Št. Up-797/04-14

Datum: 25. 5. 2006

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž., ki ga zastopata B. B. B. in C. C., odvetnika v Z., na seji dne 25. maja 2006

1. Sodba Višjega sodišča v Celju št. Cp 1060/2003 z dne 7. 4. 2004 se v delu, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo, razveljavi in se zadeva v tem delu vrne temu sodišču v novo odločanje.
2. Pritožnik sam nosi stroške postopka z ustavno pritožbo.

1. V pravdnem postopku je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku pritožnika (v pravdi tožnika) in mu prisodilo 450.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe, to je od 18. 12. 2002 do plačila. Zavrnilo pa je pritožnikov tožbeni zahtevek za višji znesek odškodnine (900.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 1998 dalje) in za zamudne obresti od prisojene odškodnine za čas od 19. 4. 1998 do 18. 12. 2002. Višje sodišče je pritožbi pritožnika ugodilo le v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka, v preostalem delu pa jo je zavrnilo. Zavrnitev zahtevka za plačilo zamudnih obresti za čas pred izdajo prvostopenjske sodbe je utemeljilo s stališčem, da se v obravnavani zadevi odškodnina prisoja po Zakonu o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. – v nadaljevanju ZOR), zato, in tudi zaradi enotne sodne prakse, pa tečejo zakonske zamudne obresti šele od dneva izdaje prvostopenjske sodbe dalje. Poudarilo je, da iz načelnega pravnega mnenja občne seje Vrhovnega sodišča z dne 26. 6. 2002(*1) ne izhaja, da bi se lahko tudi pri odškodninah, ki se presojajo po ZOR, zakonske zamudne obresti prisojale že od dneva, od katerega jih je zahteval pritožnik.
2. Pritožnik izpodbija odločitev sodišč v delu, v katerem z zahtevkom za plačilo zamudnih obresti od odškodnine ni uspel. Zatrjuje kršitev 14. in 22. člena Ustave. Poudarja, da je načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča z dne 26. 6. 2002 (v nadaljevanju načelno pravno mnenje) spremenilo sodno prakso glede obresti od odškodninskih terjatev za nepremoženjsko škodo, in razlaga, kako. Navaja, da sodišči nista sledili načelnemu pravnemu mnenju, temveč sta skladno s staro sodno prakso prisodili zakonske zamudne obresti šele od dneva izdaje prvostopenjske sodbe dalje. Pojasnjuje, zakaj se mu zdi stara sodna praksa nesprejemljiva. Razlaga, zakaj mu po njegovi oceni zamudne obresti skladno z določbami ZOR pripadajo že od zamude dne 19. 4. 1998 dalje oziroma vsaj od 1. 1. 2002 dalje, kot to določa načelno pravno mnenje. Iz ustavni pritožbi priloženih sodb naj bi izhajalo, da sodišča oškodovancem že prisojajo zamudne obresti na tak način, zato naj bi bil pritožnik v primerjavi z njimi v neenakopravnem položaju. Ker naj bi Vrhovno sodišče oškodovancem priznalo zamudne obresti od 1. 1. 2002 dalje, naj bi bil pritožnik obravnavan neenakopravno tudi v primerjavi z upniki, katerih terjatve so zapadle po 1. 1. 2002. Ustavnemu sodišču še predlaga, naj plačilo stroškov v zvezi z ustavno pritožbo naloži nasprotni udeleženki iz pravde.
3. Senat Ustavnega sodišča je dne 4. 4. 2006 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. V skladu s 56. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče ustavno pritožbo poslalo Višjemu sodišču v Celju, v skladu z 22. členom Ustave pa nasprotni stranki v pravdnem postopku, ki na ustavno pritožbo nista odgovorila.

4. Bistven očitek pritožnika je, da sodišči pri presoji utemeljenosti zakonskih zamudnih obresti nista upoštevali načelnega pravnega mnenja, s katerim je Vrhovno sodišče pred izdajo prvostopenjske sodbe spremenilo do tedaj veljavno sodno prakso. Ta očitek je pomemben z vidika pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave (ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave). Iz te ustavne določbe namreč izhaja zahteva, da sodišče strank ne sme obravnavati neenakopravno, tako da bi v posamezni zadevi samovoljno in arbitrarno odločilo drugače, kot sicer redno odloča v vsebinsko podobnih primerih. Pravica do enakega varstva pravic v postopku namreč presega zgolj zahtevo po enakopravnem obravnavanju strank v enem postopku, zato morajo sodišča v različnih postopkih v enakih zadevah pravo načeloma uporabiti enako. Vendar Ustava ne prepoveduje kakršnegakoli odstopa od sodne prakse, pač pa le samovoljen oziroma arbitraren odstop. Gre za zahtevo, da sodišče, če se odloči, da bo od uveljavljene sodne prakse odstopilo, razloge za to posebej obrazloži (kar predvsem predpostavlja, da sodno prakso tudi pozna). Ustavni vidik (ne)dopustnosti odstopa od sodne prakse torej ne pomeni, da Ustavno sodišče presoja materialnopravno pravilnost izpodbijane sodbe, pač pa le, ali je odstop od sodne prakse ustrezno (v procesnem smislu) obrazložen.(*2)
5. Vrhovno sodišče skrbi za enotno sodno prakso (109. člen Zakona o sodiščih, Uradni list RS, št. 19/94 in nasl. – v nadaljevanju ZS). Načelno pravno mnenje je eden izmed instrumentov za zagotovitev tega cilja (110. člen ZS). Zato je v primeru, ko Vrhovno sodišče o določenem vprašanju sprejme načelno pravno mnenje, treba odstop od tega mnenja obravnavati enako kot odstop od enotne sodne prakse.
6. Načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča, na katerega se sklicuje pritožnik, spreminja dotedanjo sodno prakso, ki je zakonske zamudne obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo priznavala (šele) od dneva izdaje sodbe dalje. Po načelnem pravnem mnenju pripadajo oškodovancu od uveljavitve Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01 in nasl. – v nadaljevanju OZ), to je od dne 1. 1. 2002 dalje, če zamuda ni nastala pozneje, zamudne obresti do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od sodbe sodišča prve stopnje dalje pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti. To načelno pravno mnenje je Vrhovno sodišče sprejelo dne 26. 6. 2002 in se nanaša na pravna razmerja, ki imajo enako podlago kot obravnavano (odškodnina za nepremoženjsko škodo). Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo izdalo dne 18. 12. 2002, Višje sodišče pa je razsodilo dne 7. 4. 2004.
7. Sodišči sta zamudne obresti prisodili šele od dneva izdaje prvostopenjske sodbe dalje. Sodišče prve stopnje se je pri tem sklicevalo na staro sodno prakso in na okoliščino, da je višina škode postala znana šele med pravdo, s pridobitvijo izvedenskih mnenj. Višje sodišče je zavrnilo pritožbeno navedbo, da bi sodišče od odškodnine za nepremoženjsko škodo moralo priznati zakonske zamudne obresti od vložitve tožbe, oziroma – skladno z načelnim pravnim mnenjem – vsaj od 1. 1. 2002 dalje. Zapisalo je, da se v pritožnikovem primeru odškodnina presoja po ZOR, zato, in tudi zaradi enotne sodne prakse, tečejo zakonske zamudne obresti šele od dneva izdaje prvostopenjske sodbe dalje. Poudarilo je, da iz načelnega pravnega mnenja ne izhaja, da bi se lahko tudi pri odškodninah, ki se presojajo po ZOR, zakonske zamudne obresti prisojale že od dneva, od katerega jih je zahteval pritožnik. Vendar načelno pravno mnenje začetek teka zamudnih obresti po 1. 1. 2002 rešuje enako za vse odškodninske terjatve za nepremoženjsko škodo, ne glede na to, ali je škodni dogodek nastal v času veljavnosti ZOR ali v času veljavnosti oziroma S sklicevanjem na enotnost in ustaljenost sodne prakse pa ni mogoče utemeljiti odstopa od načelnega pravnega mnenja, če je načelno pravno mnenje sprejeto prav zato, da to sodno prakso spremeni. Zato Višje sodišče s temi razlogi le na videz odgovarja na pritožbene navedbe, saj se ne posveča nosilnim razlogom za odstop, kljub temu da je bilo na načelno pravno mnenje v pritožbi izrecno opozorjeno. S tem je bila pritožniku kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.
8. Zato je Ustavno sodišče sodbo Višjega sodišča v delu, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine, razveljavilo in zadevo v tem delu vrnilo temu sodišču v novo odločanje (1. točka izreka). Glede na to ni bilo treba presojati obstoja drugih zatrjevanih kršitev.
9. Po prvem odstavku 34. člena ZUstS nosi v postopku pred Ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Navedena določba se po 49. členu ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo. Ker v obravnavani zadevi ni utemeljenih razlogov za drugačno odločitev, je Ustavno sodišče o predlogu za povrnitev stroškov odločilo, kot izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.

10. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi z 49. členom ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.

(*1) Objavljeno v: Pravna mnenja št. 1/02, str. 11

(*2) Podrobneje o tem A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 315 in nasl.