Uradni list

Številka 57
Uradni list RS, št. 57/2009 z dne 24. 7. 2009
Uradni list

Uradni list RS, št. 57/2009 z dne 24. 7. 2009

Kazalo

2805. Sklep o zavrženju ustavne pritožbe in o ustavitvi postopka., stran 7977.

Številka: Up-1801/08-10
U-I-237/08-10
Datum: 2. 7. 2009
S K L E P
Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem s sklepom Ustavnega sodišča, in v postopku odločanja o ustavni pritožbi Rozalije Kovačič in Jane Tkavčič, obe Borovnica, ki ju zastopa Špela Zamljen, odvetnica v Ljubljani, na seji 2. julija 2009
s k l e n i l o :
1. Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 294/2007 z dne 10. 4. 2008 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. III Cp 1814/2007 z dne 21. 3. 2007 in s sklepom Okrajnega sodišča na Vrhniki št. In 2006/00004 z dne 16. 2. 2007 se zavrže.
2. Pritožnici sami nosita stroške postopka z ustavno pritožbo.
3. Postopek za oceno ustavnosti drugega odstavka 71. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 3/07 – ur. p. b., 93/07 in 28/09) se ustavi.
O b r a z l o ž i t e v
A.
1. Okrajno sodišče je zavrnilo predlog pritožnic (v izvršbi dolžnic) za odlog izvršbe po drugem odstavku 71. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) v postopku za izpraznitev in izročitev nepremičnine. Svojo odločitev je utemeljilo s tem, da je v istem postopku enkrat že odločilo o odlogu izvršbe iz posebno upravičenih razlogov, ki ga ZIZ dopušča le enkrat, in to najdlje za tri mesece. Pojasnilo je, da zato kljub poslabšanju zdravstvenega stanja prve pritožnice izvršbe ne more več odložiti. Višje sodišče je sklep sodišča prve stopnje potrdilo in pritožnicama pojasnilo, da imata možnost vložiti pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega odstavka 71. člena ZIZ. Poudarilo je, da ni podlage za prekinitev postopka po 156. členu Ustave, če sodišče ne dvomi v ustavno skladnost predpisa. Vrhovno državno tožilstvo je zoper sklep sodišča druge stopnje vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je Vrhovno sodišče z izpodbijanim sklepom zavrnilo kot neutemeljeno. Vrhovno sodišče je zavzelo stališče, da je določba drugega odstavka 71. člena ZIZ jasna in pomeni absolutno omejitev števila odlogov. S tem ni pritrdilo stališču zahteve za varstvo zakonitosti, da se omejitev nanaša na posamičen historični dogodek. Vrhovno sodišče je obširno odgovorilo na očitke o neskladnosti navedene določbe ZIZ z Ustavo in jih zavrnilo. Pri tem je izhajalo iz prevladujoče teže, ki jo mora v izvršilnem postopku imeti interes upnika za učinkovito izvršbo, ter iz pomena upnikove pravice do sodnega varstva. Tako zakonodajalec kot sodišče naj bi zato morala v konkretnih primerih izhajati predvsem iz položaja upnika, kar bi pomenilo, da morajo biti pogoji za odlog izvršbe strogi. Ustavni načeli enakopravnosti in sorazmernosti naj bi imeli v izvršbi poseben pomen. Ocenilo je, da zakonske omejitve ne posegajo nesorazmerno v pravice dolžnikov in da ni razlogov za dvom v njihovo skladnost z Ustavo. Poleg tega je opozorilo, da čas trajanja »dejanskega« drugega odloga izvršbe zaradi obravnavanja pravnih sredstev v konkretnem postopku ni v skladu z upnikovo pravico iz prvega odstavka 23. člena Ustave.
2. Pritožnici zatrjujeta kršitev 2. člena Ustave in človekovih pravic iz 14., 17., 21., 22., 34., 35., 36., 50., 67. in 78. člena Ustave. Nasprotujeta stališčem Vrhovnega sodišča in poudarjata, da bi izpraznitev nepremičnine povzročila izredno poslabšanje zdravstvenega stanja prve pritožnice, ki je preživela možgansko kap, kar bi lahko povzročilo njeno smrt. Navajata, da bi pritožnici in njuni družini ostali na cesti ali pa bi bila prva pritožnica v najboljšem primeru preseljena v dom, kar bi prav tako imelo zanjo katastrofalne posledice. Menita, da je drugi odstavek 71. člena ZIZ v neskladju z Ustavo (s členi 2, 14 in 22), ker kljub še tako upravičenim razlogom ne dopušča nobene možnosti za ponoven odlog. Navedena določba naj ne bi bila »sorazmerna in nujna«, saj že splošna predpostavka za dovolitev odloga izvršbe dopušča odlog le, če je verjetno izkazano, da bi dolžnik pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo, ki je večja od tiste, ki zaradi odloga lahko nastane upniku. V tem primeru naj bi bila ta predpostavka izpolnjena, saj naj bi upniku grozila le premoženjska škoda zaradi neuporabe stanovanjskega dela zgradbe. Uporabe poslovnega dela zgradbe pa naj pritožnici sploh ne bi branili. Pritožnici očitata sodiščem zanemarjanje njunih interesov, zlasti glede zagotavljanja temeljnih pogojev za njuno življenje in življenje njunih družin, osebnega dostojanstva in varnosti. Sodišča naj bi zaščitila zgolj premoženjske interese upnika. Pritožnici predlagata zadržanje izvršitve pravnomočnega sklepa sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za odlog, razveljavitev izpodbijanih sklepov in naložitev njunih stroškov upniku v postopku z ustavno pritožbo.
3. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-1801/08 z dne 23. 6. 2008 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo in do končne odločitve Ustavnega sodišča prepovedal opravljanje nadaljnjih izvršilnih dejanj v izvršilnem postopku, ki teče zoper pritožnici. O sprejemu ustavne pritožbe v obravnavo je Ustavno sodišče na podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) obvestilo Vrhovno sodišče. V skladu z drugim odstavkom 56. člena ZUstS je bila ustavna pritožba poslana upniku iz izvršilnega postopka. Upnik v svojem odgovoru predlaga, naj Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrne. Ne strinja se z navedbami o težkem zdravstvenem stanju prve pritožnice, dvomi pa tudi v navedbe pritožnic o njunem finančnem stanju. Opozarja, da pritožnici skupaj z družinskimi člani že več kot tri leta zasedata in uničujeta njegovo nepremičnino. Pri tem podrobno opisuje, za koliko naj bi se zaradi tega zmanjšala vrednost nepremičnine. Meni, da so človekove pravice kršene kvečjemu njemu, posebej pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena Ustave in pravica do sojenja v razumnem roku iz 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP). Za pritožnici naj bi moral poskrbeti Center za socialno delo. Upnik navaja, da bi se moral vrhovni državni tožilec Aleš Butala izločiti iz postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti, ker je v zadevi posredoval kot namestnik Varuha človekovih pravic. Drugi odstavek 71. člena ZIZ je po njegovi oceni nedvomno v skladu z Ustavo. Upnik zanika, da mu je omogočeno uporabljati poslovni del nepremičnine.
4. V odgovoru na navedbe upnika pritožnici vztrajata pri trditvah o slabem zdravstvenem stanju prve pritožnice. Zanikata upnikove trditve o uničevanju nepremičnine in poudarjata, da je poslovni del mogoče z minimalnimi stroški urediti za upnikovo uporabo. Glede izločitve vrhovnega državnega tožilca menita, da je predlog upnika neutemeljen in prepozen. Pritožnici trdita, da upniku zaradi odloga izvršbe ne nastaja nenadomestljiva ali težko nadomestljiva premoženjska škoda.
5. Upnik je med postopkom odločanja o ustavni pritožbi Ustavnemu sodišču poslal dva dopisa, v katerih je zatrjeval, da se je druga pritožnica iz stanovanja na Mejačevi 7, Borovnica (ki je predmet izvršilnega postopka za izpraznitev in izročitev nepremičnine), preselila v Beltince. To je s sporočilom Ustavnemu sodišču z dne 5. 6. 2009 potrdila tudi sama druga pritožnica. Iz potrdila Upravne enote Vrhnika z dne 1. 6. 2009 je razvidno, da ima druga pritožnica v Beltincih prijavljeno začasno prebivališče. Ustavno sodišče je 20. 1. 2009 prejelo dopis Občine Borovnica, v katerem občina pojasnjuje, da je s snaho prve pritožnice 1. 12. 2008 sklenila najemno pogodbo za neprofitno najemno stanovanje, v kateri je določeno, da bo stanovanje uporabljala tudi prva pritožnica. Stanovanje naj bi ji bilo na razpolago že od decembra 2008, saj je pripravljeno za vselitev. Ustavno sodišče je dopis vročilo tudi pritožnicama. Ti pojasnjujeta, da se najemnica, druga pritožnica in njen sin zaradi slabega zdravja najemnice in zaradi tega, ker si še niso uspeli do konca urediti stanovanja, še niso vselili v navedeno stanovanje.
6. V postopku obravnave ustavne pritožbe je Ustavno sodišče na podlagi drugega odstavka 59. člena ZUstS s sklepom št. Up-1801/08, U-I-237/08 z dne 18. 9. 2008 začelo postopek za oceno ustavnosti drugega odstavka 71. člena ZIZ v delu, v katerem določa, da sodišče na predlog dolžnika ne sme več kot enkrat odložiti izvršbe, ko so za to podani posebno upravičeni razlogi.
B. – I.
7. Pritožnici izpodbijata odločitve sodišč, s katerimi so zavrnila njun drugi predlog za odlog izvršbe iz posebno upravičenih razlogov po drugem odstavku 71. člena ZIZ (po tem, ko je bilo njunemu prvemu predlogu za odlog ugodeno).
8. Vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov, mora izkazati pravni interes: kot verjetno mora izkazati, da bo ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist (izboljšanje pravnega položaja), ki je brez tega ne more doseči. Pravni interes mora biti izkazan tudi za vložitev ustavne pritožbe. Ustavno sodišče mora na obstoj pravnega interesa po uradni dolžnosti paziti ves čas postopka.
9. Prva pritožnica v ustavni pritožbi navaja, da bi prisilna izselitev povzročila kršitve številnih njenih človekovih pravic zato, ker bi »ostala na cesti« oziroma bi bila v najboljšem primeru »preseljena v dom«, saj naj si ne bi mogla privoščiti preselitve v najemniško stanovanje. Takšna prisilna izselitev naj bi celo ogrozila njeno življenje. Tudi druga pritožnica naj bi zaradi nadaljevanja in uspešnega zaključka izvršbe skupaj z družino »ostala na cesti«. Kot izhaja iz dejstev, ki jih je v postopku odločanja o ustavni pritožbi ugotovilo Ustavno sodišče, zatrjevane posledice in iz njih domnevno izhajajoče kršitve človekovih pravic pritožnicama ne grozijo več. Med drugo pritožnico in upnikom ni spora o tem, da se je druga pritožnica izselila iz spornega stanovanja in zdaj živi v Beltincih. Na to kaže tudi okoliščina, da ima po novem v tem kraju prijavljeno začasno prebivališče. Prvi pritožnici je od meseca decembra 2008 na voljo najemno neprofitno stanovanje v Borovnici, torej v kraju, v katerem je bivala tudi do zdaj. Stanovanje je pripravljeno za vselitev (5. točka obrazložitve tega sklepa). Prva pritožnica se sicer sklicuje na to, da se v navedeno stanovanje še ni vselila, vendar ne navaja, da bi ji to bilo na kakršenkoli način onemogočeno (navaja le dejstva, ki naj bi vselitev preprečevala njeni snahi). Iz tako ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da zavrnitev sodišč, da bi dovolila drugi odlog izvršbe, ne more več povzročiti kršitev človekovih pravic, ki jih pritožnici zatrjujeta. Zato se njun pravni položaj v ustavnopravnem pomenu, tudi če bi Ustavno sodišče ugodilo ustavni pritožbi in razveljavilo izpodbijane sodne odločbe, ne bi mogel izboljšati. Glede na to pritožnici ne izkazujeta več pravnega interesa za odločitev o ustavni pritožbi. Zato jo je Ustavno sodišče zavrglo (1. točka izreka).
10. V skladu s prvim odstavkom 34. člena ZUstS v postopku pred Ustavnim sodiščem nosi vsak udeleženec svoje stroške postopka, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Navedena določba se po prvem odstavku 49. člena ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo. Ker v obravnavani zadevi ni utemeljenih razlogov za drugačno odločitev, je Ustavno sodišče glede stroškov odločilo, kot izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.
B. – II.
11. Ustavno sodišče je postopek za oceno ustavnosti drugega odstavka 71. člena ZIZ v delu, v katerem določa, da sodišče na predlog dolžnika ne sme več kot enkrat odložiti izvršbe, ko so za to podani posebno upravičeni razlogi, začelo na podlagi drugega odstavka 59. člena ZUstS, glede na to, da so izpodbijani sklepi temeljili na tej določbi. Ker je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrglo, niso več podani zakonski pogoji za nadaljevanje postopka za oceno ustavnosti. Odločanje Ustavnega sodišča o ustavnosti zakona na podlagi drugega odstavka 59. člena ZUstS je namreč mogoče le toliko časa, dokler obstaja postopek z ustavno pritožbo, za rešitev katerega je potrebno. Zato je Ustavno sodišče postopek za oceno ustavnosti drugega odstavka 71. člena ZIZ ustavilo (3. točka izreka).
C.
12. Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 59. člena, druge alineje prvega odstavka 55.b člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS ter prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07) v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnice in sodniki mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, dr. Ciril Ribičič in Jan Zobec. Sklep je sprejelo z sedmimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval sodnik Ribičič.
Jože Tratnik l.r.
Predsednik