Številka: Up-6/14-17

Datum: 5. 3. 2015

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Kristjana Kocjančiča, ki ga zastopa Branko Gvozdić, odvetnik v Sežani, na seji 5. marca 2015

S sklepom Okrožnega sodišča v Kopru št. I Ks 59070/2013 (Ks 523/2013) z dne 12. 12. 2013 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Kopru št. I Kpr 45325/2013 z dne 28. 11. 2013 in s sklepom Okrožnega sodišča v Kopru št. I Kpr 45325/2013 z dne 8. 10. 2013 je bila pritožniku kršena pravica iz 22. člena Ustave.

1. Z izpodbijanimi sklepi je bilo zoper pritožnika na podlagi 502.a člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo in 47/13 – v nadaljevanju ZKP) v fazi preiskave pravnomočno odrejeno začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi. Sodišče je pritožniku prepovedalo odtujitev ali obremenitev nepremičnin, vozil in plovila ter odredilo vpis prepovedi v zemljiško knjigo, v register vozil oziroma v register plovil. Začasno zavarovanje je na podlagi izpodbijanih sklepov trajalo do 8. 1. 2014.
2. Pritožnik zatrjuje kršitev 2., 22., 25., 29., 33., 34., 50. in 53. člena Ustave. Navaja, da je sodišče glede vprašanja izpolnjenosti pogojev za začasno zavarovanje odločalo po znatno nižjih kriterijih, kot veljajo za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve v civilnem postopku. Poleg tega naj pri izdaji sklepa o začasnem zavarovanju ne bi upoštevalo sorazmerja med premoženjsko koristjo, ki naj bi bila pridobljena z očitanim kaznivim dejanjem (to je najmanj 100.000 EUR), in vrednostjo zavarovanega premoženja, ki naj bi brez upoštevanja vozil in plovila obsegala vrednost dveh nepremičnin v višini približno 230.000 EUR. Izdani ukrep naj bi zato prekomerno posegal v pritožnikovo pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Začasno zavarovanje zahtevka naj bi obsegalo tudi premoženje, ki ga pritožnik kot samostojni podjetnik potrebuje za izvajanje dejavnosti nakupa in prodaje rabljenih vozil, zaradi česar naj bi mu bilo onemogočeno pridobivanje sredstev za preživljanje sebe in mame. Z izpodbijanim sklepom naj bi bile zato kršene tudi pritožnikove pravice iz 50. (pravica do socialne varnosti), 34. (pravica do osebnega dostojanstva in varnosti) in 53. člena Ustave (zakonska zveza in družina).
3. V postopku izdaje izpodbijanih sklepov naj bi sodišče kršilo tudi procesna jamstva iz 22., 25. in 29. člena Ustave. Pri odločanju o ugovoru oziroma o pritožbi naj preiskovalna sodnica in senat ne bi odgovorila na očitke glede neobstoja pogojev za začasno zavarovanje, glede nesorazmerja med višino očitane premoženjske koristi in vrednostjo zavarovanega premoženja ter glede onemogočanja pridobivanja sredstev za preživljanje. Pomanjkljivo naj bi se opredelila tudi do listinskih dokazov, predloženih v zvezi z navedenimi trditvami. Pravica pritožnika do enakega varstva pravic naj bi bila kršena tudi z odločitvijo preiskovalne sodnice, da o ugovoru ne odloči na naroku, oziroma s stališčem zunajobravnavnega senata, da je imel pritožnik zadostno možnost, da se o dejanskih in pravnih vidikih zadeve izjavi v ugovoru zoper sklep o začasnem zavarovanju in v pritožbi. Kršitev tretje alineje 29. člena Ustave, ki zagotavlja izvajanje dokazov v korist obrambe, pa naj bi bila storjena z zavrnitvijo predlogov za zaslišanje treh prič.
4. Ustavno sodišče je ustavno pritožbo s sklepom št. Up-6/14 z dne 3. 2. 2014 sprejelo v obravnavo na podlagi ocene, da gre za pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) je o sprejemu ustavne pritožbe v obravnavo obvestilo Okrožno sodišče v Kopru.
5. Ustavno sodišče je vpogledalo v spis Okrožnega sodišča v Kopru št. I K 59070/2013.

6. Veljavnost izpodbijanih sklepov o začasnem zavarovanju zahtevka za odvzem premoženjske koristi je v času odločanja o pritožnikovi ustavni pritožbi potekla. Ustavno sodišče praviloma šteje, da v primeru, ko izpodbijani akt v času odločanja ne velja več, ni izkazan pravni interes za odločanje Ustavnega sodišča. Zgolj ugotovitev kršitve človekove pravice, ne da bi bil izpodbijani posamični akt razveljavljen ali odpravljen (prvi odstavek 59. člena ZUstS), namreč praviloma ne spreminja pritožnikovega pravnega položaja. Vendar pa Ustavno sodišče odloča drugače, kadar gre za zadeve, v katerih je predmet ustavne pritožbe sodno odločanje o omejitvi osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave(1) ali sodno odločanje o stvarnih omejevalnih ukrepih v kazenskem postopku. Učinkovito varstvo človekovih pravic in temeljih svoboščin v teh primerih zahteva, da ima prizadeti možnost ustavnopravnega varstva tudi v primeru, ko izpodbijani sklep ni več veljaven.
7. Nihče ne sme obdržati premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega (prvi odstavek 74. člena Kazenskega zakonika, Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju KZ-1). To temeljno načelo kazenskega prava se uveljavlja z odvzemom protipravne premoženjske koristi. Glavni namen in cilj odvzema je vzpostavitev premoženjskega stanja, kakršno je obstajalo pred izvršitvijo kaznivega dejanja (status quo ante delictum).
8. Protipravno pridobljena premoženjska korist se odvzame s sodno odločbo, s katero je bilo ob pogojih, določenih v kazenskem zakoniku, ugotovljeno kaznivo dejanje, to je praviloma z obsodilno sodbo.(2) Zaradi nevarnosti, da bo obdolženec premoženjsko korist uporabil za nadaljnjo kriminalno dejavnost ali pa jo skril, odtujil, uničil ali drugače z njo razpolagal in tako onemogočil ali precej otežil njen odvzem po končanem kazenskem postopku, je že med kazenskim postopkom omogočeno začasno zavarovanje zahtevka za njen odvzem.(3) Gre torej za ukrep, s katerim se človekove pravice in temeljne svoboščine omejijo pred izrekom obsodilne sodbe, ko torej velja domneva nedolžnosti (27. člen Ustave).
9. Pogoji in postopek odreditve ter trajanja in prenehanja začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi so že bili predmet ustavnosodne presoje. Ustava sicer neposredno ne ureja tega ukrepa in tako ne določa neposredno vsebinskih pogojev za njegovo odreditev, vendar pa to ne pomeni, da iz Ustave ne izhajajo (vsebinska in postopkovna) merila, ki jim mora zadostiti zakonska ureditev, da ne bi bila v neskladju z Ustavo. V odločbi št. U-I-296/02 z dne 20. 5. 2004 (Uradni list RS, št. 68/04, in OdlUS XIII, 41) je Ustavno sodišče merila skladnosti tega ukrepa presojalo tako z vidika pravice do zasebne lastnine (33. člen Ustave) in pravice do socialne varnosti (50. člen Ustave) kot tudi z vidika procesnih jamstev, ki morajo biti zagotovljena v postopku njegove odreditve oziroma podaljšanja (22., 23., 25. člen Ustave), torej tistih, ki so ustavnopravno pomembni tudi v tej konkretni zadevi.(4)
10. Začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi najprej pomeni poseg v pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Pri presoji posega v to pravico na podlagi t. i. strogega testa sorazmernosti je Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-296/02 ugotovilo, da začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi zasleduje ustavno dopustna cilja, to je (i) preprečevanje kriminalne dejavnosti in (ii) zagotavljanje učinkovitega odvzema protipravne premoženjske koristi, ki naj prepreči nepravično obogatitev na protipraven način. Poleg tega je ocenilo, da sta na ravni zakona izpolnjena kriterija primernosti in nujnosti takega posega. V okviru presoje sorazmernosti ukrepa v ožjem smislu pa je med drugim sprejelo stališče,(5) da je stvarni obseg začasnega zavarovanja v razmerju do domnevno pridobljene premoženjske koristi ustavnoskladno omejen s tako razlago prvega odstavka 502. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 96. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 95/04 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju KZ),(6) po kateri mora začasno zavarovanje ustrezati ocenjeni vrednosti premoženjske koristi, ki naj bi bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega.
11. Jedro pritožnikovih očitkov z vidika pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave se nanaša na vprašanje sorazmernosti (proporcionalnosti) obsega odrejenega ukrepa glede na zasledovani cilj, to je odpravo nevarnosti, da očitane protipravno pridobljene premoženjske koristi po končanem kazenskem postopku (z morebitno obsodilno sodbo) ne bo mogoče več odvzeti. Pritožnik v zvezi s tem pravilno navaja, da je bil prvostopenjski sklep izdan v zavarovanje odvzema protipravne premoženjske koristi v višini 100.000 EUR, obsega pa prepoved odtujitve ali obremenitve dveh njegovih nepremičnin, več vozil in plovila. Sodišče se pri odreditvi začasnega zavarovanja v vprašanje sorazmerja med ocenjeno vrednostjo premoženjske koristi in vrednostjo zavarovanega premoženja ni posebej spuščalo, je pa med drugim ugotovilo, da posplošena tržna vrednost prve od zavarovanih nepremičnin znaša 160.156 EUR ter da je pritožnik drugo nepremičnino kupil na dražbi (v stečajnem postopku) po ceni 66.000 EUR, plovilo pa za 13.000 EUR. V ugovoru zoper navedeni sklep je pritožnik med drugim zatrjeval kršitev 33. člena Ustave in opozoril, da vrednost zavarovanih nepremičnin znatno presega znesek očitane protipravne premoženjske koristi. Te navedbe je ponovil tudi v pritožbi zoper sklep o zavrnitvi ugovora ter hkrati zatrjeval, da se sodišče do očitka kršitve 33. člena Ustave ni opredelilo ter da zato ni zadostilo zahtevam po obrazložitvi sodne odločbe in opredelitvi do pritožbenih navedb, izhajajočim iz 22. člena Ustave.
12. Načelo sorazmernosti ne zavezuje le zakonodajalca, temveč tudi sodišče pri razlagi in uporabi zakonskih določb, tako da mora slednje v vsakem primeru skrbno pretehtati, ali je zaradi varstva javne koristi oziroma pravic drugih dopustno poseči v določeno pravico in v kolikšnem obsegu.(7) Uporaba načela sorazmernosti pomeni, da je treba pred odreditvijo začasnega zavarovanja v vsakem primeru presoditi, ali je konkretno določen način zavarovanja(8) primeren in nujen za dosego ustavno dopustnega cilja ter ali je z njim v sorazmerju. Način zavarovanja je primeren in nujen, če je z njim mogoče doseči odpravo dejansko obstoječe nevarnosti za kasnejšo izvršitev odvzema protipravne premoženjske koristi oziroma dejansko obstoječe nevarnosti uporabe premoženjske koristi za nadaljnjo kriminalno dejavnost. Proporcionalnost ukrepa pa poleg ugotovitve ustrezne stopnje verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje (dokazni standard), in omejitve trajanja zavarovanja zagotavlja tudi omejitev obsega zavarovanja na vrednost, ki ustreza ocenjeni višini s konkretnim kaznivim dejanjem pridobljene protipravne premoženjske koristi. Glede na cilj ukrepa je torej nedopustno zavarovati več, kot bo (upoštevaje izid postopka) dopustno odvzeti.
13. Zakonski in dejanski temelj odreditve so sodišča dolžna obrazložiti tudi z vidika navedenih ustavnih meril ter se v zvezi s tem opredeliti do upoštevnih navedb in ugovorov stranke, saj sicer kršijo pravico iz 22. člena Ustave.(9) Pritožnik utemeljeno navaja, da niti preiskovalna sodnica niti senat nista sprejela obrazloženega stališča glede vprašanja, ali je odrejeni ukrep po obsegu sorazmeren očitani pridobljeni protipravni koristi, čeprav je to vprašanje v postopku konkretizirano uveljavljal in čeprav je za odločitev z vidika pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave (ustavno)pravno pomembno. Pritožnikove navedbe o obsegu zavarovanega premoženja se sicer opirajo na seštevek različnih vrednosti (posplošena tržna vrednost nepremičnine, cena na dražbi v stečaju), ki imajo z vidika možnosti za poplačilo zahtevka za odvzem premoženjske koristi lahko različen pomen, vendar pa je razkorak med to vsoto in ocenjeno višino pridobljene premoženjske koristi očiten. Z opustitvijo obrazložitve presoje sorazmernosti obsega posega v pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave) in z opustitvijo odgovora na pritožnikove ugovore je sodišče zato kršilo pravico iz 22. člena Ustave.
14. Začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi lahko pomeni tudi poseg v pravico do dostojanstva (34. člen Ustave) in pravico do socialne varnosti (prvi odstavek 50. člena Ustave) pa tudi varstva družine (53. člen Ustave). Po stališču odločbe št. U-I-296/02 (35. in 36. točka) te pravice sicer same po sebi ne preprečujejo odvzema celotne protipravno pridobljene premoženjske koristi, četudi je edino premoženje, ki ga posamezna oseba ima, in je od tega odvisno njeno preživljanje. Navedeno pa ne velja, ko gre za poseg v človekovo pravico pred pravnomočnim zaključkom kazenskega postopka oziroma ko še velja domneva nedolžnosti (27. člen Ustave). V tej fazi ukrep ni neomejen s premoženjskim stanjem osebe, zoper katero je uporabljen. Sodišče mora zato pri odločanju o predlogu za začasno zavarovanje ugotoviti, ali ima posameznik potrebna sredstva in možnosti za lastno preživljanje in za preživljanje oseb, ki jih je po zakonu dolžan preživljati (mednje sodijo tudi starši), ter mu v primeru, da jih nima, omogočiti razpolaganje s tolikšnim delom premoženja, kot je v ta namen potrebno.
15. Z izpodbijanimi sklepi je bilo začasno zavarovanje odrejeno na vsem pritožnikovem znanem premoženju, vključno z vozili, namenjenimi opravljanju dejavnosti, s katero si je kot samostojni podjetnik (sicer šele krajši čas) pridobival dohodek. Z vprašanjem, ali je s takim obsegom zavarovanja pritožniku onemogočeno preživljanje, se sodišče v sklepu o odreditvi ni ukvarjalo. Enako velja glede sklepa o ugovoru, pa čeprav je pritožnik v ugovoru med drugim navedel, da mu je z izpodbijanim sklepom onemogočeno opravljanje dejavnosti in da je zato ogroženo preživljanje njega in njegove mame, kateri je bil z odločbo centra za socialno delo postavljen za skrbnika. Enake navedbe je pritožnik ponovil tudi v pritožbi in hkrati uveljavljal kršitev 22. člena Ustave, ker se sodišče do teh očitkov v sklepu o ugovoru ni opredelilo. Zunajobravnavni senat na nobeno od teh navedb ni odgovoril. V izpodbijanih sklepih zato stališče glede ustavne skladnosti začasnega zavarovanja z vidika pritožnikovih pravic do dostojanstva, socialne varnosti in varstva družine ni bilo sprejeto.
16. Ustavno sodišče je že obrazložilo, da je sodišče na podlagi 22. člena Ustave dolžno navesti razloge, ki utemeljujejo pogoje za odreditev omejevalnih ukrepov v kazenskem postopku, ter se v zvezi s tem opredeliti tudi do upoštevnih navedb in ugovorov stranke (glej 13. točka obrazložitve te odločbe). Navedeno velja tudi glede omejitve obsega odrejenega začasnega zavarovanja s premoženjskim stanjem posameznika, ki temelji na človekovih pravicah iz 34., 50. in 53. člena Ustave. Pritožnik utemeljeno očita, da se niti preiskovalna sodnica niti zunajobravnavni senat do navedb v zvezi z njegovo (ne)možnostjo pridobivanja sredstev za lastno preživljanje in za preživljanje mame zaradi odreditve začasnega zavarovanja na celotnem njegovem premoženju nista opredelila in da sta zato kršila 22. člen Ustave.
17. Ustavno sodišče je glede na navedeno ugotovilo, da je bila v postopku izdaje izpodbijanih sklepov o začasnem zavarovanju zahtevka za odvzem premoženjske koristi kršena pravica iz 22. člena Ustave, ki (med drugim) zahteva obrazloženo sodno odločbo, in sicer v zvezi s pritožnikovimi pravicami iz 33., 34., 50. in 53. člena Ustave. Izpodbijani posamični akti ne veljajo več, gre pa za presojo ustavne skladnosti (stvarnega) omejevalnega ukrepa v kazenskem postopku, zato je Ustavno sodišče odločitev omejilo na ugotovitev navedenih kršitev človekovih pravic pritožnika. Drugih zatrjevanih kršitev Ustavno sodišče ni presojalo, ker glede na okoliščine primera ne gre za vprašanja, ki bi presegala pomen konkretne zadeve.

18. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 47. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS ter prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10 in 56/11) v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič - Horvat, dr. Ernest Petrič in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo s šestimi glasovi proti enemu. Proti je glasovala sodnica Klampfer.

(1) Odločba št. U-I-50/09, Up-260/09 z dne 18. 3. 2010 (Uradni list RS, št. 29/10, in OdlUS XIX, 2).

(2) Odvzem premoženjske koristi sme izreči sodišče v sodbi, s katero spozna obtoženca za krivega, v sklepu o sodnem opominu ali v sklepu o vzgojnem ukrepu ter v sklepu, s katerim izreče varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu in obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti (prvi odstavek 503. člena ZKP), ter s sklepom v posebnem postopku za odvzem premoženjske koristi (498.a člen ZKP).

(3) Prvi odstavek 502. člena ZKP. Pod pogoji iz drugega odstavka 502. člena ZKP je zavarovanje dopustno tudi v predkazenskem postopku.

(4) Pogoji za uporabo tega stvarnega omejevalnega ukrepa so bili na podlagi odločbe št. U-I-296/02 spremenjeni in dopolnjeni ter so zdaj določeni v 502. do 502.e členu ZKP.

(5) Točka 34 obrazložitve odločbe št. U-I-296/02. Ustavno sodišče je sicer najprej odločilo, da je bil ZKP v neskladju z Ustavo, ker kot pogoj za začasno zavarovanje ni določal dokaznega standarda oziroma stopnje verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, s katerim je bila protipravno pridobljena premoženjska korist. Neskladje z Ustavo je ugotovilo tudi glede trajanja ukrepa, ki z zakonom ni bilo izrecno določeno.

(6) Prvi odstavek 96. člena KZ je določal (zdaj enako določa prvi odstavek 75. člena KZ-1):
"Storilcu ali drugemu prejemniku koristi se odvzamejo denar, dragocenosti in vsaka druga premoženjska korist, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, če pa mu jih ni mogoče odvzeti, se mu odvzame premoženje, ki ustreza premoženjski koristi."

(7) Primerjaj tudi odločbo Ustavnega sodišča št. Up-128/03 z dne 27. 1. 2005 (Uradni list RS, št. 14/05, in OdlUS XIV, 33), 9. točka.

(8) Način zavarovanja se določi po prvem odstavku 502.b člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 271. člena, prvim odstavkom 272. člena in prvim odstavkom 273. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 93/07, 28/09, 51/10, 26/11 in 53/14 – ZIZ).

(9) Odločba št. U-I-275/10, Up-1507/10 z dne 19. 4. 2012 (Uradni list RS, št. 36/12), 11. točka, in številne druge.