Uradni list

Številka 48
Uradni list RS, št. 48/2010 z dne 14. 6. 2010
Uradni list

Uradni list RS, št. 48/2010 z dne 14. 6. 2010

Kazalo

2469. Odločba o zavrnitvi ustavne pritožbe, stran 7050.

Številka: Up-2113/08-29
Datum: 13. 5. 2010
O D L O Č B A
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi družbe Grupa Zastava vozila, a. d. – u restrukturiranju, Republika Srbija, ki jo zastopa Mirjana Kranjčevič, odvetnica v Ljubljani, na seji 13. maja 2010
o d l o č i l o:
Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. III Ips 65/2007 z dne 22. 4. 2008 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cpg 381/2005 z dne 7. 11. 2006 se zavrne.
O b r a z l o ž i t e v
A.
1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbe, ki sta jo 5. 10. 1996 sklenili pritožnica družba Zastava, Kragujevac (tožena stranka v gospodarskem sporu), in družba PS ZA AVTO, d. o. o., Ljubljana, v obliki notarskega zapisa. Njen predmet so bila medsebojna pravna razmerja pravnih prednikov o skupnih vlaganjih v gradnjo servisno-prodajnega objekta na Viču. Po pritožbi je Višje sodišče sodbo spremenilo tako, da je na podlagi tretjega odstavka 50. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 55/92 in nasl. – v nadaljevanju ZLPP) ugotovilo, da je pogodba nična. Ugotovilo je namreč, da je bil pravni prednik tožeče stranke v času sklepanja pogodbe v družbeni lastnini, družbeni pravobranilec samoupravljanja pa je začel postopek iz drugega odstavka 50. člena ZLPP, tj. postopek za razveljavitev ali ugotovitev ničnosti posameznih ravnanj zaradi oškodovanja družbene lastnine po 48. členu ZLPP. To odločitev je potrdilo Vrhovno sodišče, revizijo pritožnice pa zavrnilo.
2. Pritožnica uveljavlja kršitev 14., 22., 23., 33. in 68. člena Ustave. Navaja, da je uveljavljala že v tožbi, nato pa še v reviziji, da je med postopkom Slovenija ratificirala Sporazum o vprašanjih nasledstva (Uradni list RS, št. 71/02, MP, št. 20/02 – v nadaljevanju MSVN). Ta v prvem odstavku 1. člena Priloge A določa, da so zasebno premoženje in pridobljene pravice oseb SFRJ vključeni v ureditev v Prilogi G. V 2. členu Priloge G je določeno, da pravice do premičnega in nepremičnega premoženja, ki je v državi naslednici in do katerega so bili upravičeni državljani ali druge pravne osebe SFRJ na dan 31. 12. 1990, ta država priznava, varuje in ponovno vzpostavlja v skladu s sprejetimi standardi in normami mednarodnega prava, ne glede na narodnost, državljanstvo, začasno ali stalno prebivališče teh oseb. Pritožnica navaja, da se niti Višje niti Vrhovno sodišče nista opredelili do MSVN. Iz obrazložitve Vrhovnega sodišča pa naj ne bi bilo niti jasno, ali se je to sodišče seznanilo z njenimi argumenti, saj iz obrazložitve, da »je sodišče odgovorilo na revizijske navedbe, ki so odločilnega pomena,« tega ni mogoče sklepati. Po mnenju pritožnice je vprašanje, ali je treba uporabiti oziroma upoštevati MSVN, bistveno.
3. Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-2113/08 z dne 24. 2. 2009 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. O sprejeti ustavni pritožbi je bilo na podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS) obveščeno Vrhovno sodišče. V skladu z drugim odstavkom 56. člena ZUstS je bila ustavna pritožba poslana nasprotni udeleženki iz gospodarskega spora, ki je nanjo odgovorila. Ustavnemu sodišču predlaga, naj ustavno pritožbo zavrne, ker naj bi bila ta nesklepčna oziroma neutemeljena. Po mnenju nasprotne udeleženke pravice do enakega varstva pravic ni mogoče kršiti z neutemeljeno zavrnitvijo tožbenega zahtevka. Pritožnici prav tako očita, da poskuša z zatrjevanjem kršitve procesnega jamstva vnesti v ustavno presojo vprašanje materialnopravne pravilnosti odločitve. Prav tako meni, da je ustavna pritožba nesklepčna v delu, v katerem zatrjuje kršitev 33. člena Ustave. Vsaka odločitev v premoženjskopravni zadevi naj bi prizadela premoženje stranke, vendar naj to ne bi omogočalo instančne presoje odločitve sodišča. Iz zatrjevanj pritožnice naj ne bi bilo niti razvidno niti razumljivo, s čim naj bi bila kršena pravica iz 68. člena Ustave.
4. V odgovoru na navedbe nasprotne udeleženke pritožnica vztraja, da sta sodišči spregledali njeno navedbo, da je treba upoštevati določbe MSVN, ki je kot mednarodna pogodba v hierarhiji pravnih aktov nad vsem materialnim pravom, torej tudi nad 50. členom ZLPP. Nasprotni udeleženki pa očita, da želi doseči pravno stališče Ustavnega sodišča o vprašanjih, ki so se kot sporna obravnavala pred sodiščem prve stopnje.
B.
5. Pritožnica zatrjuje, da je njeno sklicevanje na MSVN tako v postopku pred sodiščem prve stopnje kot tudi v reviziji spregledalo tako Višje kot tudi Vrhovno sodišče. Zato sta obe sodbi neobrazloženi in ji je bila kršena pravica iz 22. člena Ustave.
6. Del pravice do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave je tudi pravica do kontradiktornega postopka, v katerem mora biti vsaki stranki zagotovljena pravica do izjavljanja. Tej pravici stranke pa ustreza obveznost sodišča, da se z navedbami stranke seznani ter da se, kolikor so dopustne in za odločitev v zadevi bistvene, do njih v obrazložitvi svoje odločbe tudi opredeli. To ne velja le za dejanske navedbe, temveč tudi za pravno podlago spora oziroma pravna vprašanja.(1) Ne glede na pravilo, da sodišče pravo pozna po uradni dolžnosti (iura novit curia), se torej pravica do izjavljanja in njej odgovarjajoča obveznost sodišča nanašata tudi na pravna vprašanja.(2) Vendar pa je treba upoštevati, da sodišče ni dolžno posebej odgovarjati na vsak pravni argument stranke, temveč se je dolžno opredeliti vsaj do nosilnih pravnih naziranj stranke, ki so dovolj argumentirana, ki niso očitno neutemeljena in ki so za odločitev v zadevi po razumni presoji sodišča pravno odločilna.(3)
7. Višje in Vrhovno sodišče sta si enotni v stališču, da je družbeni pravobranilec samoupravljanja začel postopek iz drugega odstavka 50. člena ZLPP še preden je bila sklenjena sporna pogodba med strankama gospodarskega spora in da je, ker gre za razpolaganje večje vrednosti v skladu s tretjim odstavkom 50. člena ZLPP, pri čemer je pravno nepomembno, ali je podano oškodovanje družbene lastnine ali ne, pogodba nična. Ob takšnem materialnopravnem izhodišču pritožničino sklicevanje na MSVN ni pravno odločilno, saj drugi odstavek 2. člena Priloge G določa le, da se vse pogodbe, ki so jih državljani ali druge pravne osebe SFRJ sklenili od 31. 12. 1990 dalje, vključno s tistimi, ki so jih sklenila javna podjetja, spoštujejo po načelu nediskriminacije in da države naslednice poskrbijo za izpolnjevanje obveznosti po teh pogodbah, če je razpad SFRJ preprečil uresničevanje teh pogodb. Spoštovanje pogodb po načelu nediskriminacije pomeni le, da morajo za pogodbo in njeno veljavnost veljati enaki kriteriji ne glede na državljanstvo pogodbenih strank, ne pa, da imajo pogodbe absolutno veljavo ne glede na kogentne določbe o neveljavnosti pogodb po pravu, po katerem se presoja sklenjena pogodba. Vrhovno sodišče pa je v obrazložitvi pojasnilo, da je odgovorilo na vse revizijske navedbe, ki so odločilnega pomena za odločitev. Ker torej pritožničino sklicevanje na MSVN ni pravno odločilno za odločitev, sodišča pa niso dolžna odgovarjati na vse navedbe strank, pritožnici ni bila kršena pravica iz 22. člena Ustave.
8. Pritožnica zatrjuje tudi kršitev 23., 33. in 68. člena Ustave. Kršitve 23. člena Ustave pritožnica ni utemeljila, zato je Ustavno sodišče ne more preizkusiti. Kršitvi 33. in 68. člena Ustave pa pritožnica utemeljuje na enak način kot kršitev 22. člena Ustave, tj. da se sodišči nista opredelili do njenega sklicevanja na MSVN. Meni namreč, da bi opredelitev do MSVN povzročila drugačno odločitev sodišč, s tem pa ne bi bilo poseženo v njeno premoženjskopravno stanje. Ustavno sodišče je že večkrat pojasnilo, da očitek o domnevni nepravilnosti sodne odločbe, ki posega v premoženjskopravni položaj pritožnice, sam po sebi ne izkazuje kršitve te pravice. Kršitev bi bila podana le v primeru, če bi sodišče svojo odločitev oprlo na kakšno pravno stališče, ki bi bilo z vidika pravice do zasebne lastnine nesprejemljivo. Da bi bilo v izpodbijanih sodbah takšno pravno stališče, pa pritožnica ne zatrjuje.
9. Ker ustavna pritožba ni utemeljena, jo je Ustavno sodišče zavrnilo.
C.
10. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačar, mag. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo s petimi glasovi proti trem. Proti so glasovali sodnici Krisper Kramberger in Sovdat ter sodnik Zobec. Odklonilno ločeno mnenje je dal sodnik Zobec.
Jože Tratnik l.r.
Predsednik
(1) Tako prvič že v odločbi Ustavnega sodišča št. Up-39/95 z dne 16. 1. 1997 (OdlUS VI, 71). Glej tudi odločbi Ustavnega sodišča št. Up-373/97 z dne 22. 2. 2001 (Uradni list RS, št. 19/01, in OdlUS X, 108) in št. Up-728/08 z dne 26. 3. 2009 (Uradni list RS, št. 28/09).
(2) Glej odločbo št. Up-373/97, 9. tč. obrazložitve. Primerjaj tudi sklep nemškega ustavnega sodišča št. 1 BvR 386/91 z dne 19. 5. 1992, BVerfGE, 19, 133. To stališče ni sporno niti v pravni teoriji, glej na primer A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 234–235; L. Rosenberg, K. H. Schwab in P. Gotwald, Zivilprocessrecht, 16. izdaja, Verlag C. H. Beck, München 2004, str. 458.
(3) Glej odločbo št. Up-373/97, 9. tč. obrazložitve.

AAA Zlata odličnost