Uradni list

Številka 56
Uradni list RS, št. 56/2007 z dne 26. 6. 2007
Uradni list

Uradni list RS, št. 56/2007 z dne 26. 6. 2007

Kazalo

2999. Odločba o zavrnitvi ustavne pritožbe zoper sodbo Vrhovnega sodišča, Višjega sodišča v Mariboru in Okrožnega sodišča v Murski Soboti, stran 7680.

Številka: Up-88/05-21
Datum: 14. 6. 2007
O D L O Č B A
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi, ki jo je vložil A. A. iz Ž. Ž., ki ga zastopa B. B. – B., odvetnica v Z. Z., na seji 14. junija 2007
o d l o č i l o:
Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 213/2004 z dne 11. 11. 2004, sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. I Kp 417/2003 z dne 24. 3. 2004 in sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti št. K 107/2000 z dne 8. 4. 2003 se zavrne.
O b r a z l o ž i t e v
A.
1. Pritožnik je bil obsojen za nadaljevano kaznivo dejanje spolnega napada na otroka po tretjem odstavku 183. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – KZ). Sodišče mu je izreklo kazen dveh let zapora in varnostni ukrep prepovedi opravljanja poklica učitelja ali vzgojitelja za dobo dveh let. Zoper sodbo Okrožnega sodišča je vložil pritožbo, ki jo je Višje sodišče zavrnilo. Vrhovno sodišče je zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti.
2. V ustavni pritožbi pritožnik navaja, da mu je bila kršena pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist iz tretje alineje 29. člena Ustave. V kazenskem postopku naj bi predlagal zaslišanje več otrok, ki naj bi bili po izjavi oškodovanca prisotni v času, ko naj bi pritožnik izvršil kaznivo dejanje. Ti naj bi povedali, kaj se je v resnici dogajalo. Prav tako naj bi pritožnik predlagal vpogled v šolski dnevnik, iz katerega naj bi bile razvidne različne okoliščine v zvezi z očitanim kaznivim dejanjem. Poleg tega naj bi predlagal zaslišanje priče D. B. Tej naj bi oškodovančeva mati zaupala, da se med pritožnikom in oškodovancem v resnici ni zgodilo ničesar. Vse tri dokazne predloge je sodišče zavrnilo. Poleg pravice iz tretje alineje 29. člena Ustave naj bi sodišče s tem kršilo tudi pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki tožilcu in obdolžencu zagotavlja enakovredne možnosti za uveljavljanje pravic v kazenskem postopku.
3. Senat Ustavnega sodišča je 16. 1. 2007 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. Ustavno sodišče je skladno s 56. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) ustavno pritožbo poslalo Vrhovnemu sodišču, ki nanjo ni odgovorilo.
4. Pritožnik je 7. 5. 2004 pred Evropskim sodiščem za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) vložil pritožbo zaradi domnevnih kršitev v zadevi, o kateri odloča Ustavno sodišče s to odločbo, ter v zadevi, ki jo je Okrožno sodišče v Murski Soboti vodilo pod opravilno številko K 127/2003. Glede zadeve, o kateri odloča Ustavno sodišče s to odločbo, je pritožnik med drugim uveljavljal kršitev pravice do sojenja v razumnem roku iz prvega odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) ter pravice do zaslišanja razbremenilnih prič iz točke d) tretjega odstavka 6. člena EKČP. ESČP je v sodbi z dne 18. 1. 2007(1) ugotovilo kršitev pravice do sojenja v razumnem roku iz prvega odstavka 6. člena EKČP, glede pravice do zaslišanja razbremenilnih prič iz točke d) tretjega odstavka 6. člena EKČP pa je ESČP pritožnikovo vlogo zavrglo, saj o njegovih očitkih Ustavno sodišče še ni odločilo.
5. Ustavni pritožnik je z vlogo z dne 12. 4. 2007 uveljavljal še kršitev 23. člena Ustave, saj naj bi predsednik senata Okrožnega sodišča v postopku zoper njega sodeloval že med preiskavo, zaradi česar bi moral biti izločen.
6. Ustavno sodišče je vpogledalo v spis zadeve, v kateri so bile izdane izpodbijane odločbe.
B.
7. Pritožnik navaja, da mu je bila kršena pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist iz tretje alineje 29. člena Ustave v povezavi s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ker je prvostopenjsko sodišče zavrnilo predlog za zaslišanje več otrok, ki naj bi bili navzoči v času, ko naj bi bilo storjeno očitano kaznivo dejanje, predlog za vpogled v dnevnik podaljšanega bivanja ter predlog za zaslišanje D. B., ki naj bi ovrgla verodostojnost obremenilnih izjav oškodovančeve matere. Kot izhaja iz zahteve za varstvo zakonitosti, pritožnik v njej ni uveljavljal kršitve pravic obrambe zaradi domnevne zavrnitve vpogleda v dnevnik podaljšanega bivanja. Ker je po ustaljeni ustavnosodni presoji materialna izčrpanost eden izmed pogojev za obravnavo posameznega očitka v postopku pred Ustavnim sodiščem, je Ustavno sodišče v tej zadevi presojo omejilo na očitka, da je prvostopenjsko sodišče zavrnilo predlog za zaslišanje otrok in predlog za zaslišanje polnoletne D. B.
8. Člen 29 Ustave vsebuje minimalne pravice; te gredo vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja. Mednje je ustavodajalec v tretjo alinejo navedenega člena vključil tudi pravico obdolženca, da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Kot izhaja iz ustaljene ustavnosodne presoje, ta pravica ne pomeni, da bi sodišče moralo izvesti vsak dokaz, ki ga predlaga obdolženec. To mora sodišče storiti tedaj, kadar je predlagani dokaz pravno upošteven, pri čemer mora obdolženec obstoj in pravno upoštevnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Ustavno sodišče je pri tem že v odločbi št. Up-34/93 z dne 8. 6. 1995 (OdlUS IV, 129) pojasnilo, da je v dvomu vsak dokazni predlog v korist obdolženca in da mora sodišče predlagani dokaz izvesti, razen če je očitno, da ne bo uspešen.
9. Kot izhaja iz spisa v tej zadevi, je bil pritožnik obtožen, da je kot učitelj v podaljšanem bivanju spolno zlorabil oškodovanca tako, da ga je, izkoriščajoč odnos nadrejenosti, večkrat vzel na kolena, ga božal in na ta način zadovoljeval svoj spolni nagon. Pritožnik je storitev kaznivega dejanja zanikal ves čas kazenskega postopka. Zatrjeval je, da je oškodovanca zaradi neprimernega vedenja večkrat kaznoval, to pa naj bi vzpodbudilo maščevanje staršev, ki naj bi ga zato obdolžili očitanega dejanja.
10. Sodišče je v dokaznem postopku na glavni obravnavi neposredno zaslišalo starše oškodovanca ter pet drugih prič, vse na predlog tožilca. Na predlog obrambe je izven glavne obravnave prek preiskovalnega sodnika zaslišalo oškodovanca, ki pred tem v kazenskem postopku še ni bil zaslišan, na glavni obravnavi pa prebralo zapisnik o njegovem zaslišanju. S soglasjem strank je prebralo tudi zapisnike o zaslišanju večjega števila drugih prič, ki so bile zaslišane v preiskavi, ter izvedlo nekaj drugih listinskih dokazov.
11. Na naroku glavne obravnave, ki je sledil zaslišanju oškodovanca, je pritožnikova zagovornica med drugim(2) predlagala zaslišanje petih otrok, ki naj bi bili navzoči v podaljšanem bivanju, ko naj bi pritožnik storil očitana dejanja. Predlog je utemeljila s tem, da bi navedeni otroci lahko povedali, kako je potekalo podaljšano bivanje in kje se je odvijalo. Poleg tega je pritožnikova zagovornica predlagala zaslišanje polnoletne D. B.; ta naj bi pritožniku pred kratkim povedala, da se je pogovarjala z oškodovančevo materjo, ki naj bi ji zaupala, da se med pritožnikom in oškodovancem ni zgodilo nič.
12. Sodišče je na glavni obravnavi vse predloge zavrnilo z utemeljitvijo, da je zadeva toliko razčiščena, da o njej lahko odloči, svojo odločitev pa je podrobneje obrazložilo v izpodbijani sodbi. Predlog za zaslišanje petih otrok je zavrnilo z utemeljitvijo, da je to, kako in kje je potekalo podaljšano bivanje, razvidno iz pritožnikovega zagovora, pa tudi iz izpovedbe ravnateljice, ki je bila zaslišana kot priča, in da je zato zaslišanje navedenih otrok nepotrebno. Predlog za zaslišanje D. B. je sodišče zavrnilo z utemeljitvijo, da je bila oškodovančeva mati zaslišana na glavni obravnavi, da iz njene izpovedbe ne izhaja, da bi se pogovarjala s predlagano pričo, ter da je zaslišanje te priče glede na ostale navedene dokaze nepotrebno.
13. Čeprav Okrožno sodišče ni izrecno navedlo, da šteje sporna dokazna predloga za neupoštevna, pa je to mogoče razumeti iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Glede predloga za zaslišanje otrok je navedlo, s katerimi dokazi so bila dejstva, o katerih naj bi izpovedovali otroci (tj. kako in kje je potekalo podaljšano bivanje), že razjasnjena (tj. z izjavami pritožnika in ravnateljice). Ob tem Ustavno sodišče ugotavlja, da obramba ob vložitvi tega dokaznega predloga ni navedla, kaj naj bi predlagani otroci povedali več ali drugače kot pritožnik in ravnateljica, s čimer obramba tudi ni zadostila svojemu bremenu, kot je bilo pojasnjeno v 8. točki obrazložitve. Zato Okrožno sodišče s tem, da ni zaslišalo navedenih otrok, ni kršilo pritožnikove pravice do izvajanja dokazov v njegovo korist iz tretje alineje 29. člena Ustave.
14. Glede zavrnitve obrambnega predloga za zaslišanje D. B. je Okrožno sodišče pojasnilo, da iz izpovedbe oškodovančeve matere ne izhaja, da bi se pogovarjala s predlagano pričo. Kot je mogoče ugotoviti iz spisa, je bila oškodovančeva mati med zaslišanjem v preiskavi in na glavni obravnavi vprašana, ali se je o dejanju s kom pogovarjala. Oškodovančeva mati je v preiskavi pojasnila, da se je o dejanju pogovarjala s sorodniki in morda tudi s svakinjo, na glavni obravnavi pa, da so se o dogodku pogovarjali samo v družini. Iz njenih izpovedb torej v resnici ne izhaja, da bi se o dejanju pogovarjala tudi z D. B. Možno je sicer, da bi ta oseba ob morebitnem pričevanju potrdila pritožnikove navedbe iz dokaznega predloga (torej da ji je oškodovančeva mati zatrdila, da se med pritožnikom in oškodovancem ni zgodilo nič) in tako prispevala k omajanju verodostojnosti izjav, ki jih je dala oškodovančeva mati. Vendar gre iz sodbe Okrožnega sodišča razumeti, da so bili drugi, pred tem izvedeni dokazi, za to sodišče prepričljivi do te mere, da njegovega prepričanja o pritožnikovi krivdi ne bi mogel spremeniti niti navedeni dokaz. V tem smislu predlagani dokaz za pritožnika očitno ne bi bil uspešen. Zato z vidika meril, pojasnjenih v 8. točki te obrazložitve, Okrožno sodišče s tem, ko ni zaslišalo predlagane priče D. B., ni kršilo pritožnikove pravice do izvajanja dokazov v njegovo korist iz tretje alineje 29. člena Ustave.
15. Pritožnikova zagovornica je nato v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo izpodbijala ugotovljeno dejansko stanje (in izrek o kazenski sankciji) med drugim s tem, da je Okrožno sodišče zavrnilo dokazne predloge, ki so predmet te ustavne pritožbe. Višje sodišče je pravilno štelo, da pritožnikova zagovornica s tem uveljavlja kršitev pravic obrambe, in pritožbene očitke preizkusilo z vidika kriterijev, ki usmerjajo izvrševanje pravice iz tretje alineje 29. člena Ustave, kot jih je postavilo Ustavno sodišče (točka 8 obrazložitve). Pri preizkusu se je pridružilo razlogom Okrožnega sodišča in sprejelo razumno obrazloženo stališče, da pravice obrambe z zavrnitvijo teh predlogov niso bile kršene. Z obrazložitvama Okrožnega in Višjega sodišča je soglašalo tudi Vrhovno sodišče, ko je zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti.
16. Ker z izpodbijanimi sodbami ni bila kršena pritožnikova pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist iz tretje alineje 29. člena Ustave, je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrnilo.
17. Pritožnik je 12. 4. 2007 vložil dopolnitev ustavne pritožbe. Zatrjevane kršitve prvega odstavka 23. člena Ustave Ustavno sodišče ni preizkušalo, ker je pritožnik dopolnitev vložil po izteku roka iz prvega odstavka 52. člena ZUstS.
C.
18. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, dr. Franc Grad, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo s sedmimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval sodnik Fišer.
Predsednik
dr. Janez Čebulj l.r.
(1) Zadeva Šubinski proti Sloveniji, sodba z dne 18. 1. 2007, vloga št. 19611/04.
(2) Pritožnikova zagovornica je med postopkom na glavni obravnavi poleg tega predlagala izvedbo še drugih dokazov, ki niso predmet presoje te ustavne pritožbe. Tudi tiste dokazne predloge je sodišče zavrnilo.