Uradni list

Številka 21
Uradni list RS, št. 21/2006 z dne 27. 2. 2006
Uradni list

Uradni list RS, št. 21/2006 z dne 27. 2. 2006

Kazalo

827. Odločba o razveljavitvi sklepov Okrožnega sodišča v Kopru, stran 2207.

Št. Up-881/04-16
Datum: 9. 2. 2006
O D L O Č B A
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi družbe A., ekonomsko-finančni inženiring, d.o.o., Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji dne 9. februarja 2006
o d l o č i l o:
1. Sklep Okrožnega sodišča v Kopru št. Ks 562/2004 z dne 15. 11. 2004 in sklep Okrožnega sodišča v Kopru št. Kpd 659/04 z dne 26. 10. 2004 se v delu, v katerem se nanašata na pritožnico, razveljavita.
2. Odločitev iz prejšnje točke začne učinkovati 15. dan po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.
O b r a z l o ž i t e v
A.
1. Pritožnica vlaga ustavno pritožbo zoper sklep zunajobravnavnega senata, s katerim je ta zavrnil njeno pritožbo zoper sklep preiskovalne sodnice, s katerim je v predkazenskem postopku, skladno s 109. členom Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP) v zvezi z 270. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98 in nasl. – ZIZ), zoper ustavno pritožnico in več drugih oseb in družb odredila začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivimi dejanji po 244. členu (zloraba položaja ali pravic) in 234.a členu (poslovna goljufija) Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju KZ), do pravnomočne odločitve v kazenskem postopku. Zatrjuje kršitev prvega odstavka 23. člena, 27. in 33. člena Ustave. Predlaga, naj Ustavno sodišče izpodbijana sklepa, tako glede ustavne pritožnice kot tudi glede drugih osumljenih fizičnih oseb in pravne osebe, na katere se nanašata (ob uporabi načela beneficium cohaesionis iz 387. člena ZKP), odpravi oziroma razveljavi.
2. Pritožnica v ustavni pritožbi navaja, da je bila dne 27. 11. 2004 vložena zahteva za preiskavo tudi zoper njo, tako da je izpodbijani sklep še vedno v veljavi. V zvezi z zatrjevanima kršitvama 27. člena (domneva nedolžnosti) in 33. člena Ustave (pravica do zasebne lastnine) navaja, da sodišče v izpodbijanem sklepu ni jasno določilo trajanja začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi, ki je tako omejeno le z absolutnimi zastaralnimi roki za kazenski pregon, ki so v konkretnem primeru relativno dolgi. Meni, da izpodbijana sklepa zato nesorazmerno posegata v pravico do domneve nedolžnosti in v pravico do zasebne lastnine pritožnice in drugih osumljenih fizičnih ter pravnih oseb, na katere se nanašata. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-296/02 z dne 20. 5. 2004 (Uradni list RS, št. 68/04 in OdlUS XIII, 41) in na odločbo Ustavnega sodišča št. Up-698/02 z dne 4. 11. 2004 (Uradni list RS, št. 123/04). Nesorazmernost posega naj bi bila podana tudi zaradi obsega začasnega zavarovanja. Pritožnici, ki se ukvarja s pridobitno dejavnostjo, naj bi bilo blokirano praktično celotno premoženje, obstoječe in pričakovano, s tem pa naj bi bila onemogočena njeno nadaljnje poslovanje in obstoj. Dodaja, da sodišče tudi ni ravnalo skladno z določbo 506.a člena ZKP, saj ni zagotovilo nujnega gospodarjenja in poslovanja pritožnice.
3. Zatrjevano kršitev prvega odstavka 23. člena (pravica do sodnega varstva) pritožnica utemeljuje z navedbo, da zunajobravnavni senat o pritožbi ni odločal neodvisno in nepristransko. Navaja, da je pritožbo oddala na pošti v V. dne 15. 11. 2004, tako da bi na Okrožno sodišče v Kopru lahko prispela najprej naslednjega dne. Kot je razvidno iz izpodbijanega sklepa, pa je zunajobravnavni senat o pritožbi odločal že 15. 11. 2004, ko ta še ni mogla fizično prispeti na sodišče. Meni tudi, da se zunajobravnavni senat ni opredelil do vseh tistih relevantnih dejstev in okoliščin, na katere je opozorila v pritožbi.
4. Senat Ustavnega sodišča je dne 4. 7. 2005 sklenil, da ustavno pritožbo sprejme v obravnavo. Ustavna pritožba je bila poslana v odgovor Okrožnemu sodišču v Kopru, ki je nanjo odgovorilo. Predsednik zunajobravnavnega senata Okrožnega sodišča v Kopru navaja, da je senat (glede na to, da je bil sklep o začasni odredbi za zavarovanje premoženjske koristi izdan v predkazenskem postopku, in to po odločitvi Ustavnega sodišča v zadevi št. U-I-296/02) menil, da se bo utemeljenost začasnih odredb preverila po prejemu zahteve za preiskavo, pa tudi na pobudo dolžnikov. To naj bi se tudi zgodilo v primeru soobdolženih fizičnih in pravnih oseb. Glede pritožnice pa sklep o začasnem zavarovanju po navedbah predsednika senata ni bil spremenjen, saj vse od izdaje sklepa ne z njene strani ne s strani tožilstva ni bilo nobenega predloga. Po navedbah predsednika senata bi po stališču zunajobravnavnega senata dolžniki lahko predlagali preverjanje, ali so razlogi za izdane začasne odredbe še vedno podani, zlasti, če je glede na trajanje začasne odredbe še spoštovano načelo sorazmernosti. Konkretnega predloga, naj se zavarovanje omeji z določitvijo ustreznega datuma, po navedbah predsednika senata ni vsebovala niti pritožba pritožnice zoper izpodbijani sklep preiskovalne sodnice. Glede očitka pritožnice, da bi sodišče moralo zagotoviti gospodarjenje in poslovanje pritožnice, predsednik senata navaja, da pritožnica v postopku v zvezi z navedenim ni ničesar navajala (da ji nastaja škoda in kakšna) ali predlagala (omejitev zavarovanja, sprostitev določene višine sredstev). Senat tudi meni, da 506.a člen ZKP sodišču česa takega tudi ni nalagal. Predsednik senata zavrača tudi očitek pritožnice glede obsega začasnega zavarovanja. Navaja, da je bila začasna odredba nujna zato, da bo omogočen vsaj del odvzema premoženjske koristi, iz katere se bodo oškodovanci lahko poplačali. V zvezi z zatrjevano kršitvijo 23. člena Ustave predsednik senata navaja, da je iz obrazložitve izpodbijanega sklepa razvidno, da je bila pritožba pritožnice na senatu obravnavana, pri izpisu datuma seje senata pa gre za očitno pisno pomoto. Predsednik senata zavrača tudi očitek, da se senat ni opredelil do vseh pritožbenih navedb.
5. Odgovor Okrožnega sodišča v Kopru je bil poslan pooblaščencu pritožnice, ki je nanj odgovoril. V odgovoru navaja, da ZKP ne določa, da mora tisti, zoper katerega je bilo začasno zavarovanje zahtevka odrejeno, predlagati preverjanje obstoja razlogov za uporabo tega ukrepa na drug način kot z vložitvijo z zakonom predvidenega pravnega sredstva zoper sodno odločitev. To pa je pritožnica tudi storila. Zavrača tudi navedbe nasprotnega udeleženca, da v pritožbi ni navajala, da ji z blokado nastaja škoda, in kakšna, ter stališče, da ZKP sodišču ne nalaga dolžnosti ravnati z blokiranim premoženjem kot dober gospodar. V zvezi z datumom odločanja zunajobravnavnega senata pooblaščenec pritožnice zavrača pojasnilo nasprotnega udeleženca, da naj bi šlo za očitno pisno pomoto in predlaga pribavo spisa nasprotnega udeleženca.
B.
6. Zoper ustavno pritožnico je Okrožno sodišče odredilo začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi na podlagi določb, ki jih je za ta ukrep vseboval ZKP. Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-296/02 presojalo ustavnost določb ZKP, ki urejajo ta ukrep. Ustavno sodišče je med drugim ugotovilo, da je ZKP v neskladju z Ustavo, ker ne določa trajanja začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi (4. točka izreka omenjene odločbe). Ustavno sodišče je pojasnilo, da mora biti trajanje začasnega zavarovanja kot omejevalnega ukrepa v kazenskem postopku, ki posega v domnevo nedolžnosti iz 27. člena Ustave v povezavi z lastninsko pravico iz 33. člena Ustave, določno omejeno, da ta ne bi postal nesorazmeren poseg v omenjeni pravici. Omejitev z absolutnim zastaralnim rokom za pregon za kaznivo dejanje, za katerega teče ali pa bo šele tekel kazenski postopek, v ta namen ne zadošča. Nedoločenost trajanja in s tem neomejenost začasnega zavarovanja pomeni, da ZKP s tem omogoča nesorazmeren poseg v domnevo nedolžnosti iz 27. člena Ustave in v pravico do lastnine iz 33. člena Ustave (točke od 31 do 33 obrazložitve omenjene odločbe).
7. Po sprejemu ustavne pritožbe je bil ZKP v delu, v katerem ureja ukrep začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi spremenjen. Prvi odstavek novega 502.b člena ZKP določa, da mora sodišče v sklepu, s katerim se odredi začasno zavarovanje, navesti tudi rok trajanja ukrepa. Kakšen je lahko ta rok glede na fazo kazenskega postopka, določajo nadaljnji odstavki istega člena ZKP. Prehod na novo zakonsko ureditev pa je Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 101/05 – ZKP-G) v 19. členu uredil tako, da mora za začasna zavarovanja zahtevkov za odvzem premoženjske koristi, ki so na dan uveljavitve tega zakona odrejena na podlagi določb, ki so veljale do uveljavitve tega zakona, državni tožilec predlagati podaljšanje v skladu s prvim odstavkom 502.c člena zakona v roku treh mesecev po uveljavitvi tega zakona, razen če sodišče v zadnjem sklepu, izdanem pred uveljavitvijo tega zakona, ni določilo krajšega roka. Iz podatkov, ki jih je Ustavnemu sodišču posredovalo Okrožno sodišče v Kopru, je razvidno, da je državna tožilka že predlagala podaljšanje začasnega zavarovanja, vendar je z ustavno pritožbo izpodbijani sklep v delu, ki se nanaša na družbo A., še v veljavi.
8. V izpodbijanem sklepu, s katerim je Okrožno sodišče odločilo o začasnem zavarovanju odvzema premoženjske koristi, je določeno, da velja do "pravnomočne odločitve kazenskega postopka", ki teče pred omenjenim sodiščem pod opr. št. K 145/2005. Okrožno sodišče torej ni jasno določilo trajanja začasnega zavarovanja. Začasno zavarovanje je tako zamejeno le z absolutnim zastaralnim rokom za kazenski pregon. Kot izhaja iz 6. točke te obrazložitve, omejitev z absolutnim zastaralnim rokom za kazenski pregon ne zadošča z vidika sorazmernosti posega v pravico do domneve nedolžnosti (27. člen Ustave) skupaj s pravico do lastnine (33. člen Ustave) celo v primeru, kadar je ukrep izrečen zoper fizično ali pravno osebo, ki je v kazenskem postopku. Ker Okrožno sodišče ni jasno določilo trajanja začasnega zavarovanja zoper ustavno pritožnico, je nesorazmerno poseglo v njeno pravico do lastnine iz 33. člena Ustave.
9. Ker je Ustavno sodišče ugotovilo navedeno kršitev pritožničine pravice, se v druge zatrjevane kršitve ni spuščalo. Posledično je razveljavilo sklep preiskovalne sodnice z dne 26. 10. 2004 in sklep zunajobravnavnega senata z dne 15. 11. 2004 v delu, v katerem se nanašata na pritožnico, ter določilo, da začne razveljavitev učinkovati 15. dan po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije. Pri odločanju je bilo namreč treba upoštevati, da bi takojšnja razveljavitev izničila namen začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi. V vmesnem obdobju bo pristojni državni tožilec, če bo ocenil, da je to potrebno, vložil ustrezen predlog za začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi, sodišče pa bo, še vedno v okviru tega obdobja, moralo ob morebitnem prejemu predloga državnega tožilca presoditi, ali so podani vsi ustavni in zakonski pogoji za odreditev takšnega ukrepa, v procesnem smislu pa upoštevati vsa ustavna in zakonska jamstva v zvezi z odreditvijo začasnega zavarovanja. Če bo ugotovilo, da so vsi pogoji za odreditev podani, bo moralo tudi jasno določiti čas trajanja začasnega zavarovanja. Pritožnica je predlagala, naj Ustavno sodišče ob uporabi načela beneficium cohaesionis iz 387. člena ZKP izpodbijana sklepa razveljavi tako glede ustavne pritožnice kot tudi glede drugih fizičnih oseb in pravne osebe, na katere se nanašata. Iz odgovora, ki ga je Ustavnemu sodišču posredovalo Okrožno sodišče v Kopru, je razvidno, da je bil izpodbijani sklep v delu, v katerem se nanaša na druge fizične in pravne osebe, medtem spremenjen, v nekaterih primerih pa je bilo začasno zavarovanje tudi odpravljeno. Poleg tega pa se po ustaljeni ustavnosodni presoji t. i. beneficium cohaesionis v postopku z ustavno pritožbo ne uporablja,(*1) zato je Ustavno sodišče izpodbijana sklepa razveljavilo le v delu, v katerem se nanašata na pritožnico.
C.
10. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena in drugega odstavka 40. člena v zvezi z 49. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – ZUstS) v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.
Predsednik
dr. Janez Čebulj l.r.
(*1) Tako že v odločbi št. Up-412/03 z dne 8. 12. 2005 (Uradni list RS, št. 117/05).

AAA Zlata odličnost