Uradni list

Številka 21
Uradni list RS, št. 21/2006 z dne 27. 2. 2006
Uradni list

Uradni list RS, št. 21/2006 z dne 27. 2. 2006

Kazalo

826. Odločba o razveljavitvi sklepa Višjega delovnega in socialnega sodišča ter sklepa Delovnega sodišča v Mariboru, Oddelka na Ptuju, stran 2206.

Številka Up-131/04-15
Datum: 9. 2. 2006
O D L O Č B A
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. s Ž., ki ga zastopa B. B. B., odvetnik na Z., na seji dne 9. februarja 2006
o d l o č i l o:
1. Sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 1459/2003 z dne 6. 11. 2003 in sklep Delovnega sodišča v Mariboru, Oddelka na Ptuju, št. Pd 404/2000 z dne 30. 6. 2003 se razveljavita.
2. Zadeva se vrne Delovnemu sodišču v Mariboru, Oddelku na Ptuju, v novo odločanje.
3. Pritožnik sam nosi stroške postopka z ustavno pritožbo.
O b r a z l o ž i t e v
A.
1. Višje sodišče je zavrnilo pritožbo pritožnika zoper sklep sodišča prve stopnje. To je zavrglo njegov tožbeni zahtevek za plačilo zneska iz naslova prikrajšanj pri plači v obdobju po prezaposlitvi pritožnika k novemu delodajalcu (prva tožena stranka v delovnem sporu), naslovljen na pritožnikovega bivšega delodajalca (druga tožena stranka v delovnem sporu). Pritrdilo je stališču sodišča prve stopnje, da je ugovor o litispendenci, ki ga je podala druga tožena stranka, utemeljen. Pritožnikove pritožbene očitke, da je zahteval odškodnino za škodo, ki naj bi mu nastala zaradi neizplačanih plač pri novem delodajalcu, je zavrnilo. Višje sodišče je takšno odločitev utemeljilo z obrazložitvijo, da plača delavca temelji le na eni pravni podlagi in da je le delodajalec dolžan plačevati plačo.
2. V ustavni pritožbi pritožnik navaja, da je zoper prvega delodajalca vložil tožbo na izplačilo odškodnine v obliki izpada plač, ker ga je kot invalida prezaposlil k delodajalcu v slabem finančnem stanju. Meni, da pomeni odločitev Višjega sodišča, da pritožnik od prvega delodajalca ni vtoževal odškodnine, temveč plačo, sprenevedanje. Z materialnopravno nepravilno odločitvijo naj bi mu bile kršene pravice iz 49. in iz 66. člena Ustave, s pristranskim odločanjem pa tudi pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Višjemu sodišču očita tudi, da je ignoriralo vsebino pritožbe, s čimer naj bi mu bila kršena pravica iz 25. člena Ustave. Ustavnemu sodišču predlaga, naj ugodi ustavni pritožbi in nasprotnemu udeležencu naloži plačilo stroškov ustavne pritožbe.
3. Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo dne 3. 11. 2005 sprejel v obravnavo. V skladu z določbo 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče ustavno pritožbo poslalo Višjemu sodišču, v skladu z določbo 22. člena Ustave pa nasprotni stranki v delovnem sporu (bivšemu delodajalcu kot drugi toženi stranki). Omenjena na ustavno pritožbo nista odgovorila. Odgovor je dala družba C., d.d., U., ki pa ni bila stranka v delovnem sporu.
B.
4. Kršitev človekovih pravic pomeni tudi sprejem očitno napačne sodne odločitve, ki jo je mogoče označiti za samovoljno oziroma arbitrarno in kot takšno v neskladju s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Navedbe pritožnika, iz katerih izhaja očitek o očitni napačnosti stališča Višjega sodišča, da pritožnikovega zahtevka zoper prvega delodajalca ni mogoče presojati na podlagi določb o odškodninski odgovornosti, smiselno pomenijo očitek kršitve te ustavne pravice. Ustavno sodišče je zato izpodbijano sodno odločbo preizkusilo z vidika morebitne kršitve te pravice.
5. Pritožnik je od bivšega delodajalca ter ob vložitvi tožbe od takratnega delodajalca zahteval nerazdelno plačilo zneska 510.653,40 SIT. Osnova za izračun prikrajšanja je bila njegova neto plača, ki bi jo moral prejeti za obdobje maj, junij, julij, avgust, september, oktober in november 2000. Prva tožena stranka je bila v času odločanja na prvi stopnji izbrisana iz sodnega registra zaradi pravnomočno zaključenega stečajnega postopka, zato je pritožnik tožbo zoper njo umaknil. Druga tožena stranka je prerekala tožbeni zahtevek in ugovarjala litispendenco. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek pritožnika zoper drugo toženo stranko zavrglo, ker je štelo, da je pritožnikov zahtevek zoper njo identičen z delom njegovega tožbenega zahtevka zoper isto stranko v sporu z opr. št. Pd 113/99. Navedbam pritožnika, da uveljavlja razliko plače kot odškodnino, sodišče ni sledilo. Tudi Višje sodišče je pritožbene navedbe pritožnika, da je od drugega delodajalca zahteval odškodnino zaradi neizplačanih plač, in ne plačilo plač, zavrnilo. Menilo je, da je pritožnik zahteval izplačilo neizplačanih plač. Zato je štelo, da gre v obeh pravdah za isti zahtevek in da plača delavca lahko temelji le na eni pravni podlagi, tj. na delovnem razmerju.
6. Izpodbijana sodna odločba Višjega sodišča torej temelji na stališču, da plača delavca temelji le na eni pravni podlagi (tj. na delovnem razmerju), in da je le delodajalec dolžan delavcu na podlagi delovnopravnih predpisov izplačevati plačo. Zato pritožnik plače ne more zahtevati na drugi pravni podlagi (tj. odškodninski). Stališče Višjega sodišča, da se plača lahko zahteva le na eni pravni podlagi, sama po sebi z vidika človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni sporno. Plača je izvorno institut delovnega prava. Tako je plača pravica delavca in hkrati glavna obveznost delodajalca, ki izhaja iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi.(*1) Tožbeni temelj iz tega naslova je neizplačana plača. Za bistveno drugačno situacijo gre, ko je plača zgolj merilo za izračun škode in ne predmet samega zahtevka, kot je to v obravnavanem primeru. Ključno je zato vprašanje, ali je lahko pritožnikova plača osnova za določitev višine vtoževane škode.
7. Zakon o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. – v nadaljevanju ZOR), ki je veljal v času domnevno sporne prezaposlitve, je v prvem odstavku 154. člena določal, da je tisti, ki povzroči drugemu škodo, dolžan to povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Teorija in sodna praksa sta to določbo razlagali tako, da lahko vsak zahteva povračilo povzročene škode ob naslednjih (splošnih) pogojih odškodninskega delikta: da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja, da je škoda sploh nastala, da obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in med nedopustnim ravnanjem in da obstaja odgovornost na strani povzročitelja škode. V skladu s 155. členom ZOR je škoda (premoženjska škoda) zmanjšanje premoženja ali preprečitev njegovega povečanja. Iz te določbe izhaja temeljno pravilo, da so v načelu vse premoženjske škode pravno priznane, razen takrat, kadar je to posebej določeno ali da iz kakšnega drugega razloga nimajo pravne podlage.(*2) Škoda se običajno opredeli kot materialno prikrajšanje. V pritožnikovem primeru škoda pomeni vtoževano prikrajšanje. Metoda za izračun tega prikrajšanja je razlika neizplačane plače v višini plače, ki bi jo pritožnik prejemal pri prvem delodajalcu. Glede na to, da je pritožnik izrecno zatrjeval, da vtožuje odškodnino in ne neizplačane plače, ne gre za klasičen delovni spor zaradi plačila plače kot pritožnikove pravice iz delovnega razmerja pri drugem delodajalcu, temveč za odškodninski spor. Zato v pritožnikovem primeru ne more biti govora o plači kot zgolj institutu in pravici iz delovnega razmerja. Plača v obravnavanem primeru je instrument za izračun materialnega prikrajšanja.
8. Glede na navedeno je pravno stališče, na podlagi katerega je Višje sodišče sprejelo izpodbijano odločitev, očitno napačno in pomeni kršitev 22. člena Ustave. Ustavno sodišče je zato razveljavilo izpodbijani sklep Višjega sodišča. Ker je sodišče prve stopnje utemeljilo svojo odločitev na istem stališču, je bilo treba razveljaviti tudi ta sklep. Sodišče bo moralo v ponovljenem postopku odločiti ob upoštevanju razlogov, ki so narekovali sprejem te odločbe. Ker je Ustavno sodišče ugotovilo, da je bila pritožniku z izpodbijanima sodnima odločbama kršena pravica iz 22. člena Ustave in ju je iz tega razloga razveljavilo, se ni bilo treba spuščati v ugotavljanje obstoja drugih zatrjevanih kršitev ustavnih pravic.
9. Po prvem odstavku 34. člena ZUstS nosi v postopku pred Ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Navedena določba se po 49. členu ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo. Ker v obravnavani zadevi ni utemeljenih razlogov za drugačno odločitev, je Ustavno sodišče glede prijavljenih stroškov sklenilo, kot izhaja iz 3. točke izreka te odločbe.
C.
10. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi z 49. členom ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo s šestimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovala sodnik Fišer in sodnik Tratnik.
Predsednik
dr. Janez Čebulj l.r.
(*1) B. Kresal, Pravna ureditev plače, Založba Bonex, Ljubljana 2001, str. 144.

(*2) Glej Boris Strohsack: Obligacijska razmerja I in II (Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti). Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 1998, str. 220 in naslednje.

AAA Zlata odličnost