Uradni list

Številka 54
Uradni list RS, št. 54/2009 z dne 13. 7. 2009
Uradni list

Uradni list RS, št. 54/2009 z dne 13. 7. 2009

Kazalo

2660. Odločba o razveljavitvi sodbe Vrhovnega sodišča in sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča, stran 7532.

Številka: Up-770/06-18
Datum: 27. 5. 2009
O D L O Č B A
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Miodraga Lazarevića, Republika Srbija, ki ga zastopa mag. Marija Karlovšek, odvetnica v Celju, na seji 27. maja 2009
o d l o č i l o :
1. Sodba Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 248/2005 z dne 28. 3. 2006 in sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Psp 132/2005 z dne 16. 3. 2005 se razveljavita.
2. Zadeva se vrne Višjemu delovnemu in socialnemu sodišču v novo odločanje.
O b r a z l o ž i t e v
A.
1. Sodišče prve stopnje je ugodilo pritožnikovemu zahtevku in razveljavilo odločbi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v nadaljevanju Zavod), s katerima je ta ob sklicevanju na 177. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 106/99 in nasl. – v nadaljevanju ZPIZ-1) zavrnil njegov zahtevek za priznanje pravice do starostne pokojnine. Presodilo je, da pritožnik izbirne pravice še ni mogel izkoristiti. Pritožbeno sodišče je ugodilo pritožbi Zavoda in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je pritožnikov zahtevek za priznanje pravice do pokojnine zavrnilo. Prvostopenjsko sodišče naj bi drugi odstavek 177. člena ZPIZ-1 uporabilo napačno in v nasprotju z dotedanjo prakso sodišč. Dejstvo, da je bila pritožniku v Republiki Srbiji leta 1995 priznana starostna pokojnina tudi ob upoštevanju v Sloveniji dopolnjene pokojninske dobe, naj bi imelo za posledico, da na podlagi iste pokojninske dobe istovrstne pokojninske dajatve ne more pridobiti še v Sloveniji, vse dokler o tem ne bo pravnega temelja v ustrezni mednarodni pogodbi. Pritožnikovo revizijo je revizijsko sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in pritrdilo sodbi pritožbenega sodišča. Določba drugega odstavka 177. člena ZPIZ-1 naj bi lahko veljala le za primere, ko zavarovanec do uveljavitve ZPIZ-1 še ni pridobil in uveljavil pravice do pokojnine na podlagi istih pokojninskih obdobij v tuji državi.
2. Pritožnik pritožbenemu in revizijskemu sodišču očita, da sta odločali v nasprotju z ustavnimi načeli in mu kršili pravico do enakega obravnavanja, ker je državljan druge republike. Po prvem in drugem odstavku 177. člena ZPIZ-1 naj bi imel pravico do izbire pokojnine, ki naj bi mu je z razlago zakona ne bilo mogoče odreči. Ker so pokojnine v Sloveniji bistveno višje kot v drugih državah, ki so nastale na območju nekdanje SFRJ, naj bi sodišči odločili v korist Zavoda očitno zato, da bi zajezili pritisk zahtevkov upravičencev iz drugih republik. Takšno odločanje naj ne bi bilo v skladu z Ustavo, saj naj bi vsak imel pravico, ki mu jo dodeljuje Zakon. Pravica do izbire pokojnine po 177. členu ZPIZ-1 naj ne bi bila izkoriščena, dokler niso izpolnjeni pogoji za njeno uveljavljanje. Pritožnik naj bi pravico do starostne pokojnine po ZPIZ-1 pridobil z dopolnitvijo 65 let starosti in takrat je izbral slovensko pokojnino. Pred tem naj ne bi mogel ničesar izbirati, saj še ni mogel zahtevati pokojnine pri Zavodu. V Zakonu naj ne bi bilo predvideno, da upravičenec, ki se je pred uveljavitvijo tega zakona odločil za prejemanje pokojnine pri enem zavodu, ne bi imel pravice do izbire kasneje, ko se možnost za izbiro sploh pokaže in materializira z izpolnitvijo pogojev za pridobitev še druge pokojnine. Meni, da gre za vprašanje enakosti pred zakonom oziroma za vprašanje, ali je dovoljeno diskriminirati delavce na podlagi tega, ali so bili državljani drugih republik nekdanje SFRJ ali ne. Pritožnik predlaga, naj Ustavno sodišče ugotovi, da so mu bile z izpodbijanima sodbama kršene človekove pravice, zagotovljene s 14. členom Ustave, odpravi izpodbijani sodbi ter potrdi sodbo Delovnega in socialnega sodišča št. Ps 27/2003 z dne 14. 5. 2004 oziroma odpravljeni sodni odločbi nadomesti s svojo odločbo.
3. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-770/06 z dne 7. 11. 2006 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. V skladu s tedaj veljavnim 56. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – ZUstS/94) je Ustavno sodišče ustavno pritožbo poslalo Vrhovnemu sodišču, ki je sporočilo, da nanjo ne bo odgovorilo.
B.
4. Pravica do pokojnine ima dvojno ustavno varstvo. Varovana je kot človekova pravica tako po prvem odstavku 50. člena kot po 33. členu Ustave.(*1) Prvi odstavek 50. člena Ustave zagotavlja to pravico državljanom Republike Slovenije. Člen 33 Ustave velja tudi za osebe, ki niso državljani Republike Slovenije. Ustavno sodišče je že v odločbi št. Up-360/05 z dne 2. 10. 2008 (Uradni list RS, št. 113/08) zapisalo (točka 6), da »ima pokojnina dvojno naravo: je ekonomska kategorija, ker so pravice iz pokojninskega zavarovanja odvisne večinoma od trajanja in višine plačevanja prispevkov, vsebuje pa tudi elemente solidarnosti.« Tudi Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP), ki določa minimalni skupni imenovalec varstva človekovih pravic, vsaki fizični in pravni osebi, zagotavlja pravico do spoštovanja njenega premoženja (1. člen Prvega protokola k EKČP – v nadaljevanju Protokol). V okvir varstva te določbe sodijo tudi pravice iz socialnega zavarovanja.(*2)
5. Člen 33 Ustave varuje tudi pravico do izbire tiste od možnih pokojnin, ki jo zavarovanec želi uživati (177. členom ZPIZ-1), saj ima ta pravica premoženjski izraz. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da pritožnik izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po 36. členu ZPIZ-1 in višji sodišči v tem delu sodbi nista očitali napačne uporabe prava ter da pritožnik izkazuje tudi dejansko stanje, ki ga je mogoče subsumirati pod drugi odstavek 177. člena ZPIZ-1, je njegovo pravico mogoče šteti za utemeljeno pričakovano oziroma za t. i. pričakovalno pravico. Ker je takšna pravica varovana s 33. členom Ustave, je bilo treba presoditi, ali sta sodišči s stališčem, na katerem slonita izpodbijani sodbi, posegli v pritožnikovo pravico do zasebne lastnine po 33. členu Ustave oziroma ali sta mu to pravico kršili.
6. Pogoje za pridobitev pravice do več pokojnin lahko posamezniki izpolnijo po ZPIZ-1 ali po posebnih zakonih. Po prvem odstavku 177. člena ZPIZ-1 lahko zavarovanec, ki izpolni pogoje za pridobitev pravice do dveh ali več pokojnin iz obveznega zavarovanja v Republiki Sloveniji, uživa le eno od njih po lastni izbiri. Po drugem odstavku istega člena se navedeni prvi odstavek uporablja tudi v primeru, ko zavarovanec izpolni pogoje za pridobitev pokojnin tudi v drugih državah, če pridobi pravice na podlagi istih pokojninskih obdobij. Izbira med pokojninami je po 177. členu ZPIZ-1 urejena tako, da jo zavarovanec lahko uveljavi ne glede na prebivališče, državljanstvo ali čas upokojitve. Sodišči se v izpodbijanih sodbah ne sklicujeta na prebivališče in državljanstvo. Vendar pa izbiro po drugem odstavku 177. člena priznavata le zavarovancem, ki se niso upokojili pred uveljavitvijo ZPIZ-1 in pravice do pokojnine na podlagi upoštevanja tudi pri slovenskem nosilcu dosežene pokojninske dobe niso že uveljavili pri drugem nosilcu zavarovanja. S stališčem, da je pritožnik pravico izbire že izčrpal pri drugem nosilcu zavarovanja in da zato ne more več izbirati, sta sodišči pritožnika izločili iz zakonskega kroga zavarovancev, ki so izpolnili pogoje za pridobitev pokojnin tudi v drugih državah. Posegli sta v pritožnikovo pravico do izbire ugodnejše pokojnine po drugem odstavku 177. člena ZPIZ-1, s tem pa tudi v pritožnikovo pričakovalno pravico, varovano s 33. členom Ustave. Zato je treba odgovoriti na vprašanje, ali sta sodišči za poseg v navedeno pravico imeli ustavno dopusten razlog.
7. Za odrekanje pravice do pokojnine osebi, ki je plačevala prispevke za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje slovenskemu nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja (primerjaj odločbo št. Up-360/05), ni videti ustavno dopustnega cilja. Že zato je stališče, na katerega sta pritožbeno in revizijsko sodišče oprli izpodbijani sodbi, v neskladju s 33. členom Ustave. Ustavno sodišče je sodbi razveljavilo in zadevo vrnilo Višjemu delovnemu in socialnemu sodišču v novo odločanje. Predlogu pritožnika, naj Ustavno sodišče izpodbijane sodbe »odpravi in potrdi« sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. Ps 27/2003 z dne 14. 5. 2004 ali »odpravljene« odločbe nadomesti s svojo odločbo, ni bilo mogoče ugoditi. Za to, da bi Ustavno sodišče samo odločilo o sporni pravici, niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 60. člena ZUstS.
C.
8. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – ZUstS) v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačar, dr. Ciril Ribičič in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo s sedmimi glasovi proti enemu. Proti je glasovala sodnica Klampfer. Sodnik Zobec je dal pritrdilno ločeno mnenje.
Jože Tratnik l.r.
Predsednik
(*1)Ustavno sodišče je pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave že večkrat opredelilo kot jamstvo, ki zagotavlja posamezniku svobodo na premoženjskem področju. Pojasnilo je tudi, da je ustavni pojem lastnine iz 33. člena Ustave širši od civilnega pojma lastninske pravice. Člen 33 Ustave varuje vse pravice, ki pomenijo uresničevanje človekove svobode na premoženjskem področju, ne le lastninske pravice, kot je opredeljena v civilnem pravu, temveč zagotavlja tudi varstvo pred posegi v druge obstoječe pravne položaje, ki imajo za posameznika, na podoben način kot civilnopravna lastninska pravica, premoženjsko vrednost in mu kot taki omogočajo svobodo ravnanja na premoženjskem področju (odločba Ustavnega sodišča št. Up-156/98 z dne 11. 2. 1999, Uradni list RS, št. 17/99 in OdlUS VIII, 118).
(*2)Evropsko sodišče za človekove pravice je v zadevi Andrejeva proti Latviji (sodba z dne 18. 2. 2009) odločilo, da je z zadevo Stec in drugi (Stec in drugi proti Veliki Britaniji, sodba z dne 12. 4. 2006) opustilo razlikovanje med kontributivnim in nekontributivnim sistemom zagotavljanja pravic iz socialnega zavarovanja pri ugotavljanju, ali te pravice sodijo pod varstvo 1. člena Protokola. Poudarilo je, da so od tedaj dalje, če se država odloči za vzpostavitev pokojninskega zavarovanja, pravice iz tega zavarovanja varovane s 1. členom Protokola, ne glede na plačevanje prispevkov in ne glede na sredstva, iz katerih se pokojninsko zavarovanje financira.