Uradni list

Številka 90
Uradni list RS, št. 90/2005 z dne 10. 10. 2005
Uradni list

Uradni list RS, št. 90/2005 z dne 10. 10. 2005

Kazalo

3859.  Odločba o ugotovitvi neskladja z Ustavo tretjega odstavka 497. člena Zakona o pravdnem postopku, razveljavitvi 105.a člena Zakona o pravdnem postopku in razveljavitvi sklepov Okrožnega in Višjega sodišča, stran 9241.

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti in v postopku odločanja o ustavni pritožbi družbe A. A., d.o.o., Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji dne 22. septembra 2005
o d l o č i l o:
1. Tretji odstavek 497. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, 96/02 in 12/03 – uradno prečiščeno besedilo) je bil v delu, v katerem se je nanašal na plačilo sodne takse za pritožbo v postopkih za izdajo plačilnega naloga v gospodarskih sporih, v neskladju z Ustavo. Ta ugotovitev ima učinek razveljavitve.
2. Prvi odstavek 105.a člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, 96/02, 12/03 – uradno prečiščeno besedilo, 2/04 in 36/04 – uradno prečiščeno besedilo) se razveljavi, kolikor določa, da je treba vlogi, ki vsebuje napoved pritožbe, v postopkih za izdajo plačilnega naloga v gospodarskih sporih priložiti dokazilo o plačilu sodne takse.
3. Sklep Višjega sodišča v Mariboru št. Cpg 622/2001 z dne 3. 2. 2003 in sklep Okrožnega sodišča v Mariboru št. II Pg 214/99 z dne 11. 6. 2001 se razveljavita in se zadeva vrne Okrožnemu sodišču v Mariboru v novo sojenje.
O b r a z l o ž i t e v
A.
1. V gospodarskem sporu, ki je sledil ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, je sodišče prve stopnje sprejelo sklep, da se šteje napoved pritožbe tožene stranke (sedaj pritožnice) za umaknjeno, in se pri tem sklicevalo na določbo tretjega odstavka tedaj veljavnega 497. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju: ZPP). V obrazložitvi je navedlo, da je pritožnica za napoved pritožbe plačala le 14.000 SIT namesto 54.000 SIT sodne takse, ter da niti po prejemu opomina v postavljenem roku ni plačala razlike do celotnega zneska sodne takse. Pritožnica je v pritožbi zatrjevala, da ni prejela opomina za plačilo takse. Višje sodišče tej pritožbeni navedbi ni sledilo in je zavrnilo njeno pritožbo ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje.
2. Pritožnica z ustavno pritožbo izpodbija sklepa sodišča prve in druge stopnje. Sodiščema očita, da sta napačno uporabili tretji odstavek 497. člena ZPP, saj naj bi se ta nanašal le na gospodarske spore majhne vrednosti in postopke za izdajo plačilnega naloga. Ker naj v njeni zadevi ne bi šlo za nobenega od navedenih sporov, naj bi sodišči z izpodbijano odločitvijo pritožnico nezakonito prikrajšali za obravnavo njene pritožbe in s tem kršili njene pravice iz drugega odstavka 14. člena ter iz 22., 23. in 25. člena Ustave.
3. Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-258/03 in U-I-74/05 z dne 10. 2. 2005 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. V skladu s 56. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) jo je poslalo Višjemu sodišču v Mariboru ter v skladu z 22. členom Ustave nasprotni stranki iz gospodarskega spora in jima omogočilo, da na ustavno pritožbo odgovorita, česar pa nista storila.
4. V postopku preizkusa ustavne pritožbe se je zastavilo vprašanje, ali je bilo v skladu z Ustavo, da je ZPP za nekatere postopke pogojeval dopustnost pravnega sredstva s plačilom sodne takse. Ustavno sodišče se je zato odločilo na podlagi drugega odstavka 59. člena ZUstS začeti postopek presoje ustavnosti tedaj veljavnega tretjega odstavka 497. člena ZPP, na katerem temeljita izpodbijani sodni odločbi. Odločitev o začetku postopka za oceno ustavnosti te določbe je v skladu s prvim odstavkom 28. člena ZUstS poslalo v odgovor Državnemu zboru. Državni zbor ni odgovoril.
B. – I.
5. Z uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 2/04 – ZPP-B) je tretji odstavek 497. člena ZPP prenehal veljati, vendar sedaj določbo, ki ima enako vsebino, vsebuje 105.a člen Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, 96/02, 12/03 – uradno prečiščeno besedilo, 2/04 in 36/04 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju: ZPP-UPB2). To določbo bi kot veljavno zakonsko določbo uporabilo tudi sodišče v novem sojenju v pritožnikovi zadevi. Ustavno sodišče je zato na podlagi 30. člena ZUstS začelo tudi postopek presoje skladnosti prvega odstavka 105.a člena ZPP-UPB2 z Ustavo. Ta odločitev Državnemu zboru ni bila poslana v odgovor, saj gre za vsebinsko enaki določbi, zato je pogoj iz prvega odstavka 28. člena ZUstS izpolnjen.
B. – II.
6. Tretji odstavek 497. člena ZPP je določal, da se v primeru, ko stranka ne plača predpisane takse za pritožbo niti po opominu, ki ji ga pošlje sodišče po predpisih o sodnih taksah, in niso podani pogoji za oprostitev, šteje, da je napoved pritožbe umaknila. ZPP-UPB2 v prvem odstavku 105.a člena med vlogami, ki jim mora biti priloženo dokazilo o plačilu dolžne sodne takse, navaja tudi vlogo, ki vsebuje napoved pritožbe. V drugem odstavku istega člena pa določa, da sodišče z vlogo, ki ji dokazilo o plačilu takse ni priloženo, in niso izpolnjeni pogoji za oprostitev plačila taks, ravna kot z nepopolno vlogo. Če dokazilo ni predloženo niti v roku za dopolnitev, se šteje, da je vloga umaknjena.
7. Institut napovedi pritožbe je v pravdnem postopku predviden le v postopkih v gospodarskih sporih majhne vrednosti in v postopkih za izdajo plačilnega naloga (496. člen ZPP). V primeru izpodbijanih sodnih odločb gre za gospodarski spor, ki je sledil ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Po določbi 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98 in nasl. – v nadaljevanju: ZIZ), ki ureja postopek pri ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, izvršilno sodišče v primeru, ko dolžnik sklep o izvršbi izpodbija v celoti ali samo v delu, v katerem mu je bilo naloženo, naj terjatev plača, razveljavi sklep o izvršbi v delu, v katerem je dovolilo izvršbo in določilo izvršitelja, in opravljena izvršilna dejanja, postopek pa se nato nadaljuje kot pri ugovoru zoper plačilni nalog (drugi odstavek 62. člena ZIZ). Sodišči, ki sta izdali izpodbijani sodni odločbi, sta torej določbo tretjega odstavka 497. člena ZPP uporabili v delu, v katerem se nanaša na postopek za izdajo plačilnega naloga. Zato je v tem obsegu to določbo in določbo prvega odstavka 105.a člena ZPP-UPB2 presojalo tudi Ustavno sodišče.
8. Ustava v 25. členu vsakomur zagotavlja pravico do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. V pravdnem postopku to praviloma pomeni pritožbo zoper končno odločitev sodišča prve stopnje ali posamezne procesne sklepe tega sodišča. Smisel pravice do pritožbe je tem, da se pritožniku zagotovi, da pritožbeno sodišče vsebinsko presodi utemeljenost pritožbenih navedb.(*1) Zakonske določbe, ki sodišču omogočajo, da pritožbo zavrže, ne da bi jo vsebinsko obravnavalo, je zato mogoče šteti kot poseg v pravico do pravnega sredstva. Poseg v to ustavno pravico pomeni tudi izpodbijana določba, ki pogojuje dopustnost pritožbe zoper odločitev sodišča prve stopnje v postopkih za izdajo plačilnega naloga v gospodarskih sporih s plačilom sodne takse. Kot nadaljnje pa se zastavlja vprašanje ustavne dopustnosti takšnega posega.
9. Na podlagi tretjega odstavka 15. člena Ustave je po ustaljeni ustavnosodni presoji mogoče omejiti ustavne pravice le, če je zakonodajalec pri predpisovanju omejitve zasledoval ustavno dopusten cilj in je omejitev v skladu z načeli pravne države (2. člen Ustave). Ustavno sodišče je torej moralo najprej oceniti, ali obstaja kakšen ustavno dopusten razlog, da je zakonodajalec v postopkih za izdajo plačilnega naloga v gospodarskih sporih predpisal plačilo sodne takse kot predpostavko za vsebinsko obravnavanje pritožbe. Ustavno sodišče ugotavlja, da iz zakonodajnega gradiva takšni razlogi niso razvidni.
10. Iz gradiva, ki je bilo na voljo v postopku sprejemanja ZPP (Poročevalci DZ, št. 18/93, 1/94 in 11/94), ni razvidno, kakšen cilj naj bi zasledovala uveljavitev določbe tretjega odstavka 497. člena ZPP, s katero je bilo prvič predpisano plačilo sodne takse kot pogoj za vsebinsko obravnavanje pritožbe v postopkih za izdajo plačilnega naloga v gospodarskih sporih. V gradivu iz postopka sprejemanja ZPP-B (Poročevalec DZ, št. 84/03), s katerim je bila vsebina prej veljavne določbe tretjega odstavka 497. člena ZPP prenesena v 105.a člen ZPP-UPB2, je sicer v uvodu splošno navedeno, da se s postopnim uvajanjem plačila takse kot procesne predpostavke v pravni red Republike Slovenije zagotavlja procesna disciplina ter razbremenjuje sodišče nepotrebnega administriranja v zvezi z opominjanjem in izterjevanjem sodne takse. Taka opredelitev pa je zgolj povsem splošna usmeritev, in se ne nanaša na vsebino izpodbijane določbe, ki je glede na druge vloge, za katere je plačilo takse procesna predpostavka, v mnogočem specifična. Deloma pa je ta trditev, navedena v gradivu, tudi netočna. Tudi v primeru, ko se vloga zaradi neplačila takse šteje za umaknjeno, se namreč izterja sodna taksa, in sicer četrtina takse, ki je za vlogo določena (tretji odstavek 32.a člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 30/78 in nasl. – v nadaljevanju: ZST). Poleg tega mora sodišče tudi v primerih iz tretjega odstavka 497. člena ZPP in 105.a člena ZPP-UPB2 stranki poslati opomin za plačilo sodne takse oziroma jo pozvati, naj dopolni vlogo. V nadaljevanju zakonodajnega gradiva je glede novega 105.a člena zakona celo navedeno, da pravilo o plačilu takse kot procesni predpostavki velja le za vloge, s katerimi se začenja postopek na prvi stopnji, ne pa tudi za pravna sredstva. Po mnenju Vlade kot predlagateljice zakona, bi namreč predpisovanje plačila takse kot procesne predpostavke pri pravnih
sredstvih, ki so praviloma vezana na prekluzivne roke, lahko oviralo ustavno pravico do pravnega sredstva. Kot edina izjema je navedena napoved pritožbe v gospodarskih sporih majhne vrednosti, ker naj bi se v teh sporih že v načelu domnevala večja skrbnost in ker gre za spore majhne vrednosti. Iz navedenega je razvidno, da zakonodajalec sploh ni imel namena predpisati plačila takse kot procesne predpostavke za napoved pritožbe v postopkih za izdajo plačilnega naloga v gospodarskih sporih. To pa predpostavlja, da tudi pri navajanju splošno navedenih ciljev za predlagano ureditev ni imel v mislih izpodbijanih zakonskih določb.
11. Tudi v postopku pred Ustavnim sodiščem zakonodajalec ni navedel razlogov, ki bi utemeljevali dopustnost posega, saj na poziv Ustavnega sodišča ni odgovoril.
12. Ker za navedeno ureditev ni bilo mogoče ugotoviti, da je zakonodajalec zasledoval kakšen ustavno dopusten cilj, ki bi upravičeval poseg v pravico do pravnega sredstva, ni izpolnjen že prvi pogoj, ki ga za omejevanje človekovih pravic zahteva Ustava (tretji odstavek 15. člena), in je izpodbijana ureditev v neskladju s 25. členom Ustave.
13. Določba tretjega odstavka 497. člena ZPP ne velja več, zato je Ustavno sodišče zgolj ugotovilo, da je bila v obsegu, ki izhaja iz prve točke izreka te odločbe, v neskladju z Ustavo. Ta ugotovitev ima učinek razveljavitve. Določbo 105.a člena ZPP je razveljavilo, kolikor določa, da je treba vlogi, ki vsebuje napoved pritožbe, v postopkih za izdajo plačilnega naloga v gospodarskih sporih priložiti dokazilo o plačilu sodne takse (druga točka izreka).
B. – III.
14. Ker z ustavno pritožbo izpodbijani sodni odločbi temeljita na neustavni zakonski določbi, ju je Ustavno sodišče razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (tretja točka izreka). Ker je bilo treba izpodbijani sodni odločbi razveljaviti že zato, ker temeljita na zakonski določbi, za katero je Ustavno sodišče ugotovilo, da je v neskladju s pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, Ustavnemu sodišču ni bilo treba presojati očitkov v ustavni pritožbi o kršitvah drugih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Sodišče bo v novem sojenju moralo upoštevati drugo točko izreka te odločbe, s katero je določba, po kateri je plačilo sodne takse v postopkih za izdajo plačilnega naloga v gospodarskih sporih pogoj za vsebinsko obravnavanje pritožbe, razveljavljena.
C.
15. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 30., 43., in 47. člena ter prvega in drugega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.
Št. Up-258/03-14
U-I-74/05
Ljubljana, dne 22. septembra 2005
Predsednik
dr. Janez Čebulj l. r.
(*1) Tako Ustavno sodišče že npr. v odločbi št. Up-829/03 z dne 8. 4. 2004 (Uradni list RS, št. 43/04) in v odločbi št. Up-353/02 z dne 20. 5. 2004 (Uradni list RS, št. 62/04).