Uradni list

Številka 37
Uradni list RS, št. 37/2015 z dne 29. 5. 2015
Uradni list

Uradni list RS, št. 37/2015 z dne 29. 5. 2015

Kazalo

1522. Odločba o razveljavitvi sodb Vrhovnega sodišča, Višjega sodišča v Ljubljani in Okrožnega sodišča v Ljubljani, stran 4118.

  
Številka:Up-1128/12-17
Datum:14. 5. 2015
O D L O Č B A 
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Zmaga Jelinčiča Plemenitega, Ljubljana, ki ga zastopa Odvetniška družba Fašun, Melihen, Milač, Strojan, o. p., d. o. o., Ljubljana, na seji 14. maja 2015
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Zmaga Jelinčiča Plemenitega, Ljubljana, ki ga zastopa Odvetniška družba Fašun, Melihen, Milač, Strojan, o. p., d. o. o., Ljubljana, na seji 14. maja 2015
o d l o č i l o: 
Sodba Vrhovnega sodišča št. I Ips 2773/2010 z dne 11. 7. 2012, sodba Višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp 2773/2010 z dne 27. 10. 2011 in sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I K 2773/2010 z dne 11. 1. 2011 se razveljavijo. Zadeva se vrne Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.
O b r a z l o ž i t e v 
A. 
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo spoznalo pritožnika za krivega storitve kaznivega dejanja razžalitve po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 169. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 95/04 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju: KZ) in mu je izreklo denarno kazen v znesku 3.060 EUR. Sprejelo je stališče, da je pritožnik s sporno izjavo posegel v čast in dobro ime oškodovanca, pri čemer je negativno stališče izrazil z besedami, izrazito usmerjenimi v diskvalifikacijo oškodovanca. Ocenilo je, da izrečene besede odražajo podcenjevanje in prezir, pri čemer je pritožnik oškodovanca v javnosti prikazal kot nesposobnega, zaupanja nevrednega in nestrokovnega državnega tožilca. S takim izrazito slabšalnim izražanjem naj bi mu pripisal negativne osebnostne lastnosti in tako o njem podal žaljivo vrednostno oceno ter s tem prekoračil okvir pravice do svobode izražanja. Na navedbe pritožnika, da bi bilo treba uporabiti tretji odstavek 169. člena KZ, je sodišče odgovorilo, da mora biti kritika določna, argumentirana z objektivnimi dejstvi in resna, kar pomeni predvsem strokovna. Torej jo morajo izražati osebe, ki so strokovno kvalificirane za ocenjevanje pravilnosti in zakonitosti dela. Po presoji sodišča pritožnik glede na svojo izobrazbo ni strokovno kvalificirana oseba, ki bi lahko ocenjevala delo državnega tožilca v konkretni kazenski zadevi. Pač pa je sporna pritožnikova izjava pomenila zgolj žaljivo in populistično kritikanstvo, saj resna kritika ne vzdrži prispodobe o čuvanju ovac ter očitkov glede dokončanja fakultete. Inkriminirana izjava je tako po presoji sodišča prve stopnje izražala napad na osebnost in osebne lastnosti oškodovanca z namenom zaničevanja.
2. Višje sodišče je zavrnilo pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo. Presodilo je, da je sporna izjava nedvomno objektivno žaljiva, da jo vsak povprečen človek razume kot negativno vrednostno sodbo ter da izraža tudi podcenjevanje in prezir do oškodovanca kot državnega tožilca in že sama zase kaže na namen zaničevanja, ki veje tudi iz celotne oddaje, v kateri je bila podana. Na navedbe pritožnika, da je v omenjeni oddaji kot poslanec Državnega zbora komentiral aktualno dogajanje v Republiki Sloveniji, torej temo, ki je zanimiva za širšo javnost, je Višje sodišče odgovorilo, da ni šlo za komentiranje dela državnih tožilcev in sodstva kot celote, temveč je bil njegov komentar usmerjen v diskvalifikacijo oškodovanca v konkretni kazenski zadevi. Pritrdilo je stališču sodišča prve stopnje, da je bila sporna izjava izrečena z namenom zaničevanja.
3. Vrhovno sodišče je zavrnilo pritožnikovo zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno. Sprejelo je stališče, da kaznivosti žaljivega izražanja ni mogoče izključiti s sklicevanjem na svobodo izražanja, kadar take izjave temeljijo na neresničnih dejstvih. Štelo je namreč, da pritožnikova žaljiva vrednostna ocena ne pomeni kritike resničnega ravnanja državnega tožilca pri opravljanju njegove službe, temveč izhaja iz tega, kar je pritožnik državnemu tožilcu pripisal in kar je v nasprotju z vsebino zapisnika o glavni obravnavi. Izkrivljanje izjav oškodovanca po presoji Vrhovnega sodišča kaže na to, da pritožnik ni ravnal v dobri veri oziroma prepričanju, da ravna v obrambi pravic v javnem interesu, in da zato kaznivost takega ravnanja ne more biti izključena. Na navedbo pritožnika, da je komentiral zanj sporno ravnanje državnega tožilca, kar je nedvomno v javnem interesu, je Vrhovno sodišče odgovorilo, da ravnanje oškodovanca kot državnega tožilca ni pomenilo kršitve pravice do obrambe, tudi ob morebitnem drugačnem stališču pa ne more biti v javnem interesu kritika delovanja posameznega državnega tožilca v konkretni zadevi, ki ne temelji na resničnih dejstvih. Tudi dejstvo, da je pritožnik pravni laik, po stališču Vrhovnega sodišča ne more biti opravičilo za neresnične očitke državnemu tožilcu, na katere je pritožnik nato oprl oceno osebnosti in poklicnih sposobnosti, ki pomeni sramotitev in zasmehovanje.
3. Vrhovno sodišče je zavrnilo pritožnikovo zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno. Sprejelo je stališče, da kaznivosti žaljivega izražanja ni mogoče izključiti s sklicevanjem na svobodo izražanja, kadar take izjave temeljijo na neresničnih dejstvih. Štelo je namreč, da pritožnikova žaljiva vrednostna ocena ne pomeni kritike resničnega ravnanja državnega tožilca pri opravljanju njegove službe, temveč izhaja iz tega, kar je pritožnik državnemu tožilcu pripisal in kar je v nasprotju z vsebino zapisnika o glavni obravnavi. Izkrivljanje izjav oškodovanca po presoji Vrhovnega sodišča kaže na to, da pritožnik ni ravnal v dobri veri oziroma prepričanju, da ravna v obrambi pravic v javnem interesu, in da zato kaznivost takega ravnanja ne more biti izključena. Na navedbo pritožnika, da je komentiral zanj sporno ravnanje državnega tožilca, kar je nedvomno v javnem interesu, je Vrhovno sodišče odgovorilo, da ravnanje oškodovanca kot državnega tožilca ni pomenilo kršitve pravice do obrambe, tudi ob morebitnem drugačnem stališču pa ne more biti v javnem interesu kritika delovanja posameznega državnega tožilca v konkretni zadevi, ki ne temelji na resničnih dejstvih. Tudi dejstvo, da je pritožnik pravni laik, po stališču Vrhovnega sodišča ne more biti opravičilo za neresnične očitke državnemu tožilcu, na katere je pritožnik nato oprl oceno osebnosti in poklicnih sposobnosti, ki pomeni sramotitev in zasmehovanje.
4. Pritožnik nasprotuje stališču sodišč, da je s svojo izjavo razžalil državnega tožilca, in zatrjuje kršitev pravice do svobode izražanja iz prvega odstavka 39. člena Ustave. Trdi, da je kritiziral ravnanje državnega tožilca, ki je v sklepnem govoru na glavni obravnavi sodišču predlagal, naj obtoženemu D. V. kot obteževalno okoliščino upošteva njegovo osebnost, ki da se kaže v tem, "da napada v svojem zagovoru dejansko vsakega, ki je drugače misleč kot on". Tako ravnanje naj bi bilo kazenskopravno sporno ter vredno kritike. Z inkriminiranimi besedami naj bi pritožnik izrazil zgolj svoje osebno mnenje oziroma ostro kritiko glede dela državnega organa, do česar naj bi bil kot politik in poslanec Državnega zbora upravičen. Pravilnost ravnanja oblastvenih organov je po mnenju pritožnika predmet splošnega pomena in interesa. Pritožnik opozarja tudi na sam kontekst oddaje, v kateri je izrekel mnenje. Ta naj bi bil ciničen, kritičen in zaradi tega tudi prodoren, oddaja pa naj bi prav z ostro kritiko pridobivala gledalce. Pritožnik meni, da bi se ob koliziji pravice do svobode govora na eni strani ter pravice do dostojanstva oškodovanca na drugi strani slednja nujno morala umakniti prvi, saj oškodovanec nastopa kot državni tožilec. Kritika naj ne bi letela nanj osebno, temveč na njegova ravnanja v funkciji državnega tožilca, torej na ravnanja predstavnika države. V takem primeru mora biti po mnenju pritožnika raven sprejemljive kritike bistveno višja, saj zagotavlja legalno in legitimno delovanje države v razmerju do posameznika. Sodišča naj ne bi smela spregledati dejstva, da je prav kritika, četudi ostra in groba, edino jamstvo zakonitosti in legitimnosti delovanja države, kar naj bi potrjevale tudi številne sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP). Poleg tega naj bi bil pritožnik javna osebnost in kot tak znan po agresivnem načinu komunikacije, ki pomeni le sredstvo za vzbujanje pozornosti javnosti, ne pomeni pa razžalitve časti oškodovanca. Zato pritožnik meni, da za omejitve njegove pravice do svobode izražanja ni bila izkazana nujnost. Zatrjuje tudi kršitev pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, saj naj se nobeno od sodišč ne bi ukvarjalo z vprašanjem, do katere mere je dopustna grobost kritike državnega tožilca kot represivnega organa in ali je pritožnik to mero presegel, posledično pa naj bi bila obrazložitev sodb nezadostna.
5. Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-1128/12 z dne 9. 5. 2014 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju: ZUstS) je o sprejemu ustavne pritožbe obvestilo Vrhovno sodišče.
6. V postopku odločanja o ustavni pritožbi je Ustavno sodišče vpogledalo v spis Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I K 2773/2010.
B. – I. 
7. Pritožnik je ves čas kazenskega postopka zatrjeval, da njegova izjava o oškodovancu ni bila podana z namenom zaničevanja, temveč je pomenila kritiko, uperjeno zoper ravnanje oškodovanca kot državnega tožilca, ki je bilo po oceni pritožnika sporno in s čimer je imela javnost pravico biti seznanjena. Zatrjuje, da so sodišča z izpodbijanimi kazenskimi sodbami prekomerno zavarovala pravico oškodovanca do varstva časti in dobrega imena, hkrati pa pretirano omejila njegovo pravico do svobode izražanja iz prvega odstavka 39. člena Ustave.
8. Ustava v prvem odstavku 39. člena zagotavlja svobodo izražanja, misli, govora in javnega nastopanja, tiska ter drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema ter širi vesti in mnenja. V ustavnosodni presoji je sprejeto stališče, da je svoboden posameznik, sposoben racionalnega odločanja, temelj demokratično organiziranega političnega sistema.1 Nepogrešljivi sestavni del takega sistema je javna in odprta razprava o zadevah, ki so splošnega pomena. Svoboda izražanja ne varuje le širjenja mnenj, ki so sprejeta z naklonjenostjo, temveč zajema tudi kritične in ostre izjave. Če naj bo razprava res svobodna, mora biti pravica posameznika izražati svoja mnenja praviloma varovana ne glede na to, ali je izjava groba ali nevtralna, racionalna ali čustveno nabita, blaga ali napadalna, koristna ali škodljiva, pravilna ali napačna.2 Po ustaljeni ustavnosodni presoji so meje sprejemljive kritike v pomembni meri odvisne od družbene vloge tistega, ki ga zadevajo. Človek, ki se odloči za javno funkcijo oziroma nastopanje, vzbuja večji interes javnosti.3
9. V skladu s tretjim odstavkom 15. člena Ustave je pravica do svobode izražanja omejena s pravicami oziroma svoboščinami drugih ljudi. Pogosto prihaja v kolizijo prav s pravico do varstva osebnega dostojanstva (34. člen Ustave) ter varstva osebnostnih pravic (35. člen Ustave), med katere spada tudi pravica do varstva časti in dobrega imena. Pravica do osebnega dostojanstva posamezniku zagotavlja priznanje njegove vrednosti, ki mu gre kot človeku in iz katere izvira njegova sposobnost samostojnega odločanja. Iz te človekove lastnosti izvira tudi jamstvo osebnostnih pravic.4 V koliziji dveh enakovrednih pravic, kot sta pravica do svobode izražanja na eni strani ter pravica do varstva osebnega dostojanstva in osebnostnih pravic na drugi strani, je potrebna vsebinska omejitev obeh pravic in ne samo ene od njiju.5 To pomeni, da lahko oba nosilca svojo pravico uresničujeta (le) v omejenem (zoženem) obsegu, tj. tako, da pri izvrševanju pravice enega ne pride do prekomernega posega v pravico drugega.6
10. Zakonodajalec je že pri sami opredelitvi kaznivega dejanja razžalitve (169. člen KZ) upošteval načelo sorazmernosti. V prvem odstavku tega člena je opredelil znake kaznivega dejanja razžalitve. V drugem odstavku tega člena je določil možnost izreka strožje sankcije, če je dejanje razžalitve storjeno s tiskom, po radiu, televiziji, z drugim sredstvom javnega obveščanja ali na javnem shodu. V tretjem odstavku 169. člena KZ pa je dopustil širše meje svobode izražanja v določenih okoliščinah, razen v primeru, če je svoboda izražanja izrabljena z namenom zaničevanja.7 Ta zakonska določba kot podlago za izključitev protipravnosti žaljivih izjav opredeljuje več nedoločnih pravnih pojmov, ki jih mora sodišče ob odločanju v konkretni zadevi vsebinsko napolniti (tako npr. pojem resne kritike, namen zaničevanja). Pri tem mora zakonske pojme razlagati ustavnoskladno. Ustava v prvem odstavku 39. člena izrecno ne opredeljuje razlogov za omejitev svobode izražanja. Taki razlogi pa so navedeni v drugem odstavku 10. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju: EKČP), ki je glede na 8. člen in peti odstavek 15. člena Ustave zavezujoč.8 Zato morajo sodišča pri razlagi nedoločnih pravnih pojmov upoštevati tudi razloge iz drugega odstavka 10. člena EKČP ter z njim povezano prakso ESČP.
10. Zakonodajalec je že pri sami opredelitvi kaznivega dejanja razžalitve (169. člen KZ) upošteval načelo sorazmernosti. V prvem odstavku tega člena je opredelil znake kaznivega dejanja razžalitve. V drugem odstavku tega člena je določil možnost izreka strožje sankcije, če je dejanje razžalitve storjeno s tiskom, po radiu, televiziji, z drugim sredstvom javnega obveščanja ali na javnem shodu. V tretjem odstavku 169. člena KZ pa je dopustil širše meje svobode izražanja v določenih okoliščinah, razen v primeru, če je svoboda izražanja izrabljena z namenom zaničevanja.9 Ta zakonska določba kot podlago za izključitev protipravnosti žaljivih izjav opredeljuje več nedoločnih pravnih pojmov, ki jih mora sodišče ob odločanju v konkretni zadevi vsebinsko napolniti (tako npr. pojem resne kritike, namen zaničevanja). Pri tem mora zakonske pojme razlagati ustavnoskladno. Ustava v prvem odstavku 39. člena izrecno ne opredeljuje razlogov za omejitev svobode izražanja. Taki razlogi pa so navedeni v drugem odstavku 10. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju: EKČP), ki je glede na 8. člen in peti odstavek 15. člena Ustave zavezujoč.10 Zato morajo sodišča pri razlagi nedoločnih pravnih pojmov upoštevati tudi razloge iz drugega odstavka 10. člena EKČP ter z njim povezano prakso ESČP.
11. Po ustaljenem stališču ESČP so v skladu z drugim odstavkom 10. člena EKČP dopustne določene omejitve pravice do svobode izražanja, vendar jih je treba ozko razlagati, nujnost kakršnekoli omejitve pa mora biti prepričljivo utemeljena. ESČP poseg presoja v luči primera kot celote in oceni, ali je bil ta sorazmeren z zasledovanim legitimnim ciljem in ali so razlogi, ki so jih navedla nacionalna sodišča, da bi upravičila poseg, upoštevni in zadostni (relevant and sufficient).11 Svoboda izražanja ne zajema le informacij in idej, ki so sprejete z odobravanjem in ne štejejo za žaljive, temveč tudi tiste, ki žalijo, šokirajo ali vznemirjajo.12 Pri presoji ostrih in pretiranih izjav ESČP poudarja, da se lahko osebe, ki sodelujejo v javni razpravi glede zadev javnega pomena, zatečejo k določeni stopnji pretiravanja ali celo provokacije oziroma uporabi pretiranih izrazov.13 Meje sprejemljive kritike so lahko širše, če se izjave nanašajo na nosilce javnih funkcij v zvezi z izvrševanjem njihovih pristojnosti.14
12. Pomemben vidik presoje pomeni tudi razlikovanje med dejstvi in vrednostnimi sodbami; medtem ko je resničnost dejstev mogoče dokazati, to ne velja za vrednostne sodbe. Pri slednjih je treba izkazati, da je zanje obstajala zadostna dejanska podlaga. Pri iskanju ravnovesja (balancing) med svobodo izražanja (10. člen EKČP) ter pravico do varstva časti in dobrega imena (8. člen EKČP) ESČP upošteva tudi druge kriterije, npr. ali sporna izjava pomeni prispevek k razpravi v javnem interesu in ali jo je izzvalo predhodno ravnanje osebe, na katero se izjava nanaša; pomembne so tudi vsebina, oblika in posledice objave spornih izjav.15 Po ustaljenem stališču ESČP vprašanja v zvezi z delovanjem pravosodnega sistema zadevajo interes javnosti. Državni tožilci so nosilci javne funkcije in njihova naloga je prispevati k ustreznemu delovanju pravosodja. V zvezi s tem so tožilci del pravosodnega sistema v širšem pomenu besede.16 Njihova funkcija je take narave, da upravičuje podroben nadzor javnosti. Kljub temu je treba v določenih okoliščinah tožilce kot nosilce javne funkcije zavarovati pred žaljivimi in zlonamernimi napadi, ki utegnejo vplivati nanje pri izvrševanju njihovih dolžnosti in pristojnosti ter zmanjšujejo zaupanje javnosti vanje ter v institucijo, ki ji pripadajo.17 Obseg varstva, ki je potreben, je odvisen od okoliščin posameznega primera.
B. – II. 
13. Iz kazenskega spisa št. I K 2773/2010 izhaja, da je oškodovanec kot državni tožilec zastopal obtožbo zoper obtoženega D. V. v kazenski zadevi št. K 237/02. V sklepnem govoru je sodišču predlagal, naj "kot obteževalno okoliščino upošteva obnašanje obdolženega po kaznivem dejanju in njegovo osebnost, ki se kaže v tem, da napada v svojem zagovoru dejansko vsakega, ki je drugače misleč kot on".18 Za obdolženega je predlagal izrek obsodilne sodbe, kazni dveh let zapora, stranske denarne kazni v znesku 5 milijonov SIT ter odvzem protipravno pridobljene premoženjske koristi v znesku 50 milijonov SIT. Sodišče je D. V. oprostilo obtožbe. Pritožnik, ki je bil kot javnost navzoč na glavni obravnavi v zadevi št. K 237/02 (sam ni bil udeležen v tem kazenskem postopku), je nato v oddaji "Plemeniti komentar", ki so jo 5. 5. 2006 predvajali na programu televizije Prva TV, izrekel naslednje: "No, seveda, zadeva se je zamenjala in vse skupaj je prevzel drugi tožilec [J. L.]. No, k sreči ima gospod [D. V.], to je lastnik firme Radiel, dobrega odvetnika, to je bil [F. M.], ki je zadevo zvlekel do te mere, da je zdaj na sodišču, sodišče po pravici in po resnici odločilo, da gospod [D. V.] ni okradel države, ni ogoljufal države in da je pravzaprav svoboden državljan. Navkljub temu, da mu je gospod [J. L.], ta sedanji, sedanji nazadnje tožilec zahteval za njega celo dve leti zapora, pa da bi vrnil, ne vem komu vrnil 50 milijonov slovenskih tolarjev, in pa seveda, kar je najbolj zanimivo in najbolj hecno, da bi plačal še 5 milijonov slovenskih tolarjev kazni, ker je žalil vse drugače misleče. Ne vem, če razumete, ampak to je težko razumeti. Skratka, tožilec [J. L.] je hotel kaznovati gospoda [V.], ker je, ker naj bi v svojem zagovoru žalil vse drugače misleče. Pa gospod tožilec, a mu ni jasno, da ima tisti, ki se brani, pravico do zagovora? A ne ve, da ima ta človek pravico povedati, kaj misli, ali pa je tudi ta gospod [L.] še iz tistih komunističnih logov, ko mu nič ni bilo prav in je bil samo on tisti glavni." Nato je svoj komentar nadaljeval z inkriminirano izjavo: "… da mu ne bi dal čuvati treh ovac, ker bi se bal, da bo dve izgubil in da ne ve, kako je ta človek naredil pravno fakulteto, ampak kot kaže lahko pravno fakulteto danes naredi vsakdo, potem pa se zaposli na sodišču ali tožilstvu in je tam zabetoniran do smrti in nihče ga ne more premakniti, lahko dela še take neumnosti …"
B. – III. 
14. Ustavno sodišče mora presoditi, ali so sodišča izpodbijano odločitev oprla na stališča, ki niso sprejemljiva z vidika pravice do svobode izražanja, varovane s prvim odstavkom 39. člena Ustave. Zato mora ugotoviti, ali so sodišča v okviru presoje, s katero so utemeljila pravnomočno obsodbo pritožnika za kaznivo dejanje razžalitve (po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 169. člena KZ),19 upoštevala in ovrednotila vsa ustavnopravno odločilna merila in ali so svojo odločitev utemeljila z upoštevnimi in zadostnimi razlogi.
15. V televizijski oddaji, v kateri je bila izrečena sporna izjava, je pritožnik komentiral stanje v slovenskem pravosodju v najširšem pomenu. Zlasti kritično se je izrazil o ravnanju oškodovanca kot okrožnega državnega tožilca v kazenski zadevi št. K 237/02. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da izrečene besede odražajo podcenjevanje in prezir, pri čemer je pritožnik oškodovanca v javnosti prikazal kot nesposobnega, zaupanja nevrednega in nestrokovnega državnega tožilca. S takim izrazito slabšalnim izražanjem naj bi mu pripisal negativne osebnostne lastnosti in o njem podal žaljivo vrednostno oceno, s čimer naj bi prekoračil meje svobode izražanja. S to oceno sta soglašali tudi Višje in Vrhovno sodišče.
16. Vprašanja, povezana z delovanjem pravosodnega sistema, nedvomno zadevajo interes javnosti. Državno tožilstvo spada med organe pravosodja v širšem smislu.20 Ustava je državnotožilsko funkcijo uredila kot oblastno funkcijo, ki se izvaja v javnem interesu. Skladno s prvim odstavkom 135. člena Ustave državni tožilci vlagajo in zastopajo kazenske obtožbe in imajo druge z zakonom določene pristojnosti. Državni tožilci so nosilci javne funkcije, ki je zlasti v pregonu kaznivih dejanj (prvi odstavek 135. člena Ustave), in njihova naloga je prispevati k ustreznemu delovanju pravosodja. Glede na njihovo funkcijo preganjanja storilcev kaznivih dejanj je javnost upravičena do podrobnega nadzora nad njihovim delom, državni tožilci pa morajo biti v zvezi s tem pripravljeni na morebitne kritične in neprijetne besede. Oškodovanec kot državni tožilec je torej vzbujal večji interes javnosti, zato morajo biti meje svobode izražanja, ko gre za komentiranje njegovega dela, širše.21 Kljub temu je treba, kot je bilo že poudarjeno v 12. točki te obrazložitve, v določenih okoliščinah nosilce javnih funkcij (tudi državne tožilce) zavarovati pred žaljivimi in zlonamernimi napadi, ki utegnejo vplivati na izvrševanje njihovih dolžnosti in pristojnosti in ki zmanjšujejo zaupanje javnosti vanje oziroma v institucijo, ki ji pripadajo. Potreben obseg tega varstva je odvisen od okoliščin konkretnega primera.
17. Ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera se zastavi vprašanje, ali sta uporaba spornih izrazov in splošni ton pritožnikovega izražanja, čeprav nedvomno kritična in lahko škodljiva za oškodovančev ugled, prerasla v destruktiven in neupravičen napad, katerega namen je bil spodkopavanje zaupanja javnosti v integriteto pravosodnega sistema kot celote.22 Pri odgovoru na to vprašanje je treba upoštevati okoliščino, da je pritožnik sporno izjavo o oškodovancu podal v času, ko je bil poslanec. Izjave sicer ni podal v okviru parlamentarne razprave (v zvezi s katero poslanci uživajo poslansko imuniteto),23 temveč med nastopom v televizijski oddaji, v kateri je komentiral aktualno družbeno dogajanje. Pri tem je v očeh javnosti še vedno nastopal kot poslanec, tj. eden od nosilcev zakonodajne oblasti. Na podlagi načela delitve oblasti (drugi stavek drugega odstavka 3. člena Ustave) je vzpostavljen ustavnopravni mehanizem zavor in ravnovesij med posameznimi vejami oblasti, vendar mora med njimi hkrati obstajati tudi ustrezno sodelovanje, da se zagotovi učinkovito delovanje oblasti kot celote.24 Prav zato si morajo vsi nosilci oblasti prizadevati, da se do nosilcev drugih vej oblasti obnašajo spoštljivo, kar predpostavlja, da posvečajo dolžno skrb izgrajevanju in ohranjanju kulture dostojne komunikacije, še posebej, če in ko na nosilce (drugih vej) oblasti naslavljajo kritiko zaradi njihovega delovanja na področju izvrševanja njim zaupane funkcije. Ta kritika že zaradi tega ne sme prerasti v žalitev, sramotitev in blatenje nosilcev druge veje oblasti. Poleg tega je treba upoštevati, da ima mnenje poslanca kot nosilca zakonodajne oblasti, še zlasti, če je izraženo v javnem mediju, temu položaju ustrezno (večjo) težo oziroma vpliv na zaupanje javnosti v delovanje posameznih institucij.
18. Iz posnetka sporne izjave, ki si ga je ob odločanju o zadevi ogledalo tudi Ustavno sodišče, je mogoče ugotoviti, da z njo integriteta pravosodja nasploh ni bila prizadeta. Pritožnik je izrazil svoje mnenje o stanju davčne uprave, o ravnanju tožilstva, odvetnika obdolženca ter sodišča na splošno. V oddaji ni izrazil le kritike, temveč je poudaril tudi svoje mnenje, da se zadeve v sodstvu vendarle obračajo na bolje. Kritično pa se je odzval zlasti na ravnanje državnih tožilcev v zadevi št. K 237/02, in sicer tako tožilca R. S. kot tudi oškodovanca J. L. Kot je razvidno iz vsebine celotnega televizijskega prispevka, so bile torej sporne pritožnikove izjave sestavni del obsežnejše kritike in v svojem bistvu odziv na ravnanje državnega tožilca v konkretni kazenski zadevi. Niso pa pomenile napada na pravosodni sistem in institucijo državnega tožilstva kot celoto. Ne glede na to je treba poudariti, da je pritožnikova izjava presegla mejo spoštljive in dostojne komunikacije ter je pomenila žaljivo kritiko oškodovanca kot nosilca funkcije druge veje oblasti. Zato je treba presoditi, ali so sodišča ustavno skladno razložila vsebino nedoločnih pravnih pojmov, ki so lahko podlaga za izključitev protipravnosti žaljive izjave (tretji odstavek 169. člena KZ).25
19. Eno od pomembnih vprašanj pri tej presoji je,ali je bila pritožnikova izjava usmerjena v kritiko ravnanja oškodovanca v funkciji državnega tožilca (ad rem) ali je bil njen namen v osebnem ponižanju in osramotitvi oškodovanca (ad personam).Kadar kritične in ostre izjave niso usmerjene v vprašanja, ki so predmet javne razprave, pač pa preidejo na osebno raven (ad personam), se lahko zastavi vprašanje, ali so bile podane izključno z namenom zaničevanja prizadete osebe. Varstva pravice do svobode izražanja namreč ne uživajo tiste izjave, katerih izključni namen je sramotitev oziroma zaničevanje prizadete osebe. Pretirana in žaljiva kritika sama po sebi, brez obstoja drugih posebnih okoliščin, še ne pomeni izražanja, ki bi ga bilo mogoče označiti kot zaničevanje. Za sklep, da je bila izjava podana z namenom zaničevanja, je ključna ugotovitev, da se taka izjava ne nanaša več na predmet javne razprave, pač pa je v ospredju žalitev oziroma blatenje prizadete osebe.26 Zaničljiva izjava mora tudi zunaj konteksta polemične in pretirane kritike pomeniti osebno ponižanje. Bistvena značilnost take izjave je osebna žalitev, pri kateri je predmet javne razprave potisnjen v ozadje.
20. Pritožnik je v kazenskem postopku zatrjeval, da sporne izjave ni podal z namenom zaničevanja, temveč kot kritiko ravnanja državnega tožilstva. Sodišča so presodila, da pritožnikova izjava odraža podcenjevanje in prezir ter že sama po sebi kaže na namen zaničevanja, ki veje tudi iz celotne vsebine oddaje. Po stališču sodišč ni šlo za resno kritiko, pač pa za objektivno žaljivo, populistično in podcenjevalno kritikanstvo, izraženo z namenom zaničevanja. Sporna izjava je bila po oceni sodišč usmerjena v osebno diskvalifikacijo oškodovanca, četudi je bila podana v zvezi z oškodovančevim ravnanjem v konkretni kazenski zadevi. Sodišča so namen zaničevanja prepoznala v sami vsebini pritožnikove izjave. Ta presoja ne upošteva izhodišča, da pretirana in žaljiva kritika sama po sebi še ne pomeni izražanja, ki bi ga bilo mogoče označiti kot zaničevanje. O namenu zaničevanja bi bilo mogoče govoriti le, če bi bila sporna izjava podana ne glede na predmet razprave in predhodno ravnanje oškodovanca ter bi bila usmerjena predvsem v osebno žalitev oziroma blatenje tožilca. Ob tem izhodišču se utemeljitev sodišč, da je pritožnikov namen zaničevanja razviden tako iz same vsebine sporne izjave kot tudi iz celotne oddaje, izkaže za nezadostno, saj ne upošteva predhodnega ravnanja oškodovanca in konteksta, v katerem je bila inkriminirana izjava izrečena.
20. Pritožnik je v kazenskem postopku zatrjeval, da sporne izjave ni podal z namenom zaničevanja, temveč kot kritiko ravnanja državnega tožilstva. Sodišča so presodila, da pritožnikova izjava odraža podcenjevanje in prezir ter že sama po sebi kaže na namen zaničevanja, ki veje tudi iz celotne vsebine oddaje. Po stališču sodišč ni šlo za resno kritiko, pač pa za objektivno žaljivo, populistično in podcenjevalno kritikanstvo, izraženo z namenom zaničevanja. Sporna izjava je bila po oceni sodišč usmerjena v osebno diskvalifikacijo oškodovanca, četudi je bila podana v zvezi z oškodovančevim ravnanjem v konkretni kazenski zadevi. Sodišča so namen zaničevanja prepoznala v sami vsebini pritožnikove izjave. Ta presoja ne upošteva izhodišča, da pretirana in žaljiva kritika sama po sebi še ne pomeni izražanja, ki bi ga bilo mogoče označiti kot zaničevanje. O namenu zaničevanja bi bilo mogoče govoriti le, če bi bila sporna izjava podana ne glede na predmet razprave in predhodno ravnanje oškodovanca ter bi bila usmerjena predvsem v osebno žalitev oziroma blatenje tožilca. Ob tem izhodišču se utemeljitev sodišč, da je pritožnikov namen zaničevanja razviden tako iz same vsebine sporne izjave kot tudi iz celotne oddaje, izkaže za nezadostno, saj ne upošteva predhodnega ravnanja oškodovanca in konteksta, v katerem je bila inkriminirana izjava izrečena.
21. Sodišča so sprejela stališče, da je pritožnik o oškodovancu in njegovem delu podal vrednostno sodbo. Pri izjavah, ki so opredeljene kot vrednostne sodbe, je sorazmernost posega v pravico do svobode izražanja odvisna od tega, ali je za take izjave obstajala zadostna dejanska podlaga. Vrednostno sodbo je mogoče šteti kot pretirano le, če je bila dana brez vsakršne dejanske podlage. Glede na ugotovitev sodišč, da je pritožnik o oškodovancu izrekel vrednostno sodbo, njegove izjave ni mogoče podvreči dokazovanju resničnosti,27 temveč je za presojo sodišč bistveno, ali je imel pritožnik zanjo zadostno dejansko podlago. Pri ugotavljanju, ali je podana zadostna dejanska podlaga za sporno izjavo, je treba upoštevati kontekst, v katerem je bila inkriminirana izjava podana, v tem okviru pa tudi predhodno ravnanje oškodovanca, ki jo je izzvalo.28
22. Pritožnik je v postopku poudarjal, da je bila njegova izjava odziv na ravnanje oškodovanca v vlogi državnega tožilca v kazenski zadevi št. K 237/02. Svojo kritiko je usmeril v nedopustnost tožilčevega predloga v sklepnem govoru na glavni obravnavi, skladno s katerim naj sodišče kot obteževalno okoliščino upošteva "obdolženčevo osebnost, ki se kaže v tem, da napada v svojem zagovoru dejansko vsakega, ki je drugače misleč kot on". Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem zapisalo, da se v oceno strokovnosti oškodovanca ni spuščalo, saj to ni predmet tega kazenskega postopka, da pa izrek oprostilne sodbe še ne pomeni nestrokovnosti, nezakonitosti ali malomarnosti dela državnega tožilca. Poudarilo je, da izjava pritožnika ni temeljila niti na enem strokovno argumentiranem dejstvu, temveč je šlo za pavšalne, žaljive navedbe, ki tudi kažejo na pritožnikovo nepoznavanje materialnega kazenskega prava. Poleg tega je s tem v zvezi opozorilo na netočnost pritožnikove izjave v televizijski oddaji o ravnanju oškodovanca na glavni obravnavi. Povzelo je, da je pritožnik izjavil, da je državni tožilec (oškodovanec) "zahteval tudi, da bi plačal še 5.000.000,00 SIT kazni, ker je žalil vse drugače misleče," čeprav je iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 20. 4. 2006 jasno razvidno, da je "oškodovanec v besedi strank predlagal izrek stranske denarne kazni v višini 5.000.000,00 SIT, ker je ocenil, da naj bi obdolženec očitano kaznivo dejanje storil iz koristoljubnosti". Višje sodišče se do trditve pritožnika, da je bila njegova izjava odziv na ravnanje oškodovanca, ni opredelilo.
23. Presoja Vrhovnega sodišča se osredotoča na ugotovitev, da pritožnik svoje žaljive izjave, izrečene v televizijski oddaji, ni oprl na resnična dejstva o ravnanju državnega tožilca, temveč je izkrivil izjavo državnega tožilca iz njegove končne besede v kazenski zadevi št. K 237/02. S tem, ko je pritožnik v televizijski oddaji izjavil, da je tožilec za obdolženega "... zahteval celo dve leti zapora, pa da bi vrnil, ne vem, komu, vrnil 50 milijonov slovenskih tolarjev kazni, ker je žalil vse drugače misleče ...", naj bi mu pripisal izjavo, ki je tožilec na glavni obravnavi v resnici ni podal.
24. Pritrditi je treba stališčem sodišč, da je pritožnik izjavo državnega tožilca, na katero je navezal sporno kritiko, povzel netočno. Ta okoliščina bi morda res lahko omogočala celo sklep, da je pritožnik izjavo tožilca izkrivil in da zato ni ravnal v dobri veri; na tem sklepu temelji presoja Vrhovnega sodišča, da kritika ni bila podana v javnem interesu. Vendar je treba, ko gre za vprašanje omejevanja izvrševanja svobode izražanja, oceniti, ali je sodišče morda pomanjkljivost pri povzemanju izjave tožilca presodilo na način, ki nasprotuje tako svobodni izmenjavi mnenj v političnem življenju kot tudi svobodni komunikaciji nasploh. Pri tem je treba upoštevati, da ocena Vrhovnega sodišča, ki je bila ključna za presojo o obstoju kaznivegadejanja, temelji na pravnem razumevanju pomena razlikovanja med kaznijo in obteževalno okoliščino. Ko se zastavi vprašanje omejevanja svobode izražanja, pa tega pomena ni mogoče ocenjevati z izostreno natančnostjo sodnikovega razumevanja. Paziti je namreč treba, da s prestrogimi merili presoje (ki so nato ključna za izrečeno omejitev svobode izražanja) pomena morebitne pomanjkljivosti določenega dela izjave ne bi razvrednotili varstva pravice svobode izražanja, ki naj zagotavlja svobodno izmenjevanje mnenj. Ob upoštevanju teh izhodišč se izkaže, da je izostrena natančnost sodnikovega razumevanja prestrogo merilo za oceno pomanjkljivosti pritožnikovega ravnanja pri povzemanju izjave državnega tožilca na glavni obravnavi. Povedano drugače: zgolj zaradi ugotovljene netočnosti pri povzemanju izjave tožilca pritožnikovi kritiki ni mogoče odreči pomena odziva na predhodno ravnanje državnega tožilca v javnem interesu, in sicer v bran pravic obtoženih v kazenskih postopkih. Ni mogoče spregledati, da izpodbijane sodbe povzemajo tudi, da je državni tožilec v sklepnem govoru predlagal, naj sodišče pri izreku sankcij kot obteževalno okoliščino upošteva "obdolženčevo osebnost, ki se kaže v tem, da napada v svojem zagovoru dejansko vsakega, ki je drugače misleč kot on", kar tvori t. i. zadostno dejansko podlago. Dejstvu, da je pritožnik netočno povzel izjavo tožilca, torej ne gre pripisati take odločilne teže, kot je to storilo Vrhovno sodišče v izpodbijani sodbi. S prestrogim merilom presoje pomena navedene okoliščine je Vrhovno sodišče nesorazmerno omejilo varstvo pritožnikove pravice do svobode izražanja.
24. Pritrditi je treba stališčem sodišč, da je pritožnik izjavo državnega tožilca, na katero je navezal sporno kritiko, povzel netočno. Ta okoliščina bi morda res lahko omogočala celo sklep, da je pritožnik izjavo tožilca izkrivil in da zato ni ravnal v dobri veri; na tem sklepu temelji presoja Vrhovnega sodišča, da kritika ni bila podana v javnem interesu. Vendar je treba, ko gre za vprašanje omejevanja izvrševanja svobode izražanja, oceniti, ali je sodišče morda pomanjkljivost pri povzemanju izjave tožilca presodilo na način, ki nasprotuje tako svobodni izmenjavi mnenj v političnem življenju kot tudi svobodni komunikaciji nasploh. Pri tem je treba upoštevati, da ocena Vrhovnega sodišča, ki je bila ključna za presojo o obstoju kaznivegadejanja, temelji na pravnem razumevanju pomena razlikovanja med kaznijo in obteževalno okoliščino. Ko se zastavi vprašanje omejevanja svobode izražanja, pa tega pomena ni mogoče ocenjevati z izostreno natančnostjo sodnikovega razumevanja. Paziti je namreč treba, da s prestrogimi merili presoje (ki so nato ključna za izrečeno omejitev svobode izražanja) pomena morebitne pomanjkljivosti določenega dela izjave ne bi razvrednotili varstva pravice svobode izražanja, ki naj zagotavlja svobodno izmenjevanje mnenj. Ob upoštevanju teh izhodišč se izkaže, da je izostrena natančnost sodnikovega razumevanja prestrogo merilo za oceno pomanjkljivosti pritožnikovega ravnanja pri povzemanju izjave državnega tožilca na glavni obravnavi. Povedano drugače: zgolj zaradi ugotovljene netočnosti pri povzemanju izjave tožilca pritožnikovi kritiki ni mogoče odreči pomena odziva na predhodno ravnanje državnega tožilca v javnem interesu, in sicer v bran pravic obtoženih v kazenskih postopkih. Ni mogoče spregledati, da izpodbijane sodbe povzemajo tudi, da je državni tožilec v sklepnem govoru predlagal, naj sodišče pri izreku sankcij kot obteževalno okoliščino upošteva "obdolženčevo osebnost, ki se kaže v tem, da napada v svojem zagovoru dejansko vsakega, ki je drugače misleč kot on", kar tvori t. i. zadostno dejansko podlago. Dejstvu, da je pritožnik netočno povzel izjavo tožilca, torej ne gre pripisati take odločilne teže, kot je to storilo Vrhovno sodišče v izpodbijani sodbi. S prestrogim merilom presoje pomena navedene okoliščine je Vrhovno sodišče nesorazmerno omejilo varstvo pritožnikove pravice do svobode izražanja.
25. Nesprejemljiva je tudi razlaga sodišč prve in druge stopnje, sprejeta v zvezi s pojmom resne kritike iz tretjega odstavka 169. člena KZ. Po stališču sodišča prve stopnje mora biti kritika resna, kar pomeni predvsem strokovna, torej izražena s strani oseb, ki so strokovno kvalificirane za ocenjevanje pravilnosti in zakonitosti dela, v konkretnem primeru državnega tožilca, da je določna in argumentirana z objektivnimi dejstvi. Ne glede na to, da je bil pritožnik seznanjen z vsebino kazenske zadeve št. K 237/02 in da je bil celo navzoč na eni od glavnih obravnav kot javnost, po stališču sodišča prve stopnje že glede na svojo izobrazbo ni strokovno kvalificirana oseba, ki bi lahko ocenjevala delo državnega tožilca v konkretni kazenski zadevi. Navedeno naj bi potrjevala oziroma izkazovala tudi sama vsebina inkriminirane izjave, na podlagi katere je sodišče prve stopnje sklenilo, da pritožnik v zvezi z delom oškodovanca (kot državnega tožilca) ni izrazil resne kritike, temveč je šlo zgolj za žaljivo, populistično kritikanstvo. Temu stališču je v celoti pritrdilo Višje sodišče. Štelo je, da v pritožnikovem komentarju ni šlo za neko resno kritiko ravnanj oškodovanca ali nekih resnih stališč do njegovih ravnanj, pač pa za ponižanje in prezir oškodovanca kot osebnosti in kot državnega tožilca, kar je bilo izrečeno z namenom zaničevanja. Taka razlaga pojma resne kritike je preozka. Resna kritika ni pridržana le stroki, temveč je kot tako mogoče šteti tudi kritično mnenje laične javnosti in njenih posameznikov, ki opozarjajo na neki družbeni pojav. Ni mogoče mimo dejstva, da je bil pritožnik kot poslanec upravičen opozoriti na ravnanja, ki jih je sam ocenil kot sporna z vidika delovanja pravosodja. Provokativno izražanje pri tem, vključno z uporabo metafor, še ne pomeni, da nimamo opravka z resno kritiko. Vse to je pomembno pri presoji sporne izjave, ki ni pomenila strokovne kritike, pač pa laično kritiko ravnanja tožilca. Zato z vidika pravice do svobode izražanja ni sprejemljivo stališče sodišč, po katerem lahko resno kritiko izrazijo predvsem strokovno kvalificirane osebe in po katerem taka kritika ne sme vsebovati tudi provokativnega načina izražanja.
26. Ob presoji sorazmernosti posega v pritožnikovo pravico, varovano v prvem odstavku 39. člena Ustave, je navsezadnje treba upoštevati, da je bila z izpodbijano sodbo ugotovljena kazenska odgovornost pritožnika za kaznivo dejanje razžalitve in da mu je bila izrečena kazenska sankcija, ki ima precej resnejše posledice, kot bi jo imela morebitna ugotovitev civilnopravne odgovornosti. Razlogi za utemeljitev takega posega v pritožnikovo pravico iz prvega odstavka 39. člena Ustave morajo biti še posebej prepričljivi. Kot je razvidno iz predhodne obrazložitve, takih razlogov izpodbijane sodbe ne vsebujejo.
26. Ob presoji sorazmernosti posega v pritožnikovo pravico, varovano v prvem odstavku 39. člena Ustave, je navsezadnje treba upoštevati, da je bila z izpodbijano sodbo ugotovljena kazenska odgovornost pritožnika za kaznivo dejanje razžalitve in da mu je bila izrečena kazenska sankcija, ki ima precej resnejše posledice, kot bi jo imela morebitna ugotovitev civilnopravne odgovornosti. Razlogi za utemeljitev takega posega v pritožnikovo pravico iz prvega odstavka 39. člena Ustave morajo biti še posebej prepričljivi. Kot je razvidno iz predhodne obrazložitve, takih razlogov izpodbijane sodbe ne vsebujejo.
27. Sodišča so odločitev o kazenski obsodbi pritožnika oprla na presojo, ki ne upošteva ustavnopravnih meril varstva svobode izražanja, zlasti pri razlagi pravnih pojmov (namen zaničevanja, resna kritika), ki bi bili lahko podlaga za izključitev protipravnosti pritožnikove izjave (tretji odstavek 169. člena KZ). S tem so kršila pravico pritožnika iz prvega odstavka 39. člena Ustave.Ustavno sodišče je zato izpodbijane sodbe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pri ponovnem sojenju bodo morala sodišča upoštevati stališča, ki izhajajo iz te odločbe.
28. Glede na to, da je Ustavno sodišče izpodbijane sodbe razveljavilo zaradi kršitve pravice iz prvega odstavka 39. člena Ustave, se ni spuščalo v presojo drugih zatrjevanih kršitev človekovih pravic.
C. 
29. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodnik dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič - Horvat, Jasna Pogačar in dr. Jadranka Sovdat. Sodnik Jan Zobec je bil pri odločanju v tej zadevi izločen. Ustavno sodišče je odločbo sprejelo s šestimi glasovi proti enemu. Proti je glasovala sodnica Klampfer.
mag. Miroslav Mozetič l.r.
Predsednik 
1 Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-226/95 z dne 8. 7. 1999 (Uradni list RS, št. 60/99, in OdlUS VIII, 174), v kateri je Ustavno sodišče presojalo ustavnost tretjega odstavka 169. člena in četrtega odstavka 171. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94, 70/94 – popr. in 23/99).
2 Prav tam.
3 Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-462/02 z dne 13. 10. 2004 (Uradni list RS, št. 120/04, in OdlUS XIII, 86).
4 Prim. odločbo št. U-I-226/95.
5 Prim. odločbo št. Up-422/02 z dne 10. 3. 2005 (Uradni list RS, št. 29/05, in OdlUS XIV, 36).
6 Tako M. Pavčnik, Teorija prava: Prispevek k razumevanju prava, Ljubljana, Cankarjeva založba, Ljubljana 2001, str. 141.
7 Tretji odstavek 169. člena KZ se glasi: "Ne kaznuje se, kdor se o kom žaljivo izrazi v znanstvenem, književnem ali umetniškem delu, v resni kritiki, pri izvrševanju uradne dolžnosti, časnikarskega poklica, politične ali druge družbene dejavnosti, pri obrambi kakšne pravice ali pri varstvu upravičenih koristi, če se iz načina izražanja ali iz drugih okoliščin vidi, da tega ni storil z namenom zaničevanja."
8 Drugi odstavek 10. člena EKČP določa: "Izvrševanje teh svoboščin vključuje tudi dolžnosti in odgovornosti in je zato lahko podvrženo obličnostnim pogojem, omejitvam ali kaznim, ki jih določa zakon in ki so nujne v demokratični družbi zaradi varnosti države, njene ozemeljske celovitosti, zaradi javne varnosti, preprečevanja neredov ali zločinov, za zavarovanje zdravja ali morale, za zavarovanje ugleda ali pravic drugih ljudi, za preprečitev razkritja zaupnih informacij ali za varovanje avtoritete in nepristranskosti sodstva."
9 Prim. sodbi ESČP v zadevah Sürek proti Turčiji z dne 8. 7. 1999 in Braun proti Poljski z dne 4. 11. 2014.
10 Prim. sodbo ESČP v zadevi Oberschlick proti Avstriji z dne 23. 5. 1991.
11 Prim. sodbe ESČP v zadevah Mamère proti Franciji z dne 7. 11. 2006, Lešník proti Slovaški z dne 11. 3. 2003 in Błaja News Sp. z o.o. proti Poljski z dne 26. 11. 2013.
12 Prav tam.
13 Prim. sodbo ESČP v zadevi Axel Springer AG proti Nemčiji z dne 7. 2. 2012.
14 Prim. sodbo ESČP v zadevi Lešník proti Slovaški z dne 11. 3. 2003.
15 Prim. sodbe ESČP v zadevah Błaja News Sp. z o.o. proti Poljski z dne 26. 11. 2013, Lešník proti Slovaški z dne 11. 3. 2003, Lavric proti Romuniji z dne 14. 1. 2014 in Marian Maciejewski proti Poljski z dne 13. 1. 2015.
16 Priloga A4 v spisu kazenske zadeve št. I K 2773/2010.
17 Prvi in drugi odstavek 169. člena KZ se glasita: "(1) Kdor koga razžali, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do treh mesecev. (2) Če je dejanje iz prejšnjega odstavka storjeno s tiskom, po radiu, televiziji ali z drugim sredstvom javnega obveščanja ali na javnem shodu, se storilec kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do šestih mesecev."
18 Prim. odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-307/94 z dne 14. 5. 1998 (Uradni list RS, št. 42/98, in OdlUS VII, 84) in št. U-I-42/12 z dne 7. 3. 2013 (Uradni list RS, št. 17/13).
19 Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-462/02 z dne 13. 10. 2004 (Uradni list RS, št. 120/04, in OdlUS XIII, 86).
20 Prim. sodbo ESČP v zadevi Marian Maciejewski proti Poljski z dne 13. 1. 2015, 79. točka obrazložitve.
21 Z vprašanjem poslanske imunitete glede izjav, podanih v parlamentarni razpravi, se je Ustavno sodišče ukvarjalo v odločbi št. Up-462/02 (zadeva Hvalica). O privilegiju poslanske imunitete ter vprašanjih, povezanih z izražanjem poslancev v parlamentu in zunaj parlamenta, glej tudi V. F. Comella, Freedom of Expression in Political Contexts: Some Reflexions on the Case Law of the European Court of Human Rights, objavljeno v zborniku razprav Political Rights under Stress in 21th Century Europe (ur. W. Sardurski), Oxford University Press, Oxford 2006, str. 113–116.
22 Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-83/94 z dne 14. 7. 1994 (Uradni list RS, št. 48/94, in OdlUS III, 89).
23 Prim. 10. točko obrazložitve te odločbe.
24 Prim. odločbo BVerfG št. 1 BvR 482/13 z dne 28. 7. 2014. V tej odločbi (v kateri je bila predmet presoje odločitev rednih sodišč, s katero je bil pritožnik obsojen zaradi kaznivega dejanja razžalitve in mu je bila izrečena denarna kazen) je nemško Zvezno ustavno sodišče poudarilo, da je treba v sodni praksi uveljavljen pojem sramotenja (Schmähkritik) razlagati ozko. Pretiranih ali žaljivih izjav samih po sebi ni mogoče šteti za sramotenje (Schmähung). Bolj pomembna je ugotovitev, da se taka izjava ne nanaša več na predmet javne razprave, pač pa je v ospredju žalitev oziroma blatenje prizadete osebe. Bistvena značilnost sramotenja je v tem, da gre avtorju izjave zgolj za osebno žalitev, medtem ko je dejansko stanje oziroma ravnanje potisnjeno povsem v ozadje.
25 Prim. 11. točko obrazložitve te odločbe.
26 Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-584/12 z dne 22. 5. 2014 (Uradni list RS, št. 42/14).
27 Kazenska zadeva št. K 237/02 se je namreč končala z izdajo pravnomočne oprostilne sodbe.
28 Pritožnik je zabeležen v kazenski evidenci kot obsojena oseba, kar lahko pomembno vpliva na njegovo poklicno udejstvovanje.