Datum: 5. 7. 2012

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Sabine Dupljak, Maribor, ki jo zastopa Bojan Grubar, odvetnik v Mariboru, na seji 5. julija 2012

Sklep Višjega sodišča v Mariboru št. I Kp 33286/2011 z dne 25. 5. 2012 se razveljavi in zadeva se vrne Višjemu sodišču v Mariboru v novo odločanje.

1. Pritožnica izpodbija pravnomočen sklep, s katerim je sodišče na podlagi evropskega naloga za prijetje in predajo ter določb Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami EU (Uradni list RS, št. 102/07 – v nadaljevanju ZSKZDČEU) dovolilo njeno predajo Italijanski republiki zaradi izvršitve zaporne kazni 5 let, 10 mesecev in 12 dni. Okrožno sodišče v Mariboru je z izpodbijanim sklepom št. I Ks 33286/2011 z dne 17. 5. 2012 dovolilo pritožničino predajo, Višje sodišče pa je s sklepom št. I Kp 33286/2011 z dne 25. 5. 2012 takšno odločitev potrdilo.
2. Pritožnica zatrjuje kršitev 22., 34., 47., 53. in 56. člena Ustave, 9. in 10. člena v povezavi s 3. členom Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah (Uradni list SFRJ, št. 15/90, Akt o notifikaciji nasledstva glede konvencij Organizacije združenih narodov in konvencij, sprejetih v Mednarodni agenciji za atomsko energijo, Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92 – KOP), 8. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) ter 7. člena Listine EU o temeljnih pravicah (UL C 83, 30. 3. 2010, str. 389–403). Navaja, da bi ji s predajo Italijanski republiki onemogočili izvajanje stikov z njeno mladoletno hčerko do te mere, da stiki ne bi bili samo oteženi, temveč popolnoma pretrgani, kar naj bi pomenilo očitno kršitev pravice do družinskega življenja iz drugega odstavka 8. člena EKČP ter 53. in 56. člena Ustave. Poleg tega naj bi v postopku odločanja o predaji podala zahtevo, da bi kazen prestajala v Republiki Sloveniji, saj da je slovenska državljanka s stalnim prebivališčem v Mariboru, prijavljena na Zavodu za zaposlovanje in prejemnica denarne socialne pomoči, s čimer bi ji omogočili tudi vzdrževanje stikov s hčerko. Pritožnica zatrjuje, da je Višje sodišče napačno štelo, da je bila takšna zahteva preklicana in da naj zato prvi stopnji o tem sploh ne bi bilo potrebno odločati.
3. Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-572/12 z dne 15. 6. 2012 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo in odločilo, da se do končne odločitve Ustavnega sodišča zadrži izvršitev izpodbijanih sklepov. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče o sprejemu ustavne pritožbe obvestilo Višje sodišče v Mariboru in Okrožno sodišče v Mariboru.
4. V postopku odločanja o ustavni pritožbi je Ustavno sodišče vpogledalo v spis Okrožnega sodišča v Mariboru št. III Kpd 33286/2011.

5. Pritožnica trdi, da ji je bila z izpodbijanima sklepoma kršena pravica do družinskega življenja, varovana z 8. členom EKČP, ker je zaradi stikov z mladoletnim otrokom zahtevala prestajanje kazni zapora v Republiki Sloveniji, sodišči pa naj bi napačno šteli, da je svojo zahtevo preklicala s tem, ko je preklicala svoj prejšnji zagovor. Pritožbeno sodišče je na tej podlagi štelo za neupoštevno zatrjevanje pritožnice v smeri navedene zahteve. Za odločitev o tem, ali pomeni pravnomočna odločitev sodišč o predaji pritožnice Italijanski republiki zaradi prestajanja kazni zapora, nesorazmerno omejevanje pravice do družinskega življenja, varovane tako z 8. členom EKČP kot tudi s 53., 54. in 56. členom Ustave,(1) je zato najprej treba presoditi, ali stališče Višjega sodišča, da je pritožnica s tem, ko je preklicala svoj zagovor, preklicala tudi svojo zahtevo za prestajanje kazni zapora v Republiki Sloveniji, krši njeno pravico do izjave iz 22. člena Ustave.
6. Ustava v 22. členu vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Bistvena vsebina pravice iz 22. člena Ustave je v tem, da posamezniku zagotavlja možnost, da se udeležuje postopka, v katerem se odloča o njegovi pravici, ter možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembni za odločitev o njegovi pravici.(2) Pravica do izjave še posebej pridobi na ustavnopravni teži, kadar je od nje odvisno spoštovanje človekove pravice, v tem primeru pravice do družinskega življenja.
7. Italijanski organi pregona so izdali evropski nalog za prijetje in predajo pritožnice zaradi izvršitve zaporne kazni. V postopku odločanja o predaji na podlagi določb ZSKZDČEU je bila pritožnica zaslišana trikrat; na prvem naroku 14. 2. 2012 je najprej podala svoj zagovor, izvedel pa se je tudi narok za odločanje o predaji. V okviru slednjega je pritožnica izjavila, da se ne strinja s predajo, zagovornik pa je najprej ugovarjal zastaranje izvršitve kazni, podrejeno je predlagal, naj se iz Italijanske republike pridobijo zagotovila, da bo pritožnici omogočena obnova postopka, ker naj bi bila sojena v nenavzočnosti, za primer, če pritožnica v postopku obnove ne bi bila uspešna, pa izjavlja, da želi kazen prestajati v Republiki Sloveniji, zaradi česar obstoji zadržek za zavrnitev predaje v skladu s 3. točko 10. člena ZSKZDČEU. Na drugi narok 19. 4. 2012 je pritožnica prišla z novim zagovornikom, svoj zagovor z dne 14. 2. 2012 pa je v celoti preklicala. Na zadnjem naroku 15. 5. 2012 je pritožnica ponovno izjavila, da ne soglaša z izročitvijo Italijanski republiki.
8. Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 17. 5. 2012 dovolilo predajo pritožnice, ki je v pritožbi zoper sklep nato zatrjevala, da je sodišče povsem spregledalo njeno izjavo, da želi prestajati kazen v Republiki Sloveniji, in da sklep nima nobenih razlogov o navedenem. Višje sodišče je odločitev sodišča prve stopnje potrdilo, pri čemer je glede te izjave pritožnice zapisalo, da je pritožnica svojo izjavo na naroku 14. 2. 2012 najprej podala pogojno, na naroku 19. 4. 2012 pa je nato svoj zagovor v celoti preklicala in s tem tudi navedeno izjavo. Zato sodišče prve stopnje ni bilo dolžno presojati »pogrešanega« in tudi ne navajati dejstev o tem.
9. Iz spisa Okrožnega sodišča v Mariboru izhaja, da je zapisnik o zaslišanju pritožnice z dne 14. 2. 2012 razdeljen na dva dela. V prvem delu zapisnika je pritožnica podala svoj zagovor, na koncu pa so ga podpisali vsi navzoči. Po podpisu prvega dela zapisnika je sodišče začelo narok za odločitev o predaji zahtevane osebe, v okviru katerega so se obravnavala vprašanja, povezana s pogoji za predajo pritožnice Italijanski republiki, na koncu pa so se ponovno podpisali vsi, ki so bili na naroku navzoči. Zagovornik pritožnice je izjavo, da želi pritožnica v primeru neuspeha z obnovo postopka kazen prestajati v Republiki Sloveniji, podal v okviru naroka za odločitev o predaji z namenom, da bi pritožnica na ta način zavarovala svojo pravico do družinskega življenja oziroma da bi lahko ohranila stike s svojo mladoletno hčerko. Navedena izjava je jasno ločena od zagovora pritožnice in tako ne drži, da je pritožnica s preklicem zagovora 19. 4. 2012 preklicala tudi svojo izjavo, da želi kazen prestajati v Republiki Sloveniji. S tem, ko Višje sodišče takšne izjave sploh ni upoštevalo, ker je napačno štelo, da jo je pritožnica preklicala skupaj z zagovorom, je pritožnico prikrajšalo za njeno pravico do izjave iz 22. člena Ustave. Ker je sodišče napačno presodilo, da takšna izjava ne obstaja več, se do dopustnosti posega v pravico do stikov z mladoletnim otrokom pritožnice, varovano tako z Ustavo kot z EKČP, sploh ni opredelilo.
10. Glede na ugotovljeno kršitev je Ustavno sodišče izpodbijani sklep Višjega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo v novo odločanje Višjemu sodišču v Mariboru. To bo moralo presoditi vse razloge, ki jih pritožnica uveljavlja zoper odločitev, da se dovoli njena predaja Italijanski republiki, vključno z njeno zahtevo po prestajanju kazni v Republiki Sloveniji zaradi spoštovanja pravice do družinskega življenja. Ker je Ustavno sodišče ustavni pritožbi ugodilo že iz navedenih razlogov, drugih zatrjevanih kršitev ni presojalo.

11. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS in prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10 in 56/11) v sestavi: podpredsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodnika dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, dr. Etelka Korpič - Horvat, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.

(1) Tako odločba Ustavnega sodišča št. Up-690/10 z dne 10. 5. 2012 (Uradni list RS, št. 42/12).
(2) Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-741/06 z dne 18. 6. 2009 (Uradni list RS, št. 57/2009).