Številka:	Up-70/15-35
Datum:	10. 12. 2015

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. B., C., ki jo zastopa Odvetniška pisarna Završek, o. p., d. o. o., Ljubljana, na seji 10. decembra 2015

Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 533/2014 z dne 21. 10. 2014 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. N 332/2013 z dne 3. 4. 2014 se zavrne.

1. V nepravdnem postopku je sodišče prve stopnje odločilo, da se pritožnici (v nepravdnem postopku nasprotni udeleženki) odvzame roditeljska pravica za mladoletno hčer Č., rojeno XX. XX. XXXX. Odločitev je oprlo na prvi odstavek 116. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 15/76 in nasl. – v nadaljevanju ZZZDR). Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku¹ ugotovilo, da pritožničina pretekla ravnanja (zapustitev otroka ter neresnost in nerednost pri svojem zdravljenju), na katerih je temeljil predlog za odvzem roditeljske pravice, niso odraz njene prave volje oziroma zavestnega ravnanja, pač pa so bila posledica njene duševne motnje. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da pritožnica zaradi duševne bolezni ni sposobna za varstvo in vzgojo mladoletne hčere in da ni verjetno pričakovati, da bi se njeno zdravstveno stanje tako izboljšalo, da bi se lahko mladoletna hči vrnila k njej tako, da bi pritožnica skrbela za njeno varstvo in vzgojo. Odvzem roditeljske pravice je sodišče utemeljilo na tako ugotovljeni prognozi in presoji, da bo z odvzemom roditeljske pravice otroku zagotovljena trajnost nadomestne skrbi in emocionalna stabilnost, ki se bo po pričakovanju sodišča odražala tudi v nadaljnjem otrokovem duševnem in telesnem razvoju. Iz razlogov sklepa sodišča prve stopnje še izhaja, da je treba v primerih, v katerih ni realne možnosti, da bi starši ponovno prevzeli varstvo in vzgojo otroka, otrok pa je zaradi dolgotrajne nadomestne skrbi navezan na rejnike, zagotoviti, da to razmerje postane trajno.

2. Višje sodišče je zavrnilo pritožbo pritožnice in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Pritrdilo je stališču sodišča prve stopnje, da je ključnega pomena ugotovitev, da ni izgledov, da bi lahko kdaj v prihodnosti prišlo do rehabilitacije družine, da bi se Č. vanjo vrnila oziroma da bi lahko pritožnica prevzela skrb zanjo. Zavrnilo je pritožbeni očitek, da je sodišče pritožnici odvzelo roditeljsko pravico zgolj zaradi duševne bolezni. Pritožničina pretekla ravnanja, ki so pripeljala do ogroženosti otroka, sicer ne morejo biti opredeljena kot njeno krivdno ravnanje, vendar to po presoji Višjega sodišča ni ključnega pomena za odločitev in uporabo 116. člena ZZZDR. Ta določba po presoji Višjega sodišča, upoštevaje prioritetno merilo največje otrokove koristi, ne izključuje primerov, ko je objektivno izkazano, da roditelj ne skrbi in (trajno) ne bo mogel skrbeti za otroka. Pri tehtanju koristi otroka je sodišče kot pomembne štelo tudi okoliščine glede izvajanja stikov, ki so potekali med sodnim postopkom. Višje sodišče je poudarilo, da ob izvajanju stikov pritožnica ni zmogla vzpostaviti ustrezne komunikacije, ki bi omogočala razvoj osnovnih vezi med staršem in otrokom, in da so bili stiki vsebinsko prazni, taki stiki pa po oceni sodišča niso v korist otroka. Višje sodišče je zavrnilo pritožbeno zatrjevanje, da bi bile ob načelu najblažjega posega koristi mladoletne Č. z rejništvom dovolj zavarovane ter da je pritožnici kršena pravica do družinskega življenja (8. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Po stališču Višjega sodišča načelo najblažjega posega napotuje na izbiro ukrepa, ki bo najmanj prizadel starše, a je na mestu le, če bi bile z njim koristi otroka dovolj zavarovane. V tem primeru, ko se je izkazalo, da se Č., ki z materjo ne živi že od svojega četrtega tedna starosti, ne bo mogla več vrniti k materi in da je izvrševanje stikov vsebinsko prazno in deklici ne more prinesti koristi, ni mogoče sprejeti stališča, da sedanji ukrep povsem zadostno ščiti koristi mladoletne Č. Višje sodišče je poudarilo, da je rejništvo načeloma namenjeno otrokom, ki začasno ne morejo prebivati v družini bioloških staršev. Okoliščine konkretnega primera pa po presoji tako sodišča prve stopnje kot tudi Višjega sodišča narekujejo skrb, da se mladoletni Č. (izhajajoč iz zakonskih možnosti) omogočita stabilna in trajna nadomestna varstvo in vzgoja.

3. Pritožnica zatrjuje kršitve pravic iz 14., 22., 23., 53. in 54. člena Ustave ter 6., 8. in 14. člena EKČP. Poudari, da pomeni izpodbijana odločitev zanjo sodbo presenečenja in kot taka krši 22. člen Ustave in 6. člen EKČP. Po mnenju pritožnice iz 116. člena ZZZDR jasno izhaja predpostavka, da mora biti ravnanje roditelja (zloraba, zapustitev, zanemarjanje starševskih dolžnosti) zavestno.Iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da pritožnica ni ravnala zavestno, kar glede na 116. člen ZZZDR pomeni, da ni izpolnila pogojev, ki bi upravičevali tako hud poseg v njene pravice, kot je odvzem roditeljske pravice. Teleološka in druge metode razlage 116. člena ZZZDR po mnenju pritožnice ne omogočajo širitve zakonskih znakov na način, da bi se omogočil odvzem roditeljske pravice tudi osebam z »zazdravljivimi« duševnimi boleznimi. Takšnega posega zakonodajalec ni predvidel, saj bi tak poseg pomenil kršitev prepovedi diskriminacije (14. člen Ustave in 14. člen EKČP) ter kršitev pravice do družinskega življenja, varovane v 53. in 54. členu Ustave ter 8. členu EKČP. Z navedeno razlago je sodišče po mnenju pritožnice kršilo tudi 23. člen Ustave, saj je zakon uporabilo tako, da mu je dalo novo vsebino. Stališče sodišča naj bi bilo preširoko in materialnopravno napačno ter naj bi pomenilo izjemno nevaren precedens, ki bi v prihodnosti lahko privedel do hudih zlorab instituta odvzema roditeljske pravice (npr. že v pritožbi zoper prvostopenjski sklep izpostavljen primer roditelja v komi, ki prav tako ne more izvrševati varstva in vzgoje otroka). Po mnenju pritožnice je nesprejemljivo tudi sklicevanje sodišča na sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 161/2013 z dne 11. 7. 2013, v katerem je šlo za povsem drugačno dejansko stanje, zato se sodišči pri odločanju v tej zadevi ne bi smeli opreti na stališča v navedenem sklepu. Pritožnica pojasni, da je otroka pustila pri svoji mami in odpotovala v D. po soproga in sina z namenom, da se skupaj vrnejo v Republiko Slovenijo in skupaj zaživijo kot družina. Očitano neprimerno ravnanje naj bi bilo posledica njenega takratnega duševnega stanja (nerealnih pričakovanj in poporodne depresije), to ravnanje pa zdaj, ko jemlje predpisano terapijo, globoko obžaluje. Pritožnica poudari, da od tedaj otroku ni škodila in tudi ne bi mogla škoditi, saj je hči ves čas nameščena pri rejnikih. Ugotovitve Višjega sodišča, da so bili stiki med njo in hčerko (ki so v povprečju trajali eno uro) vsebinsko prazni in da je bila pritožnica pri njihovem izvajanju pasivna, so po zatrjevanju pritožnice neresnične in zanjo ponižujoče ter pomenijo kršitev 35. člena Ustave. Pritožnica poudari, da bi se lahko hči nanjo bolj navezala le v primeru, da bi se stiki izvajali pogosteje in tako, da bi bili s hčerko vsaj nekaj časa sami, česar pa ji Center za socialno delo (v nadaljevanju CSD) ni omogočil.

4. Pritožnica nasprotuje stališču sodišča, da je treba v primeru, ko ni realnih možnosti, da bi starši ponovno prevzeli skrb za varstvo in vzgojo otroka, otrok pa je zaradi dolgotrajne nadomestne skrbi navezan na rejnike, zagotoviti, da to razmerje postane trajno (s posvojitvijo). To stališče je po njenem mnenju preširoko in v celoti izničuje njene in hčerine pravice. Hkrati naj bi to stališče pomenilo, da duševno bolne osebe, katerih stanje ni v celoti ozdravljivo, niso upravičene do roditeljske pravice, in sicer zgolj zato, ker zaradi svojega stanja ne morejo ustrezno skrbeti za otroka, pri čemer pojem ustrezne skrbi niti ni opredeljen (sodišče se npr. ne opredeli do vprašanja, ali je ustrezna skrb, če pritožnici pri varstvu pomagajo njeni starši). Pritožnica ponudi primerjavo s položajem osebe, ki je v komi, pri čemer se glede na trenutno vedenje izvedencev iz tega stanja ne bo nikoli zbudila. Zatrjuje, da se Višje sodišče do te pritožbene trditve ni opredelilo. Odvzem roditeljske pravice bi bil po mnenju pritožnice upravičen le, če bi škodovala svoji mladoletni hčerki ali kakorkoli drugače zlorabljala svoje pravice tako, da bi njeni interesi škodili otrokovemu zdravju in razvoju. Pritožnica je prepričana, da je sodišče z izpodbijano odločitvijo kršilo njeno pravico do družinskega življenja (53. in 54. člen Ustave in 8. člen EKČP). Poseg države je po njenem mnenju upravičen le tedaj, ko starši nočejo ali ne morejo odvrniti nevarnosti od otroka, in ne takrat, ko nevarnosti za otroka ni. Pritožnica se sklicuje tudi na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Johansen proti Norveški z dne 7. 8. 1996. Poudarja, da le obstoj izjemnih okoliščin upravičuje izrek tako skrajnega ukrepa, kot je odvzem roditeljske pravice, in da takšne izjemne okoliščine ne morejo biti a priori podane že zgolj zaradi obstoja duševne bolezni matere, temveč mora biti ugotovljena kontinuirana škoda za otroka. Pritožnica še poudari, da si želi izvajati stike s hčerko tudi po pravnomočnosti sodne odločbe o odvzemu roditeljske pravice, vendar ji CSD kljub večkratnim ustnim in pisnim prošnjam to pravico protipravno odklanja. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa Višjega sodišča.

5. Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-70/15 z dne 3. 6. 2015 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. Hkrati je odločilo, da se do končne odločitve Ustavnega sodišča zadrži učinkovanje izpodbijane sodne odločbe. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) je o sprejemu obvestilo Višje sodišče v Kopru. V skladu z drugim odstavkom 56. člena ZUstS je ustavno pritožbo poslalo v odgovor nasprotni stranki iz nepravdnega postopka, tj. CSD E. kot predlagatelju postopka za odvzem roditeljske pravice pritožnici.

6. CSD E. je z vlogo z dne 19. 6. 2015 odgovoril na navedbe v ustavni pritožbi. Predlaga zavrnitev ustavne pritožbe. Pritožničin očitek, da je odločitev o odvzemu roditeljske pravice nezakonita in da krši njene človekove pravice, po mnenju CSD ni utemeljen. CSD poudari, da je postopek sprožil izključno zaradi zagotovitve otrokove koristi, in vztraja pri tem, da so podane okoliščine, ki terjajo skrajni ukrep odvzema roditeljske pravice pritožnici. Zatrjuje, da poleg postopka za odvzem roditeljske pravice ter izvajanja rejništva ne poteka noben drug postopek, zlasti tudi ne postopek posvojitve mladoletne Č., kot to zmotno zatrjuje pritožnica. CSD nadalje pojasni, da je prekinitev stikov med pritožnico in Č. posledica ugotovitev izvedenca, da so stiki za otroka obremenjujoči in psihično ogrožajoči ter da siljeni stik za otroka nima nobene koristi. Pritožnica naj bi bila na vseh stikih z Č. izrazito apatična in pasivna ter kljub pomoči CSD in rejnikov ni zmogla navezati stika z otrokom. Pri tem naj bi šlo za njeno objektivno nezmožnost izvrševanja roditeljske pravice, ki naj bi po ugotovitvah izvedenca dosegla tako stopnjo, da se pritožnica z otrokom ne zmore niti igrati. CSD zatrjuje, da je ves čas aktivno deloval in pritožnici poskušal pomagati pri izvajanju stikov. CSD nasprotuje trditvam pritožnice o nesorazmernosti izrečenega ukrepa, češ da ni nevarnosti za otroka, ker ta živi v rejniški družini. Poudari, da je bila Č. ogrožena v prvem mesecu svojega življenja, ko jo je pritožnica zapustila. Dejstvo, da je Č. v rejništvu, po mnenju CSD te nevarnosti ne odpravlja, temveč zgolj preprečuje, da bi se znova uresničila. CSD tudi nasprotuje trditvi pritožnice, da ni zakonske podlage za odvzem roditeljske pravice, saj pritožnica ob zapustitvi otroka ni ravnala zavestno. Pri tem opozori, da je pritožnica sama izjavila, da drugega kot stikov z otrokom ne želi. Odločitev sodišča je po mnenju CSD skladna s prakso ESČP, pri čemer CSD našteva vrsto sodb ESČP in jih primerja z obravnavano zadevo. Pri tem CSD poudari, da odvzem roditeljske pravice ni kazen za krivdno ravnanje roditelja, temveč je posledica objektivne nezmožnosti izvajanja roditeljske pravice iz kateregakoli razloga.

7. CSD tudi zavrača pritožničin očitek o kršitvi prepovedi diskriminacije, saj naj bi do odvzema roditeljske pravice prišlo (izključno) zaradi pritožničine duševne bolezni. Po mnenju CSD je v konkretnem primeru ustavnopravni položaj otroka tisti, ki je terjal odvzem roditeljske pravice pritožnici. Izpodbijana sklepa sodišč naj bi bila predvsem odraz varstva pravic otroka. Glede na dejanske ugotovitve, podprte z mnenji več izvedencev, naj bi bil izrečeni ukrep dejansko nujen. CSD nadalje poudari, da je bila pritožnici roditeljska pravica odvzeta zato, ker pri njej ni nobenih možnosti oziroma izgledov, da bi lahko v prihodnosti prevzela skrb za otroka (zaradi neozdravljive oziroma gotovo slabšajoče se duševne bolezni). Vendar CSD nato poudari, da razlog odvzema roditeljske pravice ni v obstoju duševne bolezni kot take, temveč v pritožničini objektivni nezmožnosti izvajanja roditeljske pravice, kar ogroža otroka. CSD nadalje opozori na neustreznost primerjave položaja, v katerem je oseba v komi, ter položaja duševno bolne osebe. Zatrjuje, da odnos med pritožnico in Č. ni odnos med materjo in hčerjo, ta pa se ni mogel razviti zaradi okoliščin na strani pritožnice. Iz mnenj izvedencev naj bi izhajalo, da pritožnica ne (z)more in tudi ne želi zadovoljevati čustvenih in psihosocialnih potreb otroka in jih tudi v bodoče ne bo zmogla oziroma da ni sposobna materinstva v njegovem bistvu. Pravica do stikov, ki jo kot svoj argument proti odvzemu roditeljske pravice izpostavlja pritožnica, je po prepričanju CSD drugotnega pomena v primerjavi s pravico otroka do stabilnega družinskega življenja, s katero mu bo zagotovljeno, da se bo razvil v zdravega, čustveno in socialno ustrezno diferenciranega otroka. Po mnenju CSD izpodbijana odločitev ne posega v pritožničino pravico do stikov z Č., saj je pravica do stikov od roditeljske pravice ločena pravica in o njej redna sodišča (še) niso odločila. Kot zatrjuje CSD, je pritožnico seznanil z možnostjo, da predlaga postopek za ureditev stikov pred sodiščem, česar pa pritožnica ni storila.

8. CSD v svojem odgovoru še poudari, da je v tej zadevi ključna zgodovina ravnanja pritožnice. Opozori, da je Č. v rejništvu že skoraj štiri leta in pol, kar je (ob nespremenjenem stanju pritožnice in njeni objektivni nezmožnosti izvrševanja roditeljske pravice) več kot dovolj časa, da se v pritožničino roditeljsko pravico radikalno poseže. Po mnenju CSD je hčerina pravica do družinskega življenja pravica, ki ne more in ne sme čakati, da bo uresničena. Te njene človekove pravice pa v rejništvu ni mogoče zagotoviti, ker je rejništvo po ZZZDR in Zakonu o izvajanju rejniške dejavnosti (Uradni list RS, št. 110/02 in 109/12 – ZIRD) zgolj začasen ukrep, ki traja, dokler se ne odpravijo vzroki, zaradi katerih je bil otrok nameščen v rejniško družino. Glede na dejanske ugotovitve sodišč v izpodbijanih sklepih, podprte z mnenji izvedencev, CSD zatrjuje, da ukrep rejništva v obravnavanem primeru ni ustrezen, temveč je treba pritožnici roditeljsko pravico odvzeti, da se mladoletni Č. zagotovi možnost polnega uživanja njenih pravic. CSD zavrača očitek, da se pritožnici roditeljska pravica odvzema zaradi oddaje otroka v posvojitev. Razlog, da je Č. v rejništvu, naj bi bil v tem, da pritožnica kot edini prisotni roditelj ni poskrbela niti za minimum fizioloških potreb dojenčka, pač pa ga je v starosti enega meseca zapustila.CSD poudarja, da postopka za odvzem roditeljske pravice ni sprožil z namenom, da bi bil otrok posvojen, temveč zato, ker je bilo zaradi zapustitve otroka to nujno potrebno zaradi varstva njegovih koristi. Ker pritožnica očitno nima zmožnosti izvrševati roditeljsko pravico in ker tudi ni izgledov za izboljšanje, ji je po zatrjevanju CSD treba odvzeti formalno roditeljsko pravico. Odvzem roditeljske pravice biološki, a vsebinsko neadekvatni materi naj bi bil v resnici predpogoj, da se udejanji otrokova pravica do družinskega življenja. Po mnenju CSD je zmotno pritožničino prepričanje, da po praksi ESČP osebi, ki je duševno bolna, a priori ni mogoče odvzeti roditeljske pravice. S stališča otroka je namreč popolnoma vseeno, ali je njegov roditelj ravnal zavestno ali nezavestno. Če so podani razlogi, zaradi katerih je poseženo v pravice otroka duševnega bolnika, je odvzem roditeljske pravice dopusten (prim. sodbo v zadevi Dmitriy Ryabov proti Rusiji z dne1. 8. 2013), pri čemer ESČP razumljivo opozarja, da mora imeti duševno bolna oseba v postopku odvzema varovane pravice. Kot zatrjuje CSD, je pritožnica imela svoje pravice ustrezno varovane in jih je tudi uveljavljala s svojimi strokovnimi pravnimi zastopniki, prav tako pa je procesno sposobna spremljati postopek. Po zatrjevanju CSD je pritožnica s svojim ravnanjem ter opustitvami v razmerju do svojih otrok očitno pokazala, da za otroka ne bo skrbela in zanj tudi ne more in ne bo mogla skrbeti. Pritožnica naj bi že od vsega začetka dajala prednost svojim potrebam in poskušala skrb za otroke prevaliti na svoje starše, sama pa naj ne bi storila ničesar, kar bi kazalo na njeno lastno urejenost pri zagotavljanju osnovnih življenjskih potreb, s tem pa po mnenju CSD hudo zanemarja svoje dolžnostikot roditelj. Razlog naj bi bil v pritožničini bolezensko strukturirani osebnosti. Po mnenju CSD ni mogoče na škodo otrokovih ustavnih in konvencijskih pravic ščititi formalne in vsebinsko izvotljene roditeljske pravice pritožnice. Popolno neizvrševanje roditeljske pravice zaradi njene narave (gre za dolžnostno upravičenje) ni le zloraba te pravice, marveč že njeno zanikanje in sočasno popolno zanikanje otrokove pravice. Brez izpodbijane odločitve sodišč bi se pritožnici ohranila zgolj formalnopravna lupina roditeljske pravice, ki je v resnici ne izvršuje. Takšno vzdrževanje pritožničine roditeljske pravice, ki gre izrazito na škodo pravic otroka, pa je po mnenju CSD nesprejemljivo in ustavnopravno nevzdržno.

9. Odgovor CSD E. je bil poslan pritožnici, ki se je nanj odzvala z vlogo z dne 16. 7. 2015. Pritožnica zavrača trditve CSD. Vztraja pri tem, da zakonskih razlogov za odvzem roditeljske pravice glede mladoletne Č. ni bilo in jih še vedno ni, saj pritožnica svoje roditeljske pravice ni zlorabila in otroka tudi ni zapustila. Po njenem mnenju navedbe CSD za presojo utemeljenosti ustavne pritožbe niso pomembne, saj so pretežno dejanske narave, z njimi pa CSD ne odgovori na zatrjevane kršitve človekovih pravic. Pritožnica meni, da so obširne navedbe oziroma očitki CSD glede njenih preteklih ravnanj očitno zlonamerni in kažejo na diskriminatoren odnos nasprotne stranke do bolnikov z duševno motnjo. Kot poudari pritožnica, se CSD kljub načelnemu zanikanju, da bi bila njena duševna bolezen edini razlog za odvzem roditeljske pravice, vseskozi sklicuje na bolezensko pogojeno objektivno nezmožnost pritožnice, da bi prevzela skrb za otroka. Tudi navedbe CSD v zvezi z (ne)izvrševanjem stikov pritožnica označi kot nesmiselne oziroma nekorektne. Pojasni, da je bila po vrnitvi iz D. v izjemno slabem stanju in da je bila sprejeta v psihiatrično bolnišnico (o čemer je bil obveščen tudi CSD), njeno zdravstveno stanje pa se je po uvedbi ustrezne terapije začelo izboljševati. K temu naj bi bistveno pripomogla ustrezna terapija in zaupanje pritožnice lečeči psihiatrinji dr. Anici Gorjanc Vitez. Slednja naj bi imela najbolj jasen uvid v zdravstveno stanje pritožnice ter prognozo bolezni, zato pritožnica trditve CSD o tem, da gre za pristransko mnenje lečeče zdravnice, označi kot nekorektne in žaljive. Tudi izvedenec dr. Matjaž Košorok naj bi v izvedeniškem mnenju z dne 16. 5. 2012 zapisal, da je ob rednem in vestnem jemanju zdravil in sodelovanju z ustreznim zdravnikom možno pričakovati izboljšanje zdravstvenega stanja pritožnice. Pritožnica poudari, da odkar se zdravi pri dr. Gorjanc Vitez ni doživela poslabšanja bolezenskih znakov, temveč se njeno zdravstveno stanje izboljšuje.Zatrjuje, da terapijo vestno in redno jemlje, pri čemer se je njeno zdravstveno stanje navkljub izjemnemu stresu ob odvzemu roditeljske pravice izboljšalo do te mere, da je uspešno zaključila šestmesečno poklicno rehabilitacijo v Domu upokojencev F. ter se dogovorila za nadaljnje delo z Domom upokojencev G. (ponovno za šest mesecev). Vse navedeno naj bi kazalo na to, da se pritožnica trudi ostati delovna aktivna, vse z namenom, da bi v prihodnosti lahko prevzela skrb za svoje otroke. Pritožnica nadalje pojasni, da ji je bila Č. odvzeta XX. XX. XXXX, tj. mesec dni po rojstvu, istega leta pa je CSD tudi že sprožil postopek za odvzem roditeljske pravice, in sicer zato, ker naj bi pritožnica otroka zapustila. Kot zatrjuje pritožnica, se je vse odtlej trudila ohraniti stike s hčerko, pri čemer pa ji CSD ni ustrezno pomagal. Zato so po mnenju pritožnice zavajajoče trditve CSD o tem, da med njo in Č. nikoli ni bila vzpostavljena roditeljska vez in da je v največjo korist otroka, da se dokončno prekinejo vezi z biološko materjo. Pritožnica tudi odločno nasprotuje trditvi CSD, da naj ne bi bilo možnosti ali izgledov, da bi kot starš sploh kdaj prevzela skrb za otroka. To dejstvo, tudi če bi bilo resnično (pa ni!), ne pomeni zakonskega znaka, ki bi upravičeval odvzem roditeljske pravice. Pritožnica s samim dejstvom, da ima kot mati roditeljsko pravico, nikakor ne ogroža hčere, saj ta živi pri rejnikih. Pritožnica končno opozori še na dejstvo, da s svojo roditeljsko pravico očitno ne ogroža sina H., ki je prav tako v rejništvu, vendar CSD ob identičnih okoliščinah zanj ni predlagal odvzema roditeljske pravice.

10. CSD E. je z vlogo z dne 18. 8. 2015 Ustavnemu sodišču predložil tudi mnenje Varuha človekovih pravic z dne 29. 7. 2015. Varuh v tem mnenju poda splošno mnenje glede stanja zakonske ureditve na tem področju. Mnenje Varuha človekovih pravic je bilo poslano pritožnici, ki se je nanj odzvala v vlogi z dne 2. 9. 2015. Poudarila je, da Varuh človekovih pravic ni bil stranka v postopku, v katerem so bile izdane izpodbijane sodbe, in zato njegovo mnenje oziroma navedbe pri odločanju v tej zadevi ne morejo biti pravno upoštevne.

11. Pritožnica očita sodiščema, da sta z izpodbijano odločitvijo o odvzemu roditeljske pravice kršili njeno pravico do družinskega življenja (53. in 54. člen Ustave in 8. člen EKČP). Po njenem mnenju le obstoj izjemnih okoliščin lahko upraviči izrek tako skrajnega ukrepa, kot je odvzem roditeljske pravice; take izjemne okoliščine pa ne morejo biti a priori podane zgolj zaradi obstoja (duševne) bolezni matere, temveč mora biti ugotovljena kontinuirana škoda za otroka. Pritožnica tudi nasprotuje stališču sodišča, da je treba v primerih, ko ni realnih možnosti, da bi starši kdaj v prihodnosti prevzeli skrb za varstvo in vzgojo otroka, otrok pa je zaradi dolgotrajne nadomestne skrbi navezan na rejnike, zagotoviti, da to razmerje postane trajno (s posvojitvijo). Glede na take trditve mora Ustavno sodišče presoditi, ali izpodbijana odločitev sodišč temelji na stališčih, ki so sprejemljiva z vidika pritožničine pravice, varovane v prvem odstavku 54. člena Ustave (oziroma v 8. členu EKČP).

12. Prvi odstavek 54. člena Ustave varuje starševstvo. Skladno s prvim stavkom te ustavne določbe imajo starši pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke. Drugi stavek iste ustavne določbe pa določa, da se lahko ta pravica in dolžnost staršem odvzame ali omejisamo iz razlogov, ki jih zaradi varovanja otrokovih koristi določa zakon. Starši so v prvi vrsti upravičeni in dolžni vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke. Starševska pravica jim je dana v korist otroka. Predpostavlja se, da so jo pripravljeni in sposobni uresničevati v korist otroka.²Pravica in dolžnost staršev hkrati pomeni pravico otrok, da starši zanje skrbijo in jih vzgajajo. Starševska pravica ima korelat v dolžnosti države, da staršem pomaga pri vzgoji in varstvu otrok.³ Ta dolžnost države izhaja iz tretjega odstavka 53. člena Ustave, zlasti pa tudi iz prvega odstavka 56. člena Ustave, ki določa, da uživajo otroci posebno varstvo in skrb. S tem Ustava opozarja na prepletenost starševske skrbi na eni strani in pravic otrok na drugi.⁴Z varovanjem razmerij med starši in otroci je varovana pravica do spoštovanja družinskega življenja staršev in otrok.⁵Na podlagi tretjega odstavka 56. člena Ustave je država dolžna otrokom in mladoletnikom, za katere starši ne skrbijo ali so brez ustrezne družinske oskrbe, zagotoviti posebno varstvo. S posebnim varstvom otroka se uveljavlja pozitivni vidik pravice do spoštovanja družinskega življenja. Kakšne ukrepe bo država za to izbrala, Ustava ne določa, temveč to prepušča zakonski ureditvi.

13. Dolžnost države do posebnega varstva družine in otrok izhaja tudi iz Konvencije o otrokovih pravicah (Uradni list SFRJ, št. 15/90, Akt o notifikaciji nasledstva glede konvencij Organizacije združenih narodov in konvencij, sprejetih v Mednarodni agenciji za atomsko energijo, Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92 – v nadaljevanju KOP). To konvencijo so države sklenile ob zavedanju, da mora otrok za poln in skladen razvoj svoje osebnosti odraščati v družinskem okolju, v vzdušju sreče, ljubezni in razumevanja. Po 3. členu KOP so države pogodbenice zavezane, da pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki upoštevajo otrokove koristi kot glavno vodilo. Zavezane so otroku zagotoviti takšna varstvo in skrb, kakršna sta potrebna za njegovo blaginjo, upoštevaje pravice in dolžnosti staršev, zakonitih skrbnikov ali drugih posameznikov, ki so zakonsko odgovorni za otroka; v ta namen so države dolžne sprejeti vse ustrezne zakonodajne in upravne ukrepe. Skladno s prvim odstavkom 20. člena KOP ima otrok, ki je začasno ali stalno prikrajšan za svoje družinsko okolje ali katerega koristi ne dopuščajo, da bi še naprej ostal v tem okolju, pravico do posebnega varstva in pomoči, ki mu jo zagotovi država. Države pogodbenice morajo v skladu s svojo notranjo zakonodajo temu otroku zagotoviti nadomestno skrb. Navedene zahteve KOP je upošteval tudi zakonodajalec, ki je v prvem odstavku 5.a člena ZZZDR izrecno določil, da morajo starši, druge osebe, državni organi ter nosilci javnih pooblastil v vseh dejavnostih in postopkih v zvezi z otrokom skrbeti za otrokovo korist.

14. Pravica staršev do varstva in vzgoje svojih otrok je varovana tudi v okviru 8. člena EKČP, ki zagotavlja pravico do družinskega življenja. V to pravico lahko država poseže, če je to nujno zaradi varstva otrokovih pravic in koristi.⁶ ESČP je v svoji praksi izoblikovalo merila, ki jih je treba upoštevati pri presoji dopustnosti ukrepov, kot so odvzem otroka, odvzem roditeljske pravice, prepoved stikov med starši in otrokom ipd.⁷ V presoji ESČP je poudarjena zahteva po iskanju pravičnega ravnovesja med interesom otroka, da ostane v nadomestnem varstvu, ter pravico biološkega starša do ponovne združitve z otrokom. Pri tem ESČP poudarja pomen varstva največje otrokove koristi, ki lahko (glede na naravo in resnost) pretehta interese staršev. Starši se ne morejo sklicevati na varstvo v okviru 8. člena EKČP, če bi šlo za ukrepe, ki bi škodovali zdravju in razvoju otroka. ESČP hkrati poudarja, da sta odvzem roditeljske pravice ter odvzem pravice do stikov (zaradi namestitve otroka v rejništvo z namenom njegove posvojitve) zelo daljnosežna ukrepa, ki za starša pomenita, da mu je v celoti odvzeta pravica do družinskega življenja. Take ukrepe je zato dopustno uporabiti le v izjemnih okoliščinah in jih je mogoče upravičiti le, če to terja varstvo največje otrokove koristi (an overriding requirement pertaining to the child's best interests). Ko gre za posvojitve, je ESČP že sprejelo stališče, da je lahko v največjo korist otroka spodbujanje k nastanku stabilnih čustvenih vezi s krušnimi starši.⁸

15. Sodišči sta izpodbijano odločitev oprli na prvi odstavek 116. člena ZZZDR, ki določa zakonske pogoje za odvzem roditeljske pravice.⁹ Po presoji sodišč pritožnica zaradi duševne bolezni ni sposobna za varstvo in vzgojo mladoletne hčere; prav tako ni verjetno pričakovati, da bi se njeno zdravstveno stanje tako izboljšalo, da bi se lahko hči vrnila k njej ter da bi pritožnica prevzela skrb in odgovornost za njeno varstvo in vzgojo. Dejanske ugotovitve o zdravstvenem stanju pritožnice ter oceno o njeni zmožnosti za izvrševanje roditeljske pravice sta sodišči oprli na mnenji dveh sodnih izvedencev (tj. sodnega izvedenca psihiatrične stroke dr. Gorazda V. Mrevljeta ter izvedenca klinično-psihološke stroke dr. Toneta Pačnika). Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je pritožnica zbolela za paranoidno shizofrenijo, pri čemer se je ta duševna motnja pri njej pričela že pred leti, njen potek pa je bil počasen in prikrit, tako da bolezen ni bila takoj klinično diagnosticirana. Opirajoč na mnenje izvedenca dr. Mrevljeta je sodišče ugotovilo, da gre za bolezen, ki ni ozdravljiva, temveč je le zazdravljiva, kar pomeni, da se z ustrezno terapijo (ob rednem jemanju zdravil in psihiatričnem spremljanju) doseže njeno obvladovanje oziroma t. i. remisija (tj. faza utišanja oziroma odstranitve pozitivnih znakov bolezni). Po ugotovitvah izvedenca bolezen kljub temu sčasoma napreduje, kar se odraža v osebnostni spremenjenosti bolnika, slednja pa je bila že ugotovljena tudi pri pritožnici. Sodišče prve stopnje kot pomembno okoliščino izpostavi, da ni mogoče zagotoviti, da ne bi pri pritožnici spet prišlo do poslabšanja duševne motnje. Po ugotovitvah sodišča so bila tudi očitana pretekla ravnanja (zapustitev otroka ter očitana neresnost in nerednost pri zdravljenju) storjena kot posledica tedanjega bolezenskega stanja pritožnice. Kljub dejstvu, da je bilo mogoče v času sojenja pri pritožnici zaznati že dalj časa trajajočo dobro remisijo (tj. odstranitev pozitivnih znakov bolezni), je sodišče ocenilo, da ni verjetno pričakovati, da bi se pritožničino zdravstveno stanje tako izboljšalo, da bi lahko prevzela skrb za varstvo in vzgojo mladoletne hčere. Glede na to ugotovitev ter upoštevajoč dejstvo, da je mladoletna Č. pretežni del svojega življenja v rejniški družini, sta sodišči soglašali, da se pritožnici odvzame roditeljska pravica.

16. Ob upoštevanju navedenih dejanskih ugotovitev (v pravilnost katerih se Ustavno sodišče v postopku z ustavno pritožbo ne more spuščati) sta sodišči presodili, da je mogoče v okoliščinah konkretnega primera koristi otroka ustrezno zavarovati le tako, da se mladoletni Č. zagotovi trajnost nadomestne skrbi in s tem čustvena stabilnost, ki se bo po prepričanju sodišč odražala v njenem nadaljnjem duševnem in telesnem razvoju. Sodišči sta pri tem sledili načelu varstva največje koristi otroka(5.a člen ZZZDR ter 3. člen KOP). Kot je poudarilo Višje sodišče, mora biti temu osnovnemu vodilu podrejeno tehtanje pravic, tudi ko gre za varstvo roditeljske pravice ter drugih ustavnih in konvencijskih pravic staršev. To izhodišče je skladno tudi s prvim odstavkom 54. člena Ustave, ki določa, da je lahko edini legitimni razlog za omejevanje starševskih pravic in dolžnosti varstvo otrokove koristi. Sodišči sta pojem koristi otroka razložili s perspektive zagotovitve trajne oblike varstva in vzgoje (tj. posvojitve) otroka. Glede na ugotovitev, dani verjetno pričakovati, da bi se pritožničino zdravstveno stanje tako izboljšalo, da bi lahko sama prevzela skrb za varstvo in vzgojo svoje hčere, ter upoštevajoč dejstvo, da mladoletna Č. pretežni del svojega življenja živi v rejniški družini, sta sodišči presodili, da je treba hčerine koristi zavarovati na tak način, da se ji zagotovita trajnost nadomestne skrbi in s tem čustvena stabilnost, ki se bosta odražali tudi v njenem nadaljnjem duševnem in telesnem razvoju.

17. Višje sodišče je kot pomemben vidik pri tehtanju koristi otroka upoštevalo tudi okoliščine glede izvajanja stikov,ki so potekali med sodnim postopkom. Povzelo je ugotovitve sodišča prve stopnje, podprte z mnenjem sodnega izvedenca dr. Toneta Pačnika, in sicer: da pritožnica izkazuje pomanjkljivo empatičnost; da je njeno zavedanje otrokovih potreb omejeno predvsem na fiziološke potrebe in na konkretne situacije, ki jih ob stikih prezentirata rejnika; da pritožnica v osnovi ne razume svoje starševske vloge in tudi ob pregledu ni izražala potrebe, da bi sprejela skrbništvo nad otrokom, temveč le, da bi bili stiki pogostejši; da pritožnica otroka ne zna spodbujati, ga animirati in se z njim igrati ter da je deklica v danem primeru siljena v odnos, ki ji ne prinaša nobene koristi in ji povzroča celo nelagodje. Glede na take ugotovitve je Višje sodišče ocenilo, da ne morejo biti odločilnega pomena prizadevanja pritožnice v fazi remisije (ko je deležna strokovne pomoči tako na področju njenega zdravljenja kot pri izvajanju stikov) in v tem okviru izpostavljeno dejstvo izvajanja stikov med njo in hčerko, saj podatki iz spisa ne potrjujejo navedb pritožnice v zvezi s kvaliteto stikov. Za Višje sodišče je odločilno dejstvo, da pritožnica na stikih ne zmore vzpostaviti ustrezne komunikacije, ki bi omogočala razvoj osnovnih vezi med staršem in otrokom ter njuno spoznavanje, in so zato stiki vsebinsko prazni, kot taki pa niso v korist otroka. Kot je poudarilo Višje sodišče, pri tehtanju med koristmi in pravicami otroka ter pravicami starša (matere) ni mogoče dati prednosti interesu matere po ohranitvi roditeljske pravice, ki je glede na vse ugotovljene okoliščine (tudi tiste glede izvajanja stikov) brez prave vsebine, izvotljena.

18. Za presojo obravnavane zadeve je bistveno vprašanje, ali je ukrep odvzema roditeljske pravice pritožnici nujen oziroma utemeljen z obstojem izjemnih okoliščin, ki terjajo, da skrb za varstvo največje otrokove koristi prevlada nad pravicami starša – pritožnice. Sodišči obstoj takih okoliščin vidita v tem, da ni realnih izgledov, da bi lahko pritožnica kdaj prevzela skrb za varstvo in vzgojo mladoletne Č. in da bi prišlo do ponovne združitve družine. Po stališču sodišč je treba v primeru, ko ni realne možnosti, da bi starši ponovno prevzeli varstvo in vzgojo otroka, otrok pa je zaradi dolgotrajne nadomestne skrbi navezan na rejnike, zagotoviti, da to razmerje postane trajno. Z odvzemom roditeljske pravice se otroku zagotovi trajnost nadomestne skrbi in s tem čustvena stabilnost, ki se pomembno odraža v nadaljnjem otrokovem duševnem in telesnem razvoju. Prav ocena verjetnosti, da se bodo razmere na strani staršev tako izboljšale, da se bodo otroci lahko k njim vrnili in bodo starši lahko nadaljevali z njihovima vzgojo in varstvom,je po presojisodišča prve stopnje ključna za odločitev o tem, kateri ukrep izbrati: ali ukrep odvzema otroka (120. člen ZZZDR)¹⁰ ali ukrep odvzema roditeljske pravice (116. člen ZZZDR). V primeru, ko je možna ponovna združitev oziroma rehabilitacija družine, je primernejši ukrep odvzem otroka staršem. Odvzem roditeljske pravice pa pride v poštev takrat, ko iz okoliščin primera izhaja, da ni nobene možnosti oziroma izgledov, da bi starš še kdaj lahko prevzel skrb za otroka. Prav ugotovitev o trajni nezmožnosti pritožnice za (samostojno) izvrševanje roditeljske pravice je po presoji Višjega sodišča tista okoliščina, ki obravnavano zadevo bistveno razlikuje od zadeve Johansen proti Norveški.¹¹ Iz presoje ESČP v navedeni zadevi namreč ne izhaja, da bi šlo za primer, ko ni bilo nobene možnosti, da bi lahko roditelj (mati) še kdaj prevzel skrb za otroka, temveč nasprotno. Odločitev ESČP, da je bila materi z odvzemom roditeljske pravice kršena pravica do družinskega življenja (8. člen EKČP), je v navedeni zadevi temeljila na ugotovitvi, da so se stiki med materjo in otrokom ustrezno izvajali in da so se okoliščine na strani matere toliko izboljšale, da bi lahko prevzela skrb za varstvo in vzgojo otroka.

19. Nujnost odvzema roditeljske pravice pritožnici je dodatno utemeljilo Višje sodišče s tem, ko je zavrnilo pritožničino trditev, da bi bile ob upoštevanju načela najblažjega posega koristi mladoletne Č. dovolj zavarovane z rejništvom. Po stališču Višjega sodišča načelo najblažjega posega napotuje na izbiro ukrepa, ki bo najmanj prizadel starše, a je na mestu le, če bi bile z njim koristi otroka dovolj zavarovane. Glede na ugotovitev, da se mladoletna Č., ki z materjo ne živi že od svojega četrtega tedna starosti, ne bo mogla več vrniti k materi, in ker je izvrševanje stikov vsebinsko prazno in deklici ne more prinesti koristi, po oceni Višjega sodišča ni mogoče zagovarjati stališča, da sedanji ukrep (tj. rejništvo) povsem zadostno ščiti njene koristi. Pri tem je Višje sodišče poudarilo, da je rejništvo praviloma namenjeno otrokom, ki začasno ne morejo prebivati v družini bioloških staršev. Okoliščine konkretnega primera pa tako po presoji Višjega sodišča kot tudi sodišča prve stopnje narekujejo skrb, da se mladoletni Č. (izhajajoč iz zakonskih možnosti) omogočita stabilna in trajna nadomestna varstvo in vzgoja. Ugotovitev, da očitana pretekla ravnanja, ki so pripeljala do ogroženosti mladoletne Č., glede na tedanje zdravstveno stanje pritožnice ne morejo biti opredeljena kot njeno krivdno ravnanje, po presoji Višjega sodišča ne more biti odločilna za uporabo 116. člena ZZZDR. Kot pojasni Višje sodišče, ta zakonska določba, upoštevaje prioritetni kriterij varstva največje koristi otroka, ne izključuje primerov, ko je objektivno izkazano, da roditelj ne skrbi in (trajno) ne bo mogel skrbeti za otroka. Taka razlaga Višjega sodišča ni sporna z vidika prvega odstavka 54. člena Ustave. Iz besedila te ustavne določbe namreč ne izhaja, da bi bila država dolžna zavarovati koristi otroka le v primeru, kadar gre za krivdna ravnanja oziroma opustitve staršev, ki so privedla do ogroženosti otroka.

20. Stališče sodišč, da je mogoče koristi mladoletne Č. v zadostni meri zavarovati le tako, da se ji zagotovita trajna in stabilna nadomestna varstvo in vzgoja, glede na vse navedeno ne krši pritožničine pravice iz prvega odstavka 54. člena Ustave. Presoja sodišč je utemeljena s skrbjo za zavarovanje največje otrokove koristi. Okoliščine obravnavane zadeve, ki sta jih sodišči dovolj izčrpno obrazložili, kažejo na to, da starševska vez med pritožnico in mladoletno Č. niti ni bila nikoli vzpostavljena. Mladoletna Č. je bila zaradi okoliščin na strani svojih staršev že pri štirih tednih starosti zaradi ogroženosti odvzeta materi in nameščena v rejniško družino. Tudi stiki, ki so bili izvedeni tekom sodnega postopka, niso pripomogli k vzpostavitvi medsebojne vezi med pritožnico in mladoletno Č. Družinske vezi so se de facto ustvarile med mladoletno Č. in njenima rejnikoma, pri katerih Č. živi od drugega meseca svojega življenja.¹² Mladoletna Č. se v rejniški družini dobro počuti in se dobro razvija. Varstvo največje otrokove koristi tako terja, da navedeno razmerje postane trajno, da bo s tem mladoletni Č. zagotovljen zdrav duševni in telesni razvoj. Pri tem ne gre zanemariti, da lahko potek časa v tovrstnih primerih pomembno vpliva na otrokov telesni in duševni razvoj.

21. Neutemeljen je očitek pritožnice o diskriminatorni obravnavi oseb z duševno motnjo (drugi odstavek 14. člena Ustave). Kot izhaja iz obrazložitve Višjega sodišča,roditeljska pravica pritožnici ni bila odvzeta zgolj zaradi duševne bolezni. Tako za Višje sodišče kot tudi za sodišče prve stopnje je bila ključna ugotovitev, da ni izgledov, da bi lahko v prihodnosti prišlo do rehabilitacije družine, da bi se mladoletna Č. vanjo vrnila oziroma da bi pritožnica lahko prevzela skrb za njeno varstvo in vzgojo. Sodišče je prišlo do zanesljive ugotovitve glede prognoze bolezni in nezmožnosti pritožnice, da bi lahko (navkljub dejstvu, da je bila med sodnim postopkom zaradi rednega izvajanja terapije v remisiji) prevzela skrb in vzgojo za hčerko. Kot je poudarilo Višje sodišče, pri tehtanju med koristmi in pravicami otroka ter pravicami starša (matere) ni mogoče dati prednosti interesu matere po ohranitvi roditeljske pravice, ki je glede na vse ugotovljene okoliščine (tudi tiste glede izvajanja stikov) brez prave vsebine, izvotljena. Presoja sodišč ne temelji na stališču, da se pritožnici roditeljska pravica odvzame zaradi njene duševne bolezni, pač pa na ugotovitvi o trajni nezmožnosti pritožnice, da bi prevzela skrb za varstvo in vzgojo mladoletne hčere. Sodiščema zato ni mogoče očitati, da bi diskriminatorno obravnavali pravice oseb z duševno motnjo glede izvrševanja roditeljske pravice. Pri tem tudi ni mogoče slediti pritožničini primerjavi z drugimi primeri, ko pri starših nastopijo zdravstvene težave, ki pomenijo oviro za izvrševanje roditeljske pravice. Pojem največje otrokove koristi je namreč nedoločen pravni pojem; njegovo vsebino mora sodišče napolniti ob upoštevanju okoliščin vsakega konkretnega primera. Ključno je, da sodišče v vsakem konkretnem primeru posebej presodi, kako otrokovo korist zavarovati na najbolj ustrezen način. V konkretnem primeru sta sodišči pretehtali, da je mogoče koristi mladoletne Č. v zadostni meri zavarovati le tako, da se ji zagotovi trajno in stabilno nadomestno družinsko okolje. Ta odločitev pa ne pomeni prejudica za odločanje sodišč v morebitnih bodočih primerih, v katerih se bo sodišče soočilo z vprašanjem sposobnosti staršev za izvrševanje roditeljske pravice zaradi njihovih zdravstvenih težav.

22. Ker niso podane kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrnilo.

23. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS ter prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10 in 56/11) v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, dr. Etelka Korpič - Horvat, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo s petimi glasovi proti trem. Proti so glasovali sodnici Jadek Pensa in Sovdat ter sodnik Mozetič. Sodnica Jadek Pensa je dala odklonilno ločeno mnenje.

¹ Že v prvem sojenju je sodišče prve stopnje odločilo, da se obema staršema (tako pritožnici kot njenemu možu) odvzame roditeljska pravica za mladoletno hčerko Č. Zoper prvostopenjski sklep se je pritožila le mati (tj. pritožnica). Višje sodišče je njeni pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavilo, kolikor je bilo z njim odločeno o predlogu zoper pritožnico, ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

² Prim. odločbo št. U-I-312/00 z dne 23. 4. 2003 (Uradni list RS, št. 42/03, in OdlUS XII, 39).

³ M. Končina Peternel v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 571, 2. točka.

⁴ Tako odločba Ustavnega sodišča št. U-I-273/98 z dne 1. 7. 1999 (Uradni list RS, št. 60/99, in OdlUS VIII, 169).

⁵ Prim. odločbo št. U-I-137/03 z dne 26. 5. 2005 (Uradni list RS, št. 56/05, in OdlUS XIV, 30).

⁶ Prim. tudi M. Končina Peternel v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije: dopolnitev komentarja – A, Fakulteta za državne in evropske študije, Ljubljana 2011, str. 902 in nasl.

⁷ Tako na primer sodbe ESČP v zadevah Johansen proti Norveški, Kutzner proti Nemčiji z dne 26. 2. 2002, Aune proti Norveški z dne 28. 10. 2010, A. K. in L. proti Hrvaški z dne 8. 1. 2013, Zhou proti Italiji z dne 21. 1. 2014.

⁸ Prim. sodbe ESPČ v zadevah Johansen proti Norveški (80. točka obrazložitve), Söderbäck proti Švedski z dne 28. 10. 1998 in Zambotto Perrin proti Franciji z dne 26. 9. 2013 (108. točka obrazložitve).

⁹ Po prvem odstavku 116. člena ZZZDR se roditelju, ki zlorablja roditeljsko pravico ali je otroka zapustil ali je s svojim ravnanjem očitno pokazal, da ne bo skrbel za otroka, ali drugače hudo zanemarja svoje dolžnosti, odvzame roditeljska pravica s sodno odločbo.

¹⁰ Na podlagi prvega odstavka 120. člena ZZZDR sme CSD odvzeti otroka staršem in ga dati v vzgojo in varstvo drugi osebi ali zavodu, če so starši zanemarili otrokovo vzgojo in varstvo ali če je to iz drugih pomembnih razlogov v otrokovo korist. Po drugem odstavku istega člena s tem odvzemom ne prenehajo druge dolžnosti in pravice staršev do otroka.

¹¹ Na sodbo ESČP v zadevi Johansen proti Norveški se je pritožnica sklicevala že v pritožbi zoper prvostopenjski sklep, prav tako pa se nanjo sklicuje tudi v ustavni pritožbi.

¹² Prim. odločitev ESČP v zadevi Söderbäck proti Švedski (33. točka obrazložitve). V tej zadevi je ESČP presojalo odločitev švedskih sodišč, s katero so novemu partnerju oziroma možu otrokove matere dala dovoljenje za posvojitev mladoletne M. Biološki oče je tej odločitvi nasprotoval in zatrjeval kršitev 8. člena EKČP. ESČP ni ugotovilo kršitve 8. člena EKČP. Ugotovilo je, da pritožnik za mladoletno hčer M. ni nikoli skrbel in da z njo tudi ni imel pogostih stikov. Na drugi strani so se de facto družinske vezi ustvarile med materjo otroka, njenim novim partnerjem in mladoletno M., ki je slednjega dojemala kot svojega očeta. Posvojitev s strani materinega partnerja je te vezi samo konsolidirala oziroma formalizirala.