Uradni list

Številka 55
Uradni list RS, št. 55/2007 z dne 22. 6. 2007
Uradni list

Uradni list RS, št. 55/2007 z dne 22. 6. 2007

Kazalo

2938. Odločba o zavrnitvi ustavne pritožbe zoper sklep Višjega sodišča v Mariboru, stran 7492.

Številka: Up-1266/05-24
Datum: 7. 6. 2007
O D L O Č B A
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. A. iz Ž. in B. B. iz Z., ki ju zastopa C. C., odvetnik v V., na seji 7. junija 2007
o d l o č i l o:
Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Mariboru št. I Cp 2342/2005 z dne 11. 10. 2005 se zavrne.
O b r a z l o ž i t e v
A.
1. Okrajno sodišče v Mariboru je v nepravdnem postopku zavrnilo predlog za spremembo datuma smrti pogrešanega Č. Č., določenega s sklepom Temeljnega sodišča v Mariboru, Enote v Mariboru, št. N 16/92 z dne 9. 10. 1992. Višje sodišče v Mariboru je z izpodbijanim sklepom odločitev sodišča prve stopnje spremenilo, ker je drugače ocenilo listine, na katere je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev. Pravnomočen sklep iz leta 1992 je spremenilo tako, da je namesto 15. 5. 1945 za Č. Č. določilo nov dan smrti 16. 1. 1946.
2. Pritožnika izpodbijanemu sklepu očitata kršitev pravic iz 22., 23. in 25. člena Ustave. Navajata, da je predlog za spremembo s pravnomočnim sklepom že določenega datuma smrti njunega očeta Č. Č. vložila njegova nezakonska hči D. D., ker naj bi jo s tem sklepom ugotovljen dan smrti ”odmaknil s položaja upravičenke do denacionalizacije” premoženja, podržavljenega Č. Č. Ker naj bi bila odločitev sodišča prve stopnje pritožnikoma (nasprotnima udeležencema v nepravdnem postopku) v korist, se zoper navedeni sklep nista pritožila. Z odločitvijo, ki jo je pritožbeno sodišče sprejelo v zvezi s pritožbo predlagateljice D. D., se ne strinjata. Zatrjujeta, da jima zaradi neupoštevanja njunih dokaznih predlogov (zlasti predlogov za zaslišanje prič) niti sodišče prve stopnje niti sodišče druge stopnje nista omogočili dokazovati neresničnosti podatkov, navedenih v listini z dne 23. 8. 1945, na katere drugačni oceni temelji izpodbijana odločitev. S tem naj bi jima bila kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Ker zoper odločitev Višjega sodišča ni na voljo nobenega pravnega sredstva, v katerem bi lahko izpodbijala stališče, na katerega je sodišče druge stopnje oprlo izpodbijano odločitev, naj bi bila pritožnikoma kršena tudi pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.
3. Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo s sklepom št. Up-1266/05 z dne 9. 3. 2007 sprejel v obravnavo. V skladu s 56. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče ustavno pritožbo poslalo Višjemu sodišču, v skladu z 22. členom Ustave pa predlagateljici v nepravdnem postopku in jima omogočilo, da na ustavno pritožbo odgovorita, česar pa nista storila.
B.
4. Iz nepravdnega spisa št. N 16/92 je razvidno, da je Temeljno sodišče v Mariboru, Enota v Mariboru, na podlagi listinskih dokazov in izpovedi dveh prič, s pravnomočnim sklepom z dne 9. 10. 1992 za dan smrti Č. Č. določilo 15. 5. 1945. Nadalje je iz spisa razvidno, da je leta 2002 D. D., sklicujoč se na listini iz avgusta 1945, ki v prvem postopku nista bili predloženi, dokazovali pa naj bi, da je bil Č. Č. živ vsaj še v času, ko sta listini nastali,(1) pri Okrajnem sodišču v Mariboru vložila predlog za spremembo datuma njegove smrti. Predlog je isto sodišče s sklepom z dne 18. 4. 2005 zavrnilo. Odločitev je oprlo na presojo listin, na podlagi katerih je odločilo že sodišče v prvem postopku, zlasti na presojo listine z dne 16. 1. 1946,(2) ki naj bi kot novejša vsebovala točnejše podatke v primerjavi z listinama, ki ju je v novem postopku predložila predlagateljica. Iz obrazložitve sklepa je razvidno, da je sodišče prve stopnje zavrnilo predloge ustavnih pritožnikov za zaslišanje prič, ki naj bi ”potrdile datum usmrtitve Č. Č.”, ker naj bi že v prvem postopku zbrani dokazi zadostovali za zaključek, da je pogrešani umrl v okviru datuma, ki je bil ugotovljen že s sklepom iz leta 1992.
5. Po pritožbi D. D. je Višje sodišče v Mariboru z izpodbijanim sklepom spremenilo odločitev sodišča prve stopnje tako, da je delno spremenilo sklep Temeljnega sodišča v Mariboru, Enote v Mariboru, z dne 9. 10. 1992 in za Č. Č. namesto 15. 5. 1945 določilo nov dan smrti 16. 1. 1946. Odločitev je oprlo zlasti na presojo v novem postopku predložene listine z dne 23. 8. 1945, ki jo je štelo za javno listino. Iz nje naj bi izhajalo, da je bil A. (A.) A. v času njenega nastanka v zaporu, torej še živ.
6. Izpodbijana odločitev Višjega sodišča temelji na drugačni oceni listinskih dokazov, izvedenih v postopku pred sodiščem prve stopnje, zlasti listine z dne 23. 8. 1945.
7. Iz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki je poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, izhaja tudi pravica vsake stranke v postopku, da se izjavi o navedbah nasprotne stranke, da navaja dejstva in predlaga dokaze ter da se izjavi o rezultatih dokazovanja (načelo kontradiktornosti postopka). Tej pravici na drugi strani ustreza obveznost sodišča, da vse navedbe strank vzame na znanje, da pretehta njihovo relevantnost ter da se do tistih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli. Spoštovanje načela kontradiktornosti postopka mora biti zagotovljeno tako v postopku pred sodiščem prve stopnje kot tudi v postopku z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi.
8. Iz nepravdnega spisa je razvidno, da je bila v obravnavanem primeru v postopku pred sodiščem prve stopnje pritožnikoma zagotovljena pravica do izjave. Tega pritožnika niti ne zanikata, saj v ustavni pritožbi navajata, da sta v postopku pred sodiščem prve stopnje ves čas aktivno sodelovala. Menita pa, da jima je bila s tem, ko sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganih dokazov z zaslišanjem prič, kršena pravica iz 22. člena Ustave. Vendar pa iz te ustavne določbe ne izhaja dolžnost sodišča, da izvede vse predlagane dokaze. Sodišču namreč ni treba slediti dokaznim predlogom strank, če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev sodišča ne bi mogla vplivati, dolžno pa je zavrnitev dokaznega predloga stranke ustrezno obrazložiti. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje v obrazložitvi svojega sklepa pojasnilo, zakaj predlaganih dokazov ni izvedlo. Ne glede na to, da v konkretni zadevi pritožnika nista imela pravnega interesa za vložitev pravnega sredstva zoper odločitev sodišča prve stopnje, ker je to odločilo v njuno korist, jima je bil v postopku po pritožbi, ki jo je vložila predlagateljica (z vročitvijo njene pritožbe), ponovno zagotovljen enakopraven položaj, kot ga je imela predlagateljica. Če sta menila, da so dokazi, ki sta jih predlagala, pomembni za odločitev, sta imela pritožnika v odgovoru na pritožbo predlagateljice možnost navajati tako svoja stališča do pritožbenih navedb kot tudi uveljavljati domnevno kršitev v zvezi z izvedenim dokaznim postopkom pred sodiščem prve stopnje. Le tako bi sodišče druge stopnje njune navedbe lahko obravnavalo in o njunih ugovorih zoper vloženo pravno sredstvo odločilo po enakih kriterijih kot o zahtevkih predlagateljice, ki je vložila pravno sredstvo. Kot je razvidno iz nepravdnega spisa, pa pritožnika možnosti odgovora na pritožbo predlagateljice nista izkoristila. Sodišče druge stopnje je zato lahko odločilo le na podlagi dokazov, na podlagi katerih je odločilo že sodišče prve stopnje. Ker je te dokaze pritožbeno sodišče ocenilo drugače kot sodišče prve stopnje, je v skladu z 2. točko 358. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) moralo spremeniti odločitev sodišča prve stopnje. Ustavno sodišče pa vprašanja pravilnosti dokazne ocene ni pristojno presojati. Očitek pritožnikov o nepravilnosti dokazne ocene sodišča druge stopnje bi bil z vidika zatrjevane kršitve lahko pomemben le, če sodišče druge stopnje svoje odločitve ne bi obrazložilo. Vendar pritožnika tega niti ne zatrjujeta, iz obrazložitve izpodbijanega sklepa pa je razvidno, da je sodišče druge stopnje za svojo odločitev navedlo razumne pravne argumente. Glede na navedeno Ustavno sodišče ocenjuje, da z izpodbijano odločitvijo ustavnima pritožnikoma procesna jamstva, ki jih zagotavlja 22. člen Ustave, niso bila kršena.
9. Pritožnika zatrjujeta tudi kršitev pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Prvi odstavek 23. člena Ustave vsakomur zagotavlja pravico do meritorne sodne odločitve. Do takšne odločitve je v obravnavani zadevi prišlo. Nestrinjanje pritožnikov z izpodbijano odločitvijo in zgolj splošno zatrjevanje kršitve te ustavne določbe samo po sebi še ne pomeni kršitve prvega odstavka 23. člena Ustave.
10. Pritožnika sodišču druge stopnje očitata tudi kršitev 25. člena Ustave. Ker se pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave nanaša le na sodne odločbe, izdane na prvi stopnji, kršitve te ustavne pravice ni mogoče utemeljiti z navedbo, da zoper izpodbijani sklep sodišča druge stopnje ni na voljo nobenega pravnega sredstva.
11. Glede na navedeno je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrnilo.
C.
12. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.
Predsednik
dr. Janez Čebulj l.r.
(1) Predlagateljica se je sklicevala na Uradno potrdilo Okrajnega Narodno osvobodilnega odbora Maribor desni breg z dne 23. 8. 1945 in Odločbo Okrajne zaplembene komisije Maribor desni breg z dne 29. 8. 1945.
(2) Gre za t. i. ”Prijavo likvidirancev” Okrajnega NO Maribor desni breg Okrajnemu sodišču v Mariboru z dne 16. 1. 1946.