Uradni list

Številka 55
Uradni list RS, št. 55/2007 z dne 22. 6. 2007
Uradni list

Uradni list RS, št. 55/2007 z dne 22. 6. 2007

Kazalo

2937. Odločba o zavrnitvi ustavne pritožbe, stran 7490.

Številka: Up-688/05-13
Datum: 7. 6. 2007
O D L O Č B A
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji 7. junija 2007
o d l o č i l o:
Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča RS št. II Ips 633/2003 z dne 13. 4. 2005 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 214/2002 z dne 4. 6. 2003 in s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. III P 784/98 z dne 28. 9. 2001 se zavrne.
O b r a z l o ž i t e v
A.
1. V odškodninski pravdi je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku pritožnika zoper prvega toženca (povzročitelja nesreče) delno ugodilo ter prvemu tožencu naložilo plačilo odškodnine za nepremoženjsko in (navadno) premoženjsko škodo, ki jo je pritožnik utrpel v obravnavanem škodnem dogodku, medtem ko je v presežku ter glede zahtevka za izplačilo izgubljenega zaslužka (ki ga je pritožnik delno uveljavljal tudi v obliki denarne rente) tožbeni zahtevek zavrnilo. V celoti pa je zavrnilo tožbeni zahtevek zoper drugo toženo zavarovalnico. Višje sodišče je pritožnikovi pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je pritožniku priznalo višjo odškodnino iz naslova nepremoženjske škode, razveljavilo pa je prvostopenjsko odločitev o stroških predpravdnega in pravdnega postopka ter v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V preostalem delu je pritožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zoper zavrnilni del sodbe Višjega sodišča je pritožnik vložil revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče zavrnilo. Odločitev sodišč o zavrnitvi zahtevka za izplačilo izgubljenega zaslužka zaradi nezmožnosti za delo med zdravljenjem temelji na stališču, da pritožnik s predloženimi dokazi ni izkazal višine škode. Zavrnitev zahtevka za izplačilo izgubljenega zaslužka (oziroma denarne rente) po zaključku zdravljenja pa je utemeljena še z dodatnim stališčem o neizkazanosti trajne nezmožnosti za delo ter o neizkazanosti vzročne zveze med poškodbo in opustitvijo samostojne dejavnosti.
2. Pritožnik izpodbija zavrnilni del sodbe Vrhovnega sodišča. Zatrjuje kršitev 22. člena Ustave. Sodišča naj bi z odločitvijo, da druga tožena stranka ne odgovarja za škodni dogodek, posegla v njegovo pravico do enakega varstva pravic ter v pravico do izjave. Tudi z odločitvijo o zavrnitvi zahtevka za izplačilo izgubljenega zaslužka in denarne rente naj bi bilo poseženo v njegovo pravico do izjave. Pritožnik graja ravnanje sodišča prve stopnje, ki za ugotovitev višine izgubljenega zaslužka ni upoštevalo podatkov, kot izhajajo iz predložene napovedi za odmero davka od dohodkov iz dejavnosti, ker je dvomilo v njeno pristnost. Poudarja, da je sodišče s tem, ko je listino povzelo v dokazni sklep, pri njem ustvarilo mnenje, da je dokaz pravno relevanten in verodostojen za ugotavljanje tega elementa premoženjske škode. Zato meni, da bi ga moralo (če je takrat dvomilo v pristnost predložene listine) v okviru poštenega postopka pozvati na predložitev overjene kopije izvirnika. Tako pa je bil šele v prvostopenjski sodbi seznanjen s tem, da sodišče predložene davčne napovedi ne bo upoštevalo. Graja tudi stališče prvostopenjskega sodišča, da bi višino izgubljenega zaslužka lahko izkazal z izvedencem finančne stroke, katerega ni predlagal, saj gre le za matematični izračun, ki ga je v tožbi že sam opravil. Nasprotuje tudi stališču Vrhovnega sodišča, da je bil glede predložitve overjenega prepisa davčne napovedi v postopku revizije prekludiran, saj je enak izvod davčne napovedi priložil že k tožbi.
3. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-688/05 z dne 20. 3. 2007 sklenil, da ustavno pritožbo sprejme v obravnavo v delu, v katerem pritožnik izpodbija odločitev sodišč o zavrnitvi zahtevka za izplačilo izgubljenega zaslužka (in denarne rente) zoper prvega toženca, medtem ko ustavne pritožbe v preostalem delu ni sprejel v obravnavo. V skladu s 56. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče ustavno pritožbo poslalo Vrhovnemu sodišču, v skladu z 22. členom Ustave pa nasprotni stranki iz pravde (prvemu tožencu), ki na ustavno pritožbo nista odgovorila.
B.
4. Pritožnik sodiščem očita kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Sodišču prve stopnje zato, ker ga ni opozorilo, da predložene dokazne listine zaradi dvoma v njeno verodostojnost ne bo upoštevalo, s čimer naj bi mu onemogočilo, da bi pravočasno predložil nov dokaz, Višjemu in Vrhovnemu sodišču pa zato, ker sta takšnemu ravnanju prvostopenjskega sodišča pritrdila. Glede na trditve pritožnika je Ustavno sodišče izpodbijane sodbe preizkusilo z vidika morebitne kršitve te pravice.
5. Ena od temeljnih pravic, ki izvirajo iz 22. člena Ustave, je pravica do izjave. Ta pravica vsaki stranki zagotavlja, da jo bo sodišče obravnavalo kot aktivnega udeleženca postopka in ji omogočilo, da lahko učinkovito vpliva na tek in rezultat postopka, ki zadeva njene pravice. Da stranka to pravico lahko izkoristi, mora biti seznanjena ne samo s tem, katera dejstva bo sodišče štelo kot pravno odločilna za svojo odločitev, temveč tudi z oceno sodišča o tem, ali je v dokaz pravno odločilnih dejstev predlagala ustrezne dokaze. Takšna razjasnjevalna dolžnost sodišča neposredno izhaja tudi iz 285. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – v nadaljevanju ZPP), ki predsedniku senata med drugim nalaga, da skrbi za to, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, in sploh, da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo. Angažiranost sodišča v okviru materialnega procesnega vodstva mora biti v ureditvi pravdnega postopka, v kateri je na področju navajanja dejstev in dokazov dosledno izpeljano razpravno načelo (prim. 7. člen ZPP), hkrati pa je glede njihovega navajanja uveljavljena tudi prekluzija (prim. 286. in 337. člen ZPP), še posebej velika.(1) Vendar je treba po drugi strani upoštevati, da tudi stranke nosijo odgovornost, da s svojim ravnanjem v postopku pripomorejo k uresničitvi svojih pravic. Zato morajo pri zbiranju trditvenega in dokaznega gradiva tudi same ravnati s potrebno skrbnostjo. Pri odgovoru na vprašanje, kako daleč gre razjasnjevalna dolžnost sodišča, je treba upoštevati tudi to, da pravice stranke do enakega varstva pravic v civilnih postopkih ni mogoče obravnavati ločeno od pravic nasprotne stranke do učinkovitega pravnega varstva, do nepristranskega sojenja in do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.(2)
6. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za izplačilo izgubljenega zaslužka zaradi nezmožnosti za delo v času zdravljenja (po prvem odstavku 195. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. – v nadaljevanju ZOR) zavrnilo z utemeljitvijo, da predložena listinska dokumentacija ne daje dovolj podlage za zaključek, da je tožbeni zahtevek pritožnika v tem delu utemeljen. Zavzelo je stališče, da pritožnik v tem delu ni zadostil dokaznemu bremenu, ker sodišče dvomi v verodostojnost listin, ki jih je predložil.(3) Dodalo je še, da bi pritožnik dvom lahko odvrnil tako, da bi predlagal izvedenca finančne stroke, česar pa kljub pozivu sodišča ni storil. Višje sodišče je potrdilo pravilnost prvostopenjske odločitve. Pritožnikove očitke je zavrnilo z utemeljitvijo, da je imel vso možnost, da bi sodišču predlagal, naj nejasnosti odpravi bodisi s poizvedbami pri Davčni upravi bodisi kako drugače, vendar tega ni storil. Vrhovno sodišče je pritrdilo razlogom Višjega sodišča.
7. Iz pravdnega spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje pritožnika spodbudilo, naj v dokaz obstoja izgubljenega zaslužka predlaga dodatne dokaze. S tem je svojo razjasnjevalno dolžnost izpolnilo. Pritožnik, ki ima kot stranka vlogo subjekta v postopku in s tem odgovornost za uveljavljanje svojih pravic, bi namreč ob zadostni skrbnosti (ki jo je glede na to, da ga je zastopal pooblaščeni odvetnik, treba še toliko bolj pričakovati) mogel predvideti, da predloženi dokazi za ugodno odločitev sodišča v tem delu ne zadoščajo. Drži sicer, da glede na načelo proste presoje dokazov, uveljavljeno v pravdnem postopku (prim. 8. člen ZPP), iz katerega med drugim izhaja, da lahko stranke prosto predlagajo katerokoli dokazno sredstvo, izgubljenega zaslužka ni bil dolžan dokazovati prav z izvedencem finančne stroke, vendar pritožniku takšno dokazno breme ni bilo naloženo. Kot mu je pojasnilo že Višje sodišče, bi pritožnik v dokaz višine izgubljenega zaslužka lahko predlagal izvedbo še kakšnih drugih dokazov, pa tega ni storil. Overjen prepis davčne napovedi je tako (prepozno) predložil šele k reviziji in Vrhovno sodišče mu je tudi pojasnilo, da tega dokaza zaradi prekluzije ni več mogoče upoštevati.
8. Glede na navedeno pritožniku z odločitvijo o zavrnitvi zahtevka za izplačilo izgubljenega zaslužka zaradi nezmožnosti za delo med zdravljenjem pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave ni bila kršena. Zato je bilo treba ustavno pritožbo v tem delu kot neutemeljeno zavrniti.
9. Iz istega razloga je bilo treba zavrniti ustavno pritožbo tudi v delu, v katerem pritožnik izpodbija odločitev sodišč o zavrnitvi zahtevka za izplačilo izgubljenega zaslužka oziroma denarne rente zaradi trajne nezmožnosti za delo po drugem odstavku 195. člena ZOR. Sicer pa Ustavno sodišče še dodaja, da sodišča svoje odločitve v tem delu niso utemeljila le na stališču o neizkazanosti višine izgubljenega zaslužka, temveč še posebej na (od prvega stališča neodvisnem) stališču, da pritožnik vzročne zveze med poškodbo in opustitvijo samostojne dejavnosti kot tudi trajne nezmožnosti za delo računovodje ni uspel dokazati. Ker za zavrnitev zahtevka zadostuje že eno od navedenih stališč, bi moral pritožnik za uspeh ustavne pritožbe izkazati, da sta obe stališči v neskladju s kakšno človekovo pravico ali temeljno svoboščino. Pritožnik pa v ustavni pritožbi drugega – nosilnega stališča za zavrnitev zahtevka v tem delu niti ne izpodbija.
C.
10. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, dr. Franc Grad, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno, razen v delu, v katerem se zavrne ustavna pritožba glede odločitve o izgubljenem zaslužku med zdravljenjem, v katerem je odločbo sprejelo z osmimi glasovi proti enemu; proti je glasoval sodnik Čebulj.
Predsednik
dr. Janez Čebulj l.r.
(1) Prim. D. Wedam Lukić: Vloga sodišča in strank pri zbiranju procesnega gradiva (1. del), Podjetje in delo, Gospodarski vestnik, Ljubljana, št. 6-7/1998, str. 987 in 990. Tako tudi J. Zobec: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 349–351; ter N. Betteto: isto delo, str. 589.
(2) Takšno stališče je Ustavno sodišče že zavzelo v sklepu št. Up-216/99 z dne 19. 12. 2000 (OdlUS IX, 315) in v sklepu št. Up-108/04 z dne 8. 9. 2005 (Uradni list RS, št. 85/2005 in OdlUS XIV, 98).
(3) Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe navedlo, da ima resne pomisleke, da so podatki iz davčne napovedi prirejeni za potrebe tega postopka. Pojasnilo je, da na obrazcu, datiranim z 2. 3. 1998, ni štampiljke Davčnega urada, ki bi dokazoval, da je pritožnik to napoved res oddal. Dvom naj bi vzbujalo tudi potrdilo Davčnega urada z dne 27. 2. 1998 o prejemu davčne napovedi, iz katerega sledi, da je pritožnik davčno napoved oddal že 27. 2. 1998 in ne 2. 3. 1998.