost, pa pride, če uveljavljajo pravice iz javnih sredstev, ko začnejo opravljati dejavnost oziroma takrat, ko je njihov mesečni dohodek iz dejavnosti nižji od višine bruto minimalne plače. Ker domneve o višini njihovega dohodka ni mogoče izpodbiti, to posledično pomeni, da pravic iz javnih sredstev ne more uveljaviti (samska oseba) ali pa jih lahko uveljavi v zmanjšani višini (družina). Glede na to se zastavlja vprašanje, ali za takšno razlikovanje obstaja razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari.
39. Iz pripravljalnega gradiva k ZUPJS izhaja, da zakon ureja tudi primer, ko je posameznik dejavnost šele začel opravljati ali če je njegov dohodek iz dejavnosti nižji od bruto minimalne plače in je na tej podlagi (t. i. samozaposleni) tudi vključen v obvezno zavarovanje po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. V tem primeru naj bi se predvidevalo, da posameznik razpolaga vsaj z dohodkom v višini 75 odstotkov bruto minimalne plače.26
40. Vlada navaja, da iz splošnih določb ZUPJS izhaja, da sta temeljni namen in cilj tega zakona poenostavitev sistema socialnih transferjev, odvisnih od materialnega položaja posameznika oziroma družine, njegova večja preglednost in večja učinkovitost, enoten način ugotavljanja materialnega položaja, enoten postopek uveljavljanja pravic iz javnih sredstev in njihovega dodeljevanja pod pogojem, da oseba ni neutemeljeno opustila uveljavljanja pravic do dohodkov, ki bi vplivali na socialno-ekonomski položaj osebe in njenih družinskih članov. Iz splošnih določb ZSVarPre pa naj bi izhajalo, da sta osnovni namen in cilj tega zakona z denarno socialno pomočjo upravičencu, ob upoštevanju državljanstva in prebivališča, zagotavljati sredstva za zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb v višini, ki omogoča preživetje, tj. v višini minimalnega dohodka. Posameznik, ki si z opravljanjem dejavnosti ne more zagotoviti dohodka vsaj v višini minimalne plače, naj bi imel v skladu s splošnimi določbami ZSVarPre dolžnost, da dejavnost zapre, se prijavi na zavodu za zaposlovanje in si poišče drugo zaposlitev, ki mu zagotavlja vsaj minimalno plačo, dejavnost pa lahko še naprej opravlja kot dopolnilno dejavnost. Če tega ne bi želel storiti, naj do denarne socialne pomoči ne bi bil upravičen, saj naj bi to pomenilo, da ni storil vsega, kar je v njegovi moči, da bi izboljšal svoj položaj. Način ugotavljanja dohodka osebe, ki opravlja dejavnost, kot je urejen v prvem odstavku 14. člena ZUPJS, naj bi bil zato skladen z namenom in cilji ZUPJS. Bil naj bi posledica dejstva, da si osebe, ki opravljajo dejavnost, dohodke obračunavajo na drug način kot druge delovno aktivne osebe, ki jim mora biti v skladu z delovnopravno zakonodajo mesečno zagotovljena vsaj neto minimalna plača. Vlada dodaja, da organ, ki odloča o pravicah iz javnih sredstev, niti ni usposobljen niti ni pristojen za ugotavljanje (preverjanje) ustreznosti podatkov, ki jih v zvezi z dohodkom iz dejavnosti davčnemu organu sporoči oseba, ki opravlja dejavnost. Ker naj bi narava pravic iz javnih sredstev zahtevala hitro dodelitev pravice, naj bi z določitvijo takega načina ugotavljanja dohodka zakonodajalec (le) poenostavil postopek materialnega položaja osebe ali družine.
41. Dodeljevanje pravic iz javnih sredstev terja tako na zakonodajni kot na izvršilni ravni stalno iskanje ravnotežja med učinkovitim, hitrim in enostavnim dodeljevanjem pravic ter čim bolj popolnim in celovitim ugotavljanjem materialnega položaja upravičenca, vse s ciljem zagotovitve čimprejšnje pomoči (v obliki ene ali več pravic iz javnih sredstev) tistim, ki jo res potrebujejo. Pri tem ne gre (nikoli) pozabiti, da je »tisti, ki pomoč res potrebuje«27 (posameznik ali družina), v stiski, pomanjkanju, ogroženo je njegovo preživetje. Prav zato ZUPJS zasleduje cilj ugotoviti, s kakšnimi dohodki razpolaga posameznik ali družina v trenutku uveljavljanja pravic. Gre za dejansko razpoložljive dohodke (premoženje) neposredno pred uveljavitvijo pravice in ob njej. Na podlagi izpodbijane ureditve pa se posameznikom, ki opravljajo dejavnost, pa je njihov dejanski dohodek iz dejavnosti28 nižji od višine bruto minimalne plače oziroma so dejavnost šele začeli opravljati, kot njihov dohodek upošteva dohodek v višini 75 odstotkov bruto minimalne plače. Navedeno pomeni, da oseba, ki opravlja dejavnost, do pravic iz javnih sredstev ni upravičena (oziroma če ima družino, je upravičena v nižji višini) že na podlagi izpodbijane določbe in ne glede na višino svojega dejansko doseženega dohodka iz dejavnosti oziroma siceršnjega materialnega položaja. To hkrati pomeni, da te osebe, ki se (iz različnih razlogov) odločijo za opravljanje dejavnosti ali se (po začetku opravljanja dejavnosti) znajdejo (iz različnih razlogov, v določenem obdobju) v okoliščinah, ko z opravljanjem dejavnosti ne dosegajo dohodka v višini bruto minimalne plače in bi jim zato sicer lahko pripadala pomoč iz javnih sredstev, te ne dobijo, ker opravljajo (primarno) delo v okoliščinah neodvisnosti in avtonomnosti29 in se jim (zgolj) zato kot njihov dohodek, ki je pomemben za ugotovitev njihovega materialnega položaja, upošteva določen fiktivni dohodek in ne njihov dejanski dohodek iz tega naslova. Za takšno ureditev ni najti razumnega razloga, ki bi izhajal iz narave stvari.
42. Opravljanje (samostojne, registrirane, uporablja se tudi izraz dovoljene30) dejavnosti kot način pridobivanja sredstev za preživetje je zakonit način opravljanja dela oziroma pridobivanja dohodka. Kot tak je eden izmed virov dohodnine, podlaga za obvezno vključitev v socialna zavarovanja in širše, v kontekstu ugotavljanja upravičenosti do pravic iz javnih sredstev, eden izmed virov dohodka, ki se upošteva (12. člen ZUPJS). Zato pridobivanje dohodka z opravljanjem samostojne pridobitne dejavnosti ne more biti izključevalni kriterij pri dodeljevanju pravic iz javnih sredstev. Pri tem je najmanj nerazumno izhajati s stališča (prav to je namreč mogoče razumeti iz razlogovanja Vlade), da je nekdo, ki opravlja svoje delo oziroma poklic kot samozaposleni, vedno in v celoti odgovoren za svoj položaj samozaposlenega, torej (tudi), da je slabo finančno stanje, v katerem se lahko znajde, vedno in v celoti pripisati njemu, njegovemu (neodgovornemu) ravnanju.31 Pričakovanje, da bo samozaposleni (samostojni podjetnik) ravnal tako, da se ne bo znašel v okoliščinah, ki jih ureja Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 13/14 – uradno prečiščeno besedilo, 10/15 – popr. in 27/16 – ZFPPIPP), je seveda utemeljeno. Vendar navedeno ne more upravičiti sklepanja, da je oseba, ki z opravljanjem dejavnosti (mesečno) ne pridobi dohodka v višini bruto minimalne plače (tudi zato, ker je opravljanje dejavnosti morda šele začela), vedno »kriva« v smislu ZSVarPre, kot trdi Vlada. Tudi tej osebi mora biti omogočeno, da dokaže, da v določenem obdobju, trenutku ne dosega takega dohodka in da je njeno materialno (socialno) stanje tako, da potrebuje pomoč. Vlada kot enega izmed razlogov, ki upravičujejo izpodbijano ureditev, navaja možnost oziroma kar domnevo zlorab, do katerih naj bi prihajalo pri obračunavanju dohodkov oseb, ki opravljajo dejavnost. Na državi je, da uredi nadzor nad poslovanjem oseb, ki opravljajo dejavnost. Če obstoječi (davčni, kazenski idr.) nadzor ni zadosten oziroma se ne izvaja ustrezno, to ne more biti (sámo po sebi) vzrok za preprečitev dostopa do pomoči iz javnih sredstev (v celoti ali deloma) osebam, ki opravljajo dejavnost (neupoštevajoč pri tem dejanskega stanja posameznikov), pa to pomoč potrebujejo. Ta je vendar tudi sredstvo, s katerim se udejanja pravica do osebnega dostojanstva iz 34. člena Ustave. Zato tudi dejstvo, da se dohodek iz dejavnosti upošteva po podatkih davčnega obračuna, ki ga izdela prosilec sam, ne more biti razumen razlog za različno obravnavo ugotavljanja dohodka iz dejavnosti kot elementa materialnega položaja osebe. Navsezadnje pa ZUPJS ureja možnost stalnega nadzora nad premoženjem upravičencev kot tudi institut vračila neupravičeno prejetih javnih sredstev. Glede na navedeno je izpodbijana ureditev v neskladju s splošnim načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave.
43. V obravnavni zadevi gre za položaj, ko je neenakost posledica tega, da zakonodajalec položaja vlagateljev (oseb, ki opravljajo dejavnost) ne ureja na enak način, kot ureja položaj drugih vlagateljev. Zato je Ustavno sodišče v skladu z 48. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju: ZUstS) ugotovilo protiustavnost izpodbijaneureditve (1. točka izreka) in zakonodajalcu naložilo njeno odpravo v roku enega leta po objavi odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije (2. točka izreka).
44. V skladu z drugim odstavkom 40. člena ZUstS je Ustavno sodišče določilo način izvršitve svoje odločbe. Da bi do odprave ugotovljene protiustavnosti tudi osebam, katerih glavni vir dohodka je dohodek iz dejavnosti, omogočilo uveljavitev pravic po ZUPJS, ki so varovane tako s prvim odstavkom 50. člena kot s 34. členom Ustave, je določilo, da lahko te osebe domnevo o višini dohodka iz prvega odstavka 14. člena ZUPJS izpodbijajo (3. točka izreka).
Drugi odstavek 7. člena Pravilnika (ugotavljanje vrednosti lastniških deležev gospodarskih družb in zadrug iz podatkov sodnega registra) 
45. ZUPJS v 17. členu opredeljuje, katero premoženje in na kakšen način se upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja oseb, ki uveljavljajo pravice iz javnih sredstev. V premoženje se v skladu s prvim odstavkom 17. člena štejejo tudi lastniški deleži gospodarskih družb ali zadrug. V skladu s tretjim odstavkom 17. člena ZUPJS se kot vrednost lastniških deležev gospodarskih družb ali zadrug upošteva primerljiva tržna vrednost istovrstnega premoženja. Po isti določbi se vrednost ugotavlja na način, kot ga podrobneje predpiše minister, pristojen za socialno varstvo.
46. Drugi odstavek 7. člena Pravilnika določa, da se vrednost lastniških deležev gospodarskih družb ali zadrug ugotavlja na podlagi potrdila pristojnega davčnega organa o kapitalskih naložbah ali iz izpisa iz sodnega registra. Po mnenju predlagatelja je navedena določba v delu, ki določa, da se vrednost lastniških deležev gospodarskih družb ali zadrug ugotavlja iz izpisa iz sodnega registra, očitno v nasprotju s tretjim odstavkom 17. člena ZUPJS, saj ne omogoča ugotavljanja primerljive tržne vrednosti lastniških deležev gospodarskih družb ali zadrug.
47. Predlagatelj sicer zatrjuje neskladnost izpodbijane ureditve s tretjim odstavkom 153. člena Ustave, vendar je Ustavno sodišče glede na vsebino zahteve in ustaljeno ustavnosodno presojo opravilo presojo izpodbijanih določb z vidika drugega odstavka 120. člena Ustave.
48. Po drugem odstavku 120. člena Ustave morajo upravni organi opravljati svoje delo v okviru in na podlagi Ustave in zakona. Načelo vezanosti delovanja državnih organov na Ustavo in zakon ter v tem okviru načelo zakonitosti pri izdaji podzakonskih predpisov sta kot temeljni ustavni načeli v tesni povezanosti z načeli demokratične in pravne države (1. in 2. člen Ustave). Kar zadeva normativno dejavnost državne uprave, pomenita, da je ta pri izdajanju podzakonskih predpisov vsebinsko vezana na Ustavo in zakon. Upravni organi torej nimajo pristojnosti izdajati predpisov brez vsebinske podlage v zakonu – vendar izrecno pooblastilo v zakonu, za izvrševanje katerega se predpis izdaja, ni potrebno (sklep Ustavnega sodišča št. U-I-113/04 z dne 7. 2. 2007, Uradni list RS, št. 16/07, in OdlUS XVI, 16). Zakon mora biti vsebinska podlaga za izdajanje podzakonskih aktov. Upravni predpis sme zakonsko normo dopolnjevati le do te mere, da z dopolnjevanjem ne uvaja originarnih nalog države in da z zakonom urejenih pravic in obveznosti ne zožuje. Obseg, v katerem sme podzakonski akt dopolnjevati zakonsko določbo, je odvisen od obsega zakonskega pooblastila in od položaja podzakonskega akta v hierarhiji pravnih aktov, s katerim se zakonska materija natančneje opredeljuje. Pravilnik je po svoji pravni naravi podzakonski predpis, ki ga lahko izda minister za izvrševanje zakonov in drugih predpisov. Zato so pravilniki na zakon vezani tako, da v vsebinskem smislu ne smejo izvirno določati ničesar brez zakonske podlage in zunaj vsebinskih okvirov, ki morajo biti v zakonu izrecno določeni ali iz njega vsaj z razlago ugotovljivi (odločba Ustavnega sodišča št. U-I-229/03 z dne 9. 2. 2006, Uradni list RS, št. 21/06, in OdlUS XV, 13).
49. Iz tretjega odstavka 17. člena ZUPJS izhaja pooblastilo ministru, pristojnemu za socialno varstvo, da določi način ugotavljanja primerljive tržne vrednosti deležev gospodarskih družb ali zadrug. Pravilnik določa, da se ta ugotavlja (tudi) iz izpisa iz sodnega registra.
50. V sodnem registru se vodijo (le) podatki o višini osnovnega kapitala in deležih družbenikov gospodarskih družb.32 Osnovni kapital je premoženjskopravni temelj kapitalske družbe, katerega namen je po eni strani zagotoviti minimalno potrebni kapital za začetek opravljanja pridobitne dejavnosti, po drugi strani pa zagotoviti tudi minimalno ekonomsko in pravno varnost za prevzete obveznosti do upnikov. Osnovni kapital je praviloma samo ob ustanovitvi enak dejanskemu premoženju kapitalske družbe: s poslovanjem družbe se njeno premoženje povečuje ali zmanjšuje, osnovni kapital pa (lahko) ostaja nespremenjen. Višina osnovnega kapitala torej praviloma ne odraža niti približne dejanske vrednosti deležev na določen presečni datum oziroma za obdobje, upoštevno za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. Ugotavljanju te služi standard primerljive tržne vrednosti.33 Za ugotavljanje te je treba upoštevati (druga) ustrezna dokazila, kot so računovodski izkazi (npr. bilanco stanja).34 Hkrati pa mora biti na voljo možnost dodatnega preverjanja, če pristojni organ oceni, da je to potrebno.
51. Pravilnik je s tem, ko je določil, da se primerljiva vrednost deleža gospodarskih družb ali zadrug ugotavlja na podlagi izpisa iz sodnega registra, spremenil vsebino zakonske določbe, ki določa, da se vrednost teh deležev ugotavlja na podlagi primerljive tržne vrednosti takega premoženja. Zožil je domet te zakonske določbe. Zato je drugi odstavek 7. člena Pravilnika v delu, ki določa, da se vrednost lastniških deležev gospodarskih družb ali zadrug ugotavlja iz izpisa iz sodnega registra, v neskladju z drugim odstavkom 120. člena Ustave.
52. Ustavno sodišče ugotavlja, da je mogoče glede na način, kako je minister, pristojen za socialno varstvo, z izpodbijanim Pravilnikom izvršil zakonsko pooblastilo, ki mu nalaga določitev načina ugotavljanja primerljive tržne vrednosti deležev gospodarskih družb in zadrug, ter ob upoštevanju načela zakonitosti, ki veže center za socialno delo pri odločanju o upravnih zadevah, kljub ugotovljeni protiustavnosti Pravilnika sprejeti le ugotovitveno odločbo po 48. členu ZUstS (5. točka izreka) in pristojnemu ministru naložiti odpravo ugotovljene protiustavnosti v določenem roku. Ustavno sodišče ocenjuje, da je ustrezen rok šestih mesecev (6. točka izreka). V tem času naj minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti določi (ustrezen) način ugotavljanja primerljive tržne vrednosti deležev gospodarskih družb in zadrug. Do odprave ugotovljene protiustavnosti center za socialno delo ne sme ugotavljati primerljive tržne vrednosti deležev gospodarskih družb ali zadrug zgolj na podlagi izpisa iz sodnega registra (7. točka izreka).
53. Ker je Ustavno sodišče protiustavnost izpodbijanega predpisa ugotovilo že z vidika drugega odstavka 120. člena Ustave, ni presojalo drugih očitkov predlagatelja.
C. 
54. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 21. in 48. člena ter drugega odstavka 40. člena ZUstS v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodnika dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, dr. Etelka Korpič - Horvat, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.
mag. Miroslav Mozetič l.r.
Predsednik 
 
 
1 Sklicuje se na sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. Kp 1190/2005 (pravilno sklep št. I Kp 190/2005).
2 ZSV tako ureja (le še) socialnovarstvene storitve ter druga vprašanja, pomembna za delovanje sistema socialnega varstva (organizacija, delovna razmerja ipd.).
3 Glej Predlog zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, Poročevalec DZ, EPA 1029 – V – v nadaljevanju Predlog ZUPJS, str. 7.
4 Predlog ZUPJS, str. 6.
5 Prav tam.
6 Povzeto po G. Strban v: A. Bubnov Škoberne in G. Strban, Pravo socialne varnosti, GV Založba, Ljubljana 2010, str. 364, in G. Strban, Pravni vidiki nove ureditve sistema socialnega varstva, Pravnik, Zveza društev pravnikov Slovenije, št. 3–4, Ljubljana 2011, str. 173–174.
7 Primerjaj odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-89/93 z dne 20. 1. 1994 (Uradni list RS, št. 9/94, in OdlUS III, 7), št. U-I-330/97 z dne 30. 11. 2000 (Uradni list RS, št. 117/2000, in OdlUS IX, 281) in št. U-II-1/11 z dne 10. 3. 2011 (Uradni list RS, št. 20/11).
8 Teorija govori tudi o splošni pravici do pomoči v primeru socialne ogroženosti, pomanjkanja ali revščine, ko posameznik nima zadostnih sredstev ali drugih osnovnih pogojev za preživetje in dostojno življenje (glej B. Kresal v: Šturm, L. (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 520–521).
9 Po kolikšnem času bo zunajzakonska skupnost pravno priznana, je odvisno od številnih okoliščin primera, predvsem pa od intenzivnosti razmerja med partnerjema, na primer, ali sta partnerja nepretrgoma živela skupaj, vodila skupno gospodinjstvo, ali se jima je v skupnosti rodil otrok (B. Novak, Družinsko pravo, Uradni list, Ljubljana 2014, str. 121).
10 Glej npr. sklep Ustavnega sodišča št. U-I-111/95 z dne 5. 3. 1998 (OdlUS VII, 42) o posledicah zunajzakonske skupnosti pri uveljavljanju pravice do družinske pokojnine.
11 Predlog ZUPJS, str. 12 in 59.
12 Zakonska zveza, ki je sklenjena v nasprotju z določbami 16., 17., 18., 19., 20. in 21. člena ZZZDR, je neveljavna (32. člen ZZZDR).
13 Kot izrecno izhaja iz petega odstavka 10. člena ZUPJS, domneve ni, če obstajajo razlogi, zaradi katerih bi bila zakonska skupnost neveljavna.
14 Predlog ZUPJS, str. 8.
15 Z uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (Uradni list RS, št. 99/13 – ZUPJS-C), ki je spremenil 10. člen zakona tako, da je dodal nov četrti odstavek, je navedeni odstavek postal deveti (in ni bil več osmi).
16 Na podlagi 19. člena ZUPJS se premoženje upošteva tako, da se dohodki oseb povečajo za fiktivno določen dohodek, in sicer v višini letnega zneska obresti, izračunanih od vrednosti premoženja, ki se upošteva po tem zakonu na dan vložitve vloge, razen pri ugotavljanju upravičenosti do denarne socialne pomoči, varstvenega dodatka, subvencije najemnine, pravice do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev in pravice do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje. Pri tem se upošteva povprečna letna obrestna mera za gospodinjstva za vezane vloge nad 1 letom do 2 let za leto pred letom vložitve vloge po podatkih Banke Slovenije. Če med vložitvijo vloge podatek o tej obrestni meri še ni na voljo, se upošteva podatek za predpreteklo leto.
17 Predlog ZUPJS, str. 12 in 61.
18 Po drugem odstavku 4. člena ZSVarPre se šteje, da je preživetje omogočeno, če so upravičencu zagotovljeni dohodki, s katerimi razpolaga po zmanjšanju za normirane stroške oziroma dejanske stroške, priznane po zakonu, ki ureja dohodnino, ter po plačilu davkov in obveznih prispevkov za socialno varnost, v višini minimalnega dohodka, določenega s tem zakonom. Osnovni znesek minimalnega dohodka iz 8. člena ZSVarPre znaša od julija 2015 270,82 EUR (Sklep o usklajeni višini minimalnega dohodka od julija 2015, Uradni list RS, 57/15).
19 Predlog ZUPJS, str. 61.
20 Primerjaj B. Novak, nav. delo, str. 215.
21 Zupančič, K., Družinsko pravo, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 1999, str. 159.
22 Glej Novak, B., v: Predpisi o zakonski zvezi in družinskih razmerjih s pojasnili Karla Zupančiča in Barbare Novak, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2005, str. 96.
23 Glej 4. člen ZSVarPre.
24 Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-330/96 z dne 11. 6. 1997 (Uradni list RS, št. 39/97, in OdlUS VI, 88), 18. točka obrazložitve.
25 Glej odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-68/04 z dne 6. 4. 2006 (Uradni list RS, št. 45/06, in OdlUS XV, 26), št. U-I-275/05 z dne 6. 12. 2007 (Uradni list RS, št. 118/07, in OdlUS XVI, 85), št. U-I-218/07 z dne 26. 3. 2009 (Uradni list RS, št. 27/09, in OdlUS XVIII, 12), št. U-I-287/10 z dne 3. 11. 2011 (Uradni list RS, št. 94/11), št. U-I-149/11 z dne 7. 6. 2012 (Uradni list RS, št. 51/12), št. U-I-85/14 z dne 10. 7. 2014 (Uradni list RS, št. 58/14) in št. U-I-88/15, Up-684/12 z dne 15. 10. 2015 (Uradni list RS, št. 82/15).
26 Predlog ZUPJS, str. 64.
27 Glej Uvod Predloga ZUPJS, str. 1.
28 V skladu z Zakonom o dohodnini (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 24/12, 30/12, 75/12, 94/12, 96/13, 50/14, 23/15 in 55/15 – v nadaljevanju ZDoh-2) se za dohodek iz dejavnosti šteje dohodek, dosežen z neodvisnim samostojnim opravljanjem dejavnosti, ne glede na namen in rezultat opravljanja dejavnosti. Opravljanje dejavnosti pomeni opravljanje vsake podjetniške, kmetijske ali gozdarske dejavnosti, poklicne dejavnosti ali druge neodvisne samostojne dejavnosti, vključno z izkoriščanjem premoženja in premoženjskih pravic (46. člen ZDoh-2).
29 Glej L. Tičar, Položaj samozaposlenih oseb v slovenski pravni ureditvi, Pravna praksa, št. 18 (2010), str. 22.
30 Prvi odstavek 15. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 96/12, 39/13, 44/14 in 102/15 – ZPIZ-2) določa, da se obvezno zavarujejo osebe, ki v Republiki Sloveniji samostojno opravljajo pridobitno ali drugo dovoljeno dejavnost.
31 Primerjaj L. Tičar, nav. delo.
32 Kateri podatki o zadrugah se vpišejo v sodni register, določata 4. člen in četrti odstavek 5. člena Zakona o sodnem registru (Uradni list RS, št. 54/07 – uradno prečiščeno besedilo, 65/08, 49/09 in 17/15 – ZSReg). Glede premoženja (in deležev članov zadruge) glej 34. do 46. člen Zakona o zadrugah (Uradni list RS, št. 97/09 – uradno prečiščeno besedilo – ZZad).
33 Primerjaj 98. in 99. člen ZDoh-2 (vrednost kapitala).
34 Členi 63 do 65 Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 65/09 – uradno prečiščeno besedilo, 33/11, 91/11, 32/12, 57/12, 82/13 in 55/15 – ZGD-1).