Uradni list

Številka 40
Uradni list RS, št. 40/2013 z dne 10. 5. 2013
Uradni list

Uradni list RS, št. 40/2013 z dne 10. 5. 2013

Kazalo

1563. Odločba o razveljavitvi četrtega odstavka 282. člena Zakona o pravdnem postopku in o zavrženju zahteve za oceno ustavnosti petega odstavka 282. člena Zakona o pravdnem postopku, stran 4873.

Številka: U-I-290/12-9
Datum: 25. 4. 2013
O D L O Č B A
Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Višjega sodišča v Ljubljani, na seji 25. aprila 2013
o d l o č i l o:
1. Četrti odstavek 282. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo in 45/08) se razveljavi.
2. Zahteva za oceno ustavnosti petega odstavka 282. člena Zakona o pravdnem postopku se zavrže.
O b r a z l o ž i t e v
A.
1. Višje sodišče v Ljubljani (v nadaljevanju predlagatelj) je vložilo zahtevo za oceno ustavnosti četrtega in petega odstavka 282. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Meni, da je pravilo, ki izhaja iz navedenih določb ZPP, v neskladju s pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Predlagatelj poudarja, da položaj tožnika, čigar tožba se šteje za umaknjeno, ne more biti boljši od položaja tožnika, čigar tožba je zavržena (utegne pa biti celo slabši). Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-74/12 z dne 13. 9. 2012 (Uradni list RS, št. 75/12), v kateri vidi precedenčno stališče, da ima sankcija zavrženja tožbe ob součinkovanju s togimi in kratkimi prekluzivnimi roki učinke posega v pravico do sodnega varstva. Predlagatelj navaja tudi odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-164/09 z dne 4. 2. 2010 (Uradni list RS, št. 12/10) in št. U-I-161/10 z dne 9. 12. 2010 (Uradni list RS, št. 107/10), iz katerih naj bi izhajalo, da niti sodba na podlagi izostanka niti sodba na podlagi fikcije odpovedi nista primerni sredstvi za doseganje koristnih učinkov učinkovitosti, hitrosti, ekonomičnosti in koncentracije postopka. Izpodbijana četrti in peti odstavek 282. člena ZPP naj bi posegala v človekovo pravico do sodnega varstva na način, ki ni niti nujen niti primeren za zagotovitev uresničitve načel koncentracije in hitrosti postopka. Zato naj ne bi mogla prestati testa sorazmernosti. Predlagatelj še dodaja, da je ob dejstvu, da je Ustavno sodišče že razveljavilo sankcije za izostanek s prvega naroka, ureditev, po kateri sodišča sankcionirajo le še izostanke z nadaljnjih narokov, v neskladju z načeloma koherentnosti in notranje povezanosti pravnega reda, ki naj bi bili sestavni del načela pravne države iz 2. člena Ustave. Izpodbijani določbi naj bi poleg tega sodišču puščali prosto polje za arbitrarno odločanje.
2. Državni zbor ni odgovoril na zahtevo.
B. – I.
3. Predlagatelj zahteva oceno ustavnosti četrtega in petega odstavka 282. člena ZPP. Pogoji, pod katerimi lahko sodišče kot predlagatelj začne postopek za oceno ustavnosti zakona pred Ustavnim sodiščem, so določeni v 156. členu Ustave in v 23. členu Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS). Sodišče lahko prekine postopek, ki ga vodi, in začne postopek pred Ustavnim sodiščem le, če oceni, da je zakonska določba, ki bi jo moralo uporabiti pri odločanju, protiustavna. Če ne gre za položaj, v katerem bi moralo sodišče pri odločanju uporabiti neko zakonsko določbo, niso izpolnjene procesne predpostavke za oceno njene ustavnosti.(1) V obravnavanem primeru je predlagatelj prekinil postopek odločanja o pritožbah obeh pravdnih strank zoper sklep, s katerim je Okrajno sodišče na podlagi četrtega odstavka 282. člena ZPP štelo, da je tožeča stranka tožbo umaknila, in je zato ustavilo pravdni postopek. Kot izhaja iz sklepa o prekinitvi pritožbenega postopka, je tožeča stranka v pritožbi sicer med drugim uveljavljala tudi to, da bi sodišče moralo izdati sodbo na podlagi stanja spisa, ker so bili za izdajo takšne sodbe izpolnjeni zakonski pogoji iz petega odstavka 282. člena ZPP. Vendar predlagatelj kljub temu ni niti hipotetično mogel priti v položaj, ko bi moral ta očitek (torej očitek, da peti odstavek 282. člena ZPP zmotno ni bil uporabljen) vsebinsko presojati. V primeru navzočnosti (le) ene stranke na naroku je namreč mogoče odločiti glede na stanje spisa le na predlog navzoče stranke. Zoper sklep, s katerim sodišče zavrne ta predlog, ni pritožbe (peti odstavek 282. člena ZPP). Ne le, da predlagatelj niti ni izkazal, da bi tožena stranka tak predlog dala – tudi če bi ga dala in bi bil zavrnjen, predlagatelj na drugi stopnji ne bi mogel preverjati in sanirati morebitne protipravne opustitve izdaje sodbe na podlagi stanja spisa.(2) To pomeni, da ne bi mogel uporabiti petega odstavka 282. člena ZPP. Procesne predpostavke za ustavnosodno presojo te določbe torej niso izpolnjene. Zato je Ustavno sodišče zahtevo v tem delu zavrglo (2. točka izreka). Procesne predpostavke za odločanje o zahtevi za oceno ustavnosti četrtega odstavka 282. člena ZPP pa so glede na navedeno izpolnjene in je Ustavno sodišče zato vsebinsko presojalo argumente zahteve v tem delu.
B. – II.
4. Izpodbijani četrti odstavek 282. člena ZPP določa, kako mora ravnati sodišče prve stopnje, če na poznejši narok (narok, ki ni poravnalni narok ali prvi narok za glavno obravnavo) pride le tožena stranka, tožeča stranka pa ne.(3) Če v takem primeru sodišče ne uporabi petega odstavka 282. člena ZPP in ne izda sodbe na podlagi stanja spisa,(4) se šteje, da je tožeča stranka tožbo umaknila, razen če se tožena stranka ne strinja z domnevo(5) umika tožbe. Neupravičeni izostanek (le) tožeče stranke s kakšnega od nadaljnjih narokov ima torej za posledico fikcijo umika tožbe in ustavitev pravdnega postopka, če tega ne prepreči tožena stranka z uspešnim predlogom za odločitev glede na stanje spisa ali z nasprotovanjem fikciji umika, ki ima za posledico vsebinsko odločanje o zahtevku, če ni za to kakšnih drugih procesnih ovir. Fikcije umika tožbe iz četrtega odstavka 282. člena ZPP ni mogoče izpodbijati.(6)
5. Fikcija umika tožbe sicer ne pomeni nujno, da tožeča stranka ne more več sodno zavarovati svojih materialnopravnih upravičenj.(7) Pravnomočen umik tožbe – tako kot njeno zavrženje – namreč ne pomeni meritorne odločitve o tožbenem zahtevku. Vendar ima četrti odstavek 282. člena ZPP v praksi v določenem številu primerov za tožečo stranko učinek, da zaradi njegove uporabe ne more nikoli več doseči vsebinske odločitve o tožbenem zahtevku, glede katerega se je na podlagi te določbe štelo, da je bila tožba umaknjena. V prvi vrsti gre za primere prekluzivnih rokov materialnega prava za vložitev tožbe v nekaterih civilnopravnih razmerjih,(8) zamude katerih ni mogoče sanirati s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje. Uporaba četrtega odstavka 282. člena ZPP ima v teh primerih pogosto za posledico, da tožečo stranko, ki bi želela po fikciji umika tožbe tožbo ponovno vložiti in na njeni podlagi vsebinsko zavarovati svoja materialna upravičenja, v tej nameri zaustavi potek prekluzivnega roka. Ta povzroči, da sodišče tožbo zavrže. Poleg tega lahko do okrnitve možnosti sodnega varstva tožnikovih pravic in pravnih interesov zaradi fikcije umika tožbe pripelje tudi potek zastaralnih rokov. Člen 367 OZ namreč s pravilom, da je bilo zastaranje pretrgano že s prvo tožbo, varuje le tožnike, katerih tožba je bila zavržena, če vložijo novo tožbo v treh mesecih od pravnomočnosti odločbe o zavrženju (prvi odstavek 367. člena OZ). To pravilo se ne nanaša na tožnike, ki tožbo umaknejo oziroma se na podlagi zakonske fikcije šteje, da je umaknjena – njihov položaj ureja prvi odstavek 366. člena OZ, ki določa, da se šteje, da zastaranje ni bilo pretrgano, če upnik umakne tožbo.(9) Ker je tako, so tožniki, ki (po tem, ko se je na podlagi izpodbijane določbe štelo, da je bila njihova prva tožba umaknjena) po izteku zastaralnega roka drugič vložijo tožbo, izpostavljeni nevarnosti ugovora zastaranja. Na njegovi podlagi sodišče tožbe sicer ne zavrže, pač pa izda zavrnilno sodbo – vendar brez polne vsebinske presoje in tehtanja argumentov pravdnih strank, saj je za tovrstno odločitev o zavrnitvi zahtevka pravno odločilno edino to, ali je že potekel zakoniti zastaralni rok, in se po tej ugotovitvi sodišče več ne ukvarja z vprašanjem, ali je tožbeni zahtevek sicer utemeljen.
6. Predlagatelj izpodbijani ureditvi med drugim očita, da posega v pravico tožeče stranke do sodnega varstva (prvi odstavek 23. člena Ustave). To je pravica vsakogar, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Pravica do sodnega varstva zagotavlja možnost predložitve zadeve sodišču, ki bo o zadevi v razumnem času vsebinsko (meritorno) odločilo, odločilo torej o tem, ali je tožbeni zahtevek po materialnem pravu utemeljen ali neutemeljen. Četrti odstavek 282. člena ZPP sam po sebi še ne omejuje človekove pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave oziroma ne posega vanjo. Umik tožbe namreč ni ovira za njeno ponovno vložitev. Vendar ima fikcija umika tožbe v praksi kljub temu učinke posega v navedeno človekovo pravico in jo je zato treba razumeti za takšen poseg. Četrti odstavek 282. člena ZPP namreč v součinkovanju s prekluzivnimi in zastaralnimi roki za vložitev tožb iz civilnopravnih razmerij v določenem številu primerov redno pripelje do trajne izgube možnosti meritorne odločitve o tožnikovih pravicah, obveznostih in pravnih interesih. V primeru zamude prekluzivnega roka namreč tožeča stranka meritorne odločitve niti formalno ni deležna. V primeru zamude zastaralnega roka pa sicer prejme formalno zavrnilno (meritorno) sodbo, ki pa vendarle ni rezultat »prave« in polne ter celovite presoje dejanskega in pravnega stanja zadeve, pač pa se osredotoči le na ozek izsek celotnega (hipotetično) pravno pomembnega abstraktnega dejanskega stanu – na potek zastaralnega roka. Takšno vsebinsko osiromašeno odločanje sodišč ni sojenje oziroma zagotavljanje sodnega varstva v polnem in dejanskem pomenu besede.(10)
7. Človekove pravice je mogoče omejiti le v primerih, ki jih izrecno določa Ustava, ali zaradi varstva pravic drugih (tretji odstavek 15. člena Ustave). Če je zakonodajalec zasledoval ustavno dopusten cilj in če je omejitev skladna z načeli pravne države (2. člen Ustave), in sicer s tistim izmed teh načel, ki prepoveduje prekomerne posege države (splošno načelo sorazmernosti), je po ustaljeni ustavnosodni presoji(11) omejitev človekove pravice dopustna.
8. Izpodbijano določbo je v ZPP uvedel 64. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 45/08 – v nadaljevanju ZPP-D). Iz zakonodajnega gradiva izhaja, da so temeljni cilji ZPP-D omogočiti kar najhitrejše zagotavljanje sodnega varstva pravic, ustvariti učinkovita orodja sodišča za zagotovitev koncentracije glavne obravnave kot enega izmed temeljnih instrumentov za zagotovitev pospešitve in ekonomičnosti postopka ter v zakonu v večji meri izpeljati načelo, da je tudi obveznost strank samih, da s skrbnim in odgovornim ravnanjem v postopku pripomorejo k temu cilju.(12) V tej zvezi naj bi bilo med drugim treba določiti oziroma postrožiti sankcije za izostanek strank z narokov in s tem zagotoviti večjo procesno disciplino strank v postopku oziroma omogočiti zaključek postopka na prvi stopnji tudi v primeru neudeležbe strank.(13) Po mnenju Ustavnega sodišča so navedeni cilji ustavno dopustni za omejitev človekove pravice tožeče stranke iz prvega odstavka 23. člena Ustave, saj so vsebinsko povezani z varstvom iste človekove pravice tožene stranke, zlasti v njenem vidiku sojenja brez nepotrebnega odlašanja.
9. Ker presojani poseg v pravico do sodnega varstva tožečih strank sledi ustavno dopustnemu cilju in s tega vidika ni nedopusten, je treba oceniti še, ali je izpodbijana ureditev v skladu s splošnim načelom sorazmernosti. V okviru navedenega testa Ustavno sodišče med drugim presoja, ali je teža posledic ocenjevanega posega v prizadeto človekovo pravico sorazmerna vrednosti zasledovanega cilja oziroma koristim, ki bodo zaradi posega nastale. Tožečo stranko, na zahtevo katere je bil pravdni postopek uveden, zaradi narave njenega položaja obveznost pripomoči k hitrejšemu in učinkovitejšemu zaključku postopka bremeni močneje kot toženo stranko. To vrednostno izhodišče je lahko temelj za oceno ustavne upravičenosti relativno intenzivnejših posegov v njene človekove pravice za namen zagotavljanja procesne discipline.(14) Vendar je pri tehtanju pozitivnih učinkov četrtega odstavka 282. člena ZPP treba upoštevati, da ob pravilnem vodenju sodnega postopka ti ne morejo biti veliki. Pri opredeljevanju teže pozitivnih učinkov namreč ni mogoče upoštevati morebitnega dejanskega skrajšanja postopkov zaradi fikcij umika tožbe ter posledičnega pogostega poteka prekluzivnih in zastaralnih rokov, kar v končni posledici pripelje do skrajšanja postopkov in večje statistične učinkovitosti in razbremenitve sodišč. Bistvo in smoter sankcij za izostanek z naroka namreč ni v tem, da se sodiščem omogoči »rešiti« zadeve brez vsebinskega odločanja ali s »komaj kakšnim« vsebinskim odločanjem (pri zastaranju), pač pa je cilj procesnih pospešitvenih ukrepov zagotoviti hitro, ekonomično in učinkovito potekanje sodnih postopkov ob hkratnem spoštovanju ustavnih jamstev poštenega postopka iz 22. člena Ustave, katerih cilj je ustvariti pogoje za izdajo pravilne in zakonite vsebinske odločitve o zahtevku.(15) Pozitivni vpliv izpodbijane določbe, ki ga sme upoštevati Ustavno sodišče, je tako kvečjemu v njenem preventivnem učinkovanju, ki z grožnjo fikcije umika tožbe prisili tožeče stranke in njihove pooblaščence, da se udeležujejo tudi poznejših narokov za glavno obravnavo in tam s sodelovanjem pri izvajanju dokazov in nudenjem ustreznih pojasnil pripomorejo k učinkovitemu teku pravdnega postopka. Vendar je Ustavno sodišče v dosedanji ustavnosodni presoji že izpostavilo, da sankcioniranje tožeče stranke zaradi neudeležbe na naroku ne more bistveno pripomoči k hitremu in učinkovitemu zaključku postopka, ker lahko sodišče, kljub njenemu izostanku z naroka, narok opravi ter ob polnem upoštevanju pravil o trditvenem in dokaznem bremenu odloči o zahtevku.(16) V obravnavanem primeru, kjer gre za sankcioniranje neudeležbe tožeče stranke na enem od naslednjih narokov, je morebitni pozitivni učinek na doseganje zakonodajalčevih ciljev lahko v povprečju le še sorazmerno nižji, saj naj bi bil okvir spora dokončno začrtan in vsa glavna vprašanja razjasnjena že na prvem naroku za glavno obravnavo.
10. Po drugi strani so negativni učinki četrtega odstavka 282. člena ZPP razmeroma veliki. Fikcija umika tožbe v součinkovanju s pravili o prekluzivnih in zastaralnih rokih lahko pripelje do trajne in nepopravljive izgube (polnega in vsebinskega) sodnega varstva številnih pravic v široki paleti civilnopravnih razmerij. Prekluzivni roki so določeni tudi v nekaterih izjemno občutljivih pravnih razmerjih,(17) zastaralni roki pa so značilni za praktično vse obligacijske pravice. Ob upoštevanju izjemno majhnih koristi izpodbijane določbe Ustavno sodišče ugotavlja, da izpodbijana zakonska ureditev prekomerno posega v pravico tožečih strank iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Zato je Ustavno sodišče četrti odstavek 282. člena ZPP razveljavilo (1. točka izreka). Glede na to se ni opredelilo do drugih očitkov predlagatelja.
C.
11. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 43. člena in prvega odstavka 25. člena ZUstS ter druge alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10 in 56/11) v sestavi: predsednik dr. Ernest Petrič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič - Horvat, mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Prvo točko izreka je sprejelo s petimi glasovi proti trem. Proti so glasovali sodnici Klampfer in Pogačar ter sodnik Mozetič. Drugo točko izreka je sprejelo soglasno.
dr. Ernest Petrič
Predsednik
 
Zanj
 
mag. Miroslav Mozetič l.r.
Podpredsednik
(1) Glej npr. sklep Ustavnega sodišča št. U-I-216/07 z dne 4. 10. 2007 (Uradni list RS, št. 99/07, in OdlUS XVI, 75).

(2) V konkretnem primeru, kot je vidno iz predloženega gradiva, celo na podlagi pritožbe z naroka izostale tožeče stranke, torej tiste, ki v dani situaciji sploh ni mogla predlagati odločitve glede na stanje spisa.

(3) Sankcijo za izostanek z naroka iz četrtega odstavka 282. člena ZPP je poleg tega mogoče uporabiti le pod pogoji iz šestega in sedmega odstavka 282. člena ZPP, ki zadevajo pravilno vabljenje tožeče stranke in neobstoj upravičenih razlogov za izostanek z naroka.

(4) Kar lahko stori le, če tožena stranka tako predlaga in so za to izpolnjeni tudi drugi zakonski pogoji.

(5) ZPP uporablja besedo »domneva«. Vendar gre v tem primeru dejansko za pravno fikcijo, ko se šteje, da je resnično nekaj, za kar se ve, da ni resnično. Zato Ustavno sodišče v nadaljevanju uporablja besedo »fikcija«.

(6) Sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 3729/2011 z dne 18. 4. 2012.

(7) Tako Ustavno sodišče že v odločbi št. U-I-322/11 z dne 24. 5. 2012 (Uradni list RS, št. 43/12).

(8) V Obligacijskem zakoniku (Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju OZ) in tudi v Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 69/04 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZZZDR) so urejeni nekateri prekluzivni roki. Rok tridesetih dni, ki ga ima na voljo sopogodbenik poslovno nesposobne osebe, ki ni vedel za njeno poslovno nesposobnost, da odstopi od pogodbe, ki jo je sklenil z njo brez dovoljenja njenega zakonitega zastopnika, in ki začne teči z dnem, ko sopogodbenik izve za poslovno nesposobnost druge stranke, je prekluziven (42. člen OZ). Pravica zahtevati razveljavitev izpodbojne pogodbe je vezana na subjektivni prekluzivni rok enega leta oziroma na objektivni prekluzivni rok treh let (99. člen OZ). Če je prizadeta predkupna pravica, lahko upravičenec znotraj prekluzivnega roka šestih mesecev, šteto od dne, ko je zvedel za prodajno pogodbo, zahteva, da se pogodba razveljavi in stvar pod enakimi pogoji proda njemu (prvi odstavek 512. člena ZPP). Prekluzivne narave je tudi šestmesečni rok, v katerem lahko stranki predpogodbe sodno zahtevata sklenitev glavne pogodbe (33. člen OZ). Na posebej občutljivem področju družinskih razmerij so nekatere od tožb na ugotavljanje ali izpodbijanje očetovstva vezane na prekluzivne roke (glej npr. drugi odstavek 90. člena in drugi odstavek 96. člena ZZZDR).

(9) Vrhovno sodišče je v sodbi št. II Ips 366/2008 z dne 4. 2. 2010 pojasnilo, da za uporabo prvega odstavka 366. člena OZ ni pomembno, ali je tožnik sam umaknil tožbo ali pa je nastopila pravna fikcija umika. V vsakem primeru uporaba prvega odstavka 367. člena OZ ne pride v poštev, saj procesnega položaja umika tožbe ni mogoče enačiti s procesnim položajem zavrženja tožbe.

(10) Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-161/10 že odločilo, da prvi odstavek 23. člena Ustave zahteva tako ureditev pravdnega postopka, ki pravdnemu sodišču na prvi stopnji ne jemlje ali nesorazmerno omejuje pooblastil za tisto, kar je po naravi stvari bistvo vsakega pravnega odločanja: ugotavljanje (materialno in procesno) pravno pomembnih dejstev, uporaba materialnega in procesnega prava glede na ta dejstva ter šele nato izrekanje pravne posledice. To pomeni zahtevo, naj bodo sodni postopki tako urejeni, da bodo zagotavljali varstvo pravim nosilcem civilnih pravic. Pravno pravilo, ki v nasprotju s tem kot sankcijo za procesno ravnanje stranke določa avtomatično odločanje o utemeljenosti zahtevka, ne glede na dejansko in pravno stanje zadeve, pomeni poseg v pravico do poštenega postopka.

(11) Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-18/02 z dne 24. 10. 2003 (Uradni list RS, št. 108/03, in OdlUS XII, 86), 25. točka obrazložitve.

(12) Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – prva obravnava (Poročevalec DZ, št. 21/08, str. 2).

(13) Prav tam, str. 16.

(14) Ustavno sodišče tako že v odločbi št. U-I-161/10.

(15) Primerjaj z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-322/11.

(16) Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-161/10.

(17) Glej opombo št. 8 te odločbe.