Uradni list

Številka 46
Uradni list RS, št. 46/2005 z dne 9. 5. 2005
Uradni list

Uradni list RS, št. 46/2005 z dne 9. 5. 2005

Kazalo

1887. Odločba, da 14. člen Zakona o ukrepih za sanacijo gospodarskega položaja TAM Maribor, d.d. in njegovih odvisnih družb ter Avtomontaže AM BUS, d.o.o., Ljubljana, ni v neskladju z Ustavo, stran 4683.

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo družbe Shahab Khodro Corp., Subsidiary of Idro, Iran, ki jo zastopata Tomaž Petrovič, odvetnik v Ljubljani, in Aleš Lunder, odvetnik v Ljubljani na seji dne 7. aprila 2005
o d l o č i l o:
Člen 14 Zakona o ukrepih za sanacijo gospodarskega položaja TAM Maribor, d.d. in njegovih odvisnih družb ter Avtomontaže AM BUS, d.o.o., Ljubljana (Uradni list RS, št. 20/95 in 70/95), ni v neskladju z Ustavo.
O b r a z l o ž i t e v
A)
1. Pobudnica je upnica v stečajnem postopku zoper dolžnika družbo TAM Maribor, d.d. (v nadaljevanju: TAM). Pobudnica izpodbija 14. člen Zakona o ukrepih za sanacijo gospodarskega položaja TAM Maribor, d.d. in njegovih odvisnih družb ter Avtomontaže AM BUS, d.o.o., Ljubljana (v nadaljevanju: ZSTAMAB), v delu, ki določa: če je Republika Slovenija dana poroštva iz 2. in 8. člena tega zakona prisiljena poravnati, ima ob stečaju pri plačilu terjatev prednostno pravico. Po navedbah pobudnice velja posebna ureditev le za poroštva, dana družbi TAM in njenim odvisnim družbam ter Avtomontaži, torej le v dveh primerih, in se tako nanaša le na upnike navedenih subjektov, zato naj bi bila izpodbijana ureditev že iz tega razloga v neskladju s 14. členom Ustave. Pobudnica navaja, da Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Uradni list RS, št. 67/93 in nasl. – v nadaljevanju: ZPPSL) kot splošni predpis takšne prednostne pravice ne pozna, temveč pozna le navidezno podobno ločitveno pravico. Meni, da je Republika Slovenija z izpodbijano določbo dosegla, da bo poplačana pred vsemi nezavarovanimi upniki, ki zato ne bodo poplačani. S tem naj bi država tveganje neuspeha sanacije prevalila na druge upnike, medtem ko naj sama ne bi prevzela nobenega tveganja. Meni, da je izpodbijana določba v neskladju s 14. členom Ustave, ki zahteva od zakonodajalca enakopravno obravnavanje vseh, saj naj bi država s sprejetjem te določbe ustvarila neenakost med državo kot upnico iz regresnega zahtevka in vsemi drugimi upniki. Za morebitno neenakopravno obravnavanje mora obstajati stvarni razlog, ki po mnenju pobudnice v tem primeru ni bil podan, saj bi Republika Slovenija lahko dala poroštva družbam v sanaciji, ne da bi v primeru stečaju imela prednostno pravico do poplačila.
2. Pobudnica predlaga, naj Ustavno sodišče oceni ustavnost izpodbijane določbe, jo razveljavi in odpravi škodljive posledice, ki so nastale zaradi te določbe.
3. Državni zbor na pobudo ni odgovoril.
B)
4. ZSTAMAB skladno z določbo prvega odstavka 1. člena določa ukrepe in ureja postopke, potrebne za izvedbo sanacijskega programa družbe TAM in njenih odvisnih družb ter družbe Avtomontaže – Bus, družba za proizvodnjo, razvoj in trženje avtobusov, d.o.o., Ljubljana. Pobudnica izkazuje pravni interes, saj je upnica v stečajnem postopku nad dolžnikom TAM. Upnica v navedenem stečajnem postopku je tudi Republika Slovenija, ki na podlagi izpodbijane določbe ZSTAMAB uveljavlja pravico do prednostnega poplačila.
5. Ustavno sodišče je pobudo sprejelo in glede na izpolnjene pogoje iz četrtega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.
6. Določba 14. člena ZSTAMAB se v izpodbijanem delu glasi: Če je Republika Slovenija dana poroštva iz 2. in 8. člena tega zakona prisiljena poravnati, ima ob stečaju prednostno pravico pri poplačilu terjatev.
7. Pobudnica meni, da je taka ureditev v neskladju z načelom enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), ker je Republika Slovenija kot ena izmed upnic v stečajnem postopku v primerjavi z drugimi upniki privilegirana.
8. Načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) ni mogoče pojmovati kot enostavno splošno enakost vseh. Po ustaljeni presoji Ustavnega sodišča načelo enakosti pred zakonom ne pomeni, da predpis – kadar podlaga za različno urejanje niso okoliščine iz prvega odstavka 14. člena Ustave – ne bi smel različno urejati enakih položajev pravnih subjektov, pač pa, da tega ne sme početi samovoljno, brez razumnega in stvarnega razloga. Za razlikovanje mora torej obstajati razumen, iz narave stvari izhajajoč razlog. Za presojo ustavnosti izpodbijanega dela določbe je treba ugotoviti, ali je imel zakonodajalec za izpodbijano ureditev razumne in stvarne razloge.
9. Pogoje za izvedbo in postopek stečaja nad dolžniki ureja ZPPSL. V stečajnem pravu se skladno s prvim odstavkom 10. člena ZPPSL dolgovi stečajnega dolžnika izplačajo iz razdelitvene mase sorazmerno, če z zakonom ni določeno drugače. Določba uveljavlja načelo univerzalnosti upnikov, po katerem je premoženje stečajnega dolžnika namenjeno poplačilu vseh upnikov.(*1) V stečajnem postopku se načelo enakopravnega obravnavanja upnikov uresničuje s pravilom o prirejenosti upnikov, ki pomeni, da se v stečajnem postopku poplačajo vsi upniki hkrati in sorazmerno.(*2) Vendar ZPPSL od pravila prirejenosti upnikov v nekaterih primerih odstopa, saj posameznim terjatvam priznava prednost pri poplačilu pred drugimi terjatvami. Te terjatve je mogoče razdeliti: 1. na terjatve, ki se poplačajo pred drugimi terjatvami iz splošne razdelitvene mase – t. i. privilegirane terjatve(*3) (skladno z določbo drugega odstavka 160. člena ZPPSL so to nekatere terjatve delavcev in na podlagi tretjega odstavka 160. člena ZPPSL tudi nekatere terjatve upnikov, ki so nastale med postopkom prisilne poravnave na podlagi pravnih poslov, potrebnih, da je dolžnik v tem obdobju nadaljeval s proizvodnjo oziroma s poslovanjem), in 2. terjatve ločitvenih upnikov, ki se poplačajo iz posebne razdelitvene mase pred poplačilom drugih terjatev. Odstop od pravila prirejenosti upnikov pomeni tudi izpodbijana določba ZSTAMAB. Skladno s prvim odstavkom 10. člena ZPPSL je od načela univerzalnosti upnikov mogoče odstopiti, vendar mora biti to določeno z zakonom. Iz navedene določbe ZPPSL torej ne izhaja, da je takšen odstop mogoče določiti le v ZPPSL. Izpodbijana določba ZSTAMAB je v razmerju do ZPPSL specialna.
10. Kot je bilo povedano zgoraj, se na podlagi tretjega odstavka 160. člena ZPPSL prednostno poplačajo pred drugimi terjatvami iz splošne razdelitvene mase tudi nekatere terjatve upnikov, ki so nastale med postopkom prisilne poravnave. Gre za terjatve upnikov, ki so nastale na podlagi pravnih poslov, potrebnih, da je dolžnik v tem obdobju nadaljeval s proizvodnjo oziroma s poslovanjem. ZPPSL poslovnim partnerjem omogoča alternativni možnosti, s katerima jih želi spodbuditi, da poslovno sodelovanje z dolžnikom nadaljujejo kljub začetku prisilne poravnave.(*4) Izpodbijana določba ZSTAMAB ureja podoben ukrep kot določba tretjega odstavka 160. člena ZPPSL. V obeh primerih gre za terjatve, ki so nastale v postopku sanacije, s tem da je terjatev iz tretjega odstavka 160. člena nastala v postopku prisilne poravnave po ZPPSL, terjatve iz 14. člena ZSTAMAB pa v okviru sanacije po tem zakonu. V obeh primerih je določeno prednostno poplačilo pred drugimi terjatvami iz splošne razdelitvene mase. V obeh primerih so terjatve nastale na podlagi pravnih poslov, potrebnih, da sta dolžnik oziroma družba v sanaciji nadaljevala s proizvodnjo oziroma s poslovanjem. Glede na to je neutemeljen očitek pobudnika, da ZPPSL takšne prednostne pravice iz splošne razdelitvene mase ne pozna.
11. Za ugotovitev, ali obstaja stvaren in razumen razlog za določitev prednostne pravice Republike Slovenije do poplačila terjatev iz naslova poroštev, danih družbi TAM, je treba najprej ugotoviti okoliščine in razloge, ki so narekovali sprejem posebnega zakona za sanacijo navedenih družb. Iz ugotovite upravnega odbora družbe TAM Maribor in ugotovitev Vlade kot predlagateljice ZSTAMAB izhaja, da neporavnane obveznosti TAM Maribor in njegovih odvisnih družb nekajkrat presegajo realno tržno vrednost in da so štiri petine nepremičnega premoženja TAM ter odvisnih družb obremenjene s hipotekami v korist bank upnic.(*5) Ob takem premoženjskopravnem stanju družbe TAM in ob dejstvu, da se stroški stečajnega postopka ter zahtevki delavcev iz naslova plač iz stečajne mase poplačajo prednostno, upniki, ki svojih terjatev nimajo zavarovanih s hipotekami, ne bi imeli nobenih realnih možnosti za poplačilo svojih terjatev. Vlada kot predlagateljica izpodbijanega zakona je ocenila, da ni mogoče pričakovati, da bi prezadolžena subjekta s poslovanjem in prihodki v obdobju pet do deset let lahko pokrila ugotovljene izgube in poplačala nepokrite obveznosti. Hkrati je Vlada ugotovila, da na podlagi povpraševanja na trgu po proizvodih družbe TAM obstaja možnost, da v družbi TAM obdrži delo okoli 2.200 delavcev. Preprečitev uvedbe stečaja je bila v javnem interesu, da se sanira gospodarski položaj prezadolženih družb in ohranijo delovna mesta večine delavcev, zaposlenih v teh družbah.
12. V primeru, če zakonodajalec ne bi sprejel posebnega zakona za sanacijo družbe TAM in določil pravice do prednostnega poplačila Republike Slovenije iz naslova plačanih poroštev v primeru stečaja, bi ob takojšnem stečaju pobudnica kot upnica na prvi pogled sicer imela ugodnejši položaj. Vendar ob upoštevanju tedanjega premoženjskopravnega stanja družbe TAM (da je bilo kar 4/5 nepremičnega premoženja družbe TAM pod hipoteko) in ob dejstvu, da se stroški stečajnega postopka ter zahtevki delavcev iz naslova plač iz stečajne mase poplačajo prednostno, upniki, ki svojih terjatev nimajo zavarovanih s hipotekami, ne bi imeli nobenih realnih možnosti za poplačilo svojih terjatev.
13. Okrožno sodišče v Mariboru je dne 3. 7. 1996 nad družbo TAM uvedlo stečajni postopek. Vendar je treba ustavnost spornega ukrepa ocenjevati z vidika tistih razlogov, ki so ga narekovali v času njene uzakonitve, ne pa z vidika poznejših dogodkov, ki jih zakonodajalec ni mogel predvideti (tako npr. v odločbi št. U-I-90/95 z dne 4. 12. 1997, Uradni list RS, št. 1/98, in OdlUS VI, 164, in v odločbi št. U-I-95/95 z dne 4. 12. 1997, Uradni list RS, št. 5/98, in OdlUS VI, 166). S tega vidika je treba ocenjevati tudi ustavnost sporne določitve prednostne pravice Republike Slovenije do poplačila terjatve v stečaju. Prav tako ustavnosti navedenega ukrepa ni mogoče ocenjevati samostojno, temveč v povezavi z drugimi ukrepi ZSTAMAB, s katerimi je zakonodajalec skušal preprečiti uvedbo stečaja nad navedenimi družbami. Sanacije prezadolženih družb ni mogoče izpeljati zgolj z enim ukrepom, temveč z različnimi medsebojno povezanimi in pogojevanimi ukrepi. Prva skupina ukrepov na podlagi ZSTAMAB je bila usmerjena v zmanjšanje zapadlih in nezapadlih terjatev prezadolženih družb, in sicer: odpis zapadlih terjatev proračuna iz naslova davkov in prispevkov do družbe TAM (prva alineja prvega odstavka 6. člena ZSTAMAB), konverzija zapadlih terjatev Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v nadaljevanju ZPIZ) in Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju ZZZS) v kapitalsko udeležbo v družbi TAM (drugi odstavek 6. člena ZSTAMAB), odpis zapadlih in nezapadlih terjatev Agencije Republike Slovenije za sanacijo bank in hranilnic, ki so bile prenesene z Nove kreditne banke Maribor, d.d., Maribor (7. člen ZSTAMAB), delni odpis terjatev bank (drugi odstavek 2. člena ZSTAMAB) in preoblikovanje obstoječih terjatev bank podpisnic sporazuma in bank upnic v kapitalsko udeležbo in pobot terjatev teh subjektov z odkupom poslovno nepotrebnega premoženja (4. člen ZSTAMAB). Druga skupina ukrepov ZSTAMAB je bila usmerjena v zagotavljanje obratnih sredstev za proizvodnjo z (novo) odobrenimi posojili (8. in 9. člen ZSTAMAB) pod pogoji, določenimi v 10. členu ZSTAMAB. Eden izmed pogojev po 10. členu ZSTAMAB je, da je poroštvo države edino zavarovanje za izpolnitev obveznosti kreditojemalca (četrta alineja prvega odstavka). V tretjo skupino ukrepov pa sodi razbremenitev prezadolženih družb s spremembo zavarovanj obstoječih kreditnih obveznosti. Na podlagi pete alineje prvega odstavka 3. člena ZSTAMAB so bile banke upnice dolžne izbrisati hipotekarna in druga zavarovanja za znesek posojil, za katere je dala poroštvo Republika Slovenije, tako da je poroštvo države edino zavarovanje za izpolnitev obveznosti kreditojemalca (šesta alineja 3. člena ZSTAMAB). Iz zgoraj navedenih ukrepov izhaja, da so glavno breme sanacije po izpodbijanem zakonu nosili Republika Slovenija, Agencija Republike Slovenije za sanacijo bank in hranilnic, ZPIZ, ZZZS in banke upnice. Drugi upniki v sanacijo na podlagi ZSTAMAB niso bili vključeni, zato je očitek pobudnika, da je Republika Slovenije tveganje neuspeha sanacije prevalila na upnike, neutemeljen.
14. Ob upoštevanju, da je Republika Slovenija na podlagi izpodbijanega zakona že z drugimi ukrepi (13. točka obrazložitve) prevzela velik delež bremena sanacije, pa je bila v javnem interesu tudi omejitev potencialnega tveganja v primeru neuspešne sanacije in posledično stečaja družb v sanaciji. Potencialno tveganje iz naslova danih poroštev je Republika Slovenije omejila z določitvijo svoje prednostne pravice do poplačila terjatev v stečajnem postopku. Ustavno sodišče ocenjuje, da je navedeni ukrep v javnem interesu in da je zato zakonodajalec imel razumne in stvarno utemeljene razloge za določitev prednostne pravice do poplačila terjatev iz naslova poroštva v primeru stečaja družb, ki so bile predmet sanacije po ZSTAMAB. Zlasti glede na to, da je zakonodajalec z določitvijo poroštva želel vzpodbuditi poslovno sodelovanje bank upnic pri sanaciji družb (z odobritvijo novih posojil) in družbe v sanaciji razbremeniti bremen v obliki hipotek in drugih oblik zavarovanj za obstoječe kreditne obveznosti. Zakonodajalec je imel stvarne in razumne razloge tudi za razlikovanje med družbami, nad katerimi predhodno ni bila izpeljana sanacija s pomočjo države, in družbami, nad katerimi je bila predhodno izpeljana sanacija s pomočjo države (v obliki poroštev, odpisa terjatev, konverzije terjatev). Ker je zakonodajalec imel razumne in stvarne razloge za razlikovanje, izpodbijana določba ni v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave.
C)
15. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 21. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo s sedmimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovala sodnik Čebulj in sodnica Škrk.
Št. U-I-224/02-19
Ljubljana, dne 7. aprila 2005.
Predsednik
dr. Janez Čebulj l. r.
(*1) N. Plavšak in drugi, Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji s komentarjem, GV, Ljubljana 2000, str. 140.

(*2) bidem, str. 140.

(*3) Ibidem, str. 142.

(*4) Ibidem, str. 225.

(*5) Poročevalec DZ, št. 7/95, str. 11.