Uradni list

Številka 28
Uradni list RS, št. 28/2006 z dne 17. 3. 2006
Uradni list

Uradni list RS, št. 28/2006 z dne 17. 3. 2006

Kazalo

1140. Odločba o delni razveljavitvi prvega odstavka 22. člena in o razveljavitvi drugega odstavka 22. člena Zakona o izvajanju carinskih predpisov Evropske skupnosti, stran 2926.

Št. U-I-315/05-9
Datum: 2. 3. 2006
O D L O Č B A
Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo družbe Luka Koper, d.d., Koper, ki jo zastopa Robert Časar, predsednik uprave, na seji dne 2. marca 2006
o d l o č i l o:
1. V določbi prvega odstavka 22. člena Zakona o izvajanju carinskih predpisov Evropske skupnosti (Uradni list RS, št. 25/04) se razveljavi beseda »brezplačno«, kolikor se nanaša na zagotovitev ustreznih prostorov za opravljanje uradnih dejanj, ki so v pristojnosti carinskega organa in za predložitev blaga (prva alineja) in zagotovitev zadostnega števila parkirnih mest v bližini le-teh (druga alineja).
2. Drugi odstavek 22. člena Zakona o izvajanju carinskih predpisov Evropske skupnosti se razveljavi.
3. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti tretje alineje prvega odstavka 22. člena Zakona o izvajanju carinskih predpisov Evropske skupnosti se zavrže.
O b r a z l o ž i t e v
A.
1. Pobudnica izpodbija 22. člen Zakona o izvajanju carinskih predpisov Evropske skupnosti (v nadaljevanju ZICPES). Navaja, da izpodbijani člen določa, da so upravljalci ali upravljalke uradnih mest iz drugega odstavka 20. člena ZICPES(*1) dolžni carinskemu organu brezplačno zagotoviti ustrezne prostore za opravljanje uradnih dejanj, ki so v pristojnosti carinskega organa, in za predložitev blaga (prva alineja), zagotoviti zadostno število parkirnih mest v bližini le-teh (druga alineja), dostop do svojih objektov in naprav (tretja alineja), prevoz pri opravljanju uradnih dejanj (četrta alineja) in takoj, ko je mogoče, sporočiti vozne rede, rede letenja in vsa dejanska prometna gibanja (peta alineja).
2. Pobudnica utemeljuje svoj pravni interes s tem, da je upravljalka mednarodnega pristanišča Koper, ki opravlja gospodarsko dejavnost na podlagi ekonomskega interesa. Navaja, da je zakonodajalec s tem, ko ji je naložil kritje stroškov v zvezi z delovanjem državnih organov, posegel v njena lastninska upravičenja, zato naj bi bila izpodbijana ureditev v neskladju s 33. členom Ustave. V zvezi s tem se pobudnica sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-196/03 z dne 7. 7. 2005 (Uradni list RS, št. 69/05 in 83/05 – popr.). Ker naj bi ji država nalagala nesorazmerno visoke stroške za financiranje delovanja državnih organov, s tem pa postavila na trgu v konkurenčno slabši položaj, naj bi bila izpodbijana ureditev tudi v neskladju s 74. členom in z drugim odstavkom 14. člena Ustave. Predlaga, naj Ustavno sodišče do končne odločitve zadrži izvrševanje izpodbijane določbe ZICPES.
3. Državni zbor na pobudo ni odgovoril. Vlada v mnenju z dne 9. 2. 2006 navedbe pobudnice zavrača in navaja, da je izvajanje carinske kontrole nujen pogoj za opravljanje gospodarske dejavnosti pobudnice (mednarodni promet), od česar ima pobudnica korist. Po mnenju Vlade je zakonodajalec zasledoval stvarno upravičen cilj, ko je upravljalcem pristanišč, kjer se opravlja mednarodni promet, naložil obveznost brezplačnega zagotavljanja ustreznih pogojev za izvajanje carinske kontrole.
B. – I.
4. Ustavno sodišče je pobudo sprejelo, razen glede tretje alineje prvega odstavka 22. člena ZICPES. Ker so bili izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS), je nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.
5. Pobudnica ne nasprotuje temu, da mora brezplačno zagotoviti dostop do svojih objektov in brezplačno sporočati vozne rede in dejanska prometna gibanja (tretja in peta alineja prvega odstavka 22. člena ZICPES). Zato se je Ustavno sodišče omejilo le na presojo prve in druge alineje prvega odstavka 22. člena ZICPES.
6. Ustavno sodišče ugotavlja, da je zakonodajalec s tem, ko je stroške za delo državnih organov prevalil na pobudnico kot gospodarski subjekt zasebnega prava, posegel v njeno lastninsko upravičenje, varovano s 33. členom Ustave. Zato je treba ugotoviti, ali je poseg ustavno dopusten.
7. Na podlagi tretjega odstavka 15. člena Ustave je po ustaljeni ustavnosodni presoji mogoče omejiti ustavne pravice le, če je zakonodajalec pri predpisovanju omejitve zasledoval ustavno dopusten cilj in je omejitev v skladu z načeli pravne države (2. člen Ustave). Ustavno sodišče je torej moralo najprej oceniti, ali obstaja kakšen ustavno dopusten razlog, da je zakonodajalec stroške za delo državnih organov prevalil na pobudnico. Ustavno sodišče ugotavlja, da iz zakonodajnega gradiva takšni razlogi niso razvidni. Tudi v postopku pred Ustavnim sodiščem zakonodajalec ni navedel razlogov, ki bi utemeljevali dopustnost posega, saj na pobudo ni odgovoril. Razlogov za prevalitev stroškov dela carinskih organov tudi ni mogoče ugotoviti iz mnenja Vlade. Ta sicer ugotavlja, da je Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-196/03 razveljavilo 21. člen NDM-1, ki jo izpodbijana določba smiselno povzema.(*2) Drugih razlogov za prevalitev stroškov, ki nastajajo z zagotovitvijo ustreznih službenih prostorov in zadostnega števila parkirnih mest, na pobudnico, tudi Ustavno sodišče ni našlo.
8. Ker za navedeno ureditev ni bilo mogoče ugotoviti, da je zakonodajalec zasledoval kakšen ustavno dopusten cilj, ki bi upravičeval poseg v pravico do zasebne lastnine, ni izpolnjen že prvi pogoj, ki ga za omejevanje človekovih pravic zahteva Ustava (tretji odstavek 15. člena). Zato je izpodbijana ureditev v neskladju s 33. členom Ustave. Glede na to je Ustavno sodišče v prvem odstavku 22. člena ZICPES besedo »brezplačno« razveljavilo, kolikor se nanaša na zagotavljanje službenih prostorov in parkirnih mest (prva in druga alineja prvega odstavka 22. člena ZICPES), ter razveljavilo drugi odstavek 22. člena ZICPES (1. in
2. točka izreka).
9. Ker je Ustavno sodišče ugotovilo neskladnost zakonske ureditve s 33. členom Ustave, se ni spuščalo v presojo, ali je izpodbijana ureditev v neskladju tudi z drugimi členi Ustave, kot to zatrjuje pobudnica.
B. – II.
10. Pobudnica izpodbija tudi tretjo alinejo prvega odstavka 22. člena ZICPES, ki določa obveznost upravljalcev, da morajo carinskemu organu brezplačno zagotoviti prevoz pri opravljanju uradnih dejanj. Po prvem odstavku 24. člena ZUstS lahko pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti da vsak, če izkaže svoj pravni interes. Po drugem odstavku navedenega člena ZUstS je pravni interes podan, če predpis ali splošni akt za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno predlaga pobudnik, posega v njegove pravice, pravne interese oziroma pravni položaj. Pobudnica ni izkazala, ali in kakšne prevoze na podlagi izpodbijane določbe ZICPES dejansko opravlja, zato Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti, ali izpodbijana določba posega v njen pravni položaj. Zato je Ustavno sodišče pobudo v tem delu zavrglo (3. točka izreka).
C.
11. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 43. in 25. člena ZUstS ter prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in
dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.
Predsednik
dr. Janez Čebulj l.r.
(*1) Drugi odstavek 20. člena ZICPES: »Pristanišča, železniške postaje, letališča, proste carinske cone, prosta skladišča in druga mesta se štejejo za uradna mesta iz prejšnjega odstavka, če se tam opravlja pretok blaga ali potnikov s tretjimi državami. Na uradnih mestih, carinski organi v soglasju z upravljavcem le-teh, določijo mesto za pregled blaga.«

(*2) S citirano odločbo je Ustavno sodišče v določbi tretjega odstavka 21. člena Zakona o nadzoru državne meje (Uradni list RS, št. 87/02 – ZNDM-1) v besedilu »brezplačno zagotoviti ustrezne službene prostore in zadostno število parkirnih mest« razveljavilo besedo »brezplačno« ter razveljavilo četrti odstavek 21. člena ZNDM-1.