Uradni list

Številka 40
Uradni list RS, št. 40/2014 z dne 3. 6. 2014
Uradni list

Uradni list RS, št. 40/2014 z dne 3. 6. 2014

Kazalo

1622. Sklep o začasnem zadržanju izvrševanja prvega odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah v delu, ki ne omogoča, da sodišče oprosti stranko plačila sodne takse za ugovor zoper sklep o izvršbi v celoti, ko stranka ne prejema denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa, pa bi bila s plačilom sodne takse občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani, stran 4268.

Številka: U-I-85/14-7
Datum: 22. 5. 2014
S K L E P
Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Višjega sodišča v Mariboru, na seji 22. maja 2014
s k l e n i l o:
1. Do končne odločitve Ustavnega sodišča se zadrži izvrševanje prvega odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 37/08, 97/10 in 63/13) v delu, ki ne omogoča, da sodišče oprosti stranko plačila sodne takse za ugovor zoper sklep o izvršbi v celoti, ko stranka ne prejema denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa, pa bi bila s plačilom sodne takse občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani.
2. Do končne odločitve Ustavnega sodišča se prekinejo postopki odločanja o predlogih za oprostitev plačila sodne takse za ugovor zoper sklep o izvršbi v primerih, ko stranka ne prejema denarno socialno pomoč na podlagi odločbe pristojnega organa.
3. Predlog za zadržanje izvrševanja drugega in tretjega odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah se zavrne.
O b r a z l o ž i t e v
A.
1. Višje sodišče v Mariboru vlaga zahtevo za oceno ustavnosti prvega, drugega in tretjega odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1). Nasprotuje zlasti prvemu odstavku 11. člena ZST-1, ki določa, da sodišče oprosti stranko plačila sodne takse v celoti, če stranka na podlagi odločbe pristojnega organa prejema denarno socialno pomoč po določbah zakona, ki ureja socialno varstvene prejemke, in zakona, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. Predlagatelj poudarja, da ZST-1 določa, da sodišče stranko, ki ni prejemnica denarne socialne pomoči po prvem odstavku navedenega člena, lahko le delno oprosti plačila taks (primerjaj drugi odstavek 11. člena ZST-1) ali odloži plačilo taks ali ji dovoli obročno plačilo (primerjaj tretji odstavek 11. člena ZST-1). Predlagatelj je pred vložitvijo zahteve prekinil postopek odločanja o pritožbi zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje v izvršilnem postopku zavrnilo predlog dolžnika za oprostitev takse za ugovor zoper sklep o izvršbi. Navaja, da bi pri odločanju moral uporabiti prvi, drugi in tretji odstavek 11. člena ZST-1, po katerih sodišče stranke, ki ni prejemnica denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa, ne sme oprostiti plačila sodnih taks v celoti, ampak jo lahko oprosti le delno oziroma ji odobri obročno plačilo ali odlog plačila, čeprav je stranka v takem socialnem (premoženjskem) položaju, da bi bila občutno zmanjšana njena sredstva za preživljanje tudi, če bi morala plačati sodno takso le v delu ali obročno. S tem naj bi zakonodajalec različno obravnaval posameznike pri uresničevanju pravice do učinkovitega sodnega varstva (prvi odstavek 23. člena Ustave), ne da bi za to obstajal razumno utemeljen razlog in ne da bi upošteval socialni položaj oseb, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogle uresničevati (kršitev načela socialne države iz 2. člena Ustave). Navedena neenaka obravnava naj bi bila podana tudi v zvezi s pravico do pravnega sredstva, ko je sodna taksa predpisana za pravno sredstvo. Zatrjevane protiustavnosti predlagatelj utemeljuje s tem, da je sodišče na podlagi prejšnje ureditve fizično osebo oprostilo plačila sodne takse, če bi bila s tem plačilom občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani. Pojasni, da se je v sodni praksi izoblikovalo ustaljeno stališče, da se pravni standard občutnega zmanjšanja sredstev smiselno presoja po merilih, ki jih določa Zakon o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 96/04 – uradno prečiščeno besedilo in 23/08 – v nadaljevanju ZBPP). Ta v drugem odstavku 13. člena določa domnevo, da stroškov postopka ne more plačati stranka, ki ima dohodke v višini 2-kratnika (ali manj) osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialno varstvene prejemke.(1) Kot navaja predlagatelj, je zakonodajalec v novi ureditvi polno oprostitev plačila sodne takse vezal na prejemanje denarne socialne pomoči, če stranka ni prejemnica denarne socialne pomoči pa celo pod to mejo. Predlagatelj zatrjuje, da je zakonodajalec z nižanjem meje za taksno oprostitev pod prag revščine in pogojevanjem upravičenosti do oprostitve sodne takse s prejemanjem socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa presegel polje diskrecije glede zakonske opredelitve načina uresničevanja pravice do sodnega varstva (prvi odstavek 23. člena Ustave) in pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave). S tem naj bi posegel v pravici socialno šibkejšega posameznika iz prvega odstavka 23. člena in 25. člena Ustave. Predlagatelj meni, da navedeni poseg ne prestane strogega testa sorazmernosti, ker zaostrovanje pogojev za oprostitev takse pod nivo praga revščine ni nujen ukrep, je pa tudi prekomeren. Neskladje z drugim odstavkom 14. člena Ustave utemeljuje s tem, da izpodbijane določbe glede taksne oprostitve različno obravnavajo tiste, ki izpolnjujejo pogoje za pridobitev socialne pomoči in so njeni prejemniki, in tiste, ki prav tako izpolnjujejo pogoje zanjo, a je niso uveljavljali. Čeprav so eni in drugi v bistveno enakem socialnem položaju, zlasti premoženjskem položaju, jih izpodbijana ureditev obravnava različno, za kar naj ne bi bil podan razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari. Predlagatelj Ustavnemu sodišče predlaga začasno zadržanje izpodbijanih določb. Zatrjuje, da izpodbijane določbe še poglabljajo stisko revnih posameznikov v obdobju zaostrenih razmer zaradi gospodarske krize. Dodatno zmanjšanje sredstev za preživljanje naj bi zanje imelo težko popravljive škodljive posledice. Na drugi strani naj bi država dosti lažje prenašala izpad plačila sodnih taks, ki jih predlagatelj ocenjuje kot relativno majhen prihodek, v delu, ki se nanaša na učinke poostrenih pogojev za taksno oprostitev. Predlaga, da se za čas začasnega zadržanja uporablja ureditev, ki je veljala pred Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 63/13 − ZST-1B), da torej sodno takso plača tisti, ki plačilo zmore brez občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje.
2. Državni zbor ni odgovoril na predlog za začasno zadržanje. Vlada pa ni podala mnenja o predlogu.
B.
3. Sodišče, ki pri odločanju meni, da je zakon ali del zakona, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, prekine postopek in z zahtevo začne postopek za oceno njegove ustavnosti (prvi odstavek 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS). Da zahteva sodišča zadosti tej procesni predpostavki, se mora torej nanašati na zakon, na katerega bi moralo sodišče opreti svojo odločitev. Postopek, ki ga je predlagatelj pred vložitvijo zahteve prekinil, je pritožbeni postopek odločanja zoper sklep o zavrnitvi oprostitve plačila sodne takse za ugovor v postopku izvršbe. To pomeni, da je predlagatelj upravičen izpodbijati prvi odstavek 11. člena ZST-1, ki določa, da sodišče stranko oprosti plačila sodne takse v celoti le, če stranka na podlagi odločbe pristojnega organa prejema denarno socialno pomoč po določbah zakona, ki ureja socialno varstvene prejemke, in zakona, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, kolikor se nanaša na oprostitev plačila sodne takse za ugovor zoper sklep o izvršbi. A contrario sodišče stranke, ki ne prejema denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa, ob izpolnjenih pogojih iz drugega in tretjega odstavka 11. člena ZST-1 le delno oprosti plačila sodne takse ali ji odobri obročno plačilo ali odloži plačilo sodne takse. Prvi odstavek 11. člena ZST-1 je tako v tesni povezavi z drugim in tretjim odstavkom 11. člena ZST-1. Predmet presoje, s tem pa tudi predloga za začasno zadržanje, je torej tisti del prvega odstavka 11. člena ZST-1 (v povezavi z drugim in tretjim odstavkom 11. člena ZST-1), ki dovoljuje oprostitev plačila sodne takse le, če je stranka prejemnik denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa, ter se nanaša na oprostitev plačila sodne takse za ugovor zoper sklep o izvršbi.
4. Po prvem odstavku 39. člena ZUstS sme Ustavno sodišče do končne odločitve v celoti ali delno zadržati izvršitev predpisa, če bi zaradi njegovega izvrševanja lahko nastale težko popravljive škodljive posledice. Kadar Ustavno sodišče odloča o začasnem zadržanju izvrševanja izpodbijanega predpisa, vselej tehta med škodljivimi posledicami, ki bi jih povzročilo izvrševanje protiustavnega predpisa, in škodljivimi posledicami, ki bi nastale, če se izpodbijane določbe ne bi izvrševale.
5. Ena od posledic izpodbijanega predpisa je zavrnitev tistih predlogov za oprostitev takse, ki so jih podale stranke, ki niso prejemnice denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa, pa bi bila s plačilom sodne takse občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani. To pomeni, da te stranke oprostitve sodne takse ne bodo mogle doseči. Če v roku iz drugega odstavka 29.b člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 93/07, 28/09, 51/10 in 26/11 – v nadaljevanju ZIZ) takse ne bodo plačale, bo zanje skladno s tretjim odstavkom 29.b člena ZIZ nastopila fikcija umika ugovora. Ker je rok za vložitev ugovora prekluziven (primerjaj tretji odstavek 9. člena ZIZ), dolžniki nimajo možnosti vložiti novega ugovora. Če bi se izkazalo, da je izpodbijana ureditev protiustavna, pa sklepov o zavrnitvi predloga za oprostitev plačila takse, upoštevaje 55.a člen ZUstS, z ustavno pritožbo ne bi bilo mogoče razveljaviti. Ustavna pritožba zoper odločitve o stroških postopka namreč skladno z drugo alinejo drugega odstavka 55.a člena ZUstS praviloma ni dovoljena.(2) O nedovoljeni ustavni pritožbi pa sme Ustavno sodišče odločati le v posebno utemeljenih primerih, ko gre za odločitev o pomembnem ustavnopravnem vprašanju, ki presega pomen konkretne zadeve. Ustavnopravno vprašanje izgubi tak pomen, ko ga Ustavno sodišče reši. Zato morebitne ustavne pritožbe zoper sklepe o zavrnitvi predlogov za oprostitev plačila takse za ugovor, vložene po odločitvi Ustavnega sodišča o predlagateljevi zahtevi, ne bi izpolnjevale pogojev za izjemno obravnavo.
6. Po presoji Ustavnega sodišča lahko torej z izvrševanjem izpodbijanega dela prvega odstavka 11. člena ZST-1 nastanejo posledice, ki jih ne bi bilo mogoče odpraviti. Državni zbor se o predlaganem začasnem zadržanju ni izjavil, Vlada pa tudi ni podala mnenja. Glede na navedeno je pretehtalo, da bi bile posledice izvrševanja predpisa hujše od tistih, ki jih bo za ustaljen procesni red in za pravico strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pomenilo časovno omejeno zadržanje njegovega izvrševanja. Zato je sklenilo do končne odločitve zadržati izvrševanje izpodbijanega dela prvega odstavka 11. člena ZST-1 (1. točka izreka).
7. Da bi Ustavno sodišče preprečilo nastanek težko popravljivih posledic, ne da bi obenem ustvarilo pravno praznino in s tem ogrozilo pravno varnost nepremožnih strank, je skladno s tretjim odstavkom 39. člena ZUstS določilo način izvršitve začasnega zadržanja izpodbijane norme (2. točka izreka). Do končne odločitve Ustavnega sodišča torej sodišča ne bodo smela odločati o predlogih za oprostitev plačila takse za ugovor zoper sklep o izvršbi v tistih primerih, ko so stranke podale predlog za oprostitev plačila sodne takse, čeprav ne prejemajo denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa. Postopki odločanja o teh predlogih so namreč od dneva objave sklepa Ustavnega sodišča do končne odločitve prekinjeni. Sodišča pa bodo na podlagi izpodbijanega prvega odstavka 11. člena ZST-1 še naprej odločala o tistih predlogih za oprostitev plačila sodne takse za ugovor, ki so jih vložile stranke, ki so prejemnice denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa.
8. Predlagatelj predlaga tudi zadržanje izvrševanja drugega in tretjega odstavka 11. člena ZST-1, ki urejata delno oprostitev plačila sodne takse, odobritev obročnega plačila in odložitev plačila sodne takse. Navedeni določbi sami neposredno ne urejata oprostitve sodne takse v celoti, ki je po mnenju predlagatelja ustavnopravno sporna. Zaradi izvrševanja drugega in tretjega odstavka 11. člena ZST-1 težko popravljive posledice tistim strankam, ki so podale vlogo za oprostitev plačila sodne takse v celoti, čeprav niso prejemnice denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa, ne morejo nastati že zaradi delnega zadržanja prvega odstavka 11. člena ZST-1. Ustavno sodišče je zato predlog za zadržanje izvrševanja drugega in tretjega odstavka 11. člena ZST-1 zavrnilo (3. točka izreka).
C.
9. Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi prvega, drugega in tretjega odstavka 39. člena ZUstS v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodnika dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, dr. Etelka Korpič - Horvat, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Sklep je sprejelo soglasno.
mag. Miroslav Mozetič l.r.
Predsednik
(1) Navaja, da je od 1. 8. 2013 določen minimalni dohodek v višini 265,22 EUR, torej je 2-kratnik 530,44 EUR.
(2) Glej npr. sklep U-I-112/12, Up-522/12 z dne 21. 6. 2012.