Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe A. A., d.o.o. – v stečaju, Ž., ki jo zastopa stečajna upraviteljica B. B. iz Z., na seji senata dne 27. septembra 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

Ustavna pritožba družbe A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 427/2003 z dne 26. 8. 2004 se ne sprejme.

1. Pritožnica (v pravdi prva tožena stranka) je vložila dve ustavni pritožbi zoper v izreku navedeno sodno odločbo. S sodbo je Vrhovno sodišče delno ugodilo reviziji tožeče stranke ter sodbi prve in druge stopnje spremenilo tako, da je ugotovilo, da sta prodajna pogodba in prodajna pogodba s pridržkom lastninske pravice nični. S sklepom pa je revizijo v delu, ki se je nanašal na tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine in za ugotovitev ničnosti potrdila o plačani kupnini, zavrglo.
2. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili materialno pravo, ker sta šteli, da upnikovo zlorabo preprečuje pogodbeno določilo, po katerem »mora prodajalec kupcem morebitno razliko med pogodbeno kaznijo, nastalo škodo in že plačanimi obroki plačati v osmih dneh po prejemu plačila celotne kupnine drugega kupca, kateremu bo nepremičnino, ki je predmet te pogodbe, prodal po odstopu od pogodbe«. Vrhovno sodišče je ocenilo, da to pogodbeno določilo ne preprečuje upnikove zlorabe, »ker prve tožene stranke ne zavezuje tožečim strankam vrniti razliko med ceno, za katero so ji nepremičnino prodali in do prodaje tretjemu nateklimi dogovorjenimi obrestmi (12,25%) na eni strani, in na drugi strani med kupnino, ki jo je prva tožena stranka prejela od prodaje nepremičnin tretji osebi«.
3. Pritožnica izpodbija le sodbo Vrhovnega sodišča. Meni, da je stališče Vrhovnega sodišča arbitrarno, »ker nima pravne podlage« in ker je diametralno nasprotno stališču Višjega sodišča. Pri tem naj Vrhovno sodišče ne bi obrazložilo, zakaj gre pri pogodbenem določilu, ki ga je Višje sodišče ocenilo kot zadostno varovalko, za prepovedano lex commissoria. Pritožnica očita arbitrarnost tudi odločitvi Vrhovnega sodišča, da sta zaradi takšnega pogodbenega določila obe pogodbi nični, pri čemer naj ne bi bilo pojasnjeno, zakaj ni nično zgolj sporno pogodbeno določilo. Prav tako naj odločitev ne bi imela primere v sodni praksi, zato bi bilo treba po mnenju pritožnice nanjo gledati kot na odstop od sodne prakse. Zatrjuje kršitev 22. in 25. člena Ustave.
4. Pritožnica nadalje meni, da naj bi odločitev Vrhovnega sodišča posegala tudi v ustavno zagotovljeno pravico do svobodnega urejanja pogodbenih razmerij, ki naj bi bil del ustavno varovane pravice do osebne svobode iz 19. člena Ustave, v pravico do lastnine (67. člen Ustave) in v pravico do podjetništva (74. člen Ustave). Pritožnica navaja, da je urejanje pogodbenih razmerij svobodno, omejeno le s kogentnimi določbami zakona. Mednje sodi tudi prepoved lex commissoria, vendar po njenem mnenju v primeru predmetnih pogodb o njej ni mogoče govoriti.
5. Z vlogo z dne 11. 2. 2005 je pritožnica ustavno pritožbo dopolnila tako, da zatrjuje tudi kršitev 23. in 33. člena Ustave.

6. Senat Ustavnega sodišča je obe ustavni pritožbi zaradi skupnega obravnavanja združil (48. člen Poslovnika Ustavnega sodišča, Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr. – v nadaljevanju Poslovnik).
7. Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja in pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.
8. Pritožnica izpodbijani sodbi očita, da je arbitrarna. Oceno arbitrarnosti odločitve lahko Ustavno sodišče izreče le v primeru, ko odločitve sodišče sploh ne utemelji s pravnimi argumenti, zaradi česar je utemeljen sklep stranke, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, pač pa na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Tega izpodbijani sodbi ni mogoče očitati. Vrhovno sodišče je namreč pojasnilo, da pravdni stranki nista sklenili fiduciarnega posla, temveč sta izvedli pravno operacijo »prodam in (takoj) kupim nazaj«. Vrhovno sodišče je pojasnilo tudi, da je lahko takšna pravna operacija veljavna le, če vsebuje določila, ki varujejo dolžnika pred zlorabo. Ugotovilo je, da pogodbeno določilo, za katero je Višje sodišče štelo, da onemogoča doseganje nedovoljenih ciljev lex commissoria, ne preprečuje upnikove zlorabe. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da bi zlorabo lahko preprečilo le takšno pogodbeno določilo, ki bi toženo stranko zavezalo, da tožeči stranki izroči kupnino, prejeto s prodajo nepremičnine tretji osebi, zmanjšano za neporavnano obveznost tožeče stranke. Ob neobstoju takšnega pogodbenega določila je torej Vrhovno sodišče štelo, da bi pritožnica obdržala več, kot znaša njena terjatev. Zato je očitek pritožnice, da Vrhovno sodišče ni obrazložilo, zakaj gre za prepovedano lex comissoria, neutemeljen.
9. Tudi očitek pritožnice, da Vrhovno sodišče ni obrazložilo, zakaj sta obe pogodbi (prodajna pogodba in prodajna pogodba s pridržkom lastninske pravice) v celoti nični in ne zgolj sporno pogodbeno določilo, je neutemeljen. Vrhovno sodišče je namreč pojasnilo, da obe pogodbi skupaj tvorita enotno pravno operacijo, čeprav gre za dve samostojni pogodbi. Obe skupaj kot kombinacija pa omogočata, da je končni rezultat pravne operacije enak rezultatu, ki ga kogentna določba 69. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 6/80 in nasl. – ZTLR) prepoveduje. Zgolj z ničnostjo spornega pogodbenega določila tudi ne bi bila preprečena upnikova zloraba, ker še zmeraj ne bi bilo urejeno vprašanje, komu pripada kupnina od prodaje nepremičnine tretji osebi.
10. Pritožnica meni, da je treba na odločitev Vrhovnega sodišča gledati kot na odstop od sodne prakse. Iz pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) med drugim izhaja, da sodišče ne sme samovoljno oziroma arbitrarno, torej brez razumne pravne obrazložitve, odstopiti od enotne in uveljavljene sodne prakse. Za kršitev omenjene pravice gre le, če sta izpolnjena oba pogoja. Pritožnica pa že sama ugotavlja, da gre za prvi primer v sodni praksi. Zato že po naravi stvari ni mogoče govoriti o enotni in uveljavljeni sodni praksi ter o odstopu od nje. Očitek o odstopu od sodne prakse je namreč mogoče utemeljevati le z drugačnimi odločitvami sodišča iste stopnje. Teh pa v obravnavanem primeru ni.
11. Pritožnica izpodbijani sodbi očita tudi kršitev 19. člena Ustave, vendar iz vsebine ustavne pritožbe izhaja, da zatrjuje kršitev splošne svobode ravnanja iz 35. člena Ustave, ki je hkrati vidik svobode podjetništva iz 74. člena Ustave. To kršitev utemeljuje z nestrinjanjem z oceno Vrhovnega sodišča, da gre v konkretnem primeru za prepovedano lex commissoria. Vendar se Ustavno sodišče v presojo pravilnosti te ocene Vrhovnega sodišča glede na 7. točko obrazložitve ne more spuščati. Zgolj z nestrinjanjem z odločitvijo sodišča pa te kršitve ni mogoče utemeljiti.
12. Pritožnica zatrjuje tudi kršitev 25. in 67. člena Ustave. Vendar teh kršitev ne pojasni. Ustavno sodišče jih zato ni presojalo.
13. Po določbi prvega odstavka 52. člena ZUstS se ustavna pritožba lahko vloži v 60 dneh od dneva vročitve posamičnega akta, zoper katerega je mogoča ustavna pritožba. Zato Ustavno sodišče ni preizkušalo navedb v vlogi z dne 11. 2. 2005, ki je bila vložena po izteku 60-dnevnega prekluzivnega roka.
14. Ker z izpodbijano sodbo očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

15. Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.