Številka: Up-3381/07-15

Datum: 4. 3. 2010

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Aljoše Orloviča, Ljubljana, ki ga zastopa Odvetniška družba Čeferin, o. p., d. o. o., Grosuplje, na seji 4. marca 2010

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 89/2007 z dne 21. 6. 2007 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 880/2005 z dne 16. 5. 2006 in s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. II K 455/2001 z dne 11. 3. 2005 se zavrne.

1. Pritožnik izpodbija pravnomočno sodbo, s katero je bil spoznan za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 95/04 – uradno prečiščeno besedilo – KZ) in sodbo Vrhovnega sodišča, s katero je bila njegova zahteva za varstvo zakonitosti zavrnjena kot neutemeljena.
2. Pritožnik zatrjuje kršitvi 29. in 36. člena Ustave. Navaja, da se izpodbijane sodbe opirajo na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo človekovih pravic, saj so sodišča obsodilno sodbo oprla na dokaze, zasežene med nezakonito hišno preiskavo, zato bi morali biti izločeni. Pritožnik zatrjuje, da je bil pri hišni preiskavi navzoč zgolj njegov oče kot imetnik stanovanja. Vsi zaseženi predmeti naj bi bili najdeni izključno v sobi, ki jo skupaj s svojim bratom uporablja pritožnik. Zatrjuje, da njegova soba spada v njegovo zasebno sfero (upravičene) pričakovane zasebnosti, zato je bila hišna preiskava v nasprotju s 36. členom Ustave. Tudi soba v stanovanju, ki ni pritožnikova last, je po mnenju pritožnika zavarovana po 36. členu Ustave, saj je treba pritožnika šteti za stanovalca in kot takšnega tudi upravičenega do zasebnosti v prostorih, v katerih biva. Pritožnik izpodbija stališče Vrhovnega sodišča, da je dovolj, da je pri preiskavi sodeloval in bil o njej obveščen zgolj pritožnikov oče. Kršitev 29. člena Ustave pritožnik utemeljuje z navedbo, da o izvedbi hišne preiskave ni bil obveščen skladno s petim odstavkom 178. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/07 – uradno prečiščeno besedilo, 68/08 in 77/09 – v nadaljevanju ZKP). Poudarja, da je bila hišna preiskava namenjena odkritju obremenilnih dokazov zoper njega in ne zoper njegovega očeta. Pritožnik se pri tem sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. Up-430/00 z dne 3. 4. 2003 (Uradni list RS, št. 36/03 in Odl. US XII, 57 – v nadaljevanju Up-430/00), kjer naj bi Ustavno sodišče zapisalo, da je navzočnost obdolžencev pri hišni preiskavi njihova ustavna pravica v skladu z 29. členom Ustave in to ne glede na to, katero stanovanje oziroma prostori se preiskujejo. Ker pritožniku ni bila vročena odredba o hišni preiskavi, naj bi bil s tem onemogočen pri izvrševanju pravice do obrambe. Ustavnemu sodišču predlaga, naj izpodbijane sodbe razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje pred spremenjeni senat.
3. Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-3381/07 z dne 26. 11. 2009 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. O sprejemu ustavne pritožbe je Ustavno sodišče na podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS) obvestilo Vrhovno sodišče.

4. Ustavno sodišče je v odločbi št. Up-32/94 z dne 13. 4. 1995 (OdlUS IV, 38) že sprejelo stališče, »da je človekova zasebnost, katere nedotakljivost zagotavlja 35. člen Ustave, v območju človekovega bivanja bolj ali manj sklenjena celota njegovih ravnanj in ukvarjanj, občutij in razmerij, za katero je značilno in konstitutivno, da si jo človek oblikuje in vzdržuje sam ali sam z najbližjimi, s katerimi je v intimni skupnosti, na primer z življenjskim partnerjem, in da v njej biva z občutkom varnosti pred vdorom javnosti ali kogarkoli nezaželenega. Običajen in bistven del ali vidik te celote je bivanje, domovanje; materialno okolje zanj je bivališče, dom, stanovanje.«
5. Pravica do nedotakljivosti stanovanja kot del pravice do zasebnosti je posebej opredeljena v prvem odstavku 36. člena Ustave.(1) Predmet varovanja iz prvega odstavka 36. člena Ustave je Ustavno sodišče opredelilo v odločbi št. Up-430/00: »Izhajajoč iz namena jamstva je predmet varovanja zaključena celota prostorov, ki jih oseba uporablja za bivanje, kjer živi sama ali skupaj z bližnjimi ter skrito pred očmi javnosti in kamor spusti le osebe, ki jim dovoli vpogled v najbolj skrita področja svojega življenja. Gre za prostore, kjer oseba upravičeno pričakuje, da se jo pusti pri miru, ker je tam doma.« Ustava torej s pravico do nedotakljivosti stanovanja ne varuje stanovanja kot objekta, temveč varuje posameznikovo zasebnost v tem prostoru.(2) Tako Ustava poleg stanovanja kot takega(3) varuje vsak prostor, glede katerega posameznik upravičeno pričakuje zasebnost(4) in ga šteje kot svoj bivalni prostor. S pravico do nedotakljivosti stanovanja se varuje stanovanje kot dom, kot zasebnost, ki se dogaja v bivalnih prostorih. Bistvo te zasebnosti je namen bivati v prostoru, kjer se razvija posameznikovo zasebno življenje, zasebnost pa je varovana pred vsakim posegom proti volji stanovalca.
6. Izvedba hišne preiskave sama po sebi pomeni poseg v zasebnost človeka. Pogoje za omejitev pravice do nedotakljivosti stanovanja iz prvega odstavka 36. člena Ustave vsebujejo nadaljnji odstavki omenjenega člena, po katerih ne sme nihče brez odločbe sodišča proti volji stanovalca vstopiti ali preiskati tuje stanovanje ali druge tuje prostore (drugi odstavek). Pri preiskavi ima pravico biti navzoč tisti, čigar stanovanje ali prostori se preiskujejo (tretji odstavek), in se sme opraviti samo v navzočnosti dveh prič (četrti odstavek). Zadnji, peti odstavek opredeljuje pogoje, pod katerimi sme uradna oseba opraviti preiskavo brez odločbe sodišča in izjemoma brez navzočnosti prič.
7. Zakonsko podlago za poseganje v pravico do nedotakljivosti stanovanja pomenijo določbe ZKP, ki urejajo hišno preiskavo. Po prvem odstavku 214. člena ZKP se sme opraviti preiskava stanovanja in drugih prostorov obdolženca ali drugih oseb, če so podani utemeljeni razlogi za sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, in je verjetno, da bo mogoče pri preiskavi obdolženca prijeti ali da se bodo odkrili sledovi kaznivega dejanja ali predmeti, ki so pomembni za kazenski postopek. V 215. členu ZKP je v prvem odstavku določeno, da preiskavo odredi sodišče z obrazloženo pisno odredbo, po drugem odstavku se odredba o hišni preiskavi izroči pred začetkom preiskave tistemu, pri katerem naj se preiskava opravi. Po prvem odstavku 216. člena ZKP ima pri hišni preiskavi pravico biti navzoč tisti, čigar stanovanje ali prostor se preiskuje, ali njegov zastopnik, po tretjem odstavku pa morata biti pri hišni preiskavi navzoči dve polnoletni priči. V 219. členu ZKP je določena sankcija, da sodišče ne sme opreti svoje odločbe na dokaze, pridobljene pri hišni preiskavi, ki je bila opravljena v nasprotju s prvim odstavkom 215. člena ZKP ali s prvim in tretjim odstavkom 216. člena ZKP.
8. Iz izpodbijanih sodb je razvidno, da je dežurna preiskovalna sodnica izdala obrazloženo pisno odredbo za opravo preiskave stanovanja, katerega imetnik je pritožnikov oče in ga hkrati uporablja tudi pritožnik. Ob opravi preiskovalnega dejanja pritožnika ni bilo doma, zato so policisti odredbo za hišno preiskavo vročili pritožnikovemu očetu, tudi stanujočemu na tem naslovu. Pri preiskavi so bili ves čas navzoči pritožnikov oče ter dve polnoletni priči. Zapisnik o hišni preiskavi in zapisnik o zasegu predmetov je podpisal pritožnikov oče.
9. Vrhovno sodišče je v izpodbijani sodbi zavzelo stališče, da gre v obravnavanem primeru za skupno stanovanje, »saj v spisu ni podatka, da bi šlo za ločeno stanovanje in tudi ne podatka, da oče ni sostanovalec oziroma, da je izključno obsojenec skupaj s svojim bratom uporabnik sobe, v kateri so ob izvedbi odredbe o hišni preiskavi bile zasežene stvari. V takem položaju ni mogoče sklepati, da je bila s hišno preiskavo kršena obsojenčeva ustavna pravica po tretjem odstavku 36. člena Ustave, ker mu kot stanovalcu ni bila omogočena njegova navzočnost pri izvedbi hišne preiskave. V tako nastalem položaju namreč zadostuje prisotnost enega od družinskih članov, kar je bilo zagotovljeno z navzočnostjo obsojenčevega očeta.« Vrhovno sodišče je v izpodbijani sodbi tudi ugotovilo, da »obramba v teku postopka pred pravnomočnostjo ni sprožila vprašanja zakonitosti hišne preiskave, kar bi narekovalo morebitno ugotavljanje novih dejstev«, in opozorilo, da se v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti glede na drugi odstavek 420. člena ZKP ni dovoljeno sklicevati na nova dejstva.
10. Takšno stališče Vrhovnega sodišča po oceni Ustavnega sodišča ni ustavno sporno. V obravnavanem primeru je šlo za preiskavo stanovanja, v katerem biva več oseb oziroma družina, torej družinskega stanovanja. Res je, da vsak posameznik, tudi družinski član, sam uresničuje svojo zasebnost kadarkoli in kjerkoli to želi. Po eni strani se lahko od drugih izolira tako, da se pred njimi umakne, po drugi strani pa sam odloča, s kom in kako intenzivno bo zasebnost delil. Vendar vsak posameznik uveljavlja svoje pravice samo do meje, kjer se začnejo pravice drugih. Tako v primeru, ko v stanovanju živi družina, vsak posamezni član te družine lahko pričakuje zasebnost navzven, ne pa tudi znotraj družine, saj je stanovanje skupen prostor, v katerem živijo vsi. Za poseg v zasebnost namreč gre, ko se človek nahaja v prostoru, kjer upravičeno pričakuje, da bo sam, kar pa družinsko stanovanje ni. Po konceptu pričakovane zasebnosti je treba tehtati dva elementa: pričakovanje zasebnosti in upravičenost pričakovanja,(5) prav slednje mora biti takšno, da ga je družba pripravljena sprejeti kot upravičeno. Tako posamezni družinski član ne more pričakovati zasebnosti pred drugimi družinskimi člani, ki živijo z njim v istem stanovanju, razen če bi medsebojno uredili poseben način uporabe posameznih prostorov. Družino namreč v posebno obliko zasebnosti povezujejo poleg biološke zveze oziroma krvnega sorodstva tudi medsebojna čustva, starost, osebne in socialne obveznosti, odgovornost, finančne in gospodarske okoliščine ter splošne socialne okoliščine. Zato gre v primeru družinskega stanovanja pri konceptu pričakovane zasebnosti za deljeno zasebnost med posameznimi družinskimi člani, ki skupaj stanujejo, si delijo skupne prostore oziroma nimajo dogovorjene izključne uporabe posameznih prostorov. Ta deljena zasebnost je pomembna tudi navzven, ko gre za njeno varstvo proti tretjim osebam. Bistvena je za razlago tretjega odstavka 36. člena Ustave, ki daje pravico do navzočnosti »tistemu, čigar stanovanje ali prostori se preiskujejo«. Temu ustavnemu pogoju je v primerih, kot je glede na ugotovljeno dejansko stanje obravnavani primer, zadoščeno, če je ob izvedbi preiskave stanovanja navzoč en polnoletni družinski član stanovanja, ki je predmet preiskave.
11. Glede na okoliščine tega primera in ob upoštevanju dejstva, da je bil ves čas hišne preiskave navzoč eden od polnoletnih družinskih članov preiskovanega stanovanja, stališče Vrhovnega sodišča ni v neskladju s tretjim odstavkom 36. člena Ustave in zato ne posega nedopustno v pravico do nedotakljivosti stanovanja iz prvega odstavka 36. člena Ustave. Pritožniku zato ta pravica ni bila kršena.

12. Pritožnik zatrjuje kršitev pravnih jamstev v kazenskem postopku iz 29. člena Ustave z navedbo, da o izvedbi preiskovalnega dejanja hišne preiskave ni bil obveščen v skladu s petim odstavkom 178. člena ZKP. Pri tem se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. Up-430/00, kjer naj bi Ustavno sodišče zapisalo, da je navzočnost obdolžencev pri hišni preiskavi njihova ustavna pravica v skladu z 29. členom Ustave in to ne glede na to, katero stanovanje oziroma prostori se preiskujejo. Ustavno sodišče pripominja, da je v citirani odločbi opravilo presojo zatrjevanih kršitev z vidika pravic iz 22. in 36. člena Ustave, s kršitvijo pravic iz 29. člena Ustave pa se v tej odločbi Ustavno sodišče ni ukvarjalo.
13. Ustavno sodišče je v primeru, ko je presojalo pravico obdolženca do navzočnosti pri opravi preiskovalnega dejanja ogleda v predkazenskem postopku, že zavzelo stališče, da pravica do navzočnosti pri opravljanju preiskovalnih dejanj, ki jih v predkazenskem postopku opravlja policija, ni zajeta z ustavnimi jamstvi v okviru 29. člena Ustave, temveč ta pravica izhaja iz pravice do enakosti orožij, ki jo zagotavlja 22. člen Ustave. Ta določba zagotavlja obdolžencu enako varstvo pravic v razmerju do nasprotne stranke v postopku, v kazenskem postopku torej do države oziroma do državnega tožilca (odločba Ustavnega sodišča št. Up-3367/07 z dne 2. 7. 2009, Uradni list RS, št. 67/09).
14. Državni tožilec in zagovornik sta lahko navzoča pri hišni preiskavi (tretji odstavek 178. člena ZKP). Po petem odstavku istega člena mora preiskovalni sodnik na primeren način obvestiti državnega tožilca, obdolženca, zagovornika in oškodovanca, kdaj in kje bodo opravljena druga preiskovalna dejanja, pri katerih so lahko navzoči, razen če bi bilo nevarno odlašati. Pritožnik o izvedbi hišne preiskave v predkazenskem postopku ni bil obveščen in mu torej ni bila dana možnost, da bi bil pri njeni izvedbi navzoč. To pomeni, da je bilo s tem poseženo v pritožnikovo pravico iz 22. člena Ustave, zato je moralo Ustavno sodišče oceniti, ali je bil tak poseg dopusten.
15. Posegi v človekove pravice so dopustni samo v primerih, ko jih dovoljuje Ustava oziroma kadar to zahtevajo pravice drugih ali javna korist, ko torej za poseg obstaja ustavno dopusten cilj (tretji odstavek 15. člena Ustave). Po ustaljeni ustavnosodni presoji je treba poleg tega vselej oceniti še, ali je ta v skladu z načeli pravne države (2. člen Ustave), in sicer s tistim izmed teh načel, ki prepoveduje prekomerne posege države tudi v primerih, ko se z njimi zasleduje ustavno dopusten cilj (splošno načelo sorazmernosti). Oceno, ali ne gre morda za prekomeren poseg, opravi Ustavno sodišče na podlagi t. i. strogega testa sorazmernosti. Ta test obsega presojo treh vidikov posega: (1) ali je poseg sploh nujen (potreben); (2) ali je ocenjevani poseg primeren za dosego zasledovanega cilja; (3) ali je teža posledic ocenjevanega posega v prizadeto človekovo pravico proporcionalna vrednosti zasledovanega cilja oziroma koristim, ki bodo zaradi posega nastale (načelo sorazmernosti v ožjem pomenu oziroma načelo proporcionalnosti). Šele če poseg prestane vse tri vidike testa, je ustavno dopusten (točka 25 obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-18/02 z dne 24. 10. 2003, Uradni list RS, št. 108/03 in OdlUS XII, 86).
16. Hišna preiskava je preiskovalno dejanje, katerega cilj je prijetje osumljenca oziroma obdolženca ali zbiranje materialnih dokazov zoper njega. Pri hišni preiskavi se iščejo točno določeni predmeti, s katerimi je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki so bili pridobljeni s kaznivim dejanjem ali so posledica kaznivega dejanja.(6) Praviloma se hišna preiskava v praksi opravlja v predkazenskem postopku na predlog policije kot nujno preiskovalno dejanje(7) (164. člen ZKP). Temeljni pogoj za opravo nujnega preiskovalnega dejanja je nevarnost odlašanja.(8) Ta je pri hišni preiskavi, ki mora biti opravljena nepričakovano, praviloma vselej podana.(9) Cilj hišne preiskave je torej mogoče doseči le s takojšnjo izvedbo tega preiskovalnega dejanja, saj že iz njegove narave izhaja, da osumljenec oziroma obdolženec ne sme vedeti zanj pred njegovo izvedbo. Če je bilo zaradi nevarnosti odlašanja preiskovalno dejanje opravljeno brez obvestila (določenega v petem odstavku 178. člena ZKP), mora preiskovalni sodnik v spisu navesti, katere konkretne okoliščine so mu narekovale takšno oceno.(10)
17. Iz izpodbijanih sodb izhaja, da je policija opravila hišno preiskavo kot nujno preiskovalno dejanje. Ustavno dopusten cilj hišne preiskave je zbiranje dokazov zoper osumljenca oziroma obdolženca, ki ga je v primeru nevarnosti odlašanja mogoče doseči le s takojšnjo izvedbo tega preiskovalnega dejanja. Kot je v izpodbijani sodbi ugotovilo Vrhovno sodišče, je bil takšen razlog podan, zato je bila izvedba tega dejanja nujno potrebna, da bi se dosegel navedeni cilj. Takšen ukrep je nedvomno primeren ukrep, da se zasežejo materialni dokazi. Je tudi sorazmeren v ožjem pomenu besede, ker je obdolžencu zagotovljena možnost naknadne kontradiktornosti. Pritožnik je imel to možnost že v postopku zaslišanja pred preiskovalnim sodnikom kot tudi na glavni obravnavi.(11) Glede na navedeno je bil poseg v pritožnikovo pravico iz 22. člena Ustave dopusten, zato s tem, ko ni bil predhodno obveščen o opravljanju preiskovalnega dejanja hišne preiskave, pritožniku ni bila kršena pravica iz 22. člena Ustave.
18. Ker ustavna pritožba ni utemeljena, jo je Ustavno sodišče zavrnilo.

19. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnici in sodniki mag. Marta Klampfer, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, mag. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Sodnik dr. Mitja Deisinger je bil pri odločanju o tej zadevi izločen. Odločbo je sprejelo soglasno.

(1) Prvi odstavek 36. člena Ustave se glasi: »Stanovanje je nedotakljivo.«
(2) Na vsebinsko povezanost pravice do zasebnosti s pravico do nedotakljivosti stanovanja kaže tudi prvi odstavek 8. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP), ki se glasi: »Vsakdo ima pravico do spoštovanja svojega zasebnega in družinskega življenja, svojega doma in dopisovanja.« Enako tudi prvi odstavek 17. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (Uradni list SFRJ, št. 7/71 in Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92 – MPDPP): »Nikomur se ne sme nihče samovoljno ali nezakonito vmešavati v zasebno življenje, v družino, v stanovanje ali dopisovanje ali nezakonito napadati njegovo čast ali ugled.«
(3) Š. Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 507:
»Pojem 'stanovanje in drugi prostori' po 36. členu Ustave in 214. členu ZKP je širši kot pojem stanovanja, opredeljen v Stanovanjskem zakonu (Uradni list RS, št. 69/03 in 57/08 – SZ-1). S tem pojmom so mišljeni ne samo stanovanjska hiša in stanovanje v stanovanjski zgradbi, temveč vsi prostori, v katerih določena oseba stalno ali začasno biva (npr. hotelska soba, internat), pa tudi prostori, ki sicer niso namenjeni za bivanje, so pa z njim povezani, kot so npr. stranski prostori stanovanja (klet, podstrešje, balkon), pa tudi gospodarsko poslopje, delavnica, garaža in podobni objekti.« Enako tudi B. M. Zupančič v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 388: »V kontekstu 'razumno pričakovane zasebnosti' je pod besedo 'stanovanje' treba razumeti ne le stanovanje v ožjem smislu, ampak tudi hotelske sobe in sploh vse prostore, v katerih ima državljan pravico do pričakovane zasebnosti.«
(4) Doktrino o razumno pričakovani zasebnosti (reasonable expectation of privacy) je razvilo Vrhovno sodišče ZDA, ki je v zadevi Katz, 389 U. S. 347 (1967), odločilo, da ustava varuje ljudi in ne prostore. Kar oseba vede izpostavi javnosti, pa čeprav na svojem domu ali v pisarni, ni predmet varstva. Kar pa skuša ohraniti kot zasebno, čeprav na javnosti dostopnem mestu, je lahko predmet ustavnega spora. Leta 1997 je doktrino o razumno pričakovani zasebnosti prevzelo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice v zadevi Halford proti Združenemu kraljestvu, sodba z dne 25. 6. 1997.
(5) Tako tudi G. Klemenčič in drugi, Vaše pravice v policijskih postopkih, Založba Pasadena, Ljubljana 2002, str. 155.
(6) Z. Dežman, A. Erbežnik, Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 705.
(7) Š. Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 510.
(8) Prav tam, str. 375.
(9) Prav tam, str. 510; podobno tudi Ž. Zobec, Komentar zakona o kazenskem postopku s sodno prakso, ČGP Delo, Ljubljana 1985, str. 436: »Kriminalistična taktika narekuje hišne preiskave, ki naj onemogočijo morebitnemu storilcu ali drugi osebi določene nasprotne ukrepe.«
(10) Prav tam, str. 409.
(11) Vrhovno sodišče na str. 3 izpodbijane sodbe ugotavlja, »da obramba v teku postopka pred pravnomočnostjo ni sprožila vprašanja zakonitosti hišne preiskave, kar bi narekovalo morebitno ugotavljanje novih dejstev«.