Uradni list

Številka 19
Uradni list RS, št. 19/2007 z dne 2. 3. 2007
Uradni list

Uradni list RS, št. 19/2007 z dne 2. 3. 2007

Kazalo

27. Zakon o ratifikaciji Konvencije, pripravljene na podlagi člena K.3 Pogodbe o Evropski uniji, o izročitvi med državami članicami Evropske unije (MKIDEU), stran 785.

Na podlagi druge alinee prvega odstavka 107. člena in prvega odstavka 91. člena Ustave Republike Slovenije izdajam
U K A Z
o razglasitvi Zakona o ratifikaciji Konvencije, pripravljene na podlagi člena K.3 Pogodbe o Evropski uniji, o izročitvi med državami članicami Evropske unije (MKIDEU)
Razglašam Zakon o ratifikaciji Konvencije, pripravljene na podlagi člena K.3 Pogodbe o Evropski uniji, o izročitvi med državami članicami Evropske unije (MKIDEU), ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji 1. februarja 2007.
Št. 001-22-23/07
Ljubljana, dne 9. februarja 2007
dr. Janez Drnovšek l.r.
Predsednik
Republike Slovenije
Z A K O N
O RATIFIKACIJI KONVENCIJE, PRIPRAVLJENE NA PODLAGI ČLENA K.3 POGODBE O EVROPSKI UNIJI, O IZROČITVI MED DRŽAVAMI ČLANICAMI EVROPSKE UNIJE (MKIDEU)
1. člen
Ratificira se Konvencija, pripravljena na podlagi člena K.3 Pogodbe o Evropski uniji, o izročitvi med državami članicami Evropske unije, sklenjena 27. septembra 1996 v Dublinu.
2. člen
Besedilo konvencije se v izvirniku v angleškem jeziku in v prevodu v slovenskem jeziku glasi:
C O N V E N T I O N
DRAWN UP ON THE BASIS OF ARTICLE K.3 OF THE TREATY ON EUROPEAN UNION, RELATING TO EXTRADITION BETWEEN THE MEMBER STATES OF THE EUROPEAN UNION
THE HIGH CONTRACTING PARTIES to this Convention, Member States of the European Union,
REFERRING to the Act of the Council of the European Union of 27 September 1996,
DESIRING to improve judicial cooperation between the Member States in criminal matters, with regard both to prosecution and to the execution of sentences,
RECOGNIZING the importance of extradition in judicial cooperation for the achievement of these objectives,
STRESSING that Member States have an interest in ensuring that extradition procedures operate efficiently and rapidly in so far as their systems of government are based on democratic principles and they comply with the obligations laid down by the Convention for the Protection of Human Rights and Fundamental Freedoms signed in Rome on 4 November 1950,
EXPRESSING their confidence in the structure and operation of their judicial systems and in the ability of all Member States to ensure a fair trial,
BEARING IN MIND that by Act of 10 March 1995 the Council drew up the Convention on simplified extradition procedure between the Member States of the European Union,
TAKING ACCOUNT of the interest in concluding a Convention between the Member States of the European Union supplementing the European Convention on Extradition of 13 December 1957 and the other Conventions in force on the matter,
CONSIDERING that the provisions of those Conventions remain applicable for all matters not covered by this Convention,
HAVE AGREED AS FOLLOWS:
Article 1
General provisions
1. The purpose of this Convention is to supplement the provisions and facilitate the application between the Member States of the European Union:
– of the European Convention on Extradition of 13 December 1957 (hereinafter referred to as the "European Convention on Extradition"),
– the European Convention on the Suppression of Terrorism of 27 January 1977 (hereinafter referred to as the "European Convention on the Suppression of Terrorism"),
– the Convention of 19 June 1990 applying the Schengen Agreement of 14 June 1985 on the gradual abolition of checks at their common borders in relations between the Member States which are party to that Convention, and
– the first chapter of the Treaty on Extradition and Mutual Assistance in Criminal Matters between the Kingdom of Belgium, the Grand-Duchy of Luxembourg and the Kingdom of the Netherlands of 27 June 1962, as amended by the Protocol of 11 May 1974 (hereinafter referred to as the "Benelux Treaty") in relations between the Member States of the Benelux Economic Union.
2. Paragraph 1 shall not affect the application of more favourable provisions in bilateral or multilateral agreements between Member States, nor, as provided for in Article 28 (3) of the European Convention on Extradition, shall it affect extradition arrangements agreed on the basis of uniform or reciprocal laws providing for the execution in the territory of a Member State of warrants of arrest issued in the territory of another Member State.
Article 2
Extraditable offences
1. Extradition shall be granted in respect of offences which are punishable under the law of the requesting Member State by deprivation of liberty or a detention order for a maximum period of at least 12 months and under the law of the requested Member State by deprivation of liberty or a detention order for a maximum period of at least six months.
2. Extradition may not be refused on the grounds that the law of the requested Member State does not provide for the same type of detention order as the law of the requesting Member State.
3. Article 2 (2) of the European Convention on Extradition and Article 2 (2) of the Benelux Treaty shall also apply where certain offences are punishable by pecuniary penalties.
Article 3
Conspiracy and association to commit offences
1. Where the offence for which extradition is requested is classified by the law of the requesting Member State as a conspiracy or an association to commit offences and is punishable by a maximum term of deprivation of liberty or a detention order of at least 12 months, extradition shall not be refused on the ground that the law of the requested Member State does not provide for the same facts to be an offence, provided the conspiracy or the association is to commit:
(a) one or more of the offences referred to in Articles 1 and 2 of the European Convention on the Suppression of Terrorism;
or
(b) any other offence punishable by deprivation of liberty or a detention order of a maximum of at least 12 months in the field of drug trafficking and other forms of organized crime or other acts of violence against the life, physical integrity or liberty of a person, or creating a collective danger for persons.
2. For the purpose of determining whether the conspiracy or the association is to commit one of the offences indicated under paragraph 1 (a) or (b) of this Article, the requested Member State shall take into consideration the information contained in the warrant of arrest or order having the same legal effect or in the conviction of the person whose extradition is requested as well as in the statement of the offences envisaged in Article 12 (2) (b) of the European Convention on Extradition or in Article 11 (2) (b) of the Benelux Treaty.
3. When giving the notification referred to in Article 18 (2), any Member State may declare that it reserves the right not to apply paragraph 1 or to apply it under certain specified conditions.
4. Any Member State which has entered a reservation under paragraph 3 shall make extraditable under the terms of Article 2 (1) the behaviour of any person which contributes to the commission by a group of persons acting with a common purpose of one or more offences in the field of terrorism as in Articles 1 and 2 of the European Convention on the Suppression of Terrorism, drug trafficking and other forms of organized crime or other acts of violence against the life, physical integrity or liberty of a person, or creating a collective danger for persons, punishable by deprivation of liberty or a detention order of a maximum of at least 12 months, even where that person does not take part in the actual execution of the offence or offences concerned; such contribution shall be intentional and made having knowledge either of the purpose and the general criminal activity of the group or of the intention of the group to commit the offence or offences concerned.
Article 4
Order for deprivation of liberty in a place other than a penitentiary institution
Extradition for the purpose of prosecution shall not be refused on the ground that the request is supported, pursuant to Article 12 (2) (a) of the European Convention on Extradition or Article 11 (2) (a) of the Benelux Treaty, by an order of the judicial authorities of the requesting Member State to deprive the person of his liberty in a place other than a penitentiary institution.
Article 5
Political offences
1. For the purposes of applying this Convention, no offence may be regarded by the requested Member State as a political offence, as an offence connected with a political offence or an offence inspired by political motives.
2. Each Member State may, when giving the notification referred to in Article 18 (2), declare that it will apply paragraph 1 only in relation to:
(a) the offences referred to in Articles 1 and 2 of the European Convention on the Suppression of Terrorism;
and
(b) offences of conspiracy or association – which correspond to the description of behaviour referred to in Article 3 (4) – to commit one or more of the offences referred to in Articles 1 and 2 of the European Convention on the Suppression of Terrorism.
3. The provisions of Article 3 (2) of the European Convention on Extradition and of Article 5 of the European Convention on the Suppression of Terrorism remain unaffected.
4. Reservations made pursuant to Article 13 of the European Convention on the Suppression of Terrorism shall not apply to extradition between Member States.
Article 6
Fiscal offences
1. With regard to taxes, duties, customs and exchange, extradition shall also be granted under the terms of this Convention, the European Convention on Extradition and the Benelux Treaty in respect of offences which correspond under the law of the requested Member State to a similar offence.
2. Extradition may not be refused on the ground that the law of the requested Member State does not impose the same type of taxes or duties or does not have the same type of provisions in connection with taxes, duties, customs and exchange as the law of the requesting Member State.
3. When giving the notification referred to in Article 18 (2), any Member State may declare that it will grant extradition in connection with a fiscal offence only for acts or omissions which may constitute an offence in connection with excise, value-added tax or customs.
Article 7
Extradition of nationals
1. Extradition may not be refused on the ground that the person claimed is a national of the requested Member State within the meaning of Article 6 of the European Convention on Extradition.
2. When giving the notification referred to in Article 18 (2), any Member State may declare that it will not grant extradition of its nationals or will authorize it only under certain specified conditions.
3. Reservations referred to in paragraph 2 shall be valid for five years from the first day of application of this Convention by the Member State concerned. However, such reservations may be renewed for successive periods of the same duration.
Twelve months before the date of expiry of the reservation, the depositary shall give notice of that expiry to the Member State concerned.
No later than three months before the expiry of each five-year period, the Member State shall notify the depositary either that it is upholding its reservation, that it is amending it to ease the conditions for extradition or that it is withdrawing it.
In the absence of the notification referred to in the preceding subparagraph, the depositary shall inform the Member State concerned that its reservation is considered to have been extended automatically for a period of six months, before the expiry of which the Member State must give notification. On expiry of that period, failure to notify shall cause the reservation to lapse.
Article 8
Lapse of time
1. Extradition may not be refused on the ground that the prosecution or punishment of the person would be statute-barred according to the law of the requested Member State.
2. The requested Member State shall have the option of not applying paragraph 1 where the request for extradition is based on offences for which that Member State has jurisdiction under its own criminal law.
Article 9
Amnesty
Extradition shall not be granted in respect of an offence covered by amnesty in the requested Member State where that State was competent to prosecute the offence under its own criminal law.
Article 10
Offences other than those upon which the request for extradition is based
1. A person who has been extradited may, in respect of offences committed before his surrender other than those upon which the request for extradition was based, without it being necessary to obtain the consent of the requested Member State:
(a) be prosecuted or tried where the offences are not punishable by deprivation of liberty;
(b) be prosecuted or tried in so far as the criminal proceedings do not give rise to the application of a measure restricting his personal liberty;
(c) be subjected to a penalty or a measure not involving the deprivation of liberty, including a financial penalty, or a measure in lieu thereof, even if it may restrict his personal liberty;
(d) be prosecuted, tried, detained with a view to the execution of a sentence or of a detention order or subjected to any other restriction of his personal liberty if after his surrender he has expressly waived the benefit of the rule of speciality with regard to specific offences preceding his surrender.
2. Waiver on the part of the person extradited as referred to in paragraph 1 (d) shall be given before the competent judicial authorities of the requesting Member State and shall be recorded in accordance with that Member State's national law.
3. Each Member State shall adopt the measures necessary to ensure that the waiver referred to in paragraph 1 (d) is established in such a way as to show that the person has given it voluntarily and in full awareness of the consequences. To that end, the person extradited shall have the right to legal counsel.
4. When the requested Member State has made a declaration pursuant to Article 6 (3), paragraph 1 (a), (b) and (c) of this Article shall not apply to fiscal offences except those referred to in Article 6 (3).
Article 11
Presumption of consent of the requested Member State
Each Member State, when giving the notification referred to in Article 18 (2) or at any time, may declare that, in its relations with other Member States that have made the same declaration, consent for the purposes of Article 14 (1) (a) of the European Convention on Extradition and Article 13 (1) (a) of the Benelux Treaty is presumed to have been given, unless it indicates otherwise when granting extradition in a particular case.
Where in a particular case the Member State has indicated that its consent should not be deemed to have been given, Article 10 (1) still applies.
Article 12
Re-extradition to another Member State
1. Article 15 of the European Convention on Extradition and Article 14 (1) of the Benelux Treaty shall not apply to requests for re-extradition from one Member State to another.
2. When giving the notification referred to in Article 18 (2), a Member State may declare that Article 15 of the European Convention on Extradition and Article 14 (1) of the Benelux Treaty shall continue to apply except where Article 13 of the Convention on simplified extradition procedure between the Member States of the European Union (1) provides otherwise or where the person concerned consents to be re-extradited to another Member State.
Article 13
Central authority and transmission of documents by facsimile
1. Each Member State shall designate a central authority or, where its constitutional system so requires, central authorities responsible for transmitting and receiving extradition requests and the necessary supporting documents, as well as any other official correspondence relating to extradition requests, unless otherwise provided for in this Convention.
2. When giving the notification referred to in Article 18 (2) each Member State shall indicate the authority or authorities which it has designated pursuant to paragraph 1 of this Article. It shall inform the depositary of any change concerning the designation.
3. The extradition request and the documents referred to in paragraph 1 may be sent by facsimile transmission. Each central authority shall be equipped with a facsimile machine for transmitting and receiving such documents and shall ensure that it is kept in proper working order.
4. In order to ensure the authenticity and confidentiality of the transmission, a cryptographic device fitted to the facsimile machine possessed by the central authority shall be in operation when the equipment is being used to apply this Article.
Member States shall consult each other on the practical arrangements for applying this Article.
5. In order to guarantee the authenticity of extradition documents, the central authority of the requesting Member State shall state in its request that it certifies that the documents transmitted in support of that request correspond to the originals and shall describe the pagination. Where the requested Member State disputes that the documents correspond to the originals, its central authority shall be entitled to require the central authority of the requesting Member State to produce the original documents or a true copy thereof within a reasonable period through either diplomatic channels or any other mutually agreed channel.
Article 14
Supplementary information
When giving the notification referred to in Article 18 (2), or at any other time, any Member State may declare that, in its relations with other Member States which have made the same declaration, the judicial authorities or other competent authorities of those Member States may, where appropriate, make requests directly to its judicial authorities or other competent authorities responsible for criminal proceedings against the person whose extradition is requested for supplementary information in accordance with Article 13 of the European Convention on Extradition or Article 12 of the Benelux Treaty.
In making such a declaration, a Member State shall specify its judicial authorities or other competent authorities authorized to communicate and receive such supplementary information.
Article 15
Authentication
Any document or any copy of documents transmitted for the purposes of extradition shall be exempted from authentication or any other formality unless expressly required by the provisions of this Convention, the European Convention on Extradition or the Benelux Treaty. In the latter case, copies of documents shall be considered to be authenticated when they have been certified true copies by the judicial authorities that issued the original or by the central authority referred to in Article 13.
Article 16
Transit
In the case of transit, under the conditions laid down in Article 21 of the European Convention on Extradition and Article 21 of the Benelux Treaty, through the territory of one Member State to another Member State, the following provisions shall apply:
(a) any request for transit must contain sufficient information to enable the Member State of transit to assess the request and to take the constraint measures needed for execution of the transit vis-à-vis the extradited person.
To that end, the following information shall be sufficient:
– the identity of the person extradited,
– the existence of an arrest warrant or other document having the same legal effect or of an enforceable judgment,
– the nature and the legal description of the offence,
– a description of the circumstances in which the offence was committed, including the date and place;
(b) the request for transit and the information provided for in point (a) may be sent to the Member State of transit by any means leaving a written record. The Member State of transit shall make its decision known by the same method;
(c) in the case of transport by air without a scheduled stopover, if an unscheduled landing occurs, the requesting Member State shall provide the transit Member State concerned with the information provided for in point (a);
(d) subject to the provisions of this Convention, in particular Articles 3, 5 and 7, the provisions of Article 21 (1), (2), (5) and (6) of the European Convention on Extradition and Article 21 (1) of the Benelux Treaty shall continue to apply.
Article 17
Reservations
No reservations may be entered in respect of this Convention other than those for which it makes express provision.
Article 18
Entry into force
1. This Convention shall be subject to adoption by the Member States in accordance with their respective constitutional requirements.
2. Member States shall notify the Secretary-General of the Council of the European Union of the completion of the constitutional procedures for the adoption of this Convention.
3. This Convention shall enter into force 90 days after the notification referred to in paragraph 2 by the State, Member of the European Union at the time of adoption by the Council of the Act drawing up this Convention, which is last to complete that formality.
4. Until this Convention enters into force, any Member State may, when giving the notification referred to in paragraph 2, or at any other time, declare that as far as it is concerned this Convention shall apply to its relations with Member States that have made the same declaration. Such declarations shall take effect 90 days after the date of deposit thereof.
5. This Convention shall apply only to requests submitted after the date on which it enters into force or is applied as between the requested Member State and the requesting Member State.
Article 19
Accession of new Member States
1. This Convention shall be open to accession by any State that becomes a member of the European Union.
2. The text of this Convention in the language of the acceding State, drawn up by the Council of the European Union, shall be authentic.
3. The instruments of accession shall be deposited with the depositary.
4. This Convention shall enter into force with respect to any State that accedes to it 90 days after the deposit of its instrument of accession or on the date of entry into force of this Convention if it has not already entered into force at the time of expiry of the said period 90 days.
5. Where this Convention is not yet in force at the time of the deposit of their instrument of accession, Article 18 (4) shall apply to acceding Member States.
Article 20
Depositary
1. The Secretary-General of the Council of the European Union shall act as depositary of this Convention.
2. The depositary shall publish in the Official Journal of the European Communities information on the progress of adoptions and accessions, declarations and reservations, and also any other notification concerning this Convention.
In witness whereof, the undersigned Plenipotentiaries have hereunto set their hands.
Done in a single original, in the Danish, Dutch, English, Finnish, French, German, Greek, Irish, Italian, Portuguese, Spanish and Swedish languages, each text being equally authentic, such original remaining deposited in the archives of the General Secretariat of the Council of the European Union. The Secretary-General shall transmit a certified copy to each of the Member States.
ANNEX
Joint Declaration on the right of asylum
The Member States declare that this Convention is without prejudice either to the right of asylum to the extent to which it is recognized by their respective constitutions or to the application by the Member States of the provisions of the Convention relating to the Status of Refugees of 28 July 1951, as supplemented by the Convention relating to the Status of Stateless Persons of 28 September 1954 and by the Protocol relating to the Status of Refugees of 31 January 1967.
Declaration by Denmark, Finland and Sweden concerning Article 7 of this Convention
Denmark, Finland and Sweden confirm that – as indicated during their negotiations on accession to the Schengen agreements – they will not invoke, in relation to other Member States which ensure equal treatment, their declarations under Article 6 (1) of the European Convention on Extradition as a ground for refusal of extradition of residents from non-Nordic States.
Declaration on the concept of "nationals"
The Council takes note of the Member States' undertaking to apply the Council of Europe Convention of 21 March 1983 on the Transfer of Sentenced Persons in respect of the nationals of each Member State within the meaning of Article 3 (4) of the said Convention.
The Member States' undertaking mentioned in the first paragraph is without prejudice to the application of Article 7 (2) of this Convention.
Declaration by Greece re Article 5
Greece interprets Article 5 from the standpoint of paragraph 3 thereof. This interpretation ensures compliance with the conditions of the Greek constitution, which:
– expressly prohibits extradition of a foreigner pursued for activities in defence of freedom,
and
– distinguishes between political and so-called mixed offences, for which the rules are not the same as for political offences.
Declaration by Portugal on extradition requested for an offence punishable by a life sentence or detention order
Having entered a reservation in respect of the European Convention on Extradition of 1957 to the effect that it will not grant extradition of persons wanted for an offence punishable by a life sentence or detention order, Portugal states that where extradition is sought for an offence punishable by a life sentence or detention order, it will grant extradition, in compliance with the relevant provisions of the Constitution of the Portuguese Republic, as interpreted by its Constitutional Court, only if it regards as sufficient the assurances given by the requesting Member State that it will encourage, in accordance with its law and practice regarding the carrying out of sentences, the application of any measures of clemency to which the person whose extradition is requested might be entitled.
Portugal reaffirms the validity of undertakings entered into in existing international agreements to which it is party, in particular in Article 5 of the Convention on Portuguese accession to the Convention Applying the Schengen Agreement.
Council declaration on the follow up to the Convention
The Council declares:
(a) that it considers that there should be a periodic review, on the basis of information supplied by the Member States, of:
– the implementation of this Convention,
– the functioning of this Convention after its entry into force,
– the possibility for Member States to amend the reservations entered in the framework of this Convention with a view to easing the conditions for extradition or withdrawing its reservations,
– the general functioning of extradition procedures between the Member States;
(b) that it will consider, one year after entry into force of this Convention, whether jurisdiction should be given to the Court of Justice of the European Communities.
K O N V E N C I J A,
PRIPRAVLJENA NA PODLAGI ČLENA K.3 POGODBE O EVROPSKI UNIJI, O IZROČITVI MED DRŽAVAMI ČLANICAMI EVROPSKE UNIJE
VISOKE POGODBENICE te konvencije, države članice Evropske unije
SO SE –
OB SKLICEVANJU na Akt Sveta Evropske unije z dne 27. septembra 1996,
Z ŽELJO, da bi izboljšale pravosodno sodelovanje med državami članicami v kazenskih zadevah, tako glede pregona kot glede izvrševanja izrečenih kazni,
OB UPOŠTEVANJU pomena izročitve v pravosodnem sodelovanju za uresničevanje teh namenov,
OB POUDARJANJU, da so države članice zainteresirane, da se postopki izročitve izvajajo učinkovito in hitro, kolikor njihovi sistemi vladanja temeljijo na demokratičnih načelih in spoštujejo obveznosti, določene v Konvenciji za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščinah, podpisani v Rimu 4. novembra 1950,
OB IZRAŽANJU zaupanja v strukture in delovanje svojih pravosodnih sistemov in ob zmožnosti vseh držav članic, da zagotovijo pošteno sojenje,
OB UPOŠTEVANJU, da je z Aktom 10. marca 1995 Svet oblikoval Konvencijo o poenostavljenem postopku izročitve med državami članicami Evropske unije,
OB UPOŠTEVANJU interesa sklenitve konvencije med državami članicami Evropske unije, s katero se dopolni Evropska konvencija o izročitvi z dne 13. decembra 1957 in druge veljavne tozadevne konvencije,
OB UPOŠTEVANJU, da se določbe omenjenih konvencij še naprej uporabljajo za vse zadeve, ki niso zajete v tej konvenciji –
DOGOVORILE O NASLEDNJEM:
ČLEN 1
Splošne določbe
1. Namen te konvencije je dopolniti naslednje določbe in med državami članicami Evropske unije olajšati njihovo uporabo:
– Evropske konvencije o izročitvi z 13. decembra 1957 (v nadaljevanju "Evropska konvencija o izročitvi"),
– Evropske konvencije o zatiranju terorizma z 27. januarja 1997 (v nadaljevanju: "Evropska konvencija o zatiranju terorizma"),
– Konvencije z 19. junija 1990 o uporabi Schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 o postopni odpravi nadzora na skupnih mejah v okviru odnosov med državami članicami, ki so podpisnice navedene konvencije, in
– prvega poglavja Konvencije o izročitvi in medsebojni pomoči v kazenskih zadevah med Kraljevino Belgijo, Velikim vojvodstvom Luksemburg in Kraljevino Nizozemsko z 27. junija 1962, kakor je spremenjena s Protokolom z dne 11. maja 1974 (v nadaljevanju "Beneluška pogodba") v okviru odnosov med državami članicami Gospodarske unije Beneluks.
(2) Odstavek 1 ne vpliva na uporabo ugodnejših določb dvostranskih ali večstranskih sporazumov med državami članicami, niti ne vpliva, kot to določa člen 28 (3) Evropske konvencije o izročitvi, na dogovore o izročitvi na podlagi enotnih ali vzajemnih zakonov, ki na ozemlju ene države članice zagotavljajo izvrševanje nalogov za prijetje, izdanih na ozemlju druge.
ČLEN 2
Kazniva dejanja, za katera se dovoli izročitev
1. Izročitev se dovoli za kazniva dejanja, ki se po pravu države članice prosilke kaznujejo z odvzemom prostosti ali z varnostnim ukrepom z najvišjo zagroženo kaznijo najmanj 12 mesecev in po pravu zaprošene države članice z odvzemom prostosti ali varnostnim ukrepom z najvišjo zagroženo kaznijo najmanj šest mesecev.
2. Izročitve ni mogoče zavrniti z utemeljitvijo, da pravo zaprošene države ne predvideva enake vrste prostostnega varnostnega ukrepa kakor pravo države prosilke.
3. Člen 2 (2) Evropske konvencije o izročitvi in člen 2 (2) beneluške pogodbe se uporabljata tudi, če je za določena kazniva dejanja zagrožena denarna kazen.
ČLEN 3
Dogovarjanje in združevanje z namenom storitve kaznivih dejanj
1. Če je kaznivo dejanje, za katero se zahteva izročitev, v pravu države članice prosilke določeno kot dogovor za kaznivo dejanje ali združevanje z namenom storitve kaznivega dejanja in je zanj najvišja zagrožena kazen odvzem prostosti ali varnostni ukrep najmanj 12 mesecev, izročitve ni mogoče zavrniti z utemeljitvijo, da po pravu zaprošene države ista dejanja niso kazniva, če gre za dogovor ali združevanje z namenom storitve:
(a) enega ali več kaznivih dejanj iz členov 1 in 2 Evropske konvencije o zatiranju terorizma; ali
(b) katerega koli drugega kaznivega dejanja, za katero je najvišji zagrožen odvzem prostosti ali varnostni ukrep najmanj 12 mesecev, na področju nezakonite trgovine z mamili ali drugih oblik organiziranega kriminala ali drugih nasilnih dejanj zoper življenje, telesno nedotakljivost ali osebno prostost ali ustvarjanju splošne nevarnosti za ljudi.
2. Za namene ugotavljanja, ali gre za dogovarjanje ali združevanje za storitev katerega od kaznivih dejanj iz odstavka 1 (a) ali (b) tega člena, zaprošena država članica upošteva informacije, vsebovane v nalogu za prijetje ali nalogu, ki ima enake pravne posledice, ali v obsodbi osebe, za katero se zahteva izročitev, pa tudi v izjavi o kaznivih dejanjih, ki jo predvideva člen 12 (2) (b) Evropske konvencije o izročitvi ali v členu 11 (2) (b) beneluške pogodbe.
3. Ob notifikaciji iz člena 18 (2) lahko katera koli država članica izjavi, da si pridržuje pravico, da ne uporabi odstavka 1, ali da ga uporabi pod določenimi posebnimi pogoji.
4. Država članica, ki si je pridržala pravico na podlagi odstavka 3, bo dovolila izročitev po pogojih iz člena 2 (1) zaradi ravnanja katere koli osebe, ki je udeležena pri storitvi enega ali več kaznivih dejanj skupine oseb s skupnim ciljem na področjih terorizma v smislu členov 1 in 2 Evropske konvencije o zatiranju terorizma, nezakonite trgovine z drogami in drugih oblik organiziranega kriminala ali drugih nasilnih dejanj zoper življenje, telesno nedotakljivost ali osebno prostost ali ustvarjanje splošne nevarnosti za ljudi, za kar je najvišja zagrožena kazen odvzem prostosti ali varnostni ukrep najmanj 12 mesecev, tudi če ta oseba ne sodeluje pri dejanski izvedbi zadevnega kaznivega dejanja ali dejanj; taka udeležba mora biti naklepna in storjena ob poznavanju bodisi cilja in splošne kaznive dejavnosti skupine bodisi njenega namena, da stori zadevno kaznivo dejanje ali dejanja.
ČLEN 4
Nalog za odvzem prostosti v kraju, ki ni kazenski zavod
Izročitve zaradi pregona ni mogoče zavrniti z utemeljitvijo, da je prošnji priložen, v skladu s členom 12 (2) (a) Evropske konvencije o izročitvi ali s členom 11 (2)(a) beneluške pogodbe, nalog pravosodnih organov države članice prosilke za odvzem prostosti osebi v kraju, ki ni kazenski zavod.
ČLEN 5
Politična kazniva dejanja
1. Za namene uporabe te konvencije zaprošena država članica ne more šteti nobenega kaznivega dejanja za politično kaznivo dejanje, kaznivo dejanje povezano s političnim kaznivim dejanjem ali politično motivirano kaznivo dejanje.
2. Vsaka država članica lahko ob notifikaciji iz člena 18 (2) izjavi, da bo uporabila odstavek 1 samo v zvezi s:
(a) kaznivimi dejanji iz členov 1 in 2 Evropske konvencije o zatiranju terorizma; in
(b) kaznivimi dejanji dogovarjanja ali združevanja – ki ustreza opisu ravnanja iz člena 3 (4) – z namenom storitve enega ali več kaznivih dejanj iz členov 1 in 2 Evropske konvencije o zatiranju terorizma.
3. Določbe člena 3 (2) Evropske konvencije o izročitvi in člena 5 Evropske konvencije o zatiranju terorizma ostajajo nespremenjene.
4. Pridržki, izraženi v skladu s členom 13 Evropske konvencije o zatiranju terorizma, se ne uporabljajo za izročitev med državami članicami.
ČLEN 6
Fiskalna kazniva dejanja
1. Glede davkov, dajatev, carin in menjave se izročitev dovoli pod pogoji te konvencije, Evropske konvencije o izročitvi in beneluške pogodbe v zvezi s kaznivimi dejanji, ki ustrezajo podobnemu kaznivemu dejanju po pravu zaprošene države članice.
2. Izročitve ni mogoče zavrniti z utemeljitvijo, da pravo zaprošene države članice ne nalaga enake vrste davkov ali dajatev ali nima enake vrste določb v zvezi z davki, dajatvami, carinami in menjavo kakor pravo države članice prosilke.
3. Ob notifikaciji iz člena 18 (2) lahko vsaka država članica izjavi, da bo dovolila izročitev v zvezi s fiskalnim kaznivim dejanjem samo za dejanja ali opustitve, ki bi lahko predstavljala kaznivo dejanje v zvezi s trošarino, davkom na dodano vrednost ali carinami.
ČLEN 7
Izročitev državljanov
1. Izročitve ni mogoče zavrniti z utemeljitvijo, da je zahtevana oseba državljan zaprošene države v smislu člena 6 Evropske konvencije o izročitvi.
2. Ob notifikaciji iz člena 18 (2) lahko vsaka država članica izjavi, da ne bo dovolila izročitve svojih državljanov ali da jo bo dovolila samo pod določenimi posebnimi pogoji.
3. Pridržki iz odstavka 2 veljajo pet let od prvega dne uporabe te konvencije s strani zadevne države članice. Vendar se ti pridržki lahko obnovijo za naslednja enako dolga obdobja.
Dvanajst mesecev pred dnevom izteka pridržka depozitar obvesti zadevno državo članico o izteku.
Najpozneje tri mesece pred iztekom vsakega petletnega obdobja država članica obvesti depozitarja, da ohranja svoj pridržek, ga spreminja, da bi omilila pogoje za izročitev, ali ga umika.
Če notifikacija iz prejšnjega odstavka ni bila opravljena, depozitar obvesti zadevno državo članico, da se šteje, da je njen pridržek avtomatično podaljšan za obdobje 6 mesecev, pred iztekom katerega mora država članica opraviti notifikacijo. Če ob izteku tega roka ni notifikacije, pridržek zapade.
ČLEN 8
Zastaranje
1. Izročitve ni mogoče zavrniti z utemeljitvijo, da je pregon ali kaznovanje osebe po pravu zaprošene države članice zastaralo.
2. Zaprošena država članica ima možnost, da ne uporabi odstavka 1, če gre za izročitev zaradi kaznivih dejanj, za katera je navedena država članica pristojna po lastnem kazenskem pravu.
ČLEN 9
Amnestija
Izročitev se ne dovoli za kaznivo dejanje, za katerega v zaprošeni državi članici velja amnestija, če je navedena država za pregon tega kaznivega dejanja pristojna po lastnem kazenskem pravu.
ČLEN 10
Kazniva dejanja, ki niso zajeta v prošnji za izročitev
1. Izročeno osebo se lahko za kazniva dejanja, storjena pred njeno predajo, ki niso zajeta v prošnji za izročitev, brez pristanka zaprošene države članice:
(a) preganja ali ji sodi, če za kazniva dejanja ni zagrožen odvzem prostosti;
(b) preganja ali ji sodi, kolikor kazenski postopek ne povzroči uporabe ukrepa omejitve osebne svobode;
(c) zanjo velja kazen ali ukrep, ki ne vključuje odvzema prostosti, vključno z denarno kaznijo ali ukrepom namesto nje, tudi če bi omejeval osebno svobodo;
(d) preganja, ji sodi, se pripre z namenom izvršitve obsodbe ali varnostnega ukrepa ali se ji drugače omeji osebna svoboda, če se je po predaji izrecno odpovedala uporabi načela specialnosti za posamezna dejanja, storjena pred predajo.
2. Odpoved izročene osebe iz odstavka 1 (d) se poda pred pristojnimi pravosodnimi organi države članice prosilke in se po postopku, določenem z notranjim pravom te države, zapiše v zapisnik.
3. Vsaka država članica sprejme potrebne ukrepe za zagotovitev, da je odpoved iz odstavka 1 (d) podana tako, da se vidi, da jo je oseba podala prostovoljno in pri polni zavesti o posledicah. V ta namen ima izročena oseba pravico do zagovornika.
4. Če je država članica dala izjavo v skladu s členom 6 (3), se odstavki 1 (a), (b) in (c) tega člena ne uporabljajo v zvezi s fiskalnimi kaznivimi dejanji, z izjemo tistih, ki so navedena v členu 6 (3).
ČLEN 11
Domneva o soglasju zaprošene države članice
Vsaka država članica lahko ob notifikaciji iz člena 18 (2) ali v katerem koli drugem času izjavi, da soglaša, da se v odnosih z drugimi državami članicami, ki so podale enako izjavo, za namene člena 14 (1) (a) Evropske konvencije o izročitvi in člena 13 (1) (a) beneluške pogodbe domneva, da je soglasje dano, razen če se ne izrazi drugače, ko dovoli izročitev v posameznem primeru.
Kadar v posameznem primeru država članica izrazi, da ne sme šteti, da je njeno soglasje dano, se še vedno uporablja člen 10 (1).
ČLEN 12
Nadaljna izročitev v tretjo državo članico
1. Člen 15 Evropske konvencije o izročitvi in člen 14 (1) beneluške pogodbe se ne uporabljata za prošnje za nadaljno izročitev iz ene države članice v drugo.
2. Ob notifikaciji iz člena 18 (2) lahko država članica izjavi, da se člen 15 Evropske konvencije o izročitvi in člen 14 (1) beneluške pogodbe še nadalje uporabljata, razen če člen 13 Konvencije o poenostavljenem postopku izročitve med državami članicami(8) določa drugače, ali če zadevna oseba privoli, da se izroči v tretjo državo članico.
ČLEN 13
Osrednji organ in pošiljanje dokumentov po faksu
1. Vsaka država članica določi osrednji organ ali, če to zahteva njena ustavna ureditev, osrednje organe, odgovorne za pošiljanje in sprejemanje prošenj za izročitev in potrebne dokumentacije, ter tudi vse ostale uradne korespondence v zvezi s prošnjami za izročitev, razen če ni v tej konvenciji določeno drugače.
2. Ob notifikaciji iz člena 18 (2) vsaka država članica navede organ ali organe, ki jih je določila v skladu z odstavkom 1 tega člena. Depozitarja obvesti o vseh morebitnih spremembah glede svoje določitve.
3. Prošnja za izročitev in listine, navedene v odstavku 1, se lahko pošljejo po faksu. Vsak osrednji organ je opremljen s faksom za oddajanje in sprejemanje takšnih listin in zagotavlja, da brezhibno deluje.
4. Da bi se zagotovila avtentičnost in zaupnost prenosa, se v napravo za faksiranje, ki jo ima osrednji organ, umesti kriptografska naprava, ki deluje, kadar se ta oprema uporablja v namene tega člena.
Država članice se medsebojno posvetujejo o praktičnih dogovorih za uporabo tega člena.
5. Da se zajamči avtentičnost izročitvene dokumentacije, osrednji organ države prosilke v svoji prošnji izjavi, da je oddana dokumentacije, ki je priložena prošnji, enaka izvirnikom in opiše številčenje strani. Če zaprošena država izpodbija, da dokumenti ustrezajo izvirnikom, lahko njen osrednji organ zahteva od osrednjega organa države prosilke, da v razumnem roku priskrbi izvirnike dokumentacije ali verodostojne kopije dokumentacije bodisi po diplomatski poti bodisi po kakšni drugi medsebojno dogovorjeni poti.
ČLEN 14
Dodatne informacije
Ob notifikaciji iz člena 18 (2) ali sicer ob kateri koli drugi priložnosti lahko vsaka država članica izjavi, da lahko v okviru odnosov z drugimi državami članicami, ki so podale enako izjavo, njihovi pravosodni organi ali drugi pristojni organi, kadar je to ustrezno, zaprosijo za dodatne informacije v skladu s členom 13 Evropske konvencije o izročitvi ali s členom 12 beneluške pogodbe neposredno pravosodne organe ali druge organe, pristojne v kazenskih postopkih zoper osebo, katere izročitev se zahteva.
Ko poda takšno izjavo, država članica določi svoje pravosodne organe ali druge pristojne organe, ki so pooblaščeni za sporočanje in sprejemanje takšnih dodatnih informacij.
ČLEN 15
Overovitev
Vsi dokumenti ali kopije dokumentov, ki se pošljejo zaradi izročitve, so oproščeni overovitve ali katerih koli drugi formalnosti, razen če to izrecno zahtevajo določbe te konvencije, Evropske konvencije o izročitvi ali beneluške pogodbe. V takem primeru se šteje, da so kopije dokumentov overjene, če jih kot verodostojno kopijo potrdijo pravosodni organi, ki so izdali izvirnike, ali pa osrednji organi, navedeni v členu 13.
ČLEN 16
Tranzit
V primeru tranzita čez ozemlje ene države članice v drugo državo članico pod pogoji, določenimi v členu 21 Evropske konvencije o izročitvi in členu 21 beneluške pogodbe, se uporabljajo naslednje določbe:
(a) vsaka prošnja za tranzit mora vsebovati zadostne informacije, da tranzitna država članica lahko oceni prošnjo in uporabi ustrezne prisilne ukrepe pri izvedbi tranzita izročene osebe.
V ta namen zadostujejo naslednje informacije:
– identiteta osebe, ki se izroča,
– obstoj naloga za prijetje ali drugega dokumenta z enakimi pravnimi posledicami ali izvršljive sodbe,
– vrsta in zakonski opis kaznivega dejanja,
– opis okoliščin, v katerih je bilo storjeno kaznivo dejanje, vključno z datumom in krajem;
(b) prošnja za tranzit in informacije iz točke (a) se lahko pošljejo v tranzitno državo članico na kakršen koli način, ki omogoča ohranitev pisnega zapisa. Tranzitna država članica svojo odločitev sporoči na enak način;
(c) če pri letalskem prevozu, pri katerem ni načrtovan postanek, pride do nenačrtovanega postanka, država prosilka zagotovi tranzitni državi članici informacije, določene v točki (a);
(d) ob upoštevanju določb te konvencije, zlasti členov 3, 5 in 7, se še naprej uporabljajo določbe člena 21(1), (2), (5) in (6) Evropske konvencije o izročitvi in člena 21 (1) beneluške pogodbe.
ČLEN 17
Pridržki
Glede te konvencije je mogoče vložiti le tiste pridržke, ki so v njej izrecno določeni.
ČLEN 18
Začetek veljavnosti
1. To konvencijo sprejmejo države članice v skladu s svojimi ustavnimi pravili.
2. Države članice obvestijo Generalnega sekretarja Sveta Evropske unije, da so končani postopki, ki so v skladu z njihovimi ustavnimi pravili potrebni za sprejem te konvencije.
3. Ta konvencija začne veljati 90 dni po obvestilu iz odstavka 2, ki ga poda država članica Evropske unije, ki do takrat, ko Svet sprejme akt o tej konvenciji, zadnja opravi to formalnost.
4. Do začetka veljavnosti te konvencije lahko vsaka država članica ob obvestilu iz odstavka 2 ali ob katerem koli drugem času izjavi, da se, v kolikor se nanaša nanjo, ta konvencija uporablja v njenih odnosih z državami članicami, ki so podale enako izjavo. Takšne izjave začnejo veljati 90 dni po njihovem deponiranju.
5. Ta konvencija se uporablja samo za prošnje, vložene po dnevu začetka njene veljavnosti ali uporabe med zaprošeno državo članico in državo članico prosilko.
ČLEN 19
Pristop novih držav članic
1. K tej konvenciji lahko pristopi vsaka država, ki postane članica Evropske unije.
2. Besedilo te konvencije je v jeziku države pristopnice, ki ga pripravi Svet Evropske unije, enako verodostojno.
3. Listine o pristopu se deponirajo pri depozitarju.
4. Ta konvencija začne veljati za vse države, ki k njej pristopijo, 90 dni po deponiranju listin o pristopu, ali z dnem začetka veljavnosti te konvencije, če še ni začela veljati ob izteku omenjenega roka 90 dni.
5. Če ta konvencija v času deponiranja njihovih pristopnih listin še ne velja, se za države članice pristopnice uporablja člen 18 (4).
ČLEN 20
Depozitar
1. Generalni sekretar Sveta Evropske unije je depozitar te konvencije.
2. Depozitar v Uradnem listu Evropskih skupnosti objavi obvestila o napredku pri potrditvah in pristopih, izjavah in pridržkih ter vsa druga uradna obvestila, ki se nanašajo na to konvencijo.
V potrditev tega so spodaj podpisani pooblaščenci podpisali to konvencijo.
Sestavljeno v edinem izvirniku v angleškem, danskem, finskem, francoskem, grškem, irskem, italijanskem, nemškem, nizozemskem, portugalskem, španskem in švedskem jeziku, pri čemer so besedila v vseh teh jezikih enako verodostojna, izvirnik pa je deponiran v arhivih generalnega sekretariata Sveta Evropske unije.
PRILOGA
Skupna izjava o pravici do azila
Države članice izjavljajo, da ta konvencija ne posega niti v pravico do azila, kakor jo priznavajo njihove ustave, niti v uporabo določb Konvencije o statusu beguncev z dne 28. julija 1951, kakor jo dopolnjujeta Konvencija o statusu oseb brez državljanstva z dne 28. septembra 1954 in Protokol o statusu beguncev z dne 31. januarja 1967.
Izjava Danske, Finske in Švedske glede člena 7 te konvencije
Danska, Finska in Švedska potrjujejo, – kot so naznanile v času pogajanj o pristopu k Schengenskim sporazumom – da se v odnosih z drugimi državami članicami, ki zagotavljajo enako obravnavanje, ne bodo sklicevale na svoje izjave na podlagi člena 6 (1) Evropske konvencije o izročitvi, da bi zavrnile izročitve rezidentov iz ne-nordijskih držav.
Izjava o pojmu "državljan"
Svet jemlje na znanje zavezo držav članic, da uporabijo Konvencijo Sveta Evrope z dne 21. marca 1983 o transferju obsojenih oseb v zvezi z državljani vsake države članice, v smislu člena 3 (4) navedene konvencije.
Zaveza držav članic iz prvega odstavka ne posega v uporabo člena 7 (2) te konvencije.
Izjava Grčije glede člena 5
Grčija tolmači člen 5 s stališča odstavka 3 navedenega člena. To tolmačenje zagotavlja skladnost s pogoji grške ustave, ki:
– izrecno prepoveduje izročitev tujca, ki se preganja zaradi delovanja, namenjenega varstvu svobode
in
– razlikuje med političnimi in tako imenovanim mešanimi kaznivimi dejanji, za katera pravila niso enaka kot za politična kazniva dejanja.
Izjava Portugalske o izročitvi, ki se zahteva za kaznivo dejanje, za katero je zagrožena kazen dosmrtnega zapora ali priporni nalog
Po vložitvi pridržka glede Evropske konvencije o izročitvi iz leta 1957 v tem smislu, da se ne dovoli izročitev oseb, ki se zahtevajo zaradi kaznivega dejanja, za katero je zgrožena kazen dosmrtni zapor ali priporni nalog, Portugalska izjavlja, da bo v primeru, ko se zahteva izročitev zaradi kaznivega dejanja, za katerega je zagrožena kazen dosmrtni zapor ali varnostni ukrep, v skladu z ustreznimi določbami Ustave Republike Portugalske, kot jih tolmači njeno Ustavno sodišče, izročitev dovolila le, če bo štela, da so podana zadostna zagotovila države članice, ki vlaga zahtevo, da bo v skladu s svojo zakonodajo in prakso v zvezi z izvrševanjem kazni spodbudila uporabo katerih koli ukrepov pomilostitve, do katerih bi zahtevana oseba utegnila biti upravičena.
Portugalska ponovno potrjuje veljavnost obvez, ki jih je prevzela z obstoječimi mednarodnimi sporazumi, katerih pogodbenica je, zlasti člena 5 Konvencije o pristopu Portugalske h Konvenciji o uporabi Schengenskega sporazuma.
Izjava Sveta o nadaljevanju dejavnosti v zvezi s Konvencijo
Svet izjavlja:
(a) da meni, da so potrebni redni pregledi, na podlagi obvestil, ki jih podajo države članice, glede:
– izvajanja te konvencije,
– funkcioniranja te konvencije po začetku njene veljavnosti,
– možnosti, da države članice spremenijo pridržke, vložene v okviru te konvencije, z namenom ublažitve pogojev za izročitev ali umika svojih pridržkov,
– splošnega funkcioniranja postopkov izročitve med državami članicami;
(b) da bo eno leto po začetku veljavnosti konvencije obravnaval vprašanje, ali bi bilo treba dati jurisdikcijo Sodišču Evropskih skupnosti.
3. člen
Republika Slovenija ob deponiranju listine o pristopu poda naslednje izjave:
V zvezi s členom 7(2) Republika Slovenija izjavlja, da skladno s 47. členom Ustave Republike Slovenije ne bo izročala državljanov Republike Slovenije.
V zvezi s členom 3(3) si Republika Slovenija pridržuje pravico, da ne uporabi odstavka 1 v primeru, da kaznivo dejanje, za katero se zahteva izročitev, ni kaznivo po pravu Republike Slovenije.
V skladu s členom 12 (2) Republika Slovenija izjavlja, da se 15. člen Evropske konvencije o izročitvi še nadalje uporablja, razen v primerih, ko Konvencija o poenostavljenem postopku izročitve med državami članicami določa drugače, ali če oseba soglaša s svojo izročitvijo v tretjo državo članico.
V skladu s členom 13 (2) Republika Slovenija izjavlja, da je osrednji organ, odgovoren za pošiljanje in sprejemanje prošenj za izročitev in potrebne dokumentacije, Ministrstvo za pravosodje Republike Slovenije.
V skladu s členom 14 Republika Slovenija izjavlja, da lahko v okviru odnosov z drugimi državami članicami, ki so podale enako izjavo, njihovi pravosodni organi ali drugi pristojni organi, kadar je to ustrezno, zaprosijo za dodatne informacije v skladu s členom 13 Evropske konvencije o izročitvi neposredno pristojne pravosodne organe.
V skladu s členom 18 (4) Republika Slovenija izjavlja, da se ta konvencija uporablja v odnosih z državami članicami, ki so podale enake izjave, 90 dni po njihovem deponiranju.
4. člen
Za izvajanje konvencije skrbi Ministrstvo za pravosodje.
5. člen
Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije – Mednarodne pogodbe.
Št. 700-01/06-92/1
Ljubljana, dne 1. februarja 2007
EPA 1233-IV
Predsednik
Državnega zbora
Republike Slovenije
France Cukjati, dr. med., l.r.
(1) UL št. C 78, 30.3.1995, str. 1.

AAA Zlata odličnost

Nastavitve piškotkov

Vaše trenutno stanje

Prikaži podrobnosti