Uradni list

Številka 38
Uradni list RS, št. 38/2007 z dne 26. 4. 2007
Uradni list

Uradni list RS, št. 38/2007 z dne 26. 4. 2007

Kazalo

2044. Sklep o nesprejemu ustavne pritožbe, stran 5331.

Številka: Up-1081/06-11
Datum: 20. 4. 2007
S K L E P
Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe A., d. d., Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnica v Z., na seji senata 3. aprila 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)
s k l e n i l o :
Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 341/2006 z dne 16. 3. 2006 v zvezi s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. IV Pd 1192/2005 z dne 7. 12. 2005 se ne sprejme.
O b r a z l o ž i t e v
A.
1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je pritožnica dolžna plačati tožnici iz naslova razlike v odpravnini znesek 358.719,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2002 dalje. Ugotovilo je, da 36.f člen Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 – v nadaljevanju ZDR/90) kot osnovo za izračun odpravnine določa zadnje tri plače delavca, pri čemer pa ne določa izrecno, ali gre za neto ali za bruto plače. Delovna sodišča prve stopnje in tudi Višje sodišče so vrsto let dosojala odpravnino od osnove neto plače, Vrhovno sodišče pa je v večini svojih sodb pojem plače razlagalo tako, da ta v primeru, če ni izrecno določeno, da gre za neto plačo, pomeni bruto znesek. Ker sodno prakso določa Vrhovno sodišče, je tožnica kot trajno presežna delavka upravičena do odpravnine na osnovi njenih bruto plač. Ugotovilo je, da je pritožnica tožnici na podlagi sodbe delovnega sodišča prve stopnje št. IV Pd 771/2002 z dne 31. 1. 2003, ki je že postala pravnomočna, izplačala le del odpravnine na osnovi zadnjih treh neto plač. Zato ji je dolžna na podlagi 36.f člena ZDR/90 izplačati še razliko do višine odpravnine, izračunane na osnovi bruto plač. Dosojene zakonite zamudne obresti je sodišče utemeljilo z navedbo, da bi morala biti tožnici odpravnina na osnovi bruto plač izplačana ob prenehanju delovnega razmerja. Višje sodišče se je s takšno odločitvijo strinjalo, zato je pritožbo zavrnilo.
2. Pritožnica v ustavni pritožbi zatrjuje kršitev 2. člena, drugega odstavka 14. člena, 22. in 25. člena Ustave. Navaja, da so ji bile ustavne pravice kršene s tem, ker ji izpodbijani sodbi nalagata plačilo zneska na podlagi retroaktivne uporabe spremenjene sodne prakse oziroma retroaktivne uporabe spremenjene pravne razlage 36.f člena ZDR. Zatrjuje, da ne drži ugotovitev sodišč, da se je sodna praksa začela spreminjati že leta 1997 in da se je Vrhovno sodišče že večkrat izreklo o tem, kaj se šteje kot plača, ter da delavcem pripada bruto odpravnina. Izrecno stališče, da je treba pri izračunu odpravnine upoštevati bruto plačo, naj bi Vrhovno sodišče zavzelo šele leta 2003 po uveljavitvi novega Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02 – v nadaljevanju ZDR). Meni, da kasnejša uveljavitev novega ZDR, ki ima drugačne določbe o izračunu odpravnin, in kasnejša sprememba sodne prakse, po kateri so se dosojale bruto odpravnine, ne moreta veljati tudi za terjatve, ki so nastale pred to spremembo in v času veljavnosti ZDR/90, ker bi to pomenilo retroaktivno spremembo sodne prakse in kršitev ustavnega načela pravne varnosti. Zatrjuje, da je bila sodna praksa sodišč prve stopnje in višjega sodišča drugačna in ni mogoče, da je ne bi upoštevali. V zvezi s tem še navaja, da je po njenem mnenju stališče, po katerem se upošteva samo sodna praksa Vrhovnega sodišča, ne pa tudi sodna praksa nižjih sodišč, škodljivo za pravno varnost državljanov in v nasprotju z načelom enakega varstva pravic, saj dostop do Vrhovnega sodišča ni možen v vseh primerih. Kršitev drugega odstavka 14. člena Ustave utemeljuje z navedbo, da je v neenakem položaju v primerjavi z drugimi gospodarskimi subjekti, ki so v času veljavnosti ZDR/90 izplačevali neto odpravnine, le glede pritožnice pa naj bi bilo sedaj odločeno, da mora izplačati bruto odpravnino. Pritožnica zatrjuje tudi, da sodišče prve stopnje in Višje sodišče nista odgovorili na navedbe o nedopustnosti retroaktivne uporabe zakona, na navedbo o tem, kaj je pravna podlaga za dosojeno razliko do bruto odpravnine, in tudi ne na navedbo o tem, zakaj pritožnica s plačilom razlike odpravnine ni mogla priti v zamudo.
B.
3. Pritožnica sodiščema očita, da nista odgovorili na njene navedbe o nedopustnosti retroaktivne uporabe zakona, na navedbo o tem, kaj je pravna podlaga za dosojeno razliko do bruto odpravnine in tudi ne na navedbo o tem, zakaj pritožnica s plačilom razlike odpravnine ni mogla priti v zamudo. S tem naj bi ji bili kršeni pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in pravica do pravnega sredstva (25. člen Ustave). Ta očitek ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je pritožnici pojasnilo, da je odločilo v skladu s 36.f členom ZDR, kot ga je razlagalo Vrhovno sodišče. V zvezi s pravno podlago za plačilo razlike odpravnine je navedlo, da je bilo o zahtevku za plačilo odpravnine že odločeno, vendar sodišče ni odločalo o njeni celotni višini. Zahtevek v višjem znesku, kot je bil pravnomočno razsojen, pa ne pomeni pravnomočno razsojene zadeve, saj sodišče o njem še ni odločalo. Po presoji sodišča gre za čisti denarni zahtevek, za katerega velja le omejitev zastaranja po določbah Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01 in nasl. – OZ). Sodišče prve stopnje je pojasnilo tudi, da je pritožnica dolžna plačati zamudne obresti, saj bi morala odpravnino v celotnem znesku izplačati že ob prenehanju delovnega razmerja. Višje sodišče je na pritožbene navedbe odgovorilo, da pritožbeni razlogi niso utemeljeni, posebej pa je obrazložilo, da za sodno prakso skrbi Vrhovno sodišče, zato je treba kot sodno prakso glede določenega pravnega vprašanja upoštevati odločitve Vrhovnega sodišča. Ni pa ustavna zahteva, da bi Višje sodišče v primeru, ko se strinja z materialnopravno presojo sodišča prve stopnje in je glede tega že prvostopenjska sodba v svoji obrazložitvi dovolj izčrpna, pritožnik pa v pritožbi ne uveljavlja novih pravnih argumentov, izčrpno ponavljalo razloge za odločitev.
4. Pritožnica zatrjuje kršitev drugega odstavka 14. člena Ustave (načelo enakosti pred zakonom), ker naj bi jo razlaga 36.f člena ZDR, kot sta jo zavzeli sodišči v izpodbijanih sodbah, postavljala v neenakopraven položaj v primerjavi z drugimi gospodarskimi subjekti, ki so bili dolžni trajno presežnim delavcem izplačati odpravnino na osnovi njihovih neto plač. Tudi ta očitek ni utemeljen. Vsak delavec ima pravico terjati plačilo odpravnine v roku petih let od prenehanja delovnega razmerja. Tudi če se je sodna praksa glede višine odpravnine res spremenila, morajo sodišča po tej spremembi sodne prakse v vseh primerih soditi enako. To pomeni, da so plačali oziroma bodo morali vsi gospodarski subjekti delavcem po morebitni spremembi sodne prakse plačati odpravnino na osnovi njihovih bruto plač oziroma jim plačati razliko odpravnine, kolikor bodo delavci s tožbo pravočasno zahtevali plačilo te razlike. Zato ne drži očitek pritožnice, da je zatrjevana sprememba sodne prakse vplivala le na njen pravni položaj.
5. Pritožničin očitek v obravnavani zadevi je tudi, da sta sodišči prve in druge stopnje v njenem primeru odločili drugače, kot so sodišča sicer odločala v enakih primerih. Ta navedba po vsebini pomeni očitek o odstopu od ustaljene in enotne sodne prakse, ki bi bil lahko relevanten z vidika pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, vendar pa pritožnica v zvezi s tem očitkom še ni izčrpala vseh pravnih sredstev (prvi odstavek 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču – v nadaljevanju ZUstS). V skladu s prvim odstavkom 109. člena Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 in nasl. – ZS) skrbi za enotno sodno prakso Vrhovno sodišče. S tem namenom je Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/05 in nasl. – v nadaljevanju ZDSS-1) uvedel institut dopuščene revizije (32. člen ZDSS-1), s katerim lahko stranka, ki meni, da odločitev Višjega sodišča odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, doseže odpravo te kršitve pred Vrhovnim sodiščem. To pomeni, da bi pritožnica očitek o odstopu od sodne prakse lahko uveljavljala v ustavni pritožbi šele potem, če Vrhovno sodišče njeni pritožbi zoper sklep, da se revizija ne dopusti, ne bi ugodilo. Ker pritožnica ni izkazala, da bi to pravno sredstvo izkoristila, Ustavno sodišče njenih navedb v zvezi z odstopom od sodne prakse ni presojalo.
6. Ustavno sodišče prav tako ni presojalo navedb pritožnice o kršitvi 2. člena Ustave (načela pravne države), saj ta ustavna določba neposredno ne ureja človekovih pravic ali temeljnih svoboščin. Zato se nanjo za utemeljevanje ustavne pritožbe ni mogoče sklicevati.
7. Ker v delu, v katerem je Ustavno sodišče ustavno pritožbo lahko vsebinsko preizkusilo, očitno ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.
C.
8. Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.
Predsednica senata
Milojka Modrijan l.r.

AAA Zlata odličnost