Uradni list

Številka 20
Uradni list RS, št. 20/2009 z dne 16. 3. 2009
Uradni list

Uradni list RS, št. 20/2009 z dne 16. 3. 2009

Kazalo

764. Sklep o nesprejemu ustavne pritožbe, stran 2629.

Številka: Up-901/08-6
Datum: 24. 2. 2009
S K L E P
Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil Boštjan Batič, Ajdovščina, ki ga zastopa Aleš Kovač, odvetnik v Ljubljani, na seji 24. februarja 2009
s k l e n i l:
Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Kopru št. II Cp 148/2007 z dne 27. 11. 2007 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Sežani št. I 04/00163 z dne 14. 11. 2006 se ne sprejme.
O b r a z l o ž i t e v
A.
1. Sodišče prve stopnje je na predlog upnika proti pritožniku (v izvršbi dolžniku) nadaljevalo izvršbo, začeto s pravnomočnim sklepom o izvršbi proti pravni osebi, ki je bila izbrisana iz sodnega registra 4. 10. 2001. Pri tem se je sklicevalo na četrti odstavek 27. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij (Uradni list RS, št. 54/99 in nasl. – v nadaljevanju ZFPPod), 394. člen Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93 in nasl. – v nadaljevanju ZGD) ter 27. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98 in nasl. – v nadaljevanju ZIZ). Pritožbo zoper sklep o nadaljevanju izvršbe, v kateri je pritožnik zatrjeval, da je bil v izbrisani družbi pasivni družbenik, je Višje sodišče zavrnilo in pojasnilo, da za (zgolj procesno) odločitev o nadaljevanju izvršbe zadostuje, da je bil pritožnik v času izbrisa v sodni register vpisani družbenik. Vsebinske razloge pritožbe pa naj bi kot ugovorne navedbe obravnavalo sodišče prve stopnje. Skladno s tem stališčem je sodišče prve stopnje pritožnikovo pritožbo obravnavalo kot ugovor novega dolžnika po 56.a členu ZIZ, ki ga je zavrnilo, ker je ugotovilo, da je bil pritožnik družbenik izbrisane družbe že štiri leta pred izbrisom, od 12. 9. 1997 prokurist družbe, od 1. 2. 1999 pa celo njen direktor. Za terjatev, uveljavljeno v izvršbi, je ugotovilo, da je nastala v času, ko je bil pritožnik edini zakoniti zastopnik in edini družbenik družbe. Pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje je Višje sodišče zavrnilo z izpodbijanim sklepom. Zavrnilo je pritožbene očitke, da bi moral biti pritožniku vročen tudi sklep o izvršbi, izdan proti prejšnjemu dolžniku, in da je bila kršena pritožnikova pravica do izjave. Pri tem se je oprlo na dejstvo, da je bil ZIZ dopolnjen z ustrezno določbo šele z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 17/06 – v nadaljevanju ZIZ-C), ki je bil uveljavljen 4. 3. 2006, sklep o nadaljevanju postopka pa je bil pritožniku vročen pred tem. Zavzelo je stališče, da odločba Ustavnega sodišča št. Up-357/03, U-I-351/04 z dne 20. 10. 2005 (Uradni list RS, št. 96/05 in OdlUS XIV, 103) in ZIZ-C zasledujeta namen dati novim dolžnikom možnost ugovora, da obveznost ni prešla nanje, že na prvi stopnji. To možnost naj bi pritožnik imel in jo tudi izkoristil.
2. Pritožnik zatrjuje kršitev pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Navaja, da mu je bil vročen le sklep o nadaljevanju izvršilnega postopka, ne pa tudi izvršilni predlog in sklep o izvršbi, izdan zoper izbrisano družbo. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča št. Up-357/03, U-I-351/04. Ravnanje sodišča prve stopnje, ki je njegovo pritožbo zoper sklep o nadaljevanju postopka delno upoštevalo kot ugovor zoper sklep o izvršbi, ki ga nikoli ni videl, naj bi bilo napačno. Pritožnik meni, da bi mu sodišče moralo vročiti izvršilni predlog in sklep o izvršbi in ga poučiti, da ima pravico ugovarjati zoper ta sklep, ne pa šteti za ugovor vloge, ki jo je vložil glede na vsebino procesnega sklepa o nadaljevanju postopka. Poudarja, da je bilo po objavi navedene odločbe Ustavnega sodišča jasno, kako morajo sodišča ravnati, čeprav ZIZ ni bil spremenjen takoj. Stranki naj bi bilo namreč treba omogočiti, da vloži ugovor tako, da se ji vroči sodna odločba, zoper katero je ugovor možen. Z izpodbijanima sklepoma naj bi bila pritožniku odvzeta pravica do izjave o izvršilnem sklepu, na podlagi katerega teče postopek. Poleg tega naj bi izpodbijani odločbi neobrazloženo odstopali od ustaljene sodne prakse.
B.
3. Iz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave izhaja zahteva po kontradiktornem postopku, v katerem je vsaki stranki dana možnost, da navaja argumente za svoja stališča tako glede dejanske kot pravne podlage spora, da zatrjuje dejstva in predlaga dokaze, da je prisotna pri izvajanju dokazov ter da se izjavi o navedbah nasprotne stranke ter rezultatih dokazovanja pod pogoji, ki je ne postavljajo v neenakopraven položaj nasproti drugi stranki.
4. Kršitev pravice do enakega varstva pravic pritožnik utemeljuje s trditvijo, da mu je bilo z opustitvijo vročitve izvršilnega predloga in sklepa o izvršbi onemogočeno izjavljanje o tem sklepu in da mu je bila dejansko onemogočena vložitev ugovora. Višje sodišče je zavzelo stališče, da vročitev sklepa o izvršbi proti prvotnemu dolžniku ni bila potrebna, ker ZIZ v času vročanja sklepa o nadaljevanju izvršilnega postopka tega ni določal.
5. Pred uveljavitvijo ZIZ-C (4. 3. 2006) je ZIZ v četrtem odstavku v zvezi s tretjim odstavkom 24. člena določal, da se izvršba lahko po vložitvi predloga za izvršbo nadaljuje zoper novega dolžnika, če upnik med drugim z javno ali po zakonu overjeno listino dokaže, da je bila obveznost prenesena nanj ali je na drug način prešla nanj. Novi dolžnik mora izvršbo prevzeti v tistem stanju, v katerem je, ko vstopi vanjo. ZIZ-C je 24. členu ZIZ dodal novi peti odstavek, ki določa, da mora sodišče novemu dolžniku vročiti sklep o izvršbi. Vprašanje je sicer, ali je ocena Višjega sodišča, da v obravnavanem primeru ni bilo treba uporabiti določbe ZIZ-C, pravilna: sama sprememba zakona v 40. členu določa, da se postopki, v katerih je bil predlog za izvršbo oziroma zavarovanje vložen pred njeno uveljavitvijo, nadaljujejo in končajo po njenih določbah (sodišče prve stopnje je izpodbijani sklep o zavrnitvi ugovora izdalo šele 14. 11. 2006).(1) Vendar se Ustavnemu sodišču s tem vprašanjem ni treba ukvarjati. Gre namreč za vprašanje pravilnosti uporabe procesnega prava, v kar se Ustavno sodišče ne spušča, če ne gre za očitno napačno odločitev, ki bi bila lahko v neskladju z 22. členom Ustave. Pritožnik svoje navedbe utemeljuje s sklicevanjem na odločbo Ustavnega sodišča št. Up-357/03, U-I-351/04, s katero je Ustavno sodišče ugotovilo, da je četrti odstavek 24. člena ZIZ v neskladju z Ustavo, ker zakonodajalec ni uredil možnosti, da bi novi dolžnik že v postopku pred sodiščem prve stopnje uveljavljal razloge, s katerimi nasprotuje prehodu obveznosti nanj.(2) Ustavno sodišče je v tej odločbi v 3. točki izreka (z odkazovanjem na 17. točko obrazložitve) določilo način izvršitve. V skladu z njim morajo sodišča novemu dolžniku omogočiti, da se izjavi že v postopku na prvi stopnji, in sicer tako, da mu skupaj s sklepom o nadaljevanju postopka vročijo pravnomočni sklep o izvršbi, ki se glasi na prvotnega dolžnika.(3) Če novi dolžnik ugovarja prehodu obveznosti, mora sodišče prve stopnje o tem ugovoru odločiti na prvi stopnji s sklepom, zoper katerega ima novi dolžnik možnost pritožbe. Ko pritožnik navaja, da je bilo po objavi navedene odločbe Ustavnega sodišča jasno, kako morajo sodišča ravnati, opozarja prav na del odločbe, ki govori o načinu izvršitve. V obravnavanem primeru sodišče prve stopnje sicer ne bi moglo slediti navodilu Ustavnega sodišča, da je treba pravnomočni sklep o izvršbi vročati skupaj s sklepom o nadaljevanju postopka (saj je bil sklep o nadaljevanju postopka vročen pritožniku pred izdajo odločbe št. Up-357/03, U-I-351/04). Lahko pa bi ga upoštevalo smiselno in bi pritožniku sklep o izvršbi vročilo takoj po objavi navedene odločbe v Uradnem listu (28. 10. 2005), ko še ni odločilo o tistem delu njegove pritožbe zoper sklep o nadaljevanju izvršbe, ki ga je bilo po navodilu Višjega sodišča dolžno šteti kot ugovor zoper sklep o izvršbi. Navedeno opustitev (ki jo je pritožnik v pritožbi zoper sklep o ugovoru izrecno uveljavljal) bi lahko pri odločanju o pritožbi upoštevalo tudi Višje sodišče. To samo po sebi pa še ne pomeni, da so bile kršene pritožnikove človekove pravice.
6. Ustavno sodišče je že zavzelo stališče,(4) da z odločitvijo na podlagi drugega odstavka 40. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) ne razlaga nujno Ustave in v tem delu izrecno ne izvršuje ustavnosodne presoje, za katero je pristojno na podlagi 160. in 161. člena Ustave. Pravna narava te odločitve je drugačna od pravne narave odločitve, ki zadeva ustavnosodno presojo predpisa, zato lahko zakonodajalec način izvršitve, določen na podlagi drugega odstavka 40. člena ZUstS, spremeni z zakonom (ki mora biti v skladu z Ustavo). Odločitev o načinu izvršitve ima torej moč zakonske norme. Prav zato za sodišča ne more veljati sklep o enako širokem prostoru proste presoje glede spoštovanja načina izvršitve, kot ga ima zakonodajalec. Vendar je treba pri odločanju o ustavnih pritožbah strogo ločevati med »navadno« kršitvijo načina izvršitve odločbe Ustavnega sodišča (ki je po pomenu enaka kršitvi zakona) in kršitvijo, ki je obenem tudi kršitev človekovih pravic in s katero je mogoče uspeti v postopku z ustavno pritožbo. Za presojo utemeljenosti pritožnikovih očitkov je zato treba presoditi, ali sta sodišči, ki sta odločali o njegovem ugovoru, da terjatev ni prešla nanj, kršili njegovo pravico do izjave iz 22. člena Ustave.
7. Način, na katerega sta sodišči pristopili k reševanju pritožbe pritožnika zoper sklep o nadaljevanju postopka, temelji na večkrat izraženih stališčih Vrhovnega sodišča,(5) po uveljavitvi ZIZ-C pa tudi na izrecnih zakonskih določbah. Sam po sebi ni v neskladju z Ustavo. To izhaja že iz dosedanje ustavnosodne presoje, v kateri Ustavno sodišče ni sprejemalo v obravnavo ustavnih pritožb zoper pravnomočne procesne sklepe o nadaljevanju izvršbe, s katerimi sodišče ni vsebinsko odločalo o prehodu obveznosti na novega dolžnika.(6) Obravnavani primer je sicer drugačen, saj pritožnik izpodbija prav vsebinsko odločitev sodišč o tem, da je bil aktivni družbenik in s tem univerzalni pravni naslednik izbrisane družbe. Vendar Ustavno sodišče ugotavlja, da sta sodišči pritožniku omogočili, da je na obeh stopnjah uveljavljal razloge, s katerimi je nasprotoval prehodu obveznosti nanj. Sodišče prve stopnje je namreč kot o ugovoru odločilo o tistih pritožbenih razlogih, s katerimi je pritožnik utemeljeval, da ne odgovarja za obveznosti družbe. Do njih se je opredelilo in poudarilo, da so sporne terjatve nastale v času, ko je bil pritožnik edini družbenik in direktor družbe. Ta sklep je v okviru uradnega preizkusa pravilne uporabe materialnega prava potrdilo tudi sodišče druge stopnje, ki je zavrnilo pritožnikovo pritožbo. Bistvenega pomena je predvsem, da z opustitvijo vročitve sklepa o izvršbi v posebnih okoliščinah konkretnega primera pritožnikova možnost uveljavljanja pravice do izjave (z vložitvijo ugovora zoper ta sklep) ni bila prizadeta. Sodišči sta v izvršilnem postopku ugotavljali, ali je do prehoda obveznosti na pritožnika prišlo na podlagi četrtega odstavka 27. člena ZFFPod v zvezi s 394. členom ZGD in z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-135/00 z dne 9. 10. 2002 (Uradni list RS, št. 50/02 in št. 93/02 ter OdlUS XI, 211). Ker je bil sklep o izvršbi v času nadaljevanja postopka proti pritožniku že pravnomočen, je imel pritožnik na voljo ožji krog ugovornih razlogov. Poleg hipotetične možnosti uveljavljati ugovor po izteku roka na podlagi 56. člena ZIZ, ki je pritožnik ni izkoristil, se je lahko na podlagi 56a. člena ZIZ branil le še z ugovorom, da obveznost ni prešla nanj. Ker ni šlo za obveznost, katere prehod bi bil posledica singularnega pravnega nasledstva,(7) pač pa za vprašanje obstoja statusa aktivnega ali pasivnega družbenika, pritožnik za učinkovito obrambo dejansko ni potreboval sklepa o izvršbi, izdanega proti staremu dolžniku. Ne glede na to, katera obveznost izbrisane družbe je bila izterjevana, se je lahko pritožnik branil le na en način: da je bil pasivni družbenik, ker ni imel zadostnega vpliva na poslovanje družbe. To mu je bilo omogočeno. Ustavno sodišče soglaša z Višjim sodiščem, ki je pritožniku pojasnilo, da mu z opustitvijo vročitve sklepa o izvršbi ni bila odvzeta pravica do izjave. Ustavno sodišče je zato zavrnilo njegove očitke o kršitvi 22. člena Ustave iz tega razloga.
8. Ustavno sodišče tudi ni sledilo očitkom o kršitvi 22. člena Ustave zaradi neobrazloženega odstopa od ustaljene sodne prakse. Pritožnik svojih očitkov ni konkretiziral, tako da bi jih bilo mogoče obravnavati, saj ni navedel nobene sodne odločbe, ki bi potrjevala obstoj domnevne ustaljene sodne prakse.
9. Pritožnik uveljavlja tudi kršitev 25. člena Ustave, ki vsakomur zagotavlja pravico do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč, s katerimi ta odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih, ali pravnih interesih. Pri tem se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. Up-357/03, U-I-351/04. Pritožniku pravica do pravnega sredstva v smislu obrazložitve navedene odločbe ni bila kršena. Proti odločitvi sodišča prve stopnje o ugovoru je imel možnost vložiti pritožbo po pravilih ZIZ. To možnost je tudi izkoristil, o pritožbi pa je sodišče druge stopnje odločilo.
10. Pritožnik je zatrjeval kršitev načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, vendar teh svojih očitkov ni pojasnil, zato jih Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti.
11. Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.
C.
12. Senat je ta sklep sprejel na podlagi drugega odstavka 55.b člena ZUstS ter prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07) v sestavi: predsednik senata Jan Zobec ter člana mag. Marija Krisper Kramberger ter Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno.
Jan Zobec l.r.
Predsednik senata
(1)Poleg tega se je sodišče prve stopnje v sklepu o ugovoru samo sklicevalo na 56.a člen ZIZ, ki je bil prav tako uveljavljen z ZIZ-C.
(2)S tem je zakonodajalec posegel v dolžnikovo pravico, da se izjavi (22. člen Ustave), ker proti odločitvi Višjega sodišča ni mogoče vložiti pritožbe, pa tudi v pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave). Ustavno sodišče ga je opozorilo, da bo moral pri odpravljanju ugotovljenega neskladja upoštevati, da odločanje o prehodu obveznosti na novega dolžnika zahteva postopek, ki je vsebinsko enak postopku odločanja o ugovoru dolžnika proti sklepu o izvršbi z upoštevanjem ustreznih procesnih jamstev.
(3)V 12. točki obrazložitve odločbe št. Up-357/03, U-I-351/04 je Ustavno sodišče poudarilo, da bi sklep o nadaljevanju postopka (zato, da bi novi dolžnik vedel, čemu ugovarja) moral imeti vse tiste sestavine, ki jih ima sklep o izvršbi zoper prvotnega dolžnika, vendar pa zakon ne predpisuje vsebine tega sklepa.
(4)V odločbi št. U-I-163/99 z dne 23. 9. 1999 (Uradni list RS, št. 59/99 in št. 80/99 ter OdlUS VIII, 209).
(5)Občna seja Vrhovnega sodišča je že v načelnem pravnem mnenju z dne 30. 6. 2003 za primere, ki so primerljivi pritožnikovemu, zavzela stališče, da se vloga družbenika izbrisane družbe, v kateri zatrjuje, da obveznost ni prešla nanj, obravnava kot ugovor zoper sklep o izvršbi po 12. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ, vložen po izteku roka, in se o tem vprašanju ne odloča pri izdaji sklepa o nadaljevanju izvršbe. Vrhovno sodišče je to stališče potrdilo v sklepu št. II Ips 301/2004 z dne 11. 11. 2004, iz katerega izhaja, da ima sklep o nadaljevanju prekinjenega izvršilnega postopka dvojno naravo: je procesni sklep o nadaljevanju postopka in sklep, ki ima za novega dolžnika pomen sklepa o izvršbi.
(6)Npr. sklep št. Up-641/04 z dne 7. 3. 2006, objavljeno na spletni strani Ustavnega sodišča:
Podobno v sklepu št. Up-1018/06 z dne 9. 7. 2007, objavljeno na spletni strani Ustavnega sodišča:
(7)Tedaj novi dolžnik ne bi mogel učinkovito uveljavljati pravice do izjave, če mu ne bi bil vročen sklep o izvršbi, iz katerega bi bilo razvidno, katera obveznost se izterjuje – tista, ki jo je prevzel s pogodbo o prevzemu dolga, zavezo solidarnega poroštva oziroma podobnim pravnim poslom, ali katera druga.