Uradni list

Številka 56
Uradni list RS, št. 56/2007 z dne 26. 6. 2007
Uradni list

Uradni list RS, št. 56/2007 z dne 26. 6. 2007

Kazalo

2997. Odločba o zavrnitvi ustavne pritožbe, stran 7678.

Številka: Up-672/05-15
Datum: 14. 6. 2007
O D L O Č B A
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B. B., odvetnik v Z., na seji 14. junija 2007
o d l o č i l o:
Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 151/2004 z dne 26. 5. 2005 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju št. Cp 995/2002 z dne 11. 9. 2003 in s sodbo Okrajnega sodišča v Celju št. P 950/98 z dne 23. 1. 2002 se zavrne.
O b r a z l o ž i t e v
A.
1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo pritožnikov zahtevek, naj mu tožena stranka plača 1.025.250 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 2. 2000 dalje. Višje sodišče je zavrnilo njegovo pritožbo, Vrhovno sodišče pa njegovo revizijo. Sodišča so sprejela stališče, da pritožnikova terjatev izvira iz delovnega razmerja pritožnika pri podjetju tožene stranke in ne iz posojilne pogodbe, sklenjene s toženo stranko kot fizično osebo, zato ta v obravnavanem postopku ni pasivno legitimiran.
2. Pritožnik zatrjuje kršitev 14., 22. in 23. člena Ustave. Obširno opisuje potek pravdnega postopka, zlasti izvajanje posameznih dokazov, in izraža nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje. Sodišču prve stopnje pri ocenjevanju dokazov očita pristranskost v korist nasprotne stranke. Trdi, da v sodni praksi v Sloveniji ni primera, ko bi moral posojilodajalec dokazovati razlog za dajanje posojila, namen posojila, višino obrestne mere in rok za vrnitev posojila. Višjemu sodišču pritožnik očita, da je nekatere njegove navedbe v pritožbi napačno štelo za pritožbene novote, druge pa je navedlo v narekovajih, jih kljub njihovi konkretnosti in jasnosti razglasilo za nejasne in nanje ni odgovorilo. Ker naj Višje sodišče ne bi zavzelo stališča glede pritožbenih navedb, naj bi bila pritožniku kršena pravica do vsebinsko polnega dialoga s sodiščem. Tudi Vrhovnemu sodišču očita, da na njegove navedbe ni odgovorilo. Vse tri sodbe naj bi bile tako očitno napačne in brez razumne pravne obrazložitve, da jih je mogoče šteti za arbitrarne.
3. Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-672/05 z dne 20. 3. 2007 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. Ustavna pritožba je bila v skladu s 56. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) poslana Vrhovnemu sodišču, v skladu z 22. členom Ustave pa nasprotni stranki v pravdnem postopku, ki nanjo nista odgovorila.
B.
4. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Ustavno sodišče ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja in pri uporabi prava, temveč preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Navedb, s katerimi pritožnik pojasnjuje svoje videnje dejanskega stanja in komentira dokazno oceno, Ustavno sodišče ni presojalo.
5. Pritožnik vsem trem izpodbijanim sodbam očita, da so tako očitno napačne in brez razumne pravne obrazložitve, da jih je mogoče šteti za arbitrarne. Ustavno sodišče bi lahko ugotovilo, da je odločitev arbitrarna le, če je sodišče ne bi utemeljilo s pravnimi argumenti, tako da bi bilo mogoče sklepati, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Izpodbijanim sodbam tega ni mogoče očitati. Sodišči prve in druge stopnje sta pojasnili, zakaj sta šteli, da terjatev izhaja iz delovnega razmerja in ne iz posojilne pogodbe. Vrhovno sodišče je z razumnimi pravnimi argumenti utemeljilo, zakaj šteje revizijske navedbe za izpodbijanje dokazne ocene in ne za procesne kršitve ter zakaj nerazumljivih pritožbenih razlogov sodišču ni treba obravnavati. Zato sodišču tudi ni mogoče očitati, da svoje odločitve ni razumno obrazložilo. Zgolj nestrinjanje pritožnika z navedenimi stališči in odločitvami sodišč pa ne zadošča za sklep o kršitvi pravice iz 22. člena Ustave.
6. Z vidika 22. člena Ustave, ki je v sodnih postopkih poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, je pomembno, ali je sodišče pritožnika obravnavalo na način, ki ga ne postavlja v neenakopraven položaj v razmerju do toženca, ali je pri tem pritožniku zagotovilo pošten dokazni postopek oziroma v njem enakopraven položaj in ali je spoštovalo načelo kontradiktornosti, med drugim tudi s tem, da se je opredelilo do pritožnikovih navedb, ki so bile za odločitev bistvenega pomena. Iz sodb je razvidno, da so sodišča upoštevala pritožnikove navedbe in se do tistih, ki so bile za odločitev bistvenega pomena, tudi opredelila. Pritožnik posebej Višjemu sodišču očita, da se do znatnega dela navedb, ki jih je označilo za nerazumljive, ni opredelilo. Vendar zmotno meni, da je pravici, da na svoje navedbe dobi odgovor, zadoščeno le, če je ta odgovor vsebinski. Iz obrazložitve je razvidno, da je sodišče sporne navedbe obravnavalo, vendar je pritožbo v tem delu zaradi »nedoločno in nejasno nanizanih navedb« štelo za neutemeljeno. Ocena (ne)razumljivosti navedb je dejansko vprašanje, v katerega Ustavno sodišče ne more posegati, razen če bi bila očitno napačna. Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre.
7. Kršitve te pravice pritožnik tudi ne more utemeljiti z očitkom Višjemu sodišču, da je nekatere njegove navedbe napačno štelo za pritožbene novote. Morebitna nepravilna uporaba procesnega prava sama po sebi namreč še ne pomeni kršitve ustavno zagotovljene pravice do enakega varstva pravic. Ustavno sodišče se zato ne more spuščati v vprašanje, ali je sodišče sporne navedbe pravilno opredelilo kot pritožbene novote. Z vidika 22. člena je tako pomembno le, ali je sodišče v sodbi navedlo svoje razloge za odločitev in če takšna odločitev ni očitno napačna. Višje sodišče je pojasnilo, da bi pritožnik razlog, zakaj je tožencu posodil denar – ker je bil od njega odvisen, saj mu je ta kot njegov delodajalec zagotavljal tudi delovno dovoljenje za delo v Republiki Sloveniji – lahko navedel že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Pri tem mu je treba pojasniti, da pritožbena novota ni z zakonom predpisano pravilo, da tujci za delo v Republiki Sloveniji potrebujejo delovno dovoljenje, kot to zmotno meni pritožnik, temveč, da je prav to dejstvo vplivalo na njegovo odločitev, da svojemu delodajalcu posodi denar. Takšni procesni odločitvi tudi ni mogoče očitati, da je očitno napačna.
8. Kolikor pritožnik z navedbami, da v sodni praksi v Sloveniji ni primera, ko bi moral posojilodajalec dokazovati razlog za dajanje posojila, namen posojila, višino obrestne mere in rok za vrnitev posojila, zatrjuje odstop od ustaljene sodne prakse in s tem kršitev 22. člena Ustave, je ta očitek presplošen. Zato ga Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti.
9. Kot neutemeljen je treba zavrniti tudi očitek o pristranskosti prvostopenjskega sodišča in s tem o kršitvi pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Očitek je pavšalen in za utemeljitev ustavne pritožbe ne zadošča.
10. Glede na to je Ustavno sodišče Ustavno pritožbo zavrnilo.
C.
11. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, dr. Franc Grad, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.
Predsednik
dr. Janez Čebulj l.r.