Uradni list

Številka 46
Uradni list RS, št. 46/2009 z dne 19. 6. 2009
Uradni list

Uradni list RS, št. 46/2009 z dne 19. 6. 2009

Kazalo

2282. Odločba o zavrženju in zavrnitvi ustavne pritožbe, stran 6343.

Številka: Up-1019/08-23
Datum: 27. 5. 2009
O D L O Č B A
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Erdoana Isufaja in Blerine Xharavina, oba Republika Kosovo, ki ju zastopa mag. Matevž Krivic, Spodnje Pirniče, ter Andija Xharavine in Adee Xharavina, oba Republika Kosovo, ki ju po pooblastilu njunih zakonitih zastopnikov Erdoana Isufaja in Blerine Xharavina zastopa mag. Matevž Krivic, Spodnje Pirniče, na seji 27. maja 2009
o d l o č i l o:
1. Ustavna pritožba zoper 1. točko sklepa Vrhovnega sodišča št. I Up 21/2008 z dne 24. 1. 2008 v zvezi s 1. točko izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča št. U 2589/2007 z dne 27. 12. 2007 in z 2. točko izreka sklepa Ministrstva za notranje zadeve št. 236-137/2005/33 (1352-02) z dne 5. 10. 2007 se zavrže.
2. Ustavna pritožba zoper 2. točko izreka sklepa Vrhovnega sodišča št. I Up 21/2008 z dne 24. 1. 2008 se zavrne.
O b r a z l o ž i t e v
A.
1. Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju MNZ) je z 2. točko izreka sklepa pritožnikom omejilo gibanje na ograjeno območje Azilnega doma v Ljubljani do pravnomočno končanega azilnega postopka, vendar najdalj za tri mesece. Zoper navedeno odločitev so pritožniki vložili tožbo na Upravno sodišče, in sicer: tožbo zoper sklep MNZ na podlagi 2. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 – v nadaljevanju ZUS-1) in tožbo zaradi protipravne omejitve gibanja od 4. 10. 2007 do 11. 10. 2007 na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1. Upravno sodišče je tožbo zoper sklep MNZ o omejitvi gibanja zavrnilo (1. točka izreka). Tožbo, s katero so pritožniki zahtevali ugotovitev nezakonitosti dejanja oziroma ravnanja MNZ (kot posega v ustavni pravici iz 19. in 32. člena Ustave), je zavrglo (2. točka izreka). Pritožnike je z odškodninskim zahtevkom napotilo na pravdo (3. točka izreka). Vrhovno sodišče je pritožbo zoper 1. točko izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča zavrglo. Pritožbo zoper 2. in 3. točko izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča pa je zavrnilo.
2. Pritožniki menijo, da je stališče Vrhovnega sodišča, da po prenehanju veljavnosti sklepa o omejitvi gibanja nimajo več pravnega interesa, v neskladju s prvim odstavkom 19. člena, z 22. členom, s prvim odstavkom 23. člena Ustave, s 26., s 34. in s 35. členom Ustave. Navajajo, da Upravno sodišče ni odgovorilo na vse tožbene očitke, Vrhovno sodišče pa se je odgovoru na očitke izognilo z zavrženjem pritožbe. V drugem delu ustavne pritožbe pritožniki nasprotujejo zavrženju tožbe, ki so jo vložili na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1. Menijo, da so bili izpolnjeni pogoji za vsebinsko odločanje o tožbi. Zato naj bi Upravno sodišče z zavrženjem tožbe, Vrhovno sodišče pa s potrditvijo navedene odločitve, kršili prvi odstavek 23. člena Ustave. Pisni odpravek sklepa o omejitvi gibanja naj bi jim bil izdan šele po štirih dneh in ne v 48 urah, kot določa zakon. Ustna naznanitev sklepa o omejitvi gibanja naj bi tako izgubila svojo veljavo. Zato naj bi njihova omejitev gibanja od trenutka poteka roka za izdajo pisnega odpravka sklepa do trenutka prejema pisnega odpravka sklepa postala nezakonito dejanje, s katerim je bilo poseženo v človekovi pravici iz 19. in iz 32. člena Ustave. V nadaljevanju ustavne pritožbe še navajajo, da Vrhovno sodišče ni odgovorilo na upoštevne pritožbene očitke, zato naj bi kršilo 22. člen Ustave. Vrhovno sodišče naj ne bi odgovorilo na priloženi dokaz, da je bil pisni odpravek sklepa izdan s štiridnevno zamudo, niti na očitke o napačnosti odločitve Upravnega sodišča, ki naj bi tožbo zavrglo, ker naj sporno dejanje ne bi več trajalo.
3. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-1019/08 z dne 16. 3. 2009 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. V skladu s 56. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) sta bila sklep o sprejemu in ustavna pritožba vročena Vrhovnemu sodišču in MNZ.
4. MNZ v odgovoru navaja, da je bila ustavna pritožba vložena prepozno. V skladu s 77. členom Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS, št. 111/07 – v nadaljevanju ZMZ) je rok za vložitev ustavne pritožbe 15 dni. Iz spisa izhaja, da je bil pritožnikom sklep Vrhovnega sodišča vročen 4. 2. 2008, pritožniki pa naj bi ustavno pritožbo vložili šele 7. 4. 2008.
5. Pritožniki v odgovoru ponavljajo navedbe iz ustavne pritožbe. Menijo, da MNZ ni odgovorilo na pomembna vprašanja, ki so bila izpostavljena v ustavni pritožbi. Opozorijo tudi na stališče Vrhovnega sodišča v drugi sodbi, da zamuda roka za izdajo pisnega odpravka sklepa ne more pomeniti prenehanja veljavnosti ustnega sklepa. Pritožniki menijo, da je tudi to stališče Vrhovnega sodišča napačno. Takšno stališče naj bi bilo v neskladju z načeli pravne države. Neveljavnost ustne odločbe ob zamudi roka za izdajo pisnega odpravka sklepa naj bi bila edina učinkovita sankcija, ki lahko izdajatelja ustne odločbe prisili, da pravočasno izda pisni odpravek.
B. – I.
6. V skladu s prvim odstavkom 52. člena ZUstS se ustavna pritožba vloži v šestdesetih dneh od dneva vročitve posamičnega akta, zoper katerega je mogoča ustavna pritožba. V 77. členu ZMZ je določeno, da se ustavna pritožba vloži v petnajstih dneh od dneva vročitve posamičnega akta, zoper katerega je na podlagi zakona, ki ureja postopek pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije, mogoča ustavna pritožba. Pritožnikom je bil sklep Vrhovnega sodišča vročen 4. 2. 2008. Ustavno pritožbo so vložili 4. 4. 2008. Iz navedenega izhaja, da so ustavno pritožbo vložili šestdeseti dan po vročitvi sklepa Vrhovnega sodišča. Ustavno sodišče je moralo zato najprej presoditi, ali je bila ustavna pritožba vložena pravočasno.
7. Določbe ZMZ so začele veljati trideseti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije (142. člen ZMZ), tj. 4. 1. 2008. Pritožnikom je bilo gibanje začasno omejeno na podlagi 27. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 51/06 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZAzil). Vendar jim je bil sklep Vrhovnega sodišča vročen 4. 2. 2008, tj. že v času veljavnosti ZMZ. Člen 77 ZMZ je v razmerju do prvega odstavka 52. člena ZUstS specialna določba. Zato bi morali ustavno pritožbo zoper 1. točko sklepa Vrhovnega sodišča v zvezi s 1. točko izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča in z 2. točko izreka sklepa MNZ vložiti petnajsti dan po vročitvi sklepa Vrhovnega sodišča, kot je določeno v 77. členu ZMZ.
8. Glede na navedeno je ustavna pritožba v tem delu prepozna. Zato jo je Ustavno sodišče zavrglo (1. točka izreka).
B. – II.
9. Ustavno sodišče je v sklepu št. Up-2762/08 z dne 18. 3. 2009(1) sprejelo stališče, da je poseben rok za vložitev ustavne pritožbe določen samo za vložitev tistih ustavnih pritožb, katerih predmet so posamični akti, izdani na podlagi ZMZ. Ker je predmet ustavne pritožbe v tem delu sklep Vrhovnega sodišča v zvezi s sklepom Upravnega sodišča, s katerim je bila zavržena tožba, ki je bila vložena na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1, je rok za vložitev ustavne pritožbe šestdeset dni. Zato je ustavna pritožba v tem delu pravočasna.
10. Z očitki, da je Vrhovno sodišče zaradi nepravilne uporabe materialnega prava napačno potrdilo odločitev Upravnega sodišča, ki je tožbo zavrglo, pritožniki zatrjujejo kršitev materialnega prava. Ustavno sodišče ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi materialnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena ZUstS Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Ustavno sodišče bi lahko sodbo Vrhovnega sodišča razveljavilo le, če bi ugotovilo, da ta odločitev sodišča temelji na kakšnem, z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivem pravnem stališču, ali če je tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno. Za to pa v tem primeru ne gre.
11. V petem odstavku 27. člena ZAzil je bilo določeno, da je omejitev gibanja odredilo ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, s sklepom. Pisni odpravek sklepa je moral pristojni organ izdati najkasneje v roku 48 ur od ustnega izreka sklepa. Ustni izrek sklepa na podlagi petega odstavka 27. člena ZAzil je bil oblika ustne odločbe, ki je urejena v 211. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUP).(2) Izdaja ustne odločbe je izjema od nujne pisne obličnosti, ki je določena v ZUP. Ustno odločbo je mogoče izdati samo, kadar so izpolnjeni pogoji, določeni v 211. členu ZUP, ali pogoji, ki jih določa poseben zakon. Ustna odločba mora biti vedno izdana stranki tudi v pisni obliki. Namen izdaje pisnega odpravka ustne odločbe je preprečiti, da bi bila odločba v dokaznem smislu preveč odvisna od okoliščin primera in teka časa. Značilnost ustne odločbe pa je, da učinkuje od trenutka naznanitve stranki in ne od trenutka vročitve v pisni obliki.(3) Razlika med ustno in pisno odločbo je torej samo v njuni obličnosti. Glede drugih lastnosti pa imata ustna in pisna odločba enake učinke in posledice. Zato je tudi ustno odločbo po njeni naznanitvi mogoče spremeniti ali odpraviti samo z uporabo rednih in izrednih pravnih sredstev. Čas veljavnosti ustne odločbe ni vezan na rok za izdajo pisnega odpravka odločbe. Zato zamuda roka za izdajo pisnega odpravka ustnega sklepa ne more imeti učinka prenehanja veljavnosti ustnega izreka sklepa, kot zmotno menijo pritožniki. Pritožnikom je bil ukrep omejitve gibanja izrečen z ustnim sklepom, zoper katerega imajo pritožniki pravico uporabiti pravna sredstva in lahko v tem postopku varujejo svoje pravice. Pritožniki so lahko zoper sklep vložili tožbo (šesti odstavek 27. člena ZAzil). Datum prejema pisnega odpravka je torej pomemben samo zaradi začetka teka roka za vložitev tožbe.(4) To pomeni, da je zakon mogoče razlagati tako, da je pritožnikom sodno varstvo zoper morebiti nezakonito omejitev gibanja od trenutka ustnega izreka sklepa dalje zagotovljeno s tožbo na podlagi 2. člena ZUS-1. Zato stališče Vrhovnega sodišča, da je pritožnikom zagotovljeno drugo sodno varstvo v upravnem sporu in zato niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 4. člena ZUS-1, ni očitno napačno. Očitki pritožnikov o kršitvi 22. člena Ustave so neutemeljeni.
12. Pritožniki tudi zatrjujejo, da Vrhovno sodišče ni odgovorilo na vse bistvene pritožbene očitke. Ta očitek bi lahko bil upošteven z vidika 22. člena Ustave. Iz 22. člena Ustave izhaja obveznost sodišča vzeti na znanje navedbe strank, jih pretehtati in se do tistih navedb, ki so bistvenega pomena za odločitev, v obrazložitvi odločbe tudi opredeliti. Iz te pravice pa ne izhaja obveznost sodišča, da se opredeli do tistih navedb stranke, ki za odločitev o zadevi niso bistvene ali so očitno neutemeljene. Ob upoštevanju navedenih izhodišč sledi, da je očitek pritožnikov, da se Vrhovno sodišče ni opredelilo do vseh upoštevnih pritožbenih razlogov in argumentov, neutemeljen. Vrhovno sodišče je sicer zavzelo stališče, da je bil pritožnikom pisni odpravek sklepa o omejitvi gibanja izdan pravočasno. Iz spisa pa izhaja, da pritožnikom pisni odpravek sklepa ni bil izdan in vročen v 48 urah po izdaji ustnega sklepa. Ker pa datum vročitve pisnega odpravka sklepa o omejitvi gibanja ne vpliva na veljavnost ustnega sklepa, pritožbeni očitki o zamudi roka za izdajo pisnega odpravka ne morejo vplivati na odločitev, da niso izpolnjeni pogoji za vsebinsko obravnavo tožbe na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1. Zato so očitki o kršitvi 22. člena Ustave neutemeljeni. Pritožniki tudi menijo, da Vrhovno sodišče ni odgovorilo na pritožbene navedbe, da Upravno sodišče pri odločitvi ni upoštevalo, da so pritožniki s tožbo zahtevali ugotovitev nezakonitosti ravnanja in ne prepovedi ravnanja. Zato naj bi bilo stališče Upravnega sodišča, da je smisel sodnega varstva samo zoper trajajočo kršitev, napačno. Vrhovno sodišče je pojasnilo, da zavrženje tožbe Upravnega sodišča pravilno temelji na 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1.(5) V nadaljevanju pa je pojasnilo, da je pritožnikom sodno varstvo zoper sklep o omejitvi gibanja zagotovljeno v rednem upravnem sporu (2. člen ZUS-1). Zgolj to, da Vrhovno sodišče ni izrecno navedlo, da je odločitev Upravnega sodišča zakonita iz drugih razlogov, ne pomeni kršitve 22. člena Ustave. Ne gre torej za to, da bi Vrhovno sodišče prezrlo navedbe pritožnikov, temveč za to, da se pritožniki ne strinjajo s stališči, na katerih temelji izpodbijana odločitev. Zato so neutemeljeni očitki pritožnikov o kršitvi 22. člena Ustave.
13. Ker zatrjevane kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin niso podane, je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zoper 2. točko izreka sklepa Vrhovnega sodišča zavrnilo.
C.
14. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi četrte alineje prvega odstavka 55.b člena in prvega odstavka 59. člena ZUstS ter prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07) v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačar, dr. Ciril Ribičič in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.
Jože Tratnik l.r.
Predsednik
(1)Objavljeno na spletni strani Ustavnega sodišča: .
(2)V skladu s 23. členom ZAzil se je v postopku za pridobitev azila uporabljal zakon, ki ureja splošni upravni postopek, kolikor ni bilo s tem zakonom drugače določeno.
(3)Povzeto po T. Jerovšek in G. Trpin (ur.), Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, Inštitut za javno upravo, Ljubljana 2004, str. 584.
(4)Zamuda roka za izdajo pisnega odpravka sklepa pomeni kršitev postopkovnih pravil. Na podlagi tretjega odstavka 5. člena ZUS-1 je upravni spor dopusten tudi, če upravni akt tožniku ni bil izdan ali mu ni bil vročen v predpisanem roku. Za vložitev tožbe zadostuje zgolj to, da upravni akt tožniku ni bil vročen (J. Breznik in E. Kerševan (red.), Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Zložba, Ljubljana 2008, str. 74).
(5)V 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 je določeno, da sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Smiselno to velja tudi za posamično dejanje, kadar se zatrjuje poseg v ustavno pravico (J. Breznik in E. Kerševan, citirano delo, str. 249).