Uradni list

Številka 25
Uradni list RS, št. 25/2005 z dne 14. 3. 2005
Uradni list

Uradni list RS, št. 25/2005 z dne 14. 3. 2005

Kazalo

872. Zakon o davčnem postopku (uradno prečiščeno besedilo) (ZDavP-1-UPB1), stran 2149.

Na podlagi 153. člena Poslovnika državnega zbora je Državni zbor Republike Slovenije na seji dne 26. januarja 2005 potrdil uradno prečiščeno besedilo Zakona o davčnem postopku, ki obsega:
– Zakon o davčnem postopku – ZDavP-1 (Uradni list RS, št. 54/04 z dne 20. 5. 2004),
– Zakon o davčni službi – ZDS-1 (Uradni list RS, št. 57/04 z dne 27. 5. 2004),
– odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije o ugotovitvi neskladja Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 82/98, 91/98, 108/99 in 97/01) z ustavo in o začetku teka zamudnih obresti v zadevah iz 406. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 54/04), št. U-I- 356/02-14 (Uradni list RS, št. 109/04 z dne 8. 10. 2004) in
– Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona davčnem postopku – ZDavP-1A (Uradni list RS, št. 139/04 z dne 28. 12. 2004).
Št. 432-01/94-8/37
Ljubljana, dne 26. januarja 2005.
EPA 78-IV
Predsednik
Državnega zbora
Republike Slovenije
France Cukjati, dr. med. l. r.
Z A K O N
O DAVČNEM POSTOPKU
(uradno prečiščeno besedilo)
(ZDavP-1-UPB1)
PRVI DEL
SPLOŠNO
I. poglavje
Splošne določbe
1. člen
(vsebina zakona)
(1) Ta zakon ureja:
– pobiranje davkov,
– pravice in obveznosti zavezancev ali zavezank za davek (v nadaljnjem besedilu: zavezanci za davek), državnih in drugih organov, ki so v skladu z zakonom pristojni za pobiranje davkov, ter drugih oseb v postopku pobiranja davkov,
– varovanje podatkov, pridobljenih v postopku pobiranja davkov, ter
– medsebojno pomoč pri pobiranju davkov in izmenjavi podatkov med državami članicami Evropske skupnosti, ki delujejo v okviru Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: države članice EU), in z izvajanjem mednarodnega sodelovanja na področju pobiranja davkov.
(2) Za vprašanja davčnega postopka, ki niso urejena s tem zakonom, zakonom o obdavčenju ali mednarodno pogodbo, ki obvezuje Republiko Slovenijo, se uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek.
(3) S tem zakonom se v slovenski pravni red prevzema vsebina naslednjih predpisov Evropske skupnosti:
– Direktiva Sveta 76/308/EGS z dne 15. marca 1976 o vzajemni pomoči pri poravnavi terjatev, ki izhajajo iz poslovanja, ki je del sistema financiranja Evropskega kmetijskega usmerjevalnega in jamstvenega sklada, ter iz prelevmanov in carin, UL L 73 z dne 19. 3. 1976, s spremembami, ter Direktiva Komisije 2002/94/ES z dne 9. decembra 2002 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje nekaterih določb Direktive Sveta 76/308/EGS o vzajemni pomoči pri poravnavi terjatev v zvezi s prelevmani, davki in drugimi ukrepi, UL L 337 z dne 13. 12. 2002 – s I. poglavjem četrtega dela tega zakona;
– Direktiva Sveta 77/799/EGS z dne 19. decembra 1977 o medsebojni pomoči pristojnih organov držav članic na področju neposredne obdavčitve, UL L 336 z dne 27. 12. 1977, s spremembami – z II. poglavjem četrtega dela tega zakona;
– Direktiva Sveta 2003/48/ES z dne 3. junija 2003 o obdavčitvi dohodka od prihrankov v obliki plačil obresti, UL L 157 z dne 26. junija 2003 – z 10. podpoglavjem I. poglavja petega dela tega zakona;
– Direktiva Sveta 2003/49 z dne 3. junija 2003 o skupnem sistemu obdavčevanja v zvezi s plačili obresti in plačili uporabe premoženjskih pravic, ki velja za povezane družbe različnih držav članic, UL L 157 z dne 26. junija 2003 – s 359. členom tega zakona.
2. člen
(pobiranje davka)
(1) Pobiranje davka vključuje vse naloge državnih in drugih organov, pristojnih za pobiranje davkov, pravice in obveznosti zavezancev za davek in drugih oseb, določenih z zakonom o obdavčenju, zakonom, ki ureja davčno in carinsko službo, in tem zakonom, v zvezi z ugotavljanjem in izpolnitvijo davčne obveznosti zavezanca za davek, ki je določena s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju, vključno v zvezi z ugotavljanjem kršitev zakona o obdavčenju.
(2) Davek po tem zakonu je vsak denarni prihodek državnega proračuna, proračuna Evropske skupnosti ali proračuna samoupravne lokalne skupnosti, ki ne predstavlja plačila za opravljeno storitev ali dobavljeno blago in se plača izključno na podlagi zakonov o obdavčenju oziroma predpisov samoupravnih lokalnih skupnosti, izdanih na podlagi zakonov o obdavčenju.
(3) Če ni s tem zakonom drugače določeno, določbe tega zakona, ki se nanašajo na davek, veljajo tudi za:
– uvozne in izvozne dajatve, predpisane s predpisi Evropske skupnosti, ter
– prispevke za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, prispevke za obvezno zdravstveno zavarovanje, prispevke za zaposlovanje in prispevke za starševsko varstvo, uvedene v skladu z zakonom.
(4) Obresti, stroški postopka pobiranja davkov, denarne kazni in globe so pripadajoče dajatve, ki se štejejo za davek iz drugega odstavka tega člena, če ni s tem zakonom drugače določeno.
(5) Določbe, ki se nanašajo na pobiranje davka, se smiselno uporabljajo tudi za pobiranje prispevka za programe RTV Slovenija.
(6) Določbe, ki se nanašajo na pobiranje davka, se smiselno uporabljajo tudi za pobiranje članskih prispevkov zbornicam, če je z zakonom o njihovi uvedbi tako določeno.
(7) Za zakone o obdavčenju se štejejo zakoni, ki uvajajo in urejajo davčno obveznost, vključno s predpisi Evropske skupnosti, ki se štejejo za del pravnega reda Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: Slovenije).
3. člen
(zavezanci za davek)
(1) Zavezanci za davek po tem zakonu so:
1. davčni zavezanec ali davčna zavezanka (v nadaljnjem besedilu: davčni zavezanec);
2. plačnik davka ali plačnica davka (v nadaljnjem besedilu: plačnik davka) za račun enega ali več davčnih zavezancev;
3. pravni naslednik ali pravna naslednica (v nadaljnjem besedilu: pravni naslednik) davčnega zavezanca oziroma plačnika davka ali skrbnik ali skrbnica (v nadaljnjem besedilu: skrbnik) davčnega zavezanca oziroma plačnika davka oziroma njegovega premoženja;
4. oseba, ki je v postopku davčne izvršbe v skladu s tem zakonom dolžna plačati davek.
(2) Davčni zavezanec iz prvega odstavka tega člena je oseba, katere dohodek, premoženje ali pravni posli so neposredno predmet obdavčitve v skladu z zakonom o obdavčenju. Za davčnega zavezanca v smislu tega zakona se šteje tudi carinski dolžnik oziroma oseba, ki bi lahko postala dolžnik v skladu s carinskimi predpisi.
(3) Plačnik davka iz prvega odstavka tega člena je oseba, ki je v skladu s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju zavezana za izračunavanje davka oziroma odtegovanje davka od davčnih zavezancev in ki ta davek prenese državnemu proračunu, proračunom samoupravnih lokalnih skupnosti ali zavodom, pristojnim za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ali obvezno zdravstveno zavarovanje (v nadaljnjem besedilu: prejemnikom davkov).
(4) Plačnik davka ima po tem zakonu enake pravice in obveznosti kot davčni zavezanec, če ni s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju drugače določeno.
4. člen
(državni in drugi organi, pristojni za pobiranje davkov)
(1) Državni organi, pristojni za pobiranje davkov (v nadaljnjem besedilu: davčni organ), po tem zakonu so:
1. Ministrstvo za finance;
2. Carinska uprava Republike Slovenije;
3. Davčna uprava Republike Slovenije;
4. in drugi državni organi, kadar v davčnih in drugih stvareh odločajo o davkih.
(2) Kot davčni organ iz prvega odstavka tega člena se obravnava tudi nosilec javnih pooblastil, če je z zakonom pooblaščen za pobiranje davkov in je z zakonom predpisano, da se za njihovo pobiranje uporabljajo določbe tega zakona.
5. člen
(postopanje po tem zakonu)
Davčni organ iz 4. člena tega zakona postopa po tem zakonu, kadar odloča o obveznostih in pravicah posameznikov, pravnih oseb in drugih strank v postopku pobiranja davkov (v nadaljnjem besedilu: davčni postopek), kadar nudi pomoč pri pobiranju davkov ali izmenjavi podatkov drugim državam članicam EU, ali kadar izvaja mednarodno pogodbo o izogibanju dvojni obdavčitvi, ki obvezuje Slovenijo.
6. člen
(roki)
(1) Začetka in teka rokov za posamezna dejanja oziroma za izpolnitev obveznosti po tem zakonu ali po zakonu o obdavčenju ne ovirajo nedelje in državni prazniki oziroma drugi dela prosti dnevi v Sloveniji.
(2) Če je zadnji dan zakonsko predpisanega roka nedelja, državni praznik ali drug dela prost dan v Sloveniji, se izteče rok za posamezna dejanja oziroma za izpolnitev obveznosti s pretekom prvega naslednjega delovnika, če ni s tem zakonom ali z zakonom o obdavčenju drugače določeno.
7. člen
(ugotavljanje dejstev)
(1) Davčni organ je dolžan ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za sprejem zakonite in pravilne odločitve, pri čemer je dolžan z enako skrbnostjo ugotoviti tudi tista dejstva, ki so v korist zavezanca za davek, če ni s tem zakonom drugače določeno. Na podlagi verjetno izkazanih dejstev lahko odloči le v primeru, če tako določa ta zakon ali zakon o obdavčenju.
(2) Predmet obdavčitve in okoliščine ter dejstva, ki so bistveni za obdavčenje, se vrednotijo po svoji gospodarski (ekonomski) vsebini.
(3) Če se z nekim dejanjem ali ravnanjem krši zakon, s katerim se prepoveduje ali nalaga neko dejanje ali ravnanje, nastanejo pa gospodarske (ekonomske) posledice, to ne vpliva na obdavčenje.
(4) Če je pravni posel neveljaven ali postane neveljaven, to ne vpliva na obdavčenje, če gospodarske (ekonomske) posledice tega pravnega posla kljub njegovi neveljavnosti nastanejo in obstojijo, če ni z zakonom o obdavčenju drugače določeno.
(5) Navidezni pravni posli ne vplivajo na obdavčenje. Če navidezni pravni posel prikriva drug pravni posel, je za obdavčenje merodajen prikrit pravni posel.
(6) Z izogibanjem ali zlorabo drugih predpisov se ni mogoče izogniti uporabi predpisov o obdavčenju. Če se ugotovi takšno izogibanje ali zloraba, se šteje, da je nastala davčna obveznost, kakršna bi nastala ob upoštevanju razmerij, nastalih na podlagi gospodarskih (ekonomskih) dogodkov.
(7) Podatki, ki jih davčni zavezanci in druge osebe predložijo ali dajejo davčnemu organu po tem zakonu oziroma zakonu o obdavčenju, morajo biti točni, popolni in resnični, glede na posamezen zakon o obdavčenju, ter ne smejo spraviti davčnega organa v zmoto.
8. člen
(pravica do informiranja)
(1) Zavezanec za davek ima pravico:
1. da je pravočasno in na primeren način obveščen o spremembah v zakonih o obdavčenju in v drugih predpisih, ki se tičejo obdavčenja,
2. do pojasnil o načinu izračunavanja in plačevanja davkov ter
3. do podatkov o stanju svojih davčnih obveznosti.
(2) Sistem informiranja mora biti vzpostavljen na način, da omogoča vsem zavezancem za davek čim lažji, enoten in sodoben dostop do informacij in zagotavlja enotno izvajanje zakonov o obdavčenju in tega zakona.
II. poglavje
Davčna obveznost
1. podpoglavje
Splošno
9. člen
(splošno)
(1) Davčna obveznost je dolžnost zavezanca za davek, da plača na podlagi zakona določen znesek davka pod pogoji in na način, določen z zakonom o obdavčenju in tem zakonom.
(2) Zavezanec za davek je zavezan za izpolnitev davčne obveznosti od trenutka, ko je davčna obveznost nastala, v skladu z zakonom o obdavčenju oziroma s tem zakonom.
(3) Davčna obveznost, za izpolnitev katere se znesek davka izračunava po koncu časovnega obdobja, za katero se davek ugotavlja, nastane zadnji dan časovnega obdobja, za katero se davek ugotavlja, če ni z zakonom o obdavčenju drugače določeno.
(4) Davčna obveznost preneha s plačilom ali z odpisom.
2. podpoglavje
Izpolnitev davčne obveznosti
10. člen
(splošno)
(1) Davčna obveznost se izpolni s plačilom davka v zakonsko predpisanem roku po nastanku davčne obveznosti.
(2) Izpolnitev davčne obveznosti je temeljna obveznost davčnega zavezanca, ki jo mora izpolniti ne glede na svoje druge obveznosti.
(3) Davčni zavezanec sam izpolni svojo davčno obveznost. V primerih, določenih s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju, je za izpolnitev davčne obveznosti lahko zavezana tudi druga oseba.
(4) Zavezanec za davek ne more enostransko zavrniti ali enostransko odložiti izpolnitve davčne obveznosti, razen če je s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju to določeno.
(5) Ne glede na tretji odstavek tega člena davčno obveznost lahko izpolni tudi oseba, ki ni zavezanec za davek.
11. člen
(izpolnitev davčne obveznosti solidarnih davčnih zavezancev)
(1) Če je več davčnih zavezancev dolžno izpolniti isto davčno obveznost, so zavezanci solidarno odgovorni za izpolnitev davčne obveznosti (solidarni davčni zavezanci). Vsak solidarni davčni zavezanec je zavezan izpolniti celotno davčno obveznost.
(2) Z izpolnitvijo davčne obveznosti s strani enega solidarnega davčnega zavezanca se davčna obveznost vseh solidarnih davčnih zavezancev šteje za izpolnjeno.
12. člen
(pravni nasledniki oziroma skrbniki davčnih zavezancev oziroma njihovega premoženja ter izpolnitev davčne obveznosti)
(1) Univerzalni pravni naslednik v celoti prevzame davčne obveznosti in terjatve iz naslova davkov pravnega prednika.
(2) Ne glede na prvi odstavek tega člena je dedič dolžan izpolniti davčne obveznosti zapustnika le do višine vrednosti podedovanega premoženja, v sorazmerju s prejeto dediščino.
(3) Če ni dedičev ali če se dediči odpovedo dediščini v korist države ali samoupravne lokalne skupnosti, se davčna obveznost v celoti ali sorazmerno odpiše.
(4) Davčna obveznost se ne prenaša na dediče in se odpiše, če na dan smrti zapustnika ne presega 20.000 tolarjev. Odpiše se tudi davčna obveznost v znesku, ki v skladu z drugim odstavkom tega člena presega davčno obveznost, katero morajo izpolniti dediči.
(5) Z dnem smrti zapustnika prenehajo teči zamudne obresti in se ne obračunavajo do dospelosti davčne obveznosti, ki jo prevzame dedič, za dediča. V tem obdobju se zaračunavajo obresti po slovenski medbančni obrestni meri za ročnost 12 mesecev, ki velja na dan smrti zapustnika.
(6) Davčne obveznosti fizičnih oseb, ki jih sodišče razglasi za pogrešane ali opravilno nesposobne, izpolnjujejo osebe, ki upravljajo s premoženjem teh oseb, za račun tega premoženja.
(7) Davčne obveznosti, nastale v zvezi z upravljanjem premoženja fizičnih oseb, ki so umrle, ali nastale v zvezi z upravljanjem premoženja po odločbi o denacionalizaciji, izpolnjujejo osebe, ki upravljajo s tem premoženjem, za račun tega premoženja.
3. podpoglavje
Način izpolnitve davčne obveznosti
13. člen
(izračun davka)
(1) Če ni s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju drugače določeno, davčni zavezanec sam izračuna davek, ki ga mora plačati, na podlagi ugotovljene davčne osnove, davčnih olajšav in stopenj.
(2) Obveznost za izračun davka se sme s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju prenesti na davčni organ ali na plačnika davka.
(3) Davek se izračuna v obračunu davka ali ugotovi z odločbo o odmeri davka.
(4) Obračun davka zajema davčni obračun, obračun davčnega odtegljaja in obračun prispevkov za socialno varnost.
14. člen
(davčni obračun)
(1) Če je s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju določeno, da davčni zavezanec sam izračuna davek, ga izračuna v davčnem obračunu.
(2) Obliko davčnega obračuna, ki mora vsebovati vse podatke, ki so potrebni za izračun in nadzor pravilnosti izračuna davka, predpiše minister ali ministrica (v nadaljnjem besedilu: minister), pristojen za finance. Za podatke se štejejo tudi vsi podatki iz evidenc, ki jih davčni zavezanec vodi v skladu z drugimi predpisi in računovodskimi standardi, in iz poročil, ki jih davčni zavezanec sestavlja v skladu s posebnimi predpisi in računovodskimi standardi.
(3) Davčni zavezanec mora predložiti davčni obračun pristojnemu davčnemu organu na način in v rokih, predpisanih s tem zakonom za posamezne vrste davkov ali z zakonom o obdavčenju.
(4) Davčni obračun mora predložiti tudi davčni zavezanec, ki je v skladu z zakonom o obdavčenju oproščen plačila davka, ter davčni zavezanec, ki ugotovi, da davčna obveznost, niti terjatev iz naslova davka, ni nastala.
(5) V davčnem obračunu mora davčni zavezanec navesti podatke, ki so resnični, popolni in pravilni glede na posamezen zakon o obdavčenju ter ne sme spraviti v zmoto davčnega organa.
15. člen
(popravljanje pomanjkljivosti oziroma pomot v davčnem obračunu)
(1) Davčni zavezanec, ki v predloženem davčnem obračunu ugotovi formalne pomanjkljivosti oziroma pomote v imenih in številkah, pisne ali računske pomote ter druge očitne pomote, lahko na način, predpisan s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju, te pomanjkljivosti oziroma pomote popravi do zadnjega dne roka za plačilo oziroma roka za vložitev zahtevka za vračilo davka po davčnem obračunu, če davek še ni bil plačan oziroma vrnjen.
(2) Zavezanec za davek, ki v predloženem davčnem obračunu, na podlagi katerega je bil davek že plačan oziroma vrnjen, ugotovi formalne pomanjkljivosti oziroma pomote v imenih in številkah, pisne ali računske pomote ter druge očitne pomote, lahko na način, predpisan s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju, te pomanjkljivosti oziroma pomote popravi v roku osmih dni od dneva predložitve davčnega obračuna ter na dan predložitve popravljenega davčnega obračuna doplača morebitni manj plačani davek oziroma zahteva vračilo morebitnega preplačila davka, ki je rezultat popravljanja pomanjkljivosti oziroma pomot.
(3) Popravljen davčni obračun učinkuje od dneva, od katerega je imel učinek davčni obračun, ki se popravlja.
16. člen
(predložitev davčnega obračuna po izteku predpisanega roka)
(1) Davčnemu zavezancu, ki iz opravičljivih razlogov ne more predložiti davčnega obračuna v predpisanem roku, davčni organ na njegov predlog s sklepom dovoli predložitev davčnega obračuna po izteku predpisanega roka.
(2) Za opravičljive razloge iz prvega odstavka tega člena se šteje višja sila ter drugi utemeljeni razlogi, ki jih davčni zavezanec ni mogel predvideti oziroma odvrniti in preprečujejo predložitev davčnega obračuna v predpisanem roku.
(3) Davčni zavezanec mora v predlogu iz prvega odstavka tega člena navesti razloge iz drugega odstavka tega člena in jih dokazati, če dokazov ne more ali še ne more predložiti, pa to pojasniti.
(4) Predlog iz prvega odstavka tega člena mora davčni zavezanec vložiti najpozneje v osmih dneh po izteku roka, ki je predpisan za predložitev davčnega obračuna, ter navesti rok, v katerem bo davčni obračun lahko predložil.
(5) Če davčni zavezanec zamudi rok za vložitev predloga za predložitev davčnega obračuna po izteku predpisanega roka iz četrtega odstavka tega člena, zaradi zamude tega roka ne more predlagati, da mu davčni organ podaljša rok za predložitev predloga iz prvega odstavka tega člena.
(6) Davčni obračun, ki je predložen v skladu z dovoljenjem davčnega organa po prvem odstavku tega člena, se šteje za pravočasno vloženega.
(7) Plačilo davka na podlagi davčnega obračuna, ki je predložen po izteku predpisanega roka v skladu z dovoljenjem davčnega organa po prvem odstavku tega člena, se glede obračunavanja obresti šteje kot odloženo plačilo.
(8) Rok za vrnitev davka na podlagi davčnega obračuna, predloženega v skladu z dovoljenjem davčnega organa po prvem odstavku tega člena, se šteje od dneva, ko davčni organ prejme davčni obračun.
17. člen
(rok za plačilo davka po davčnem obračunu)
Davek po davčnem obračunu mora biti plačan v rokih, predpisanih s tem zakonom za posamezne vrste davkov, ali v rokih, predpisanih z zakonom o obdavčenju.
18. člen
(obračun davčnega odtegljaja)
(1) Če je s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju določeno, da davek za davčnega zavezanca izračuna, odtegne in plača plačnik davka (v nadaljnjem besedilu: davčni odtegljaj), plačnik davka izračuna davčni odtegljaj v obračunu davčnega odtegljaja. Plačnik davka izračuna davek na podlagi ugotovljene davčne osnove, davčnih olajšav in davčne stopnje.
(2) Obliko obračuna davčnega odtegljaja, ki mora vsebovati vse podatke, ki so potrebni za izračun in nadzor pravilnosti izračuna davčnega odtegljaja, predpiše minister, pristojen za finance.
(3) Plačnik davka izračuna, odtegne in plača davčni odtegljaj po davčnih stopnjah, ki veljajo na dan nastanka davčne obveznosti, kot je določen v zakonu o obdavčenju ali v tem zakonu.
(4) Plačnik davka mora predložiti obračun davčnih odtegljajev pristojnemu davčnemu organu na način in v rokih, predpisanih s tem zakonom za posamezne vrste davkov ali z zakonom o obdavčenju.
(5) Plačnik davka mora predložiti podatke iz obračuna davčnega odtegljaja tudi davčnemu zavezancu na način in v rokih, predpisanih s tem zakonom za posamezne vrste davkov ali z zakonom o obdavčenju.
(6) V obračunu davčnega odtegljaja mora plačnik davka navesti podatke, ki so resnični, popolni in pravilni glede na posamezen zakon o obdavčenju ter ne smejo spraviti v zmoto davčnega organa.
(7) Ta člen se smiselno uporablja tudi za pravne naslednike oziroma skrbnike davčnih zavezancev oziroma njihovega premoženja.
(8) Določbe 15. in 16. člena tega zakona se uporabljajo tudi za obračun davčnega odtegljaja.
(9) Če plačnik predloži davčnemu organu popravljen obračun davčnega odtegljaja, mora tudi davčnemu zavezancu predložiti nove podatke iz obračuna davčnega odtegljaja o dohodku, o odtegnjenem in plačanem davčnem odtegljaju ter druge podatke, ki vplivajo na višino davčnega odtegljaja, če so ti podatki v popravljenem obračunu davčnega odtegljaja drugačni od podatkov v obračunu davčnega odtegljaja, ki se je popravljal.
19. člen
(plačnik davka)
(1) Plačnik davka je pravna oseba, združenje oseb, ki je brez pravne osebnosti, ter fizična oseba, ki opravlja dejavnost, ki izplača dohodek, od katerega se v skladu s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju izračunava, odteguje in plačuje davčni odtegljaj.
(2) Ne glede na prvi odstavek tega člena se oseba iz prvega odstavka tega člena, ki je nerezident Slovenije v skladu z zakonom o obdavčenju, ne šteje za plačnika davka, če v skladu z zakonom o obdavčenju nima poslovne enote nerezidenta v Sloveniji.
(3) Ne glede na prvi odstavek tega člena se za plačnika davka ne šteje diplomatsko-konzularno predstavništvo tuje države v Sloveniji in predstavništvo mednarodne organizacije v Sloveniji. Diplomatsko-konzularno predstavništvo tuje države v Sloveniji ali predstavništvo mednarodne organizacije se lahko odloči, da prevzame obveznosti plačnika davka. O takšni odločitvi mora obvestiti pristojni davčni organ in davčne zavezance, ki jim izplačuje dohodke.
(4) Šteje se, da je oseba, določena v prvem odstavku tega člena, dohodek izplačala, če jo dohodek bremeni, če ni s tem zakonom drugače določeno.
(5) Ne glede na določbo prvega in četrtega odstavka tega člena se za plačnika davka od dohodka iz vzajemnega sklada, od katerega se v skladu s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju izračunava, odteguje in plačuje davčni odtegljaj, šteje družba za upravljanje vzajemnega sklada.
(6) Ne glede na določbo prvega in četrtega odstavka tega člena se za plačnika davka šteje tudi organizator prireditve, tudi če dohodek, od katerega se v skladu s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju izračunava, odteguje in plačuje davčni odtegljaj, samo izplača, vendar ga ne bremeni.
(7) Ne glede na določbo prvega in četrtega odstavka tega člena se za plačnika davka šteje oseba, ki dohodek, od katerega se v skladu s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju izračunava, odteguje in plačuje davčni odtegljaj, samo izplača, vendar jo ne bremeni, pod pogojem, da oseba, ki jo dohodek bremeni, ne pozna in glede na okoliščine primera ne more poznati upravičenca do dohodka ali pod pogojem, da je oseba, ki jo dohodek bremeni, nerezident.
(8) Plačnik davka lahko pooblasti drugo osebo, da v njegovem imenu izpolni obveznost iz 20. člena tega zakona. Za ravnanje druge osebe odgovarja plačnik davka, kot da bi obveznost izpolnjeval sam.
20. člen
(obveznost plačnika davka)
(1) Plačnik davka je dolžan za davčnega zavezanca izračunati, odtegniti in plačati davčni odtegljaj od dohodkov, od katerih se v skladu s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju izračunava, odteguje in plačuje davčni odtegljaj.
(2) Za odtegnjen davčni odtegljaj se zmanjša znesek davka, ki ga je davčni zavezanec dolžan plačati, če je tako določeno z zakonom o obdavčenju ali tem zakonom.
(3) Če davčni organ ugotovi, da je plačnik davka davčni odtegljaj odtegnil od dohodka davčnega zavezanca, vendar ga ni plačal ali ga ni plačal v celoti, se davčni odtegljaj s pripadajočimi dajatvami izterja od plačnika davka.
(4) Če davčni organ ugotovi, da plačnik davka davčnega odtegljaja ni odtegnil in plačal ali ga ni odtegnil in plačal pravilno, davčni odtegljaj v delu, ki ni bil odtegnjen, s pripadajočimi dajatvami, bremeni plačnika davka.
21. člen
(rok za plačilo davčnega odtegljaja)
Plačnik davka mora plačati znesek davčnega odtegljaja, ki ga je izračunal v obračunu davčnega odtegljaja, v rokih, predpisanih s tem zakonom za posamezne vrste davkov, ali v rokih, predpisanih z zakonom o obdavčenju.
22. člen
(odločba o odmeri davka)
(1) Če je s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju določeno, da davek ugotovi davčni organ, ga ugotovi z odločbo o odmeri davka.
(2) Odločbo o odmeri davka (v nadaljnjem besedilu: odmerna odločba) izda davčni organ na podlagi davčne napovedi davčnega zavezanca ali v postopku davčnega nadzora, če ni s tem zakonom drugače določeno.
(3) Kot odmerna odločba se obravnava tudi odločba, s katero davčni organ odloči o vračilu davka.
23. člen
(davčna napoved)
(1) Zavezanec za davek mora v davčni napovedi navesti podatke, ki so potrebni za odmero davka in davčni nadzor, vključno z osebnimi in drugimi podatki, potrebnimi za identifikacijo davčnega zavezanca in drugih oseb, v zvezi s katerimi davčni zavezanec uveljavlja določeno davčno ugodnost. Podatki v napovedi morajo biti resnični, pravilni in popolni glede na posamezen zakon o obdavčenju ter ne smejo spraviti v zmoto davčnega organa.
(2) Obliko in podatke, ki jih mora zavezanec za davek navesti v davčni napovedi za posamezne vrste davkov, predpiše minister, pristojen za finance.
(3) K vložitvi davčne napovedi morajo biti davčni zavezanci pozvani z javnim pozivom, če ni s tem zakonom drugače določeno. Poziv k vložitvi davčne napovedi davčni organ objavi najpozneje 60 dni pred iztekom roka za vložitev davčne napovedi.
(4) Zavezanec za davek mora vložiti davčno napoved pri pristojnem davčnem organu na način in v rokih, predpisanih s tem zakonom za posamezne vrste davkov ali z zakonom o obdavčenju.
(5) Če je tako določeno s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju, davčni organ ugotovi davek v odmerni odločbi, ne da bi bila davčna napoved vložena, če gre za davke, ki se odmerjajo od letne osnove.
24. člen
(predložitev davčne napovedi po izteku predpisanega roka)
(1) Davčna napoved, vložena v dveh mesecih po roku za vložitev davčne napovedi, se šteje za nepravočasno vloženo. Davčna napoved vložena kasneje se šteje za nevloženo.
(2) Zavezanec za davek, ki je iz opravičljivih razlogov zamudil rok za predložitev davčne napovedi, lahko pri pristojnem davčnem organu vloži predlog za naknadno predložitev davčne napovedi. V predlogu mora obrazložiti razloge za zamudo in predložiti dokaze za svoje navedbe.
(3) Zavezanec za davek mora vlogi za naknadno vložitev davčne napovedi priložiti davčno napoved, ki ni bila vložena v roku, oziroma navesti rok, v katerem jo bo lahko predložil.
(4) Predlog za naknadno predložitev davčne napovedi mora zavezanec za davek vložiti v osmih dneh po izteku roka za predložitev davčne napovedi.
(5) Za opravičljive razloge iz drugega odstavka tega člena se šteje višja sila ter drugi utemeljeni razlogi, ki jih zavezanec za davek ni mogel predvideti oziroma odvrniti, in preprečujejo sestavo oziroma vložitev davčne napovedi v predpisanem roku.
(6) Če zavezanec za davek zamudi rok za vložitev predloga za naknadno predložitev davčne napovedi, se zaradi zamude tega roka ne more vložiti predloga za naknadno vložitev davčne napovedi.
(7) Davčni organ odloči o predlogu s sklepom.
(8) Davčna napoved, vložena naknadno v skladu z dovoljenjem davčnega organa, se šteje za pravočasno vloženo.
25. člen
(popravljanje davčne napovedi)
Zavezanec za davek lahko popravi davčno napoved do poteka roka za vložitev davčne napovedi, če ni z zakonom o obdavčenju ali s tem zakonom za posamezno vrsto davkov drugače določeno.
26. člen
(rok za plačilo davka po odmerni odločbi)
Davek, izračunan v odmerni odločbi, mora biti plačan v 30 dneh od vročitve odločbe, če ni s tem zakonom za posamezno vrsto davkov ali zakonom o obdavčenju drugače določeno.
4. podpoglavje
Plačilo davka
27. člen
(način plačila davka)
(1) Davek se plača pri izvajalcu plačilnega prometa ali pri davčnem organu, če tehnične možnosti tako dopuščajo.
(2) Podrobnejši način plačila davka določi minister, pristojen za finance.
28. člen
(dan plačila davka)
Šteje se, da je davek plačan:
1. na dan plačila davka pri davčnem organu;
2. na dan, ko izvajalec plačilnega prometa izvrši nalog za plačilo davkov;
3. na dan sprejetja odločitve pristojnega organa o konverziji davka v kapitalsko naložbo, razen če je odločitev kasneje preklicana; oziroma
4. na dan, ko se davek poravna s preveč plačanim davkom v skladu z drugim in četrtim odstavkom 32. člena tega zakona.
29. člen
(vrstni red plačila davka in pripadajočih dajatev)
(1) Če zavezanec za davek pri davčnem organu dolguje več vrst davkov in njim pripadajočih dajatev ter plačani znesek ne zadostuje za poplačilo vseh vrst davkov in njim pripadajočih dajatev, se davek in pripadajoče dajatve plačajo po vrstnem redu dospelosti davka pri davčnem organu, pri čemer se najprej poplača najprej dospeli davek. Davčni organ z dopisom obvesti zavezanca za davek o poplačanem davku in njemu pripadajočih dajatev, ki je bil plačan.
(2) Če davki pri davčnem organu dospejo v plačilo istočasno, vrstni red plačila določi zavezanec za davek. Če zavezanec za davek ne določi vrstnega reda plačila, ga določi davčni organ in pri tem upošteva, da se najprej poravnajo obveznosti, katerih izpolnitev je manj zavarovana.
(3) Če pobrani znesek ne zadostuje za poplačilo posamezne vrste davka s pripadajočimi dajatvami, se davek in pripadajoče dajatve plačajo po naslednjem vrstnem redu:
1. stroški postopka pobiranja davka,
2. obresti,
3. davek,
4. denarne kazni in globe.
30. člen
(prednost dospele davčne obveznosti pred ostalimi dospelimi obveznostmi zavezanca za davek)
Pri poravnavi dospelih obveznosti zavezanca za davek iz njegovih dohodkov, terjatev, premoženja in premoženjskih oziroma materialnih pravic ima dospela davčna obveznost absolutno prednost pred ostalimi dospelimi obveznostmi zavezanca za davek, ki se izterjujejo, razen pred dospelimi obveznostmi iz naslova zakonite preživnine, odškodnine za škodo, nastalo zaradi prizadetega zdravja, odškodnine zaradi izgube delovne zmožnosti ali odškodnine zaradi smrti preživljalca.
30.a člen
(obračunavanje obresti v postopku davčnega nadzora)
V primeru, ko davčni organ v postopku davčnega nadzora ugotovi davčno obveznost, se za čas od nastanka davčne obveznosti do izdaje odločbe obračunajo obresti po medbančni obrestni meri za ročnost glede na čas, ki je pretekel od nastanka davčne obveznosti, v višini, ki je veljala na dan nastanka davčne obveznosti. Za čas od izdaje odločbe do njene izvršljivosti ne tečejo zamudne obresti.
31. člen
(zamudne obresti)
(1) Od davkov, ki jih zavezanec za davek ni plačal v predpisanem roku, se plačajo zamudne obresti po 0,04247-odstotni dnevni obrestni meri.
(2) Vlada Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: vlada) lahko spremeni višino obrestne mere iz prvega odstavka tega člena, če se spremenijo gospodarske razmere v državi.
(3) Od zamudnih obresti, ki jih zavezanec za davek ni plačal, se ne zaračuna zamudnih obresti.
(4) Davčni organ zavezancu za davek ne zaračuna zamudnih obresti, dokler znesek obresti ne preseže 2.500 tolarjev.
(5) Ne glede na prejšnji odstavek v primeru pobiranja članskih prispevkov zbornic in prispevka za programe RTV Slovenija znesek iz četrtega odstavka tega člena določajo prejemniki teh prispevkov.
5. podpoglavje
Vračilo davka
32. člen
(vračilo davka)
(1) Zavezancu za davek, ki je na račun davka plačal več, kot je bil dolžan plačati v skladu z zakonom, se preveč plačani znesek, ki presega 2.500 tolarjev, vrne po uradni dolžnosti v 30 dneh od dneva vročitve odločbe oziroma od dneva predložitve obračuna davka, če z zakonom ni drugače določeno.
(2) Če preveč plačani znesek davka iz prvega odstavka tega člena ne presega 2.500 tolarjev, se vrne na zahtevo zavezanca za davek v roku 30 dni od vložitve zahteve, če z zakonom ni drugače določeno. Če zahteva ni podana, se preveč plačani davek šteje v naslednja plačila ali v plačila druge vrste davkov. O tem mora davčni organ obvestiti zavezanca za davek najmanj enkrat letno, in sicer do 31. januarja za preteklo leto.
(3) Šteje se, da zahteva iz drugega odstavka tega člena ni podana, če ni podana v 30 dneh od dneva vročitve odločbe oziroma od dneva vložitve obračuna davka, če ni s tem zakonom ali z zakonom o obdavčenju drugače določeno.
(4) Ne glede na prvi in drugi odstavek tega člena se zavezancu za davek, ki mu je potekel rok za plačilo drugih davkov pri davčnem organu, vrne preveč plačani davek, zmanjšan za znesek davkov, ki jim je potekel rok plačila pri davčnem organu, če ni z zakonom drugače določeno. O tem davčni organ z dopisom obvesti zavezanca za davek najmanj enkrat letno, in sicer do 31. januarja za preteklo leto.
(5) Po poteku roka iz prvega odstavka tega člena oziroma, če zavezanec za davek zahteva vračilo davka po poteku roka iz drugega odstavka tega člena, zavezancu za davek pripadajo zamudne obresti v skladu z 31. členom tega zakona.
33. člen
(vračilo davka v posebnih primerih)
(1) Zakon o obdavčenju lahko določi še druge primere, ko je davčni zavezanec upravičen do vračila davka. Če za te primere zakon o obdavčenju ne določa drugače, se glede vračila oziroma vštevanja plačanega davka v naslednja vplačila uporabi 32. člen tega zakona.
(2) Če gre v primerih iz prvega odstavka tega člena za vračilo davka na dodano vrednost zaradi presežka vstopnega davka nad davčno obveznostjo in davčni organ glede na okoliščine primera dvomi, da je vračilo davka upravičeno, sme davčni organ zahtevati od davčnega zavezanca, da pred izvršitvijo vračila predloži ustrezno zavarovanje v skladu s 45. členom tega zakona.
34. člen
(obresti od preveč odmerjenega davka ali neupravičeno odmerjenega davka)
(1) Zavezancu za davek pripadajo od neupravičeno odmerjenega ali preveč odmerjenega davka obresti od dneva plačila davka. Obresti se obračunajo v skladu z 31. členom tega zakona.
(2) Zavezancu za davek, ki sam izračuna in plača davek, od razlike med letom plačane akontacije in davkom po davčnem obračunu, ne pripadajo obresti v skladu s prvim odstavkom tega člena.
(3) V primerih iz 32. oziroma 33. člena tega zakona zavezancu pripadajo zamudne obresti, če davčni organ ni vrnil davka v predpisanem roku. V tem primeru tečejo zamudne obresti od naslednjega dne po poteku predpisanega roka za vračilo. Zamudne obresti se obračunajo v skladu z 31. členom tega zakona.
35. člen
(obresti od preveč plačane ali neupravičeno odmerjene in plačane dohodnine)
(1) Ne glede na 34. člen tega zakona zavezancu za davek od preveč plačane dohodnine ali neupravičeno odmerjene in plačane dohodnine pripadajo obresti od 30. dneva po dnevu vročitve odločbe o odmeri dohodnine, s katero je bilo prvič odločeno o davčni obveznosti iz naslova dohodnine. Če je bila dohodnina plačana po poteku roka za plačilo, zavezancu za davek od preveč plačane ali neupravičeno odmerjene in plačane dohodnine pripadajo obresti od dneva plačila. Obresti se obračunajo v skladu z 31. členom tega zakona.
(2) Zavezancu za dohodnino, ki uveljavlja posebno olajšavo za vzdrževane družinske člane po poteku roka za vložitev napovedi v skladu z 254. členom tega zakona, obresti po prvem odstavku tega člena ne pripadajo.
6. podpoglavje
Odpis, delni odpis, odlog in obročno plačevanje davka ter neizterljivost davka
36. člen
(odpis, delni odpis, odlog in obročno plačevanje davka v primerih ogroženosti preživljanja)
(1) Davčni organ lahko dovoli odlog plačila davka za čas do enega leta oziroma dovoli plačilo davka v največ 12 mesečnih obrokih v obdobju 12 mesecev ali določi, da se davčnemu zavezancu davek v celoti ali deloma odpiše, če bi se s plačilom davčne obveznosti lahko ogrozilo preživljanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov.
(2) Vlogo za odpis oziroma delni odpis, odlog oziroma obročno plačilo davka mora davčni zavezanec vložiti pri pristojnem davčnem organu. Davčni organ odloči o zahtevku na podlagi podatkov iz svojih evidenc in podatkov iz evidenc drugih organov, ki jih lahko pridobi, ter predloženih dokazov davčnega zavezanca.
(3) Davčni organ odloči o odpisu, odlogu oziroma obročnem plačilu v roku 30 dni od dneva prejema popolne vloge.
(4) Podrobnejše kriterije za odpis, delni odpis, obročno plačilo in odlog plačila ter obliko in podatke, ki jih mora davčni zavezanec navesti v vlogi, določi minister, pristojen za finance, upoštevaje raven zadovoljevanja minimalnih življenjskih potreb, ki omogočajo preživetje in so določene s predpisi na področju socialnega varstva.
(5) Davčni organ ne more odobriti odpisa, delnega odpisa, odloga in obročnega plačevanja davka v skladu s tem členom za akontacije davka ali davčni odtegljaj, če ni s tem zakonom drugače določeno.
37. člen
(odlog in obročno plačevanje davka v primerih hujše gospodarske škode)
(1) Davčni organ lahko dovoli odlog plačila davka za čas do enega leta oziroma dovoli plačilo davka v največ 12 mesečnih obrokih v obdobju 12 mesecev, če bi davčnemu zavezancu zaradi plačilne nezmožnosti in izgube prihodkov ali izgube sposobnosti pridobivanja prihodkov, iz razlogov, na katere davčni zavezanec ni mogel vplivati, nastala hujša gospodarska škoda, kot je prenehanje poslovanja, in bi davčnemu zavezancu odlog in obročno plačevanje davka omogočilo preprečitev hujše gospodarske škode. Podrobnejše kriterije za ugotavljanje hujše gospodarske škode določi minister, pristojen za finance.
(2) Vlogo za odlog plačila oziroma obročno plačevanje davka mora davčni zavezanec vložiti pri pristojnem davčnem organu. Davčni organ odloči na podlagi podatkov iz svojih evidenc in podatkov iz evidenc drugih organov, ki jih lahko pridobi, ter predloženih dokazov davčnega zavezanca, iz katerih so razvidne okoliščine za nastanek hujše gospodarske škode.
(3) Davčni organ odloči o odlogu oziroma obročnem plačilu v roku 30 dni od dneva prejema popolne vloge.
(4) Davčni organ ne more odobriti odloga in obročnega plačevanja davka v skladu s tem členom za akontacije davka ali davčni odtegljaj, če ni s tem zakonom drugače določeno.
38. člen
(obračun obresti)
Za čas, ko je davčnemu zavezancu odloženo plačilo davka oziroma dovoljeno obročno plačilo, se za odložen znesek davka oziroma neplačane davke zaračunajo obresti po slovenski medbančni obrestni meri za ročnost glede na čas, za katerega je bil odobren odlog oziroma obročno plačilo, ki velja na dan izdaje odločbe o odlogu oziroma obročnem plačilu.
39. člen
(odpis davka po višini neplačanega davka)
(1) V plačilo dospeli davek, ki po posameznem izvršilnem naslovu v petih letih ne preseže 2.500 tolarjev, se na dan 31. decembra leta, v katerem je poteklo pet let od dospelosti, odpiše. Ne glede na prvi stavek tega odstavka se dolg ne odpiše, če skupni znesek dolgov, ki posamično ne presegajo 2.500 tolarjev, po vseh izvršilnih naslovih zavezanca za davek, na ta dan presega 5.000 tolarjev.
(2) Davčni organ o odpisu davka iz prvega odstavka tega člena odloči s sklepom in o tem obvesti zavezanca za davek.
(3) Davčni organ o skupnem znesku odpisanih davkov iz prvega odstavka tega člena obvesti tudi prejemnika davkov.
(4) Ne glede na prvi odstavek tega člena, v primeru pobiranja prispevka za programe RTV Slovenija, javni zavod RTV Slovenija sam določi zneske iz prvega odstavka tega člena.
40. člen
(odpis davka pri stečajih in prisilnih poravnavah)
(1) Davčni organ odpiše davek, ki ga v postopku stečaja ni bilo mogoče izterjati, zavezanec za davek pa je s stečajem prenehal.
(2) Ne glede na prvi odstavek tega člena se davek ne odpiše, kadar je zavezanec za davek fizična oseba, ki opravlja dejavnost, ali kadar družbeniki zavezanca za davek tudi po prenehanju družbe odgovarjajo za obveznosti družbe. V tem primeru davek, ki ni bil poplačan v stečajnem postopku, preide na fizično osebo oziroma družbenike.
(3) Davek iz prvega odstavka tega člena se odpiše oziroma davčna obveznost iz drugega odstavka tega člena preide na fizično osebo oziroma družbenike z dnem vpisa sklepa o zaključku stečajnega postopka v ustrezen register.
(4) Davčni organ odpiše davek, ki ga v postopku prisilne poravnave ni bilo mogoče izterjati. Če se potrjena prisilna poravnava razveljavi, se ponovno vzpostavi tudi obveznost za plačilo v skladu s tem odstavkom odpisanega davka.
(5) Davčni organ odpiše davek iz četrtega odstavka tega člena z dnem potrditve prisilne poravnave.
41. člen
(odpis davka v drugih primerih)
Davek oziroma del davka se, poleg primerov iz 36., 39. in 40. člena tega zakona, odpiše tudi:
1. če je davčni zavezanec-fizična oseba umrl in ni zapustil nikakršnega premoženja, iz katerega bi se lahko davek izterjal,
2. če ga ni mogoče izterjati od pravne osebe-zavezanca za davek niti iz morebiti predloženega instrumenta zavarovanja niti od njenega pravnega naslednika,
3. če je pravica do izterjave zastarala,
4. v drugih primerih, določenih s tem zakonom.
42. člen
(obravnava odpisanega davka v davčnih evidencah)
Davčni organ odpisani davek izbriše iz evidenc, ki izkazujejo terjatve do posameznega zavezanca za davek.
43. člen
(obravnava pogojno izterljivega davka v davčnih evidencah)
(1) Davčni organ pogojno izterljiv davek prenese v okviru svojih evidenc, ki izkazujejo terjatve do posameznega zavezanca, v evidenco pogojno izterljivega davka.
(2) Davek se šteje za pogojno izterljivega:
1. če se ne more poplačati niti v postopku davčne izvršbe, pravica do izterjave pa še ni zastarala,
2. če se je davčni zavezanec-fizična oseba odselil neznano kam, ali ga je sodišče razglasilo za pogrešanega ali za opravilno nesposobnega in ni pustil oziroma nima nikakršnega premoženja, iz katerega bi se lahko davek poplačal, pravica do izterjave pa še ni zastarala,
3. če ni bil plačan v petih letih po poteku koledarskega leta, ko je nastala davčna obveznost, oziroma v petih letih po poteku koledarskega leta, do katerega je bilo plačilo davka odloženo oziroma je bilo dovoljeno obročno plačilo ali je bil zadržan začet postopek davčne izvršbe, ali je bil odložen začetek davčne izvršbe, pod pogojem, da ni nastopilo zastaranje,
4. če je bil pri zavezancu za davek začet postopek prisilne poravnave,
5. če je bil pri zavezancu za davek začet stečajni postopek.
(3) Opredelitev davka za pogojno izterljivega v skladu s tem členom zakona ne vpliva na postopke v zvezi s to davčno obveznostjo.
44. člen
(omejitev uporabe določb tega poglavja)
Določbe 36. in 37. člena tega zakona se ne uporabljajo za prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje oziroma zdravstveno zavarovanje in za obveznosti, za katere davčni organ opravlja samo izvršbo in ne vodi knjigovodskih davčnih evidenc o odmeri teh obveznosti.
7. podpoglavje
Zavarovanje izpolnitve in plačila davčne obveznosti
45. člen
(zavarovanje)
(1) Davčni organ zahteva zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti pred izdajo odločbe ali potekom roka za predložitev davčnega obračuna (v nadaljnjem besedilu: zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti) oziroma zavarovanje plačila v primeru odloga ali obročnega plačila davčne obveznosti (v nadaljnjem besedilu: zavarovanje plačila davčne obveznosti), če je tako določeno z zakonom o obdavčenju, ali če na podlagi podatkov iz uradnih evidenc oziroma drugih podatkov, ki jih davčni organ pridobi o zavezancu, utemeljeno pričakuje, da bo zavezanec za davek onemogočil ali znatno otežil izpolnitev oziroma plačilo davčne obveznosti.
(2) Davčni organ zahteva zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti oziroma zavarovanje plačila davčne obveznosti s sklepom, v katerem tudi določi vrsto zavarovanja. Sklep mora biti obrazložen.
(3) Zoper sklep iz drugega odstavka tega člena je dovoljena pritožba, ki se v roku osmih dni vloži pri davčnem organu, ki je sklep izdal. Pritožba zoper sklep ne zadrži njegove izvršitve.
(4) Ne glede na prvi odstavek tega člena davčni organ ne zahteva predložitve zavarovanja, če bi se z izpolnitvijo te zahteve ogrozilo preživljanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov oziroma če bi se zavezancu za davek povzročila hujša gospodarska škoda.
46. člen
(zavarovanje plačila davka v postopku davčne izvršbe)
(1) Davčni organ lahko predlaga zavarovanje plačila davka tudi v postopku davčne izvršbe, če oceni, da ni verjetno, da se bo davek lahko poplačal iz denarnih prejemkov, denarnih sredstev pri bankah oziroma hranilnicah, denarnih terjatev dolžnika ali iz njegovega premičnega premoženja, dolžnik pa je lastnik nepremičnega premoženja ali deleža v družbi.
(2) Davčni organ pod pogoji iz prvega odstavka tega člena zavaruje plačilo z vpisom zastavne pravice na dolžnikovih nepremičninah oziroma njegovih deležih v družbah.
(3) Zavarovanje iz drugega odstavka tega člena davčni organ predlaga pri sodišču v skladu z zakonom, ki ureja izvršbo in zavarovanje.
47. člen
(vrste zavarovanj)
(1) Davčni organ lahko v skladu s 45. členom tega zakona:
1. zahteva predložitev ustreznega instrumenta zavarovanja, ali
2. zavezancu omeji ali prepove razpolaganje z določenim premoženjem (v nadaljnjem besedilu: začasni sklep za zavarovanje).
(2) V primerih, ko davčni organ zavezancu za davek omeji ali prepove razpolaganje z določenim premoženjem, se sklep iz drugega odstavka 45. člena tega zakona šteje za začasni sklep za zavarovanje iz 52. člena tega zakona.
48. člen
(oseba, ki je dolžna zagotoviti zavarovanje)
(1) Zavarovanje mora zagotoviti zavezanec za davek.
(2) Ne glede na prvi odstavek tega člena lahko davčni organ na zahtevo zavezanca za davek dovoli, da zavarovanje namesto njega predloži tudi tretja oseba.
49. člen
(oseba, ki ni dolžna zagotoviti zavarovanja)
Ne glede na 45. in 46. člen tega zakona se zavarovanje izpolnitve ali zavarovanje plačila davčne obveznosti ne zahteva, če je zavezanec za davek neposredni uporabnik državnega proračuna, ki je določen v seznamu priloge k pravilniku o določitvi neposrednih in posrednih uporabnikov državnega in občinskih proračunov (Uradni list RS, št. 46/03) v točki A, I. označen s šifro uporabnika od 1.1. do 1.3.
50. člen
(vrste instrumentov zavarovanja)
(1) Instrumenti zavarovanja iz 1. točke prvega odstavka 47. člena tega zakona so:
1. bančna garancija brez ugovora na prvi poziv, ki jo izda banka, ki jo kot garanta prizna davčni organ;
2. garantno pismo zavarovalnice, ki ga izda zavarovalnica, ki jo kot garanta prizna davčni organ;
3. cirkulirani certificirani ček, če je trasat takega čeka banka, ki jo kot garanta prizna davčni organ;
4. avalirana menica, če jo je avalirala banka, ki jo kot garanta prizna davčni organ;
5. gotovinski polog.
(2) Davčni organ lahko, na zahtevo zavezanca za davek, sprejme tudi druge instrumente zavarovanja, če ti instrumenti na enakovreden način zagotavljajo izpolnitev oziroma plačilo davčne obveznosti.
(3) Davčni organ lahko za isto davčno obveznost zahteva predložitev samo enega ustreznega instrumenta zavarovanja. Šteje se, da je predloženi instrument zavarovanja ustrezen, če zagotavlja izpolnitev oziroma plačilo davčne obveznosti v celoti.
(4) Če davčni organ s sklepom iz 45. člena tega zakona kot vrsto zavarovanja zahteva predložitev instrumenta zavarovanja, zavezanec za davek lahko prosto izbere instrument zavarovanja iz prvega odstavka tega člena, pri čemer lahko davčni organ predlagani instrument zavarovanja zavrne, če meni, da le-ta ne zagotavlja izpolnitve oziroma plačila davčne obveznosti na zanesljiv način.
51. člen
(garant)
(1) Banka oziroma zavarovalnica, ki nastopa v vlogi garanta, se mora pisno zavezati, da bo solidarno z zavezancem za davek poravnala zavarovano davčno obveznost, ki zapade v plačilo.
(2) Davčni organ lahko zavrne odobritev predlaganega garanta, če meni, da ta ne zagotavlja na zanesljiv način izpolnitve ali plačila davčne obveznosti v predpisanih rokih.
52. člen
(začasni sklep za zavarovanje)
(1) Z začasnim sklepom za zavarovanje lahko davčni organ:
1. naloži banki oziroma hranilnici, pri kateri ima zavezanec za davek denarna sredstva, da denarnih sredstev zavezancu ne izplača, zavezancu za davek pa prepove razpolaganje s temi sredstvi, pri čemer se smiselno upoštevajo omejitve iz 146. člena tega zakona;
2. dolžniku zavezanca za davek prepove izplačilo terjatve, ki jo ima zavezanec do njega, oziroma vrnitev stvari zavezancu ter zavezancu za davek prepove, da sprejme poplačilo terjatve oziroma vračilo stvari; ali
3. zavezancu za davek omeji ali prepove razpolaganje z njegovimi premičninami, pri čemer se smiselno upoštevata 163. in 164. člen tega zakona, nepremičninami oziroma deleži, ki jih ima v družbah.
(2) Začasni sklep za zavarovanje, s katerim se zavezancu za davek omeji ali prepove razpolaganje z njegovimi nepremičninami, davčni organ nemudoma pošlje pristojnemu sodišču, to pa po uradni dolžnosti vpiše v zemljiško knjigo zaznambo v njem vsebovane prepovedi.
(3) Zaznamba iz drugega odstavka tega člena se izbriše iz zemljiške knjige na predlog davčnega organa, lahko pa tudi na predlog zavezanca za davek, če predlogu priloži potrdilo davčnega organa o sprejemu instrumenta zavarovanja iz 50. člena tega zakona.
(4) Začasni sklep za zavarovanje, s katerim se zavezancu za davek prepove razpolaganje z deleži, ki jih ima v družbah, davčni organ nemudoma pošlje pristojnemu registrskemu organu oziroma klirinško depotni družbi, ki v njem vsebovano prepoved po uradni dolžnosti vpišeta v predpisan register.
(5) Vpis iz četrtega odstavka tega člena se izbriše iz zadevnega registra na predlog davčnega organa, lahko pa tudi na predlog zavezanca za davek, če predlogu priloži potrdilo davčnega organa o sprejemu instrumenta zavarovanja iz 50. člena tega zakona.
53. člen
(dodatno ali novo zavarovanje oziroma nadomestitev že sprejetega zavarovanja)
(1) Če davčni organ ugotovi, da predloženi instrument zavarovanja ne zagotavlja ali ne zagotavlja več na zanesljiv način ali popolnoma izpolnitve ali plačila davčne obveznosti v predpisanih rokih, zahteva, da zavezanec za davek zagotovi dodatno zavarovanje ali da prvotno zavarovanje nadomesti z novim.
(2) Če zakon o obdavčenju ne določa drugače, zavezanec za davek lahko predlaga pristojnemu davčnemu organu, da se že predloženo zavarovanje nadomesti z novim. Davčni organ odobri zamenjavo oziroma nadomestitev zavarovanja, če oceni, da je tudi novo zavarovanje ustrezno. V tem primeru davčni organ razveljavi oziroma vrne prvotno zavarovanje šele potem, ko začne učinkovati novo zavarovanje.
54. člen
(veljavnost zavarovanja)
(1) Zavarovanje velja do dneva izpolnitve oziroma plačila davčne obveznosti.
(2) Ne glede na prvi odstavek tega člena rok veljavnosti instrumenta zavarovanja iz prvega odstavka 50. člena tega zakona ne more biti krajši od treh mesecev oziroma roka, v katerem mora biti izpolnjena oziroma plačana davčna obveznost, podaljšana za 60 dni.
55. člen
(sprostitev zavarovanja)
(1) Zavarovanje se ne more sprostiti, dokler davčna obveznost, za izpolnitev ali plačilo katere je bilo to zavarovanje predloženo, ne ugasne ali dokler bodoča davčna obveznost še lahko nastane. Ko davčna obveznost ugasne ali ne more več nastati, davčni organ zavarovanje nemudoma sprosti.
(2) Če izpolnitev ali plačilo davčne obveznosti delno ugasne ali v določenem delu ne more več nastati, se zagotovljeno zavarovanje na zahtevo upravičene osebe delno sprosti, razen če zadevni znesek tega ne upravičuje.
56. člen
(poplačilo iz sredstev zavarovanja)
(1) Če zavezanec za davek ne izpolni oziroma ne plača davčne obveznosti v predpisanem roku, pošlje davčni organ zavezancu za davek in garantu opomin s pregledom zapadlih, neplačanih davčnih obveznosti skupaj z opozorilom, da bo v primeru, če svoje davčne obveznosti ne bo izpolnil oziroma plačal v osmih dneh od vročitve opomina, unovčil predložen instrument zavarovanja oziroma bo začel postopek davčne izvršbe.
(2) Stroške v zvezi z opominom plača zavezanec za davek.
57. člen
(podrobnejši predpisi)
Minister, pristojen za finance, natančneje določi način predložitve instrumenta zavarovanja, kriterije za določitev njegove višine ter način sprostitve in unovčitve instrumenta zavarovanja.
8. podpoglavje
Zastaranje
58. člen
(zastaranje)
(1) Pravica do odmere davka zastara v petih letih po poteku koledarskega leta, v katerem bi bilo treba ugotoviti davek.
(2) Pravica do izterjave davka zastara v petih letih po poteku koledarskega leta, v katerem bi ga bilo treba izterjati.
(3) Pravica davčnega zavezanca do vračila plačanega davka, ki ga ni bil dolžan plačati, zastara v petih letih po poteku koledarskega leta, v katerem je bil davek plačan.
59. člen
(pretrganje zastaranja)
(1) Tek zastaranja pravice do odmere davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom odmere davka in o katerem je zavezanec za davek obveščen.
(2) Tek zastaranja pravice do izterjave davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe in o katerem je bil dolžnik obveščen.
(3) Tek zastaranja pravice do vračila plačanega davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa ali vsako dejanje, ki ga zavezanec za davek opravi pri davčnem organu z namenom, da doseže vračilo davka.
(4) Po vsakem pretrganju zastaranja začne naslednji dan znova teči zastaralni rok, vendar pravice do odmere davka, do izterjave davka in do vračila davka ni v nobenem primeru več možno uveljaviti, ko poteče deset let od koledarskega leta, v katerem je prvič začelo teči zastaranje.
60. člen
(zastaranje uvedbe postopka za davčni prekršek)
Postopek o davčnem prekršku, določen s tem zakonom, ni dopusten, ko potečejo tri leta od dneva, ko je bil prekršek storjen, v nobenem primeru pa ni več mogoč, ko poteče šest let od dneva storitve prekrška.
III. poglavje
Informacije in dokumentacija
61. člen
(obveznost dokumentiranja)
(1) Osebe, ki so dolžne voditi poslovne knjige in evidence v skladu s tem zakonom ali na njegovi podlagi izdanim predpisom, drugim zakonom ali računovodskim standardom, so jih dolžne voditi tudi za namene izvajanja zakonov o obdavčenju in tega zakona.
(2) Osebe, ki ne vodijo poslovnih knjig in evidenc po prvem odstavku tega člena, so za namene iz prvega odstavka tega člena dolžne voditi poslovne knjige in evidence, ki jih predpiše minister, pristojen za finance.
(3) Plačniki davka iz 19. člena tega zakona so dolžni voditi evidence po posameznem davčnem zavezancu o dohodkih ter o odtegnjenih davkih in druge za pobiranje davkov potrebne evidence, določene s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju.
62. člen
(prenehal veljati – ZDS-1)
63. člen
(hranjenje in vodenje dokumentacije)
(1) Dokumenti in evidence (v nadaljnjem besedilu: dokumentacija) iz 61. člena tega zakona se morajo za namene iz prvega odstavka 61. člena tega zakona hraniti deset let po poteku leta, na katerega se nanašajo, če s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju ni drugače določeno.
(2) Če se dokumentacija hrani ali vodi v tujini, morajo osebe iz 61. člena tega zakona o tem obvestiti davčni organ. Na zahtevo davčnega organa morajo predložiti dokumentacijo davčnemu organu na območju Slovenije v roku in kraju, ki ga določi davčni organ. Če to na podlagi predpisov v tujini ni mogoče, pa predložijo verodostojne prepise.
(3) Če dokumentacija ni vodena v slovenskem jeziku, mora oseba iz 61. člena tega zakona na zahtevo pristojnega davčnega organa, v roku, ki ga ta določi, predložiti na lastne stroške overjene prevode zahtevane dokumentacije. V primeru, da ta oseba ne predloži prevedenega dokumenta v določenem roku, davčni organ naroči prevod na njegove stroške.
(4) Ne glede na prvi in drugi odstavek tega člena se lahko z zakonom o obdavčenju za posamične primere določijo drugačna pravila hrambe in vodenja dokumentacije v tujini oziroma v tujem jeziku.
(5) Oseba iz 61. člena tega zakona, ki preneha, ali njegov pravni naslednik, mora ob prenehanju davčni organ obvestiti, kje se hrani dokumentacija oziroma kdo hrani dokumentacijo.
64. člen
(identifikacijska številka za davčne namene)
(1) Zavezancu za davek se na način ter pod pogoji, določenimi s tem zakonom in zakonom, ki ureja davčni register, dodeli identifikacijska številka (v nadaljnjem besedilu: davčna številka), ki se uporablja v zvezi z vsemi davki.
(2) Davčna številka se uporablja za enotno opredelitev in povezavo podatkov v evidencah, ki jih vodita Carinska uprava Republike Slovenije in Davčna uprava Republike Slovenije.
(3) Z zakonom o obdavčenju se lahko določi, da se za posamezno vrsto davka davčni številki iz prvega odstavka tega člena dodajo dodatne črkovne ali številčne oznake. V tem primeru se za to vrsto davka tako dopolnjena davčna številka uporablja namesto davčne številke iz prvega odstavka tega člena. Določbe glede uporabe davčne številke veljajo tudi za takšno dopolnjeno davčno številko.
(4) Davčno številko se dodeli tudi osebi, ki ni zavezanec za davek, kadar je potrebna v davčnem postopku.
65. člen
(uporaba davčne številke)
Zavezanec za davek mora davčno številko navesti na:
1. davčni napovedi, obračunu davka, drugih dokumentih in vlogah, naslovljenih na davčni organ;
2. drugih dokumentih, če je tako določeno s tem zakonom, zakonom o obdavčenju ali drugim zakonom.
66. člen
(uporaba davčne številke v drugih primerih)
(1) Na knjigovodskih listinah, ki se izstavijo kupcem blaga oziroma naročnikom storitev in drugim osebam, mora izdajatelj navesti svojo davčno številko. Davčno številko kupca izdelkov oziroma naročnika storitev pa mora navesti, če je tako določeno z zakonom o obdavčenju ali drugim zakonom.
(2) Fizična oseba mora predložiti svojo davčno številko izplačevalcu dohodkov v vseh primerih, ko prejema dohodke, ne glede na to, v kakšni obliki jih pridobi. Če fizična oseba tega ne stori, se ta dohodek fizični osebi ne sme izplačati.
(3) Vsaka oseba mora ob odprtju računa pri banki ali hranilnici ali pri izvajalcu plačilnega prometa po zakonu, ki ureja plačilni promet, predložiti svojo davčno številko, razen če v skladu z zakonom, ki ureja davčni register, ni vpisana v davčni register.
(4) Fizični osebi ni treba predložiti davčne številke v skladu z drugim odstavkom tega člena, če v skladu z zakonom, ki ureja davčni register, ni vpisana v davčni register, če prejme dohodke od druge fizične osebe ali če je na drugačen način zagotovljena evidenca o teh dohodkih.
(5) Minister, pristojen za finance, podrobneje določi, v katerih primerih iz četrtega odstavka tega člena fizični osebi ni potrebno predložiti davčne številke.
67. člen
(obveznost nakazovanja plačil in prejemkov na transakcijske račune)
(1) Pravne in druge osebe, fizične osebe, ki opravljajo dejavnost, upravni in drugi državni organi in organi samoupravnih lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil morajo plačila za dobavljeno blago in opravljene storitve ter druga plačila prejemnikom nakazovati na njihove transakcijske račune, odprte pri izvajalcih plačilnega prometa.
(2) Ne glede na prvi odstavek tega člena se plačila za dobavljeno blago in opravljene storitve ter druga plačila ne nakazujejo na transakcijske račune, če gre za plačila v manjših zneskih ali če je na drugačen način zagotovljena evidenca o teh plačilih.
(3) Minister, pristojen za finance, podrobneje določi, v katerih primerih iz drugega odstavka tega člena se plačila za dobavljeno blago in opravljene storitve ter druga plačila ne nakazujejo na transakcijske račune.
68. člen
(obveznost izvajalcev plačilnega prometa)
(1) Izvajalci plačilnega prometa:
1. smejo odpirati transakcijske račune pravnih in fizičnih oseb le ob predložitvi davčne številke prosilca;
2. smejo izvršiti predložene plačilne naloge za plačilo davkov samo, če je na njih navedena davčna številka zavezanca za davek in drugi podatki, ki so v skladu z zakonom, ki ureja plačilni promet, potrebni za plačevanje in razporejanje javnofinančnih prihodkov;
3. morajo predložene plačilne naloge za plačilo davkov izvrševati isti dan, ko je bil sprejet nalog za plačilo, razen če je bil nalog za plačilo preklican ali je prenehal veljati.
(2) Izvajalci plačilnega prometa morajo davčnemu organu pošiljati podatke o transakcijskih računih oseb in o poslovanju preko transakcijskih računov. Minister, pristojen za finance, določi roke, vsebino in način pošiljanja teh podatkov.
69. člen
(elektronsko obdelovanje podatkov)
(1) Zavezanci za davek, ki elektronsko obdelujejo podatke, morajo na zahtevo davčnega organa zagotoviti:
1. izpis podatkov iz svojih elektronsko vodenih poslovnih knjig in evidenc v urejenih strukturiranih računalniških datotekah v standardni obliki, ki omogoča enostavno nadaljnje elektronsko obdelovanje podatkov;
2. dostop in vpogled v podatke v svojih elektronsko vodenih poslovnih knjigah in evidencah;
3. dostop in vpogled v programsko in strojno opremo ter baze podatkov, ki se uporabljajo v okviru sistema za elektronsko vodenje poslovnih knjig in evidenc, ter omogočiti preizkušanje ustreznosti elektronskih programov in elektronske obdelave podatkov.
(2) Zagotavljanje podatkov in dostopi po prvem odstavku tega člena morajo biti zagotovljeni na enega izmed naslednjih načinov:
1. na elektronskih medijih,
2. z uporabo sodobnih telekomunikacijskih storitev,
3. z neposrednim priklopom davčnega organa v sistem zavezanca za davek (lokalni priklop), ali
4. s posrednim priklopom davčnega organa v sistem zavezanca za davek preko telekomunikacijskih poti (oddaljen priklop).
(3) V primerih iz drugega odstavka tega člena je potrebno zagotoviti ustrezno stopnjo zaščite, varovanja zaupnosti in celovitosti podatkov.
(4) Zavezanec za davek, ki želi elektronsko obdelovati podatke za davčne namene, mora:
1. podatke, ki jih izdela ali prejme v elektronskem formatu, hraniti v elektronskem formatu in omogočiti dostop do njih v elektronskem formatu;
2. zagotoviti berljivost originalnih podatkov;
3. zagotoviti urejeno hranjenje podatkov za predpisano obdobje;
4. zagotoviti dostop do elektronsko vodenih poslovnih knjig in evidenc tudi, če so shranjene v elektronski obliki pri drugih osebah ali v drugi državi;
5. hraniti podatke v primerni obliki, ki omogoča inšpiciranje v razumnem času.
(5) Če zavezanec za davek pri svojem delu uporablja elektronsko poslovanje, mora zagotoviti avtentičnost izdanih dokumentov in izdajatelja ter celovitosti vsebine izdanih dokumentov.
(6) Zavezanec za davek mora davčnemu organu na njegovo zahtevo dati na razpolago dokumentacijo, iz katere je razviden popolni opis elektronskega sistema za vodenje poslovnih knjig in evidenc. Dokumentacija mora vsebovati predvsem opise:
1. elektronske rešitve (zasnova, zgradba in delovanje);
2. podsistemov in datotek (vsebina, struktura, relacije);
3. funkcionalnih postopkov v okviru elektronskih rešitev;
4. kontrol, ki zagotavljajo pravilno in zanesljivo delovanje elektronskih rešitev;
5. kontrol, ki preprečujejo nepooblaščeno dodajanje, spreminjanje ali brisanje hranjenih elektronskih zapisov.
(7) Vsaka sprememba elektronske rešitve (elektronskih programov, postopkov in datotek) mora biti dokumentirana v časovnem zaporedju nastanka spremembe, skupaj z vzrokom, vrsto, posledico in datumom spremembe.
IV. poglavje
Dajanje podatkov davčnemu organu za pobiranje davkov ter varovanje podatkov
1. podpoglavje
Dajanje podatkov davčnemu organu
70. člen
(obveznost dajanja podatkov)
(1) Osebe iz 61. člena tega zakona ter druge osebe, ki so z zakonom pooblaščene, da vzpostavijo, vodijo in vzdržujejo zbirke podatkov, registre ali druge evidence, morajo davčnemu organu dati na razpolago vse podatke, ki so potrebni za pobiranje davkov, ter omogočiti davčnemu organu vpogled v svojo dokumentacijo. Na razpolago morajo dati tudi vso dokumentacijo, ki jo vodijo in zbirke podatkov, ki jih vodijo v obliki registrov, evidenc ali zbirov podatkov, ne glede na to ali so z zakonom predpisane kot obvezne, in informacije, ki so pomembne pri odmeri davka, vključno s svojo davčno številko in davčnimi številkami drugih oseb, s katerimi morajo razpolagati v skladu s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju.
(2) Prvi odstavek tega člena se uporablja tudi za podatke, ki jih davčni organ pridobiva v skladu z veljavno mednarodno pogodbo, ki obvezuje Slovenijo, zakonom o obdavčenju ali tem zakonom.
(3) Davčni organ pridobiva podatke v skladu s prvim odstavkom tega člena:
1. avtomatično, če je tak način dajanja podatkov in vrsta zahtevanih podatkov določena s tem zakonom, zakonom, ki ureja davčno oziroma carinsko službo, in zakonom o obdavčenju, ali
2. na pisno zahtevo, če ni s tem zakonom drugače določeno.
71. člen
(zagotavljanje dokumentacije povezanih oseb)
Oseba iz 70. člena tega zakona mora davčnemu organu na njegovo zahtevo zagotoviti dokumentacijo, s katero razpolaga povezana oseba, določena z zakonom o obdavčenju, ki ni ustanovljena v Sloveniji ali ne prebiva v Sloveniji.
72. člen
(obveznost fizičnih oseb)
Fizične osebe morajo na zahtevo davčnega organa dati podatke in dokumentacijo, s katerimi razpolagajo, če imajo ti podatki ali dokumentacija vpliv na njihovo davčno obveznost ali davčno izvršbo oziroma davčno obveznost drugih zavezancev za davek ali na davčno izvršbo obveznosti pri teh zavezancih za davek. Fizične osebe morajo dokumentacijo, ki ima vpliv na njihovo davčno obveznost, hraniti najmanj pet let po poteku leta, na katerega se nanaša.
73. člen
(elektronski prenos podatkov)
V razmerjih med davčnim organom in zavezanci za davek, izvajalci plačilnega prometa, bankami ali hranilnicami lahko davčni organ na zahtevo s sklepom dovoli uporabo elektronskega prenosa podatkov, če ni z zakonom drugače določeno.
74. člen
(stroški dajanja podatkov)
Stroški dajanja podatkov in informacij ter predlaganja dokumentacije po tem zakonu se davčnemu organu ne zaračunajo.
2. podpoglavje
Varovanje podatkov
75. člen
(davčna tajnost)
Davčni organ mora kot zaupna varovati vsa dejstva, okoliščine, podatke (vključno s podatki, ki se štejejo za poslovno skrivnost, in podatki, ki se štejejo za zaupne po drugih predpisih), odločitve in druge dokumente, ki se nanašajo na posameznega zavezanca za davek (v nadaljnjem besedilu: davčna tajnost).
76. člen
(dolžnost varovanja davčne tajnosti)
Uradne in druge osebe davčnega organa, izvedenci, tolmači, zapisnikarji in druge osebe, ki sodelujejo ali so sodelovale pri pobiranju davkov, in vse druge osebe, ki so zaradi narave svojega dela prišle v stik s podatki, ki so davčna tajnost, teh podatkov ne smejo sporočiti tretjim osebam, razen v primerih, določenih z zakonom, niti jih same uporabljati ali omogočiti, da bi jih uporabljale tretje osebe.
77. člen
(ukrepi in postopki za varovanje davčne tajnosti pri davčnem organu)
(1) Vsak podatek oziroma vsak dokument ali zbirka podatkov, ki vsebuje podatke, ki so davčna tajnost, mora biti vidno označen kot tak.
(2) Dostop do podatkov, ki so davčna tajnost imajo vse zaposlene osebe davčnega organa, vendar le v obsegu, ki je potreben za opravljanje njihovih delovnih nalog. Dovoljenje za dostop pridobijo z začetkom delovnega razmerja in podpisom izjave, da so seznanjene s tem zakonom ter da se zavezujejo s podatki, ki so davčna tajnost, ravnati v skladu s tem zakonom. Nihče ne sme dobiti podatka, ki je davčna tajnost, prej in v večjem obsegu, kot je to potrebno za opravljanje njegovih delovnih nalog.
(3) Davčni organ mora vzpostaviti sistem postopkov in ukrepov varovanja podatkov, ki so davčna tajnost, ki onemogoča razkritje podatkov nepooblaščenim osebam. Sistem postopkov in ukrepov mora obsegati:
1. splošne varnostne ukrepe,
2. varovanje prostorov,
3. varovanje dokumentov in medijev, ki vsebujejo podatke, ki so davčna tajnost,
4. varovanje komunikacij, po katerih se prenašajo podatki, ki so davčna tajnost,
5. sistem označevanja,
6. varovanje opreme, s katero se obravnavajo podatki, ki so davčna tajnost,
7. kontrolo in evidentiranje dostopov do podatkov, ki so davčna tajnost, ter
8. kontrolo in evidentiranje pošiljanja in distribucije podatkov, ki so davčna tajnost.
(4) Minister, pristojen za finance, predpiše podrobnejše fizične, organizacijske in tehnične ukrepe ter postopke za varovanje podatkov, ki so davčna tajnost.
(5) Davčni organ mora vzpostaviti in voditi nadzor ter ažuren pregled nad razkritjem podatkov, ki so davčna tajnost, osebam izven davčnega organa. Iz pregleda mora biti razvidno, kdaj in komu izven davčnega organa so bili podatki, ki so davčna tajnost, razkriti.
78. člen
(splošno o razkritju podatkov)
(1) Davčni organ sme podatke, ki so davčna tajnost, razkriti tretjim osebam:
1. na podlagi pisnega soglasja davčnega zavezanca, ali
2. če je s tem zakonom tako določeno,
razen če mednarodna pogodba, ki obvezuje Slovenijo, ne določa drugače.
(2) Oseba davčnega organa sme podatke, ki so davčna tajnost in s katerimi razpolaga, razkriti drugi osebi istega davčnega organa samo, če druga oseba potrebuje navedene podatke v skladu s svojimi pooblastili za izvrševanje svojih delovnih nalog.
79. člen
(razkritje podatkov upravičeni osebi)
(1) Davčni organ sme razkriti naslednje podatke o zavezancu za davek v primerih, pod pogoji in na način, določen z zakonom o obdavčenju:
1. osebno ime, prebivališče in vrsto prebivališča (stalno ali začasno) ter davčno številko;
2. ime oziroma naziv osebe, ki ni fizična oseba, njen sedež in naslov ter davčno številko;
3. identifikacijsko številko za DDV; datum vpisa oziroma izbrisa zavezanosti za DDV;
4. identifikacijsko številko zavezanca za trošarine; datum vpisa oziroma izbrisa zavezanosti za trošarine.
(2) Oseba, ki dokaže, da je stranka ali udeležena v upravnem postopku ali postopku pred sodiščem, je upravičena, da ji davčni organ razkrije, poleg podatkov iz 1. in 2. točke prvega odstavka tega člena, tudi naslednje podatke o zavezancu za davek:
1. podatke o znesku neplačanih davkov in o znesku preveč plačanih davkov ter podatke o odloženem in obročnem plačilu davkov;
2. podatek o tem ali je zavezanec za davek predložil davčno napoved oziroma obračun davka, ali ne.
(3) Davčni organ na podlagi obrazloženega zahtevka osebe iz drugega odstavka tega člena razkrije podatke iz drugega odstavka tega člena brez soglasja oziroma brez predhodnega obvestila zavezancu za davek, na katerega se nanaša zahtevek.
80. člen
(razkritje podatkov državnim in drugim organom)
(1) Davčni organi si medsebojno avtomatsko ali na zahtevo razkrijejo podatke, ki jih pridobivajo po tem zakonu, zakonu o obdavčenju ali mednarodnih pogodbah, ki obvezujejo Slovenijo, ki so davčna tajnost in jih potrebujejo za izvajanje svojih nalog v zvezi z davki, za pobiranje katerih so pooblaščeni z zakonom.
(2) Davčni organ sme razkriti podatke o posameznem davčnem zavezancu Državnemu zboru in delovnim telesom Državnega zbora, Ustavnemu sodišču, Računskemu sodišču in Varuhu človekovih pravic, če je razkritje potrebno za izvajanje z zakonom predpisanih pristojnosti teh organov in institucij.
(3) Davčni organ sme razkriti podatke o posameznem davčnem zavezancu policiji, državnemu tožilstvu, državnemu pravobranilstvu in sodišču, če ti organi potrebujejo zahtevane podatke v postopkih, ki jih ti vodijo v okviru svojih pristojnosti.
(4) Davčni organ sme razkriti podatke o posameznem davčnem zavezancu Uradu za preprečevanje pranja denarja, če gre za preprečitev in odkritje pranja denarja ali kaznivih dejanj v zvezi s pranjem denarja.
(5) Davčni organ sme razkriti podatke o posameznem davčnem zavezancu Slovenski obveščevalno-varnostni službi, če so ti podatki potrebni za izvajanje nalog, določenih z zakonom, ki ureja Slovensko obveščevalno-varnostno službo.
(6) Davčni organ sme razkriti podatke o posameznem davčnem zavezancu Obveščevalno varnostni službi Ministrstva za obrambo, če so ti podatki potrebni za izvajanje nalog, določenih z zakonom, ki ureja pristojnosti Obveščevalno-varnostne službe Ministrstva za obrambo.
(7) Davčni organ sme samoupravni lokalni skupnosti o posameznem davčnem zavezancu razkriti podatke, ki se nanašajo na davke, ki pripadajo samoupravni lokalni skupnosti, na davke, ki jih v skladu z zakonom o obdavčenju predpišejo lokalne samoupravne skupnosti, oziroma podatke, ki so potrebni za uvedbo in odmero samoprispevka.
(8) Davčni organ sme Jamstvenemu in preživninskemu skladu Republike Slovenije razkriti podatke o posameznem davčnem zavezancu, ki jih sklad potrebuje pri odločanju o pravici do nadomestila preživnine in podatke, potrebne za izterjavo izplačanih nadomestil s pripadajočimi obrestmi in stroški.
(9) Podatki, ki so davčna tajnost, se smejo razkriti samo na podlagi obrazloženega pisnega zahtevka predstojnika ali z njegove strani pooblaščene osebe oziroma osebe, ki samostojno vodi postopek. Iz obrazložitve zahtevka mora biti jasno razviden namen, zaradi katerega se zahtevajo podatki.
81. člen
(razkritje podatkov ministrstvu, pristojnemu za finance, ministrstvu, pristojnemu za delo, družino in socialne zadeve in organu, pristojnemu za državno statistiko)
(1) Davčni organ sme razkriti podatke o posameznem zavezancu za davek, ki se štejejo kot davčna tajnost:
1. ministrstvu, pristojnemu za finance, za potrebe simulacij finančnih in drugih učinkov sistemskih sprememb na področju carinske, davčne in druge zakonodaje, za pripravo analiz carinskega in davčnega sistema, za oceno prihodkov v sistemu javnih financ v Sloveniji (državni proračun, proračuni samoupravnih lokalnih skupnosti, finančni načrt zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in finančni načrt zavoda za zdravstveno zavarovanje), za načrtovanje ukrepov, s katerimi se zagotavlja pobiranje davkov, in za izvajanje nadzora nad zakonitostjo ravnanja davčnih organov;
2. ministrstvu, pristojnemu za delo, družino in socialne zadeve, za potrebe izvrševanja nalog, določenih z zakonom;
3. organu, pristojnemu za državno statistiko, za izvajanje nacionalnega programa statističnih raziskovanj v skladu z zakonom.
(2) Podatki iz prvega odstavka tega člena se smejo razkriti samo na podlagi obrazloženega pisnega zahtevka predstojnika organa ali z njegove strani pooblaščene osebe.
82. člen
(razkritje podatkov pristojnim organom za izvajanje obveznega socialnega zavarovanja in socialnega varstva)
(1) Davčni organ sme razkriti podatke o posameznem davčnem zavezancu, ki so davčna tajnost:
1. Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije,
2. Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije,
3. Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje in centrom za socialno delo.
(2) Podatki iz prvega odstavka tega člena se razkrijejo samo na podlagi pisnega obrazloženega zahtevka predstojnika organa ali z njegove strani pooblaščene osebe. Razkrijejo se lahko samo podatki, potrebni za izvrševanje nalog organa, določenih z zakonom.
(3) Ne glede na prvi stavek drugega odstavka tega člena se podatki iz drugega odstavka tega člena lahko dajo na razpolago avtomatsko, če je tako določeno z zakonom, ki ureja področja iz prvega odstavka tega člena.
83. člen
(razkritje podatkov organu, pristojnemu za zagotavljanje obveznih rezerv nafte in njenih derivatov)
(1) Davčni organ sme ministrstvu, pristojnemu za preskrbo, oziroma javnemu gospodarskemu zavodu za obvezne rezerve nafte in njenih derivatov razkriti podatke o posameznem davčnem zavezancu, ki jih ministrstvo oziroma zavod potrebuje za nadzor drugih podatkov, ki mu jih morajo zavezanci pošiljati v skladu z zakonom.
(2) Podatki iz prvega odstavka tega člena se lahko dajo na razpolago samo na podlagi pisnega obrazloženega zahtevka ministra oziroma direktorja zavoda ali z njegove strani pooblaščene osebe.
84. člen
(razkritje podatkov organu ali nosilcu javnih pooblastil za račun katerega se izterjuje davek in zbornicam z obveznim članstvom)
(1) Če davčni organ na podlagi zakona izterjuje davke, za pobiranje katerih so pristojni upravni in drugi državni organi, organi lokalnih skupnosti ali nosilci javnih pooblastil, se na podlagi pisnega zahtevka predstojnika podatki o posameznem davčnem zavezancu, ki se štejejo za davčno tajnost in se nanašajo na izterjavo tega davka, razkrijejo tistemu organu ali nosilcu javnih pooblastil, za račun katerega se izterjuje davek.
(2) Davčni organ sme razkriti podatke o posameznem davčnem zavezancu zbornicam z obveznim članstvom v zvezi s postopkom pobiranja njihovih članskih prispevkov.
85. člen
(razkritje podatkov organom drugih držav na podlagi mednarodnih pogodb)
Davčni organ sme razkriti podatke, ki so davčna tajnost:
1. organom Evropske unije in organom držav članic EU, pristojnim za izmenjavo podatkov ali pomoč pri pobiranju davkov, v skladu s postopkom, predpisanim s predpisi Evropske skupnosti ali tem zakonom;
2. pooblaščenim organom tujih držav, če je tako določeno z mednarodno pogodbo o izogibanju dvojnega obdavčevanja, ki obvezuje Slovenijo;
3. če je tako določeno v drugih mednarodnih pogodbah, ki obvezujejo Slovenijo.
86. člen
(razkritje podatkov zaradi izvršbe)
Davčni organ sme razkriti podatke o posameznem zavezancu za davek, ki so davčna tajnost, v postopku davčne izvršbe. Razkriti se smejo samo podatki, ki so potrebni, da se davčna izvršba lahko opravi.
87. člen
(razkritje podatkov pogodbenim obdelovalcem)
Davčni organ sme razkriti podatke, ki so davčna tajnost, fizični ali pravni osebi, ki kot pogodbeni obdelovalec teh podatkov, v imenu in za račun davčnega organa, obdeluje podatke, ki so davčna tajnost.
88. člen
(stroški)
Davčni organ stroškov pošiljanja oziroma zagotavljanja podatkov upravičenim osebam v skladu s tem podpoglavjem ne zaračuna.
89. člen
(ravnanje s podatki, ki se štejejo za davčno tajnost, pridobljenimi iz evidenc in registrov davčnih organov)
(1) Osebe, ki so jim bili na podlagi 80. do 87. člena tega zakona razkriti podatki, ki so davčna tajnost, smejo te podatke uporabiti samo za namene, za katere so jim bili dani.
(2) Osebe iz prvega odstavka tega člena podatkov, ki so davčna tajnost in so jim bili razkriti, ne smejo razkriti tretjim osebam. Navedeni podatki se smejo razkriti na sodnih obravnavah in v sodnih odločbah.
(3) Osebe iz prvega odstavka tega člena morajo zagotavljati enake ukrepe in postopke za varovanje podatkov, ki so davčna tajnost, kot so določeni v 77. členu tega zakona za davčni organ.
(4) Osebe iz prvega odstavka tega člena hranijo podatke, ki so davčna tajnost, do konca postopkov, ki jih vodijo, če ni z zakonom drugače določeno.
(5) Ko prenehajo razlogi za hranjenje podatkov iz četrtega odstavka tega člena, se podatki uradno uničijo in se o tem obvesti davčni organ.
(6) Če se pridobljeni podatki uporabijo za izdajo drugih dokumentov, so jih te osebe dolžne varovati kot davčno tajnost v rokih, ki so za hrambo teh dokumentov določeni z zakonom, ki ureja določeno področje. Po tem roku se podatki uničijo ali hranijo v skladu s predpisi, ki urejajo arhivsko gradivo in arhive.
DRUGI DEL
DAVČNI POSTOPEK
I. poglavje
Začetek davčnega postopka
90. člen
(začetek davčnega postopka)
(1) Davčni postopek začne davčni organ po uradni dolžnosti ali na zahtevo stranke.
(2) Davčni postopek se začne po uradni dolžnosti, ko davčni organ prejme davčno napoved, carinsko deklaracijo ali drug dokument, ali ko davčni organ opravi kakršno koli procesno dejanje z namenom uvedbe davčnega postopka.
(3) V davčnih zadevah, v katerih je po tem zakonu ali zakonu o obdavčenju za začetek postopka potrebna zahteva stranke, sme davčni organ začeti in voditi postopek samo, če je taka zahteva podana.
(4) Davčni postopek na zahtevo stranke se začne z dnem vložitve zahteve stranke, razen če davčni organ zahtevo zavrže.
II. poglavje
Stvarna in krajevna pristojnost
91. člen
(stvarna pristojnost)
(1) Za odločanje v davčnem postopku na prvi stopnji sta stvarno pristojni Davčna uprava Republike Slovenije ter Carinska uprava Republike Slovenije.
(2) Za odločanje na drugi stopnji je v zadevah iz prvega odstavka tega člena stvarno pristojno Ministrstvo za finance.
(3) Stvarna pristojnost drugih organov, ki postopajo po tem zakonu, je predpisana s posebnim zakonom.
(4) Za odločanje v postopkih izvajanja mednarodnih pogodb o izogibanju dvojnega obdavčevanja, ki obvezujejo Slovenijo, je stvarno pristojno Ministrstvo za finance, v postopkih izvajanja drugih mednarodnih pogodb, ki obvezujejo Slovenijo, pa organ, ki je določen z mednarodno pogodbo ali aktom o ratifikaciji.
(5) Stvarna pristojnost tujih davčnih organov je določena z mednarodno pogodbo, ki jo je Slovenija uveljavila z zakonom.
92. člen
(krajevna pristojnost)
Če ni s tem zakonom, zakonom o obdavčenju ali zakonom, ki ureja področje davčne službe, drugače določeno, je za odločanje v davčnem postopku na prvi stopnji, v primerih, ko je stvarno pristojna Davčna uprava Republike Slovenije, pristojen davčni urad, pri katerem je zavezanec za davek vpisan v davčni register ali na območju katerega je nastala oziroma bi lahko nastala davčna obveznost. Če pristojnega davčnega urada ni mogoče določiti v skladu s prvim stavkom, pristojni davčni urad določi Generalni davčni urad.
III. poglavje
Stroški postopka
93. člen
(stroški postopka)
(1) Vsako stranko bremenijo stroški, ki jih ima zaradi davčnega postopka, kot so: stroški za prihod, zamuda časa in izgubljeni zaslužek ter izdatki za upravne takse ter za pravno zastopanje in strokovno pomoč.
(2) Stroški davčnega organa, kot so: potni stroški uradnih oseb, izdatki za priče, izvedence, tolmače, ogled, oglase, obrazce in podobno, ki nastanejo v postopku, začetem po uradni dolžnosti, bremenijo davčni organ, ki je začel davčni postopek.
(3) Ne glede na prvi in drugi odstavek tega člena gredo stroški, nastali od vložitve pravnega sredstva, v breme stranke, če se je postopek končal za stranko neugodno, ali če se izkaže, da ga je ta povzročila s svojim protipravnim ravnanjem. Če se je postopek v zvezi s pravnim sredstvom za stranko končal ugodno, gredo stroški v breme davčnega organa, razen osebnih stroškov stranke (stroški za njen prihod, izguba zaslužka in izguba časa) in stroškov pooblaščencev ter strokovnih pomočnikov, razen če je določitev pooblaščenca in strokovnega pomočnika predpisana s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju.
(4) Ne glede na prvi do tretji odstavek tega člena plača stroške postopka v vsakem primeru udeleženec v postopku, če jih je povzročil po svoji krivdi.
IV. poglavje
Ustna obravnava
94. člen
(ustna obravnava)
(1) Pri ustni obravnavi je javnost izključena.
(2) Izključitev javnosti ne velja za stranke, zakonite zastopnike, njihove pooblaščence, strokovne pomočnike, izvedence in tolmače.
V. poglavje
Dokazovanje
95. člen
(dokazno breme)
(1) Davčni zavezanec mora za svoje trditve v davčnem postopku predložiti dokaze.
(2) Davčni organ mora dokazati dejstva, na podlagi katerih davčna obveznost nastane ali ne nastane oziroma se poveča ali zmanjša.
(3) Če ta zakon ne določa drugače, mora zavezanec za davek dokazati svoje trditve, na podlagi katerih davčna obveznost ne nastane oziroma se zmanjša.
96. člen
(dokazila)
Če ta zakon ali zakon o obdavčenju ne določa drugače, dokazuje zavezanec za davek svoje trditve v davčnem postopku praviloma s pisno dokumentacijo ter poslovnimi knjigami in evidencami, ki jih vodi v skladu s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju, lahko pa predlaga tudi izvedbo dokazov z drugimi dokaznimi sredstvi.
97. člen
(rok za predložitev dokazov)
Zavezanec za davek mora predložiti dokaze v roku, ki ga določi davčni organ s sklepom o začetku postopka davčnega nadzora oziroma s sklepom, ki ga izda v postopku davčnega nadzora.
VI. poglavje
Davčni nadzor
98. člen
(davčni nadzor)
(1) Davčni nadzor obsega nadzor nad izvajanjem oziroma spoštovanjem zakonov o obdavčenju in tega zakona.
(2) Za vprašanja v zvezi z davčnim inšpekcijskim nadzorom, ki niso urejena s tem zakonom ali zakonom, ki ureja carinsko oziroma davčno službo, se uporabljajo določbe zakona, ki ureja inšpekcijski nadzor.
99. člen
(nadzor obračunov davka pri davčnem organu)
(1) Nadzor obračunov davka pri davčnem organu se opravlja v prostorih pristojnega davčnega organa.
(2) Nadzor obračunov davka pri davčnem organu obsega:
1. preverjanje popolnosti, pravočasnosti, formalne, logične in računske pravilnosti obračunov davka ter zahtevkov za vračilo davka na podlagi obračunov davka,
2. primerjanje podatkov v obračunih davka s podatki iz drugih virov, ki so znani davčnemu organu,
3. primerjanje podatkov v obračunih davka z listinami in podatki v poslovnih knjigah in drugih evidencah zavezanca za davek, ki se vodijo v skladu s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju.
(3) Če iz ugotovitev nadzora iz 1. oziroma 2. točke drugega odstavka tega člena izhajajo nepravilnosti ali možne podlage za spremembe davka oziroma če je obračun davka nepopoln, se s pisnim vabilom ali po telefonu povabi zavezanca za davek, da predloži pojasnila oziroma dokazila v zvezi z zadevo oziroma se ga povabi v prostore davčnega organa.
(4) Nadzor po 3. točki drugega odstavka tega člena se opravi le na podlagi pisnega sklepa o začetku nadzora.
(5) Zavezanec za davek mora na zahtevo pri nadzoru po 3. točki drugega odstavka tega člena predložiti dokumentacijo ter dajati pojasnila v zvezi s predmetom nadzora.
(6) O nadzoru, ki se opravi na podlagi 3. točke drugega odstavka tega člena, se sestavi zapisnik. Zapisnik se vroči zavezancu za davek.
(7) Preden se zapisnik iz šestega odstavka tega člena sklene, se zavezanca za davek s pisnim vabilom povabi na razgovor in se ga na razgovoru seznani z ugotovitvami, zavezanec za davek pa lahko poda v zvezi z ugotovitvami pripombe. O pravici do pripomb se mora zavezanca za davek poučiti in to ugotoviti v zapisniku.
(8) Ne glede na določbe sedmega odstavka tega člena ima zavezanec za davek pravico podati pripombe na zapisnik še v desetih dneh po vročitvi zapisnika iz sedmega odstavka tega člena. O pravici do pripomb po tem odstavku se mora zavezanca za davek poučiti in to ugotoviti v zapisniku.
(9) Na podlagi ugotovitev nadzora iz 3. točke drugega odstavka tega člena, s katerimi se spreminja davek, ki ga je zavezanec za davek izračunal v obračunu davka, pristojni davčni organ odmeri davek z odločbo.
(10) Če pri nadzoru po drugem odstavku tega člena ni ugotovljenih nepravilnosti, se o tem naredi uradni zaznamek na obračunu davka, če gre za nadzor po 1. oziroma 2. točki drugega odstavka tega člena, oziroma s sklepom zaključi postopek, če gre za nadzor po 3. točki drugega odstavka tega člena.
(11) Glede nadaljevanja postopka na podlagi prejetih pripomb zavezanca za davek na zapisnik v zvezi z nadzorom po 3. točki drugega odstavka tega člena, se smiselno uporabljajo določbe tega zakona, ki urejajo zapisnik o davčnem inšpekcijskem nadzoru.
(12) Nadzor iz 3. točke drugega odstavka tega člena se lahko opravi le za zavezance za davek, ki so male gospodarske družbe ali samostojni podjetniki posamezniki, oziroma so zavezanci, ki na podlagi predpisov, ki urejajo njihovo ustanavljanje ali delovanje, niso zavezani k reviziji letnih poročil.
100. člen
(obseg davčnega inšpekcijskega nadzora)
(1) Davčni inšpekcijski nadzor je lahko celostni ali delni inšpekcijski nadzor.
(2) Celostni davčni inšpekcijski nadzor obsega preverjanje vseh dejstev in dokazov, pomembnih za obdavčenje zavezanca za davek.
(3) Delni davčni inšpekcijski nadzor obsega posamezna področja poslovanja oziroma je omejen na enega ali več davkov oziroma eno ali več davčnih obdobij.
(4) Davčni inšpekcijski nadzor pri zavezancu za davek, ki samostojno opravlja dejavnost, se lahko nanaša tudi na dejstva, ki niso v zvezi z opravljanjem dejavnosti in so pomembna za obdavčenje zavezanca za davek.
(5) Davčni inšpekcijski nadzor pri pravnih osebah lahko vključuje tudi razmerja med lastniki pravnih oseb in pravnimi osebami oziroma člani pravnih oseb in pravnimi osebami.
101. člen
(časovno obdobje davčnega inšpekcijskega nadzora)
(1) Davčni inšpekcijski nadzor je dopusten do zastaranja pravice do odmere davka.
(2) Pri velikih gospodarskih družbah se davčni inšpekcijski nadzor vedno nadaljuje od zadnjega davčnega obdobja, za katerega je bil opravljen predhodni davčni inšpekcijski nadzor; enako velja za pravne osebe, ki se obdavčujejo v skupini.
(3) Pri pravnih osebah, ki niso velike gospodarske družbe, in pri fizičnih osebah, ki opravljajo neodvisno samostojno dejavnost, obsega davčni inšpekcijski nadzor največ tri predhodna davčna obdobja, če gre za davčno obdobje, ki je enako koledarskemu oziroma poslovnemu letu, oziroma največ 36 mesecev, če gre za davčno obdobje, ki ni enako koledarskemu oziroma poslovnemu letu. Davčni inšpekcijski nadzor se lahko razširi tudi na predhodna obdobja, če:
1. se ocenjuje, da bo prišlo do znatnih sprememb v znesku davčne obveznosti;
2. obstaja sum zmanjšanja davčne obveznosti zaradi utaje davkov.
102. člen
(načelo izbire za davčni inšpekcijski nadzor)
(1) Davčni organ izbere zavezance za davek za davčni inšpekcijski nadzor samostojno po objektivnih kriterijih.
(2) Davčni zavezanec nima pravice zahtevati določenega načina izbire.
(3) Izbor zavezancev za davek temelji na letnem načrtu, ki se pripravi glede na kriterije po velikosti in statusu zavezancev za davek in temelji na statističnih metodah in naključnem izboru.
(4) Ne glede na tretji odstavek tega člena se v letni načrt lahko vključijo tudi inšpekcijski pregledi pri zavezancih za davek na predlog pristojnega državnega organa na podlagi ugotovitev iz njegovega delovnega področja ali če to narekujejo ugotovitve v postopku davčnega nadzora.
103. člen
(začetek davčnega inšpekcijskega nadzora)
(1) Davčni inšpekcijski nadzor se začne z dnem izdaje pisnega sklepa o začetku davčnega inšpekcijskega nadzora.
(2) Sklep iz prvega odstavka tega člena mora vsebovati:
1. navedbo pristojnega davčnega organa, številko in datum izdaje sklepa;
2. osebno ime in naslov oziroma firmo in sedež zavezanca za davek, pri katerem bo opravljen davčni inšpekcijski nadzor;
3. pravno podlago za davčni inšpekcijski nadzor;
4. obdobje obdavčenja, na katerega se davčni inšpekcijski nadzor nanaša;
5. vrste davkov, ki so predmet davčnega inšpekcijskega nadzora;
6. osebno ime pooblaščene osebe, ki bo opravila davčni inšpekcijski nadzor;
7. pouk o pravici sodelovanja zavezanca za davek pri davčnem inšpekcijskem nadzoru;
8. pouk o pravnih posledicah oviranja inšpekcijskega nadzora;
9. pouk o pravnem sredstvu.
(3) Sklep o začetku davčnega inšpekcijskega nadzora vroči pooblaščena oseba na kraju samem.
104. člen
(predstavitev pooblaščene osebe ob začetku davčnega inšpekcijskega nadzora)
(1) Pred začetkom davčnega inšpekcijskega nadzora se mora pooblaščena oseba izkazati s službeno izkaznico in značko.
(2) Kraj, datum in uro začetka davčnega inšpekcijskega nadzora mora pooblaščena oseba vnesti v zapisnik o davčnem inšpekcijskem nadzoru.
105. člen
(kraj in čas davčnega inšpekcijskega nadzora)
(1) Davčni inšpekcijski nadzor se opravlja v poslovnih prostorih zavezanca za davek, ki opravlja dejavnost, lahko pa tudi v poslovnih prostorih, kjer se zanj vodijo oziroma hranijo poslovne knjige in druge evidence, če se te ne vodijo oziroma hranijo pri njem. Za ta namen mora dati zavezanec za davek na razpolago primeren delovni prostor in potrebne pripomočke.
(2) Če poslovni prostor ni primeren za opravljanje davčnega inšpekcijskega nadzora, ali če obstajajo drugi razlogi, kot primeroma narava dejavnosti zavezanca za davek, se inšpekcijski nadzor lahko na predlog davčnega zavezanca ali po odločitvi davčnega organa, opravlja v prostorih davčnega organa.
(3) Davčni inšpekcijski nadzor se ne opravlja v stanovanjskih prostorih, ki jih zavezanec za davek ni določil kot svoj sedež ali poslovni prostor.
(4) Če zavezanec za davek, njegov zastopnik ali pooblaščenec ali zaposleni pri zavezancu za davek ovira pooblaščeno osebo pri pregledu, lahko pooblaščena oseba zahteva, da se le-ta odstrani.
(5) Če pooblaščena oseba pri opravljanju nalog davčnega inšpekcijskega nadzora naleti na fizični odpor ali če tak odpor pričakuje, lahko zahteva pomoč policije.
(6) Policisti nudijo pomoč pooblaščenim osebam skladno z določbami zakona, ki ureja policijo.
(7) Davčni inšpekcijski nadzor se opravlja v običajnem delovnem času. Davčni inšpekcijski nadzor se lahko opravlja tudi izven običajnega delovnega časa, če:
1. zavezanec za davek na to pristane ali
2. je to nujno potrebno zaradi namena davčnega inšpekcijskega nadzora.
106. člen
(načela davčnega inšpekcijskega nadzora)
(1) Davčni inšpekcijski nadzor se opravlja tako v korist kot v breme zavezanca za davek.
(2) Davčni inšpekcijski nadzor se mora nanašati predvsem na tista dejstva in okoliščine, ki lahko vplivajo na povečanje ali zmanjšanje davčne obveznosti, ali, ki vplivajo na prenos davčne obveznosti med davčnimi obdobji.
107. člen
(obveznost sodelovanja zavezanca za davek v davčnem inšpekcijskem nadzoru in pristojnosti pooblaščene osebe)
(1) Zavezanec za davek mora sodelovati pri ugotavljanju dejanskega stanja, ki je pomembno za obdavčenje. Posebej je dolžan dajati podatke, predložiti poslovne knjige in evidence, poslovno dokumentacijo in druge dokumente na kraju opravljanja davčnega inšpekcijskega nadzora in dajati pojasnila, ki so potrebna za njihovo razumevanje.
(2) Da bi pooblaščena oseba pri opravljanju davčnega inšpekcijskega nadzora lahko ugotovila višino davčne obveznosti, ima pravico pregledati poslovne prostore in druge prostore, ki se uporabljajo za opravljanje dejavnosti ali pridobivanje dohodkov, naprave, blago, stvari, predmete, poslovne knjige, pogodbe, listine in druge dokumente, ki omogočajo vpogled v poslovanje davčnega zavezanca. Za poslovne prostore se štejejo tudi stanovanjski prostori, ki jih je zavezanec za davek določil kot svoj sedež oziroma kot poslovni prostor, kjer se opravlja dejavnost.
(3) Pooblaščena oseba ima pravico stopiti na vsa zemljišča in v vse poslovne prostore zavezanca za davek in si jih ogledati. Zavezancu za davek ali njegovemu zastopniku je potrebno omogočiti, da je prisoten pri ogledu.
(4) Pooblaščena oseba ima pravico pregledati listine, ki dokazujejo pravni status davčnega zavezanca ter druge listine in dokumente, s katerimi se ugotavlja istovetnost oseb pri davčnem inšpekcijskem pregledu.
(5) Pooblaščena oseba lahko pri davčnem inšpekcijskem nadzoru ugotavlja tudi podatke o številu, dohodkih in pogodbah zaposlenih ter jih primerja s prijavljenimi podatki.
(6) Na začetku davčnega inšpekcijskega nadzora je potrebno zavezanca za davek opozoriti, da lahko imenuje osebo za dajanje podatkov in pojasnil. Če pooblaščena oseba oceni, da davčni zavezanec ali oseba iz prvega stavka tega odstavka ne dajeta zadostnih podatkov in pojasnil, lahko zahteva podatke od drugih zaposlenih ali od tretjih oseb; pred tem pozove zavezanca za davek, da imenuje dodatne osebe za dajanje podatkov in obvestil.
(7) Zavezanec za davek in oseba za dajanje obvestil in podatkov iz šestega odstavka tega člena ne moreta zahtevati, da je prošnja za podatke in pojasnila dana pisno.
(8) Pooblaščena oseba ima pravico največ za 90 dni zaseči listine, predmete, vzorce in drugo blago, če je to potrebno za zavarovanje dokazov, za natančno ugotovitev nepravilnosti, ali če zavezanec za davek to uporablja za kršitve, oziroma če je bilo to pridobljeno s kršitvami davčnih predpisov. V tem primeru ima tudi pravico za največ tri dni prepovedati opravljati dejavnost.
(9) Ne glede na določbe osmega odstavka tega člena lahko pooblaščena oseba za potrebe davčnega nadzora odvzame vzorce blaga, ki se pri pregledu ali analizi uničijo ali poškodujejo, v količini, kot je nujno potrebna za pregled oziroma analizo. V tem primeru stroški uničenih oziroma poškodovanih vzorcev bremenijo zavezanca za davek. Pogoje in način odvzema vzorcev v skladu s tem členom določi minister, pristojen za finance.
(10) Zavezanec za davek lahko zahteva, da se mu vrnejo zaseženi predmeti iz devetega odstavka tega člena pred rokom, če izkaže, da jih nujno potrebuje pri poslovanju.
(11) Davčni organ o vrnitvi predmetov iz desetega odstavka tega člena takoj odloči s sklepom.
108. člen
(pravica zavezanca za davek do informacij)
(1) Pooblaščena oseba, ki izvršuje davčni inšpekcijski nadzor, mora zavezanca za davek pred pričetkom davčnega inšpekcijskega nadzora poučiti o pravici zavezanca za davek, da je prisoten pri davčnem inšpekcijskem nadzoru in da je tekoče obveščen o pomembnih dejstvih in dokazih v inšpekcijskem nadzoru, ter med postopkom, razen če to onemogoča potek ali namen davčnega inšpekcijskega nadzora, obveščati davčnega zavezanca o pomembnih dejstvih in dokazih in vse to navesti v zapisnik.
(2) Pred sestavo zapisnika mora pooblaščena oseba, ki opravlja davčni inšpekcijski nadzor, o rezultatu davčnega inšpekcijskega nadzora opraviti sklepni pogovor z zavezancem za davek, v katerem mora zavezanca za davek opozoriti na sporna dejstva, ki vplivajo na obdavčenje, na pravne posledice ugotovitev davčnega inšpekcijskega nadzora in na davčne učinke teh ugotovitev. Zavezanec za davek mora biti na sklepni pogovor povabljen z dopisom.
(3) Sklepni pogovor ni potreben, če:
1. rezultat davčnega inšpekcijskega nadzora ne zahteva spremembe obdavčenja, ali
2. se mu zavezanec za davek odpove ali se mu izogiba.
109. člen
(uporaba podatkov iz zapisnikov o davčnem inšpekcijskem nadzoru)
Če se pri davčnem inšpekcijskem nadzoru ugotovijo dejstva in dokazi, ki so pomembni za obdavčenje drugih oseb, se ta dejstva pošljejo pristojnemu davčnemu organu.
110. člen
(zapisnik)
(1) Zapisnik o davčnem inšpekcijskem nadzoru se sestavi in vroči zavezancu za davek najpozneje v desetih dneh po končanem pregledu. Zavezanec za davek lahko poda nanj pripombe v desetih dneh po vročitvi zapisnika. Rok za pripombe se na utemeljeno pisno zahtevo zavezanca za davek lahko s sklepom podaljša praviloma največ za dodatnih deset dni.
(2) Pisno zahtevo za podaljšanje roka za pripombe iz prvega odstavka tega člena mora zavezanec za davek vložiti pred iztekom roka.
(3) Če zavezanec za davek v pripombah navaja nova ali dodatna dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo, davčni organ sestavi dodatni zapisnik v 30 dneh po prejemu pripomb. Glede vročanja in vlaganja pripomb na dodatni zapisnik se uporablja prvi do tretji odstavek tega člena.
(4) Davčni organ pripombe na zapisnik preveri in o tem sestavi dopolnilni zapisnik v 30 dneh po prejemu pripomb. Pripombe k dopolnilnemu zapisniku niso dopustne.
(5) Dopolnilni zapisnik iz četrtega odstavka tega člena je javna listina, razen v delu, kjer pripombe zavezanca za davek niso upoštevane.
VII. poglavje
Posebne določbe o odmeri davka
111. člen
(odmera davka na podlagi davčne napovedi)
(1) Davčni organ mora pred izdajo odmerne odločbe po vestni in skrbni presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki imajo pomen za odmerno odločbo ter omogočiti strankam, da zavarujejo in uveljavijo svoje pravice in interese.
(2) Davčni organ lahko izda odmerno odločbo brez posebnega ugotovitvenega postopka, če spozna, da so podatki iz davčne napovedi popolni in pravilni ali če sam ima ali lahko zbere uradne podatke, ki so potrebni za odločbo tako, da ni potrebno zaslišanja stranke zaradi zavarovanja njenih pravic in interesov.
112. člen
(odmera davka na podlagi ugotovitev carinskega ali trošarinskega nadzora blaga)
(1) Če pristojni organ pri opravljanju carinskega ali trošarinskega nadzora blaga, ki ga izvaja v skladu z zakonom, ki ureja carinsko službo, ugotovi, da dejansko stanje blaga, v zvezi s katerim je nastala ali bi lahko nastala davčna obveznost v skladu z zakonom o obdavčenju, ni skladno s stanjem, ki ga davčni zavezanec prikazuje v svoji dokumentaciji, in je zato nastala oziroma se je spremenila davčna obveznost, sestavi o ugotovljenih neskladjih zapisnik.
(2) Za zapisnik iz prvega odstavka tega člena se smiselno upoštevajo določbe sedmega in osmega odstavka 99. člena tega zakona.
(3) Na podlagi ugotovitev iz prvega odstavka tega člena, pristojni davčni organ odmeri davek z odločbo.
113. člen
(odmera davka v posebnih primerih)
(1) Če davčni organ ugotovi, da podatki, ki jih je bil davčni zavezanec dolžan predložiti na ustrezen način na podlagi zakona o obdavčenju in tega zakona, ne ustrezajo dejanskemu stanju ali jih davčni zavezanec ni predložil na ustrezen način, pa bi jih moral, ugotovi predmet obdavčitve s cenitvijo in na tej podlagi odmeri davek, pod pogoji in na način, določen s tem členom. Cenitev je ugotovitveni postopek, v katerem se ugotavljajo dejstva, ki omogočajo davčnemu organu, da določi verjetno davčno osnovo.
(2) Če je davčnemu organu poznan del prihodkov ali del odhodkov, se verjetna davčna osnova lahko določi na podlagi uradnih podatkov in podatkov, ki jih davčni organ zbere v ugotovitvenem postopku v zvezi z zavezancem, njegovimi družinskimi člani in povezanimi osebami, kot so podatki o številu zaposlenih, izplačanih plačah in drugih dohodkih iz zaposlitve, prihodkih in odhodkih, opravljenih dobavah, nabavah in storitvah, vrednosti premoženja in drugih zunanjih znakih posedovanja premoženja, proizvodnih kapacitetah oziroma opremljenosti ter lokaciji poslovnih in stanovanjskih prostorov, številu najemnikov ter obdobju oddajanja v najem.
(3) Če davčni organ nima na razpolago podatkov iz drugega odstavka tega člena, oceni davčno osnovo z uporabo podatkov iz drugega odstavka tega člena pri davčnih zavezancih, ki so v istem davčnem obdobju in v podobnih okoliščinah opravljali enako ali podobno dejavnost oziroma opravljali enake ali podobne dobave in storitve oziroma dosegali primerljive vrste dohodkov. V tem primeru davčni organ odmeri davek za davčno obdobje kot je določeno z zakonom o obdavčenju od ocenjene davčne osnove.
(4) Če davčni organ ugotovi, da davčni zavezanec-fizična oseba razpolaga s sredstvi za privatno potrošnjo, vključno s premoženjem, ki znatno presegajo dohodke, ki jih je davčni zavezanec napovedal, ali če je davčni organ na drugačen način seznanjen s podatki o sredstvih, s katerimi razpolaga davčni zavezanec-fizična oseba, oziroma s trošenjem davčnega zavezanca-fizične osebe ali s podatki o pridobljenem premoženju davčnega zavezanca-fizične osebe, se davek odmeri od ugotovljene razlike med vrednostjo premoženja (zmanjšano za obveznosti iz naslova pridobivanja premoženja), sredstev oziroma porabo sredstev in dohodki, ki so bili obdavčeni, oziroma dohodki, od katerih se davki ne plačajo. Postopek za odmero davka po tem odstavku se lahko uvede za eno ali več koledarskih let v obdobju zadnjih pet let pred letom, v katerem je bil ta postopek uveden. Od tako ugotovljene osnove se plača davek po poprečni stopnji dohodnine od enoletnih dohodkov zadnjega davčnega obdobja.
(5) Verjetna davčna osnova oziroma z oceno določena davčna osnova po tem členu se zniža, če zavezanec za davek dokaže, da je nižja.
114. člen
(prijava premoženja)
(1) V primerih iz 113. člena tega zakona sme davčni organ pozvati davčnega zavezanca-fizično osebo, da predloži davčnemu organu podatke o svojem premoženju ali delih premoženja (v nadaljnjem besedilu: prijava premoženja).
(2) V prijavi premoženja mora davčni zavezanec iz prvega odstavka tega člena navesti premoženje, ki ga ima v lasti, in sicer:
1. nepremičnine;
2. pravice na nepremičninah in druge premoženjske pravice,
3. premičnine, ki posamično presegajo vrednost 2,300.000 tolarjev;
4. vrednostne papirje in lastniške deleže v gospodarskih družbah, zadrugah in drugih oblikah organiziranja, katerih vrednost presega skupaj 2,300.000 tolarjev;
5. gotovino in denarna sredstva na računih v bankah in hranilnicah;
6. terjatve in obveznosti iz naslova obligacijskih razmerij, če presegajo 592.000 tolarjev.
(3) Rezident Slovenije prijavi premoženje iz drugega odstavka tega člena, ki se nahaja v Sloveniji in izven Slovenije, nerezident Slovenije pa premoženje, ki se nahaja v Sloveniji.
(4) V prijavi premoženja se navede količina oziroma število enot premoženja ter vrednost posamezne enote premoženja ob pridobitvi, čas in pravni temelj pridobitve posamezne enote premoženja. Davčni zavezanec mora premoženje na poziv davčnega organa dokazati.
(5) V prijavi premoženja se lahko navede tudi drugo premoženje, ki ni navedeno v drugem odstavku tega člena.
(6) Davčni organ lahko zahteva predložitev prijave premoženja ali delov premoženja največ enkrat letno.
(7) Če davčni zavezanec iz prvega odstavka tega člena živi v zakonski zvezi oziroma v življenjski skupnosti, ki je po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo, prijavi premoženje tudi zakonec oziroma oseba, ki živi z davčnim zavezancem v življenjski skupnosti, ki je po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo.
(8) Premoženje otroka do 18. leta starosti se prijavi v prijavi premoženja staršev oziroma skrbnikov.
(9) Če prijava premoženja ne zajema predpisanih podatkov, se kot prijavljena vrednost premoženja šteje le vrednost gospodinjske opreme, vrednost običajnih uporabnih predmetov in osebnih predmetov, ki so v lasti fizične osebe, vendar največ do zneska 3,000.000 tolarjev.
(10) Za premoženje, ki ga fizična oseba ne prijavi v prijavi premoženja, se šteje, da je pridobljeno v obdobju od zadnje prijave premoženja, če fizična oseba ne dokaže drugače.
(11) Prijavo premoženja iz prvega odstavka tega člena sme davčni organ uporabiti le za oceno davčne osnove za davke od dohodkov fizičnih oseb.
VIII. poglavje
Odločba
115. člen
(izrek odmerne odločbe)
(1) Izrek odmerne odločbe mora vsebovati:
1. davčnega zavezanca in plačnika davka, če sta različni osebi;
2. vrsto davka;
3. davčno osnovo;
4. davčno stopnjo;
5. znesek odmerjenega davka in obresti, izračunanih do dneva izdaje odločbe;
6. znesek morebitnih(e) plačanih(e) akontacij(e) davka;
7. nalog zavezancu, da plača davek in obresti,
8. rok plačila davka in obresti,
9. račun, na katerega se plača,
10. navedbo, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe,
11. navedbo, da bo davek v primeru, če ne bo plačan v določenem roku, prisilno izterjan.
(2) V izreku odmerne odločbe se odloči tudi o stroških postopka.
(3) Ne glede na prvi odstavek tega člena se v izreku odmerne odločbe ne navede davčne osnove in davčne stopnje, če glede na vrsto davka v skladu z zakonom o obdavčenju tega ni mogoče navesti.
(4) Če davčni organ v odmerni odločbi ugotovi, da je treba vrniti določen znesek davka, mora izrek odločbe, poleg podatkov iz prvega odstavka tega člena, vsebovati tudi znesek davka, ki se vrne, in rok ter način vračila davka.
(5) Izrek odločbe v enostavnih zadevah, v kateri davčnih organ pri odločanju v celoti upošteva davčno napoved, uradne podatke ali ugodi strankini zahtevi, lahko vsebuje le davčno osnovo, stopnjo davka in znesek odmerjenega oziroma vrnjenega davka, če ta zakon ne določa drugače.
116. člen
(obrazložitev odločbe v enostavnih zadevah)
V enostavnih zadevah, v katerih davčni organ pri odločanju v celoti upošteva podatke iz davčne napovedi, obračuna davka, carinske deklaracije, drugega dokumenta ali uradne podatke ali ugodi strankini zahtevi, lahko vsebuje obrazložitev odločbe samo kratko obrazložitev strankine vloge in sklicevanje na predpise, na podlagi katerih je bilo o stvari odločeno, če ni s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju drugače določeno.
117. člen
(odločba v enostavnih zadevah)
(1) V primerih iz 116. člena tega zakona lahko davčni organ izda odločbo na dokumentu. V tem primeru ima odločba samo izrek in navedbo predpisov, na podlagi katerih je bilo v zadevi odločeno.
(2) Če dokument iz prvega odstavka tega člena vsebuje vse podatke, lahko odločba iz prvega odstavka tega člena obsega samo potrditev navedb stranke v obliki žiga in podpisa pooblaščene osebe.
118. člen
(začasna in glavna odločba)
(1) Če je glede na okoliščine primera neogibno potrebno, ali če je s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju tako določeno, lahko davčni organ izda začasno odločbo na podlagi podatkov, znanih do dneva izdaje odločbe. V taki odločbi mora biti izrecno navedeno, da je začasna.
(2) Začasno odločbo lahko davčni organ razveljavi in nadomesti z glavno odločbo najkasneje v roku enega leta od dneva izdaje začasne odločbe, razen, če je v tem zakonu ali zakonu o obdavčenju drugače določeno. Če začasne odločbe ne razveljavi in nadomesti z glavno odločbo v tem roku, se šteje, da je začasna odločba glavna.
(3) Ne glede na drugi odstavek tega člena davčni organ začasno odločbo razveljavi in nadomesti z glavno odločbo, če je s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju tako določeno, in sicer v roku, predpisanem s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju.
119. člen
(odločba izdana na podlagi zapisnika)
(1) Davčni organ izda odmerno odločbo na podlagi davčnega inšpekcijskega nadzora najpozneje v 30 dneh od dneva prejema pripomb na zapisnik iz 110. člena tega zakona oziroma od dneva, ko je iztekel rok za pripombe. O pripombah se mora davčni organ izjaviti tudi v odločbi.
(2) V primerih iz 99. člena tega zakona mora davčni organ izdati odločbo v 30 dneh od dneva prejema pripomb na zapisnik oziroma od dneva, ko je iztekel rok za pripombe. O pripombah se mora davčni organ izjaviti tudi v odločbi.
IX. poglavje
Pravna sredstva
1. podpoglavje
Pritožba
120. člen
(rok za vložitev pritožbe)
Pritožba se lahko vloži v roku 15 dni od vročitve odločbe, če ni s tem zakonom drugače določeno.
121. člen
(suspenzivni učinek pritožbe)
(1) Pritožba ne zadrži izvršitve odmerne odločbe, če ni s tem zakonom drugače določeno.
(2) Davčni organ po uradni dolžnosti do odločitve o pritožbi odloži davčno izvršbo, če oceni, da bi bilo pritožbi mogoče ugoditi. Za čas, ko je zavezancu za davek odložena izvršba, se zaračunajo obresti po slovenski medbančni obrestni meri za ročnost glede na čas, za katerega je bil odobren odlog davčne izvršbe, ki velja na dan izdaje odločbe.
2. podpoglavje
Izredna pravna sredstva
122. člen
(odprava in razveljavitev oziroma sprememba odločbe po nadzorstveni pravici)
(1) Davčni organ po nadzorstveni pravici odpravi odmerno odločbo v petih letih od dneva, ko je bila odločba vročena zavezancu za davek:
1. če jo je izdal stvarno nepristojen organ;
2. če je bila v isti stvari že prej izdana pravnomočna odločba, s katero je bila ta stvar drugače rešena;
3. če je odločbo izdal davčni organ brez soglasja, potrditve, dovoljenja ali mnenja drugega organa, kadar je po zakonu ali po drugem, na zakonu temelječem predpisu to potrebno.
(2) Odmerno odločbo lahko davčni organ po nadzorstveni pravici odpravi, razveljavi ali spremeni v petih letih od dneva, ko je bila odločba vročena zavezancu za davek, če je z njo prekršen materialni zakon.
123. člen
(posebni rok za obnovo postopka)
Če davčni organ izve za nova dejstva ali najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku, lahko začne obnovo postopka iz tega razloga po uradni dolžnosti v šestih mesecih, od dneva, ko je mogel navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze. Po preteku petih let od vročitve odločbe stranki, se obnova po uradni dolžnosti ne more začeti.
124. člen
(posebni primeri razveljavitve in spremembe odločbe)
(1) Če se po pravnomočnosti odmerne odločbe ugotovi, da je bil zaradi očitne napake previsoko odmerjen davek oziroma odmerjen davek, davčni organ tako odločbo razveljavi ali spremeni po uradni dolžnosti ali na zahtevo stranke oziroma na zahtevo njenih pravnih naslednikov. Če davčni organ ugotovi, da odločbe ni treba spremeniti, o tem obvesti stranko oziroma njene pravne naslednike.
(2) Razveljavitev oziroma sprememba odločbe po tem členu ima učinek samo za vnaprej.
(3) Odločbo po prvem odstavku tega člena izda organ prve stopnje, ki je izdal prejšnjo odločbo, organ druge stopnje pa le, če je s svojo odločbo odločil o stvari.
(4) Pritožba zoper novo odločbo, izdano na podlagi tega člena je dovoljena le, če jo je izdal organ prve stopnje. Če je odločbo izdal organ druge stopnje oziroma če je odločba organa prve stopnje dokončna, je zoper njo mogoč upravni spor.
TRETJI DEL
DAVČNA IZVRŠBA
I. poglavje
Splošno
1. podpoglavje
Skupne določbe
125. člen
(uporaba tega dela zakona)
Davčni organ postopa v skladu s tem delom zakona tudi, kadar na podlagi zakonskega pooblastila opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti.
126. člen
(načela davčne izvršbe)
(1) Davčni organ je dolžan uporabiti tista sredstva davčne izvršbe, ki so glede na okoliščine primera sorazmerna znesku davka, ki ga je treba izterjati.
(2) Pri izvajanju davčne izvršbe je davčni organ dolžan upoštevati osebno dostojanstvo dolžnika in poskrbeti, da je izvršba za dolžnika čim manj neugodna.
127. člen
(začetek davčne izvršbe)
(1) Če davek ni plačan v rokih, predpisanih s tem zakonom za posamezne vrste davkov, ali v rokih, predpisanih z zakonom o obdavčenju, davčni organ začne davčno izvršbo.
(2) Davčni organ začne davčno izvršbo z izdajo sklepa o davčni izvršbi (v nadaljnjem besedilu: sklep o izvršbi).
128. člen
(obvestilo o neplačanem davku)
(1) Pred začetkom davčne izvršbe davčni organ pošlje dolžniku obvestilo, v katerem navede znesek zapadlega oziroma zapadlih neplačanih davkov in ga pozove, da davek plača v roku osmih dni od dneva vročitve obvestila.
(2) Če je plačilo davka zavarovano, se obvestilo iz prvega odstavka tega člena pošlje tudi osebi, ki je izdala instrument zavarovanja.
(3) Če dolžnik ne plača zapadlega davka tudi na podlagi obvestila iz prvega odstavka tega člena, davčni organ začne zoper dolžnika davčno izvršbo.
129. člen
(poplačilo davka iz instrumenta zavarovanja)
Če je plačilo davka zavarovano z instrumentom zavarovanja iz 50. člena tega zakona, davčni organ ne glede na tretji odstavek 128. člena tega zakona pred začetkom davčne izvršbe unovči predložen instrument zavarovanja.
130. člen
(predmet davčne izvršbe)
(1) Predmet davčne izvršbe je lahko vsako dolžnikovo premoženje ali premoženjska pravica, če ni z zakonom izvzeta iz davčne izvršbe. Če je izvršba na določeno premoženje ali premoženjsko pravico z zakonom omejena, je to premoženje ali premoženjska pravica lahko predmet izvršbe v delu, ki presega zakonsko določene omejitve.
(2) Za izterjavo davka je dovoljeno seči tudi na vse vrste posojil in predplačil, ki jih dolžnik prejme od tretjih oseb.
131. člen
(izvršilni naslovi)
(1) Davčna izvršba se izvede na podlagi izvršilnega naslova.
(2) Izvršilni naslovi iz prvega odstavka tega člena so:
1. izvršljiva odločba o odmeri davka;
2. izvršljiv obračun davka;
3. izvršljiva tuja odločba, ki jo davčni organ prejme v izvršbo na podlagi četrtega dela tega zakona;
4. izvršljiv sklep davčnega organa.
(3) Obračun davka postane izvršljiv, ko poteče rok za plačilo davka po obračunu davka, ki je predpisan z zakonom.
(4) Če izhaja dolžnikova davčna obveznost iz več naslovov, lahko davčni organ sestavi seznam izvršilnih naslovov neplačanih davkov (v nadaljnjem besedilu: seznam izvršilnih naslovov). V seznamu izvršilnih naslovov mora biti za posamezen izvršilni naslov naveden datum izvršljivosti ter znesek davka in zamudnih obresti za vsako vrsto davka posebej.
132. člen
(izvršilni naslov, ko je davčni organ pristojen za izterjavo drugih obveznosti)
(1) Če davčni organ na podlagi zakona izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti, je izvršilni naslov odločba, sklep ali plačilni nalog s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti (v nadaljnjem besedilu: predlagatelj izvršbe).
(2) Če se podatki za izvršbo obveznosti iz odločbe ali plačilnega naloga, ki ga izda drug organ, pošiljajo v elektronski obliki, je predlagatelj izvršbe odgovoren, da pošilja le podatke, ki se nanašajo na izvršljive izvršilne naslove. Predlagatelj izvršbe mora davčnemu organu na njegovo zahtevo nemudoma posredovati kopijo izvršilnega naslova.
(3) Če je od terjatev, ki jih predlagatelj izvršbe posreduje davčnemu organu v izterjavo, potrebno obračunati tudi zamudne obresti, mora predlagatelj izvršbe obračunati zamudne obresti do dneva izdaje predloga. K predlogu mora priložiti obračun zamudnih obresti. Od dneva izdaje predloga davčni organ obračuna zamudne obresti po davčnih predpisih.
133. člen
(seznam premoženja)
(1) Davčni organ sme zaradi izvedbe davčne izvršbe zahtevati, da davčni dolžnik predloži seznam svojega premoženja skupaj z dokazili o lastninskih in drugih stvarnih pravicah na tem premoženju (v nadaljnjem besedilu: seznam premoženja).
(2) Dolžnik mora v seznamu premoženja iz prvega odstavka tega člena navesti:
1. celotno premoženje dolžnika;
2. vsa odplačna razpolaganja, s katerimi je dolžnik v letu ali po letu, v katerem je nastala obveznost plačila davka, z dejanjem ali opustitvijo razpolagal s svojim premoženjem v korist tretjih oseb oziroma v korist zakonca oziroma osebe, s katero dolžnik živi v življenjski skupnosti, ki je po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo, krvnega sorodnika v ravni vrsti ali stranski vrsti do četrtega kolena ali sorodnika v svaštvu do četrtega kolena;
3. vsa neodplačna razpolaganja, razen običajnih priložnostnih daril, nagradnih daril ali daril iz hvaležnosti, če so sorazmerna premoženjskim možnostim dolžnika, izvršena v letu ali po letu, v katerem je nastala obveznost plačila davka.
(3) Dolžnik mora predložiti seznam premoženja v roku, ki mu ga določi davčni organ. Davčni organ ga mora opozoriti na posledice, če ne predloži seznama premoženja oziroma ne navede popolnih in resničnih podatkov o svojem premoženju.
134. člen
(poroštvo)
(1) Če davka ni bilo mogoče izterjati iz premoženja dolžnika-fizične osebe, se ta izterja iz premoženja ožjih družinskih članov, ki so to premoženje kakorkoli dobili od dolžnika v letu oziroma po letu, v katerem je davčna obveznost nastala, do vrednosti tako pridobljenega premoženja. Za ožje družinske člane se štejejo: zakonec oziroma oseba, s katero živi dolžnik v življenjski skupnosti, ki je po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo, otroci oziroma posvojenci ter vnuki in starši oziroma posvojitelji dolžnika.
(2) Če je dolžnik z namenom, da bi se izognil plačilu davka, odtujil premoženje komu drugemu, se tak pravni posel lahko izpodbija pred sodiščem v skladu z zakonom, ki ureja obligacijska razmerja.
135. člen
(znesek, do katerega se davčna izvršba ne začne)
(1) Davčna izvršba se ne začne, če znesek davka po enem izvršilnem naslovu na dan zapadlosti ne presega 2.500 tolarjev. Ne glede na prvi stavek tega odstavka se davčna izvršba začne, če skupni znesek dolgov, ki posamično ne presegajo 2.500 tolarjev, po vseh izvršilnih naslovih zavezanca za davek na ta dan presega 5.000 tolarjev.
(2) Ne glede na prejšnji odstavek v primerih izterjave članskih prispevkov zbornic in prispevka za programe RTV Slovenija prejemniki prispevkov sami določajo znesek iz prvega odstavka tega člena.
136. člen
(sklep o izvršbi)
(1) Za izdajo sklepa o izvršbi je pristojen davčni organ, ki je na prvi stopnji izdal odločbo o odmeri davka ali sklep, s katerim se nalaga plačilo denarnih obveznosti.
(2) Če gre za izvršbo na podlagi obračuna davka, obveznosti iz 125. člena tega zakona ali dopolnitev oziroma nadomestitev sklepa oziroma akta instrumenta, ki dovoljuje davčno izvršbo iz 223. člena tega zakona, je za izdajo sklepa o izvršbi pristojen davčni organ, pri katerem je dolžnik vpisan v ustrezen register.
(3) Če dolžnik ni vpisan v ustrezen register, je za izdajo sklepa o izvršbi pristojen tisti davčni organ, na območju katerega je nastala obveznost plačila davka.
(4) Če davčnega organa, ki je pristojen za izdajo sklepa o izvršbi, ni mogoče določiti na podlagi drugega ali tretjega odstavka tega člena, določi organ, ki izda sklep o izvršbi, Generalni davčni urad oziroma Generalni carinski urad.
137. člen
(sestavine sklepa o izvršbi)
(1) Sklep o izvršbi mora vsebovati:
1. osebno ime oziroma firmo in naslov oziroma sedež dolžnika;
2. davčno številko dolžnika;
3. izvršilni naslov z navedbo, kdaj je nastopila izvršljivost;
4. znesek davka in pripadajoče obresti;
5. sredstvo in predmet davčne izvršbe;
6. stroške davčne izvršbe;
7. osebno ime oziroma firmo in naslov oziroma sedež delodajalca oziroma izplačevalca dohodkov, izvajalca plačilnega prometa v primeru, da so sredstva davčne izvršbe denarna sredstva dolžnika in dolžnikovega dolžnika v primeru drugih terjatev dolžnika;
8. pouk o pravnem sredstvu.
(2) V sklepu se navedejo tudi drugi podatki, ki so potrebni, da se davčna izvršba lahko opravi.
138. člen
(stroški davčne izvršbe)
(1) Dolžnik plača vse stroške davčne izvršbe.
(2) Ne glede na prvi odstavek tega člena, stroške davčne izvršbe, za katero se dokaže, da ni bila upravičena, plača davčni organ, ki je izdal sklep o izvršbi. V tem primeru davčni organ povrne dolžniku stroške davčne izvršbe v 15 dneh od dneva vložitve zahtevka za povrnitev teh stroškov.
(3) V primeru izterjave obveznosti iz 125. člena tega zakona nosi stroške neupravičene izvršbe predlagatelj izvršbe.
(4) Minister, pristojen za finance, določi višino stroškov davčne izvršbe.
139. člen
(odlog davčne izvršbe)
Če je davčni organ ali drugi pristojni organ, v skladu s tem zakonom, zakonom o obdavčenju ali drugim zakonom pred začetkom davčne izvršbe dolžniku dovolil odlog oziroma obročno plačilo davka, se šteje, da je za čas odloga oziroma obročnega plačila odložen tudi začetek davčne izvršbe.
140. člen
(zadržanje oziroma prekinitev davčne izvršbe)
(1) Davčni organ s sklepom zadrži že začet postopek davčne izvršbe za čas:
1. ko je dolžniku dovoljen odlog oziroma obročno plačilo davka v skladu s tem zakonom, z zakonom o obdavčenju ali drugim zakonom, in sicer za čas odloga oziroma obročnega plačevanja,
2. do vročitve odločitve o pritožbi iz četrtega odstavka 142. člena ali ugovora iz 143., 150., 155. ali 160. člena tega zakona oziroma do odločitve o zadevi v primeru, če izpodbijanje akta iz 226. člena tega zakona zadrži izvajanje izvršbe.
(2) Posamezna dejanja, ki so bila izvršena pred zadržanjem postopka davčne izvršbe, razen rubeža na dolžnikove denarne prejemke in dolžnikova denarna sredstva pri bankah oziroma hranilnicah, ostanejo v veljavi.
141. člen
(ustavitev davčne izvršbe)
(1) Davčni organ po uradni dolžnosti ali na zahtevo dolžnika s sklepom v celoti ali delno ustavi davčno izvršbo, če:
1. je davek plačan;
2. davčna izvršba ni dovoljena;
3. se davčna izvršba opravi proti komu, ki ni dolžnik, porok ali garant;
4. predlagatelj izvršbe iz 132. člena tega zakona ali organ države prosilke v primerih iz četrtega dela tega zakona umakne zahtevo za izvršbo;
5. je pravnomočno odpravljen, spremenjen ali razveljavljen izvršilni naslov ali razveljavljeno potrdilo o izvršljivosti;
6. je pravica do davčne izvršbe zastarala;
7. davek, ki se izterjuje, ugasne na drug način.
(2) Davčni organ s sklepom o ustavitvi davčne izvršbe odpravi oziroma razveljavi že izvršena dejanja v postopku davčne izvršbe.
2. podpoglavje
Pravna sredstva
142. člen
(pritožba zoper sklep o izvršbi)
(1) Zoper sklep o izvršbi je dovoljena pritožba, če s tem zakonom ni drugače določeno.
(2) Pritožbo se vloži v osmih dneh od vročitve sklepa o izvršbi pri davčnem organu, ki je izdal sklep o izvršbi.
(3) Pritožba ne zadrži začetka davčne izvršbe.
(4) Ne glede na tretji odstavek tega člena davčni organ do odločitve o pritožbi zadrži začetek davčne izvršbe, če oceni, da bi bilo pritožbi mogoče ugoditi. Za čas, ko je zavezancu za davek odložena izvršba, se zaračunajo obresti po slovenski medbančni obrestni meri za ročnost glede na čas, za katerega je bil odobren odlog davčne izvršbe, ki velja na dan izdaje sklepa.
(5) S pritožbo zoper sklep o izvršbi ni možno izpodbijati samega izvršilnega naslova.
143. člen
(ugovor tretjega zoper sklep o izvršbi)
(1) Kdor izkaže za verjetno, da ima na predmetu davčne izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo, lahko vloži ugovor zoper sklep o izvršbi pri davčnem organu, ki je izdal sklep o izvršbi. Ugovor se lahko vloži do konca davčne izvršbe.
(2) Ugovor zadrži davčno izvršbo.
(3) Davčni organ odloči o ugovoru s sklepom.
II. poglavje
Davčna izvršba na dolžnikove denarne prejemke, denarna sredstva in na dolžnikove denarne terjatve
1. podpoglavje
Izvzetje in omejitve predmetov davčne izvršbe
144. člen
(denarni prejemki, ki so izvzeti iz davčne izvršbe)
Denarni prejemki, ki so izvzeti iz davčne izvršbe so:
1. preživnine, na podlagi zakona, ki ureja zakonsko zvezo in družinska razmerja, in nadomestila preživnine, izplačane na podlagi zakona, ki ureja jamstveni in preživninski sklad;
2. odškodnine zaradi telesne poškodbe, po zakonu, ki ureja invalidsko zavarovanje;
3. denarne socialne pomoči po zakonu, ki ureja socialno varstvo;
4. starševski dodatki, otroški dodatki, dodatki za nego otroka in pomoči ob rojstvu otroka, dodatek za veliko družino po zakonu, ki ureja družinske prejemke;
5. štipendije in pomoči učencem in študentom za opravljeno obvezno praktično delo v vzgojno izobraževalnem procesu;
6. nadomestilo za invalidnost po zakonu, ki ureja družbeno varstvo duševno in telesno prizadetih oseb;
7. dodatek za pomoč in postrežbo;
8. prejemki od občasnega dela invalidov, ki so vključeni v institucionalno varstvo po zakonu, ki ureja socialno varstvo in jih pridobivajo izven kriterijev redne zaposlitve;
9. oskrbnine po zakonu, ki ureja rejniško dejavnost;
10. denarne pomoči po zakonu, ki ureja varstvo pred naravnimi nesrečami;
11. nepovratna denarna sredstva in denarna sredstva pridobljena na podlagi ugodnih posojil ali poslov z jamstvi, ki se štejejo kot oblike državnih pomoči po zakonu, ki ureja državne pomoči;
12. prejemki vojaških obveznikov v času izvrševanja vojaške dolžnosti, državljanov v času opravljanja nadomestne civilne službe oziroma usposabljanja za zaščito in reševanje.
145. člen
(omejitve davčne izvršbe na dolžnikove stalne denarne prejemke)
(1) Na plačo, nadomestilo plače in druge denarne prejemke iz delovnega razmerja, če niso izvzeti iz davčne izvršbe ter na pokojnino (v nadaljnjem besedilu: stalni denarni prejemki) je z davčno izvršbo mogoče seči največ do višine dveh tretjin, vendar tako, da dolžniku ostane najmanj znesek v višini 70% minimalne plače po zakonu, ki ureja minimalno plačo.
(2) Ne glede na prvi odstavek tega člena z davčno izvršbo ni mogoče seči na denarne prejemke iz prvega odstavka tega člena, če le-ti ne presegajo osnovnega zneska minimalnega dohodka po zakonu, ki ureja socialno varstvo.
146. člen
(omejitve davčne izvršbe na dolžnikova denarna sredstva pri bankah in hranilnicah)
Na dolžnikova denarna sredstva pri bankah in hranilnicah iz naslova prejemkov, ki so izvzeti iz davčne izvršbe po 144. členu tega zakona oziroma za katere v skladu s 145. členom tega zakona veljajo omejitve, ni mogoče seči z davčno izvršbo, če gre za prejemke, nakazane za tekoči mesec, oziroma je mogoče nanje seči le z upoštevanjem omejitev za tekoči mesec.
2. podpoglavje
Davčna izvršba na denarne prejemke dolžnika
147. člen
(vročitev sklepa o izvršbi)
Sklep o izvršbi na denarne prejemke vroči davčni organ dolžniku in delodajalcu oziroma izplačevalcu prejemkov.
148. člen
(rubež denarnih prejemkov)
(1) Na podlagi sklepa o izvršbi se na dan vročitve le-tega delodajalcu oziroma izplačevalcu opravi rubež denarnih prejemkov.
(2) S sklepom iz 147. člena tega zakona se dolžniku zarubi del denarnih prejemkov do višine dolgovanega davka, pri čemer se upošteva omejitve iz 144. in 145. člena tega zakona in delodajalcu oziroma izplačevalcu prepove njihovo izplačilo. Delodajalcu oziroma izplačevalcu se prav tako naloži, da del denarnih prejemkov, ki je naveden v sklepu o izvršbi, vplača oziroma vplačuje na predpisane račune do poplačila dolgovanega davka.
(3) Sklep o izvršbi se nanaša tudi na povečanje denarnih prejemkov, do katerega je prišlo po vročitvi sklepa.
149. člen
(sprememba delodajalca oziroma izplačevalca)
(1) Če dolžnik ne prejema več denarnih prejemkov pri delodajalcu oziroma izplačevalcu, kateremu je bil vročen sklep o izvršbi, učinkuje sklep o izvršbi tudi zoper drugega delodajalca oziroma izplačevalca, pri katerem dolžnik prejema denarne prejemke, in sicer od dneva, ko je drugemu delodajalcu oziroma izplačevalcu vročen sklep o izvršbi.
(2) Delodajalec oziroma izplačevalec, pri katerem dolžnik ne prejema več denarnega prejemka, mora brez odlašanja o tem obvestiti davčni organ.
150. člen
(ugovor delodajalca oziroma izplačevalca)
(1) Delodajalec oziroma izplačevalec lahko pri davčnem organu, ki je izdal sklep o izvršbi, ugovarja zoper sklep o izvršbi v osmih dneh po njegovem prejemu in sicer samo iz razloga, da dolžnik pri njem ne prejema denarnih prejemkov.
(2) Če davčni organ ugotovi, da ugovor ni utemeljen, odstopi ugovor organu druge stopnje in zadrži postopek davčne izvršbe do rešitve ugovora.
151. člen
(odgovornost za opuščeno odtegnitev in izplačilo)
(1) Če delodajalec oziroma izplačevalec ne ravna po sklepu o izvršbi in ne vloži ugovora v določenem roku, se davek izterja od njega. Davčni organ mora o tem izdati odločbo, s katero naloži delodajalcu oziroma izplačevalcu, da v 15 dneh plača na predpisane račune celoten znesek davka, ki bi ga moral po sklepu o izvršbi odtegniti do izdaje te odločbe.
(2) Zoper odločbo iz prvega odstavka tega člena se lahko delodajalec oziroma izplačevalec pritoži v osmih dneh od vročitve.
(3) Pritožba ne zadrži izvršitve odločbe.
3. podpoglavje
Davčna izvršba na dolžnikova denarna sredstva pri bankah oziroma hranilnicah
152. člen
(vročitev sklepa o izvršbi)
Sklep o izvršbi na denarna sredstva, ki jih ima dolžnik pri banki ali hranilnici, vroči davčni organ dolžniku ter bankam oziroma hranilnicam, pri katerih ima dolžnik denarna sredstva.
153. člen
(rubež in prenos sredstev)
(1) Davčna izvršba na denarna sredstva, ki jih ima dolžnik na računih pri bankah oziroma hranilnicah, se opravi tako, da se s sklepom o izvršbi banki oziroma hranilnici naloži, da zarubi dolžnikova denarna sredstva do višine davka, navedenega v sklepu o izvršbi.
(2) Rubež dolžnikovih denarnih sredstev pri bankah oziroma hranilnicah se opravi z dnem, ko je sklep o izvršbi vročen zadevni banki oziroma hranilnici.
(3) Banka oziroma hranilnica, takoj po prejemu obvestila o vročitvi sklepa o izvršbi zavezancu za davek, prenese dolžnikova denarna sredstva na predpisane račune.
(4) V primeru, da ima dolžnik račune pri več bankah oziroma hranilnicah, pošlje davčni organ sklep o izvršbi vsem tem bankam oziroma hranilnicam, ki morajo dolžnikova denarna sredstva zarubiti do višine obveznosti iz sklepa o izvršbi ter jih takoj prenesti na račun dolžnika pri banki oziroma hranilnici, ki je v sklepu o izvršbi navedena prva, to je banka oziroma hranilnica, pri kateri ima dolžnik najdlje odprt račun.
(5) Ko banka oziroma hranilnica, ki je prva navedena v sklepu o izvršbi, po prejemu sredstev v skladu s četrtim odstavkom tega člena, ugotovi, da sredstva na računu dolžnika zadostujejo za izvršitev sklepa o izvršbi, obvesti ostale banke oziroma hranilnice, da lahko prenehajo z nadaljnjim rubežem denarnih sredstev. O tem nemudoma obvesti tudi davčni organ in izvrši prenos sredstev na predpisane račune v skladu s tretjim odstavkom tega člena.
(6) Ne glede na četrti in peti odstavek tega člena lahko davčni organ naslovi sklep o izvršbi le na banke oziroma hranilnice, pri katerih obstaja največja možnost za poplačilo davka.
154. člen
(dolžnikovi računi brez priliva eno leto)
(1) Če v času, ko se banki oziroma hranilnici vroči sklep o izvršbi, dolžnik pri njej nima denarnih sredstev, ali jih nima dovolj za poplačilo davka, obdrži banka oziroma hranilnica sklep v evidenci in opravi na njegovi podlagi izplačilo ali dodatno izplačilo, ko denarna sredstva prispejo na račun dolžnika. Banka oziroma hranilnica mora o tem obvestiti davčni organ, ki je izdal sklep o izvršbi.
(2) Če v enem letu po prejemu sklepa o izvršbi na dolžnikovih računih ni nobenega priliva denarnih sredstev, banka oziroma hranilnica vrne sklep davčnemu organu, ki je izdal sklep.
155. člen
(ugovor banke oziroma hranilnice)
(1) Banka oziroma hranilnica lahko zoper sklep o izvršbi ugovarja v osmih dneh po njegovem prejemu pri davčnem organu, ki je izdal sklep. V svojem ugovoru banka ali hranilnica lahko ugovarja, da dolžnik pri njej nima odprtega računa.
(2) Če davčni organ ugotovi, da ugovor ni utemeljen, odstopi ugovor organu druge stopnje in zadrži postopek davčne izvršbe do rešitve ugovora.
156. člen
(odgovornost za opuščeno odtegnitev in izplačilo)
(1) Če banka oziroma hranilnica ne izvaja sklepa o izvršbi in ne vloži ugovora v predpisanem roku, se davek izterja od nje. Davčni organ mora o tem izdati odločbo, s katero banki oziroma hranilnici naloži, da v 15 dneh na predpisane račune plača dolgovani znesek davka.
(2) Zoper odločbo iz prvega odstavka tega člena se lahko banka oziroma hranilnica pritoži v osmih dneh od vročitve odločbe.
(3) Pritožba ne zadrži izvršitve odločbe.
157. člen
(smiselna uporaba določb)
Določbe 152. do 156. člena tega zakona se smiselno uporabljajo tudi za davčno izvršbo na dolžnikove denarne terjatve do izvajalcev plačilnega prometa.
4. podpoglavje
Davčna izvršba na druge denarne terjatve dolžnika
158. člen
(vročitev sklepa o izvršbi)
Sklep o izvršbi na denarno terjatev dolžnika davčni organ vroči dolžniku in dolžnikovemu dolžniku.
159. člen
(rubež denarnih terjatev)
(1) S sklepom o izvršbi se dolžniku zarubi terjatev, ki jo ima do svojega dolžnika do višine njegovega davka, dolžnikovemu dolžniku pa naloži, da zarubljeni znesek terjatve plača na predpisane račune.
(2) Rubež denarnih sredstev se opravi z dnem, ko je sklep o izvršbi vročen dolžnikovemu dolžniku.
160. člen
(ugovor dolžnikovega dolžnika)
(1) Dolžnikov dolžnik lahko zoper sklep o izvršbi ugovarja v osmih dneh po prejemu sklepa pri davčnem organu, ki je izdal sklep.
(2) V svojem ugovoru dolžnikov dolžnik lahko ugovarja, da dolžniku ni dolžan, da je dolg pogojen, ali da dolg še ni dospel v plačilo in ne bo dospel v plačilo v enem letu od prejema sklepa.
(3) Če davčni organ ugotovi, da ugovor ni utemeljen, odstopi ugovor organu druge stopnje in zadrži postopek izvršbe do rešitve ugovora.
161. člen
(odgovornost za opuščeno odtegnitev in izplačilo)
(1) Če dolžnikov dolžnik ne izvrši sklepa o izvršbi in ne vloži ugovora v določenem roku, se davek izterja od njega. Davčni organ mora o tem izdati odločbo, s katero naloži dolžnikovemu dolžniku, da v 15 dneh plača znesek, ki je enak znesku zarubljene terjatve, ki bi jo moral po sklepu o izvršbi plačati na predpisane račune.
(2) Zoper odločbo iz prvega odstavka tega člena se lahko dolžnikov dolžnik pritoži v osmih dneh od vročitve odločbe.
(3) Pritožba ne zadrži izvršitve odločbe.
III. poglavje
Davčna izvršba na premičnine
1. podpoglavje
Pristojnost
162. člen
(prenos pristojnosti)
Če se premičnina ne nahaja na območju davčnega organa, ki je izdal sklep o izvršbi, le-ta pošlje sklep o izvršbi davčnemu organu, na območju katerega se premičnina nahaja, da izvrši rubež, cenitev in prodajo zarubljene premičnine.
2. podpoglavje
Oprostitve in omejitve glede predmeta davčne izvršbe
163. člen
(predmeti, izvzeti iz davčne izvršbe)
(1) Predmeti, ki so izvzeti iz davčne izvršbe, so:
1. obleka, obutev, perilo, posteljnina, posoda, pohištvo, štedilnik, hladilnik, pralni stroj in druge za gospodinjstvo potrebne stvari ter drugi predmeti za osebno rabo, če so nujni dolžniku in članom njegovega gospodinjstva;
2. hrana in kurjava, če so nujni dolžniku in članom njegovega gospodinjstva za šest mesecev;
3. delovna in plemenska živina, kmetijski stroji in druge delovne priprave, ki so dolžniku kmetu nujni za opravljanje kmetijske dejavnosti, ter seme za uporabo na njegovem gospodarstvu in krma za živino za štiri mesece;
4. redi, medalje, vojne spomenice in druga odličja in priznanja, poročni prstan, osebna pisma, rokopisi in drugi osebni dolžnikovi spisi ter slike oziroma fotografije družinskih članov;
5. medicinsko-tehnični pripomočki, ki so dolžniku potrebni za zdravljenje in medicinsko rehabilitacijo in so opredeljeni v pravilih, ki urejajo obvezno zdravstveno zavarovanje.
(2) Poštna pošiljka ali poštno nakazilo, naslovljeno na dolžnika, ne more biti predmet davčne izvršbe, dokler mu ni vročeno.
164. člen
(omejitve davčne izvršbe proti pravnim osebam in fizičnim osebam, ki opravljajo dejavnost)
(1) Davčne izvršbe proti pravnim osebam in fizičnim osebam, ki opravljajo dejavnost, ni mogoče izvršiti na stroje, orodje in druge delovne priprave, kolikor so te stvari nujno potrebne dolžniku za opravljanje njegove dejavnosti, ter na surovine, polizdelke, namenjene za predelavo, in pogonsko gorivo, kolikor ne presegajo količine, potrebne za trimesečno povprečno proizvodnjo.
(2) Če dolžnik davka ne plača v roku šestih mesecev od dneva zapadlosti, se davek ne glede na prvi odstavek tega člena lahko izterja tudi iz sredstev, s katerimi opravlja dejavnost, če se je v tem času brez uspeha poskušala opraviti davčna izvršba iz dohodkov in drugega premoženja.
3. podpoglavje
Rubež, cenitev in prodaja premičnin
165. člen
(način davčne izvršbe na premičninah)
(1) Davčna izvršba na premičninah se opravi z rubežem, cenitvijo in s prodajo premičnin.
(2) Rubež, cenitev in prodajo premičnin opravi davčni organ, če ni s tem zakonom drugače določeno.
166. člen
(vročitev sklepa o izvršbi na premičninah)
(1) Davčni organ vroči sklep o izvršbi dolžniku na kraju samem, pred začetkom rubeža in od njega zahteva, da plača znesek, naveden v sklepu o izvršbi.
(2) Ne glede na prvi odstavek tega člena se rubež lahko opravi tudi, če dolžniku ni mogoče vročiti sklepa o izvršbi v skladu s prvim odstavkom tega člena zaradi neopravičljivih razlogov na dolžnikovi strani. V takem primeru se sklep o izvršbi vroči dolžniku po opravljenem rubežu.
(3) Davčni organ je o opravljenem rubežu dolžan obvestiti dolžnika, če dolžnik pri njem ni bil navzoč.
167. člen
(rubež premičnin)
Zarubiti se smejo premičnine, ki so v lasti oziroma posesti dolžnika.
168. člen
(ugovor dolžnika, da so zarubljene premičnine last tretje osebe)
(1) Če dolžnik izjavi, da so zarubljene premičnine last tretje osebe, vendar za to nima dokazov, lahko pooblaščena uradna oseba davčnega organa zarubi tudi te premičnine.
(2) Pooblaščena uradna oseba davčnega organa mora opozoriti tretjo osebo, da lahko v osmih dneh po opozorilu predloži dokaze o lastništvu oziroma drugi pravici na zarubljeni premičnini. Izjavo dolžnika iz prvega odstavka tega člena in opozorilo iz prvega stavka tega odstavka je treba vpisati v zapisnik o rubežu.
(3) Če pooblaščena uradna oseba davčnega organa predloženi dokaz iz drugega odstavka tega člena ne šteje za verodostojnega ali zadostnega, napoti osebo, ki je dokaz predložila, da v osmih dneh vloži pri sodišču tožbo zoper davčni organ na ugotovitev lastninske pravice. Če oseba iz drugega odstavka tega člena ne predloži dokaza, da je vložila tožbo pred sodiščem v predpisanem roku, se postopek davčne izvršbe nadaljuje.
(4) Z vložitvijo tožbe iz tretjega odstavka tega člena se zadrži prodaja spornih zarubljenih stvari, in sicer do zaključka postopka pred sodiščem. Sodišče odloča o tožbi po tem členu prednostno.
169. člen
(rubež blaga, ki je predmet kršitev)
Če davčna obveznost nastane zaradi kršitev predpisov o obdavčenju, se za poplačilo tega davka zarubi blago, ki je predmet kršitve, vendar le, če to blago ni bilo zaseženo ali odvzeto v skladu z zakonom, ki ureja prekrške ali z drugim zakonom.
170. člen
(rubež)
(1) Z davčno izvršbo je mogoče seči na vse dolžnikove premičnine, razen na predmete, ki so iz davčne izvršbe izvzeti.
(2) Če dolžnik noče sam odpreti poslovnih prostorov ali drugih prostorov, namenjenih za opravljanje dejavnosti ali pridobivanje dohodkov, in pokazati premičnine, ki se nahajajo v teh prostorih, sme pooblaščena uradna oseba davčnega organa v navzočnosti dveh prič odpreti zaprte prostore, da bi lahko opravila rubež.
(3) Če pooblaščena uradna oseba davčnega organa ne more sama opraviti rubeža, ker naleti na fizično upiranje ali tako upiranje utemeljeno pričakuje, lahko na podlagi sklepa davčnega organa zahteva pomoč policije, da jo zavaruje pri izvršitvi sklepa. Pomoč policije zahteva pri policijski postaji, ki je krajevno pristojna glede na kraj, kjer se opravlja rubež.
(4) Rubež premičnin pri dolžniku-fizični osebi se opravi v navzočnosti dolžnika ali koga od polnoletnih članov njegovega gospodinjstva in ene priče oziroma v navzočnosti dveh prič, če pri rubežu ni navzoč dolžnik ali član njegovega gospodinjstva.
(5) Rubež premičnin pri dolžniku-pravni osebi se opravi v navzočnosti zastopnika pravne osebe in ene priče oziroma v navzočnosti dveh prič, če pri rubežu zastopnik pravne osebe ni navzoč.
171. člen
(rubež vsebine sefa)
(1) Davčni organ lahko od dolžnika zahteva, da mu omogoči vpogled tudi v sef in pri tem zarubi vsebino sefa.
(2) Če dolžnik ne ravna v skladu s prvim odstavkom tega člena, lahko davčni organ zahteva od upravljavca sefa, da mu omogoči vpogled v sef. Pri tem se glede prisotnosti prič primerno upošteva četrti oziroma peti odstavek 170. člena tega zakona.
172. člen
(hramba zarubljenih premičnin)
(1) Zarubljene premičnine se lahko hranijo pri dolžniku. Dolžnik zarubljenih premičnin ne sme uporabljati.
(2) V primeru utemeljenega suma, da bo dolžnik zarubljene premičnine odtujil ali poškodoval, lahko davčni organ odloči, da se le-te dolžniku odvzamejo ter jih hrani sam ali pa jih da v hrambo s strani davčnega organa pooblaščeni osebi. V tem primeru stroške prevoza in hrambe odvzetih premičnin nosi dolžnik.
(3) Če se zarubi motorno ali priklopno vozilo in ga davčni organ pusti v hrambi pri dolžniku, pošlje sklep o davčni izvršbi z rubežnim zapisnikom organu, pri katerem je motorno ali priklopno vozilo vpisano v evidenco registriranih vozil, z zahtevo, da vpiše v evidenco registriranih vozil, da je vozilo zarubljeno. Do prenehanja veljavnosti rubeža se takega vozila ne sme registrirati, vpisati spremembe lastnika vozila v prometno dovoljenje in podaljšati veljavnosti prometnega dovoljenja.
(4) Davčni organ pošlje sklep o izvršbi skupaj z rubežnim zapisnikom tudi v register neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin.
(5) Ne glede na prvi odstavek tega člena se zarubljena gotovina, vrednostni papirji in dragocenosti vedno izročijo v hrambo davčnemu organu ali drugi, s strani davčnega organa pooblaščeni osebi.
(6) Na zarubljenih premičninah, ki so bile puščene v hrambi pri dolžniku, mora davčni organ vidno označiti, da so zarubljene.
173. člen
(prepoved razpolaganja z zarubljenimi premičninami)
(1) Dolžniku je prepovedano razpolagati z zarubljenimi premičninami.
(2) Če dolžnik zarubljene premičnine odtuji, uniči, poškoduje ali na kakšen drug način onemogoči davčnemu organu njihovo unovčitev, davčni organ zoper njega vloži prijavo pri državnem tožilcu, za izterjavo davčne obveznosti pa se takoj opravi nov rubež, ne da bi bilo treba za to izdati nov sklep o izvršbi.
174. člen
(pridobitev zastavne pravice)
(1) Davčni organ pridobi zastavno pravico na zarubljenih premičninah z rubežem.
(2) Ne glede na prvi odstavek tega člena se v primerih, ko se zarubljena premičnina v skladu z uredbo, ki ureja register neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin, vpisuje v register neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin, zastavna pravica na zadevni premičnini pridobi z vpisom v ta register.
(3) Če se zarubi premičnina iz drugega odstavka tega člena, se sklep o izvršbi skupaj z rubežnim zapisnikom pošlje tudi v register neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin.
(4) Če so dolžnikove premičnine že zarubljene pri kakšni drugi upravni ali sodni izvršbi, se rubež teh premičnin s strani davčnega organa opravi tako, da se na prvem zapisniku o rubežu napravi zaznamek o dodatnem rubežu. O dodatnem rubežu se obvesti dolžnika oziroma njegovega predstavnika, zastopnika ali pooblaščenca ter register neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin.
(5) Ne glede na druge predpise so vpisi in izpisi oziroma izbrisi v registru neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin za davčni organ brezplačni.
(6) V primeru prodaje premičnin iz petega odstavka tega člena, se iz preostanka kupnine lahko poplača tudi dolžni davek, če je bil sklep o izvršbi za ta davek izdan pred prodajo.
(7) V primerih, ko je bila zastavna pravica v skladu s tem členom ustanovljena kot neposestna zastavna pravica, se glede pravic predhodnih zastavnih upnikov smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja stvarne pravice.
175. člen
(prenehanje veljavnosti rubeža)
(1) Veljavnost rubeža preneha:
– ko se zarubljena premičnina proda v skladu s tem zakonom;
– če se prodaja zarubljenih premičnin ne opravi v enem letu od vročitve sklepa o izvršbi;
– ko je bila dolžniku vročena odločba, s katero se ugodi pritožbi iz 142. člena tega zakona;
– ko davčni organ prejme sodbo s katero se ugodi tožbi iz 168. člena tega zakona.
(2) V primerih iz drugega odstavka 174. člena tega zakona veljavnost rubeža preneha z izbrisom zastavne pravice iz registra neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin.
176. člen
(solastništvo)
(1) V primerih, ko je dolžnik solastnik zarubljenih premičnin, je prodaja le-teh dovoljena le, če je njegov solastniški delež enak ali večji od ene nerazdelne polovice na vsaki premičnini.
(2) V primeru prodaje zarubljenih premičnin iz prvega odstavka tega člena ima solastnik, ki ni dolžnik, pravico do poplačila svojega solastniškega deleža iz zneska, dobljenega s prodajo teh premičnin pred plačilom davka in stroškov davčne izvršbe.
(3) Solastnik, ki ni davčni dolžnik, ima pravico zahtevati, da se mu odstopi zarubljeno premičnino, ki je predmet davčne izvršbe, če pri davčnem organu položi denarni depozit v višini, ki ustreza vrednosti dolžnikovega deleža na tej premičnini.
177. člen
(cenitev zarubljenih premičnin)
(1) Cenitev zarubljenih premičnin se opravi hkrati z rubežem, razen če le-te zaradi posebnih lastnosti ali posebne vrednosti zarubljenih stvari ni mogoče opraviti hkrati z rubežem.
(2) Cenitev opravi pooblaščena uradna oseba sama, razen v primerih, ko zaradi posebnih lastnosti zarubljene stvari ali posebnih okoliščin primera odloči, da opravi cenitev posebni cenilec.
178. člen
(rubežni in cenilni zapisnik)
(1) O opravljenem rubežu in cenitvi mora pooblaščena uradna oseba davčnega organa napraviti zapisnik. V zapisnik se vpišejo:
1. davčni organ ter ime osebe, ki je opravila cenitev;
2. osebno ime oziroma firma ter stalno prebivališče oziroma sedež dolžnika, enotna matična številka občana (EMŠO) oziroma davčna številka dolžnika in podatki o drugih osebah iz 170. člena tega zakona, ki sodelujejo pri davčni izvršbi;
3. kraj in čas rubeža;
4. znesek davka, za katerega se opravlja rubež;
5. označba, enolični identifikacijski znak in natančen opis zarubljenih predmetov;
6. vrednost zarubljenih predmetov, ugotovljena s cenitvijo;
7. osebno ime oziroma firma ter naslov oziroma sedež tistega, ki so mu bile stvari zaupane v hrambo;
8. navedba, da bo sklep o izvršbi poslan organu, pristojnemu za registracijo motornih vozil oziroma plovil, in v register zarubljenih premičnin in zastavnih pravic na premičninah;
9. navedba, da bo sklep o izvršbi poslan klirinško depotni družbi oziroma izdajatelju vrednostnega papirja, če se rubež opravlja v skladu s 197. in 198. členom tega zakona;
10. ugotovitev, da sta bila dolžnik in hranitelj zarubljenih stvari opozorjena na kazenskopravne posledice, če bi zarubljene stvari odtujila ali poškodovala;
11. morebitne pripombe dolžnika glede osebe cenilca, višine cenitve ali kakšne druge pripombe oziroma morebitne pripombe drugih oseb, ki uveljavljajo kakšno pravico v zvezi s predmetom rubeža.
(2) Če je bila pooblaščena uradna oseba prisiljena uporabljati posebne ukrepe (pomoč policije) iz tretjega odstavka 170. člena tega zakona, se to vpiše v rubežni zapisnik.
(3) Če se pri rubežu ne najdejo predmeti davčne izvršbe, se to vpiše v zapisnik o rubežu.
(4) Zapisnik o rubežu podpišejo pooblaščena uradna oseba davčnega organa, ki je opravila rubež, dolžnik in njegov zastopnik ali pooblaščenec ali član njegovega gospodinjstva, zastopnik ali pooblaščenec dolžnika-pravne osebe, navzoče priče, cenilec ali druge uradne osebe, ki so bile navzoče pri rubežu.
(5) Če dolžnik oziroma njegov zastopnik ali pooblaščenec oziroma zastopnik ali pooblaščenec pravne osebe-dolžnika noče podpisati zapisnika o rubežu, ugotovi pooblaščena uradna oseba davčnega organa to v zapisniku in navede razlog odklonitve oziroma, da je bil podpis odklonjen brez pojasnila.
(6) Izvod zapisnika o rubežu mora biti vročen dolžniku.
(7) Če v času rubeža cenitev zarubljenih predmetov ni mogoča, se v rubežnem zapisniku navede, da bo cenitev zarubljenih predmetov naknadno opravil posebni cenilec. Cenitev, ki jo opravi posebni cenilec, je sestavni del rubežnega zapisnika in se vroči dolžniku.
179. člen
(načini prodaje)
(1) Premičnine zarubljene po tem zakonu se praviloma prodajo na javni dražbi, lahko pa se prodajo tudi po dolžniku, z zbiranjem ponudb, z neposredno pogodbo, ali s komisijsko prodajo.
(2) Način prodaje zarubljenih premičnin izbere davčni organ, pri čemer upošteva najugodnejši izid, ki ga bo lahko dosegel pri prodaji.
(3) Zarubljene vrednostne papirje in druge predmete, ki imajo ceno na organiziranem trgu prodaja ministrstvo, pristojno za finance, oziroma pravna oseba, ki jo za to pooblasti ministrstvo, pristojno za finance.
180. člen
(čas prodaje zarubljenih premičnin)
(1) Prodaja zarubljenih premičnin ni dovoljena, dokler ne poteče osem dni od rubeža.
(2) Ne glede na prvi odstavek tega člena se hitro pokvarljive zarubljene stvari lahko prodajo tudi pred potekom roka iz prvega odstavka tega člena.
181. člen
(javna dražba)
(1) Zarubljene enakovrstne premičnine, katerih vrednost je v rubežnem zapisniku ocenjena nad 300.000 tolarjev, se praviloma prodajo na javni dražbi.
(2) Javno dražbo zarubljenih premičnin opravi pooblaščena uradna oseba davčnega organa.
(3) Javna dražba se odredi z oklicem. Oklic o javni dražbi mora vsebovati podatke o času, kraju in načinu prodaje ter popis zarubljenih premičnin. Oklic o javni dražbi je treba na primeren način javno objaviti.
(4) Obvestilo o javni dražbi mora biti dolžniku vročeno najmanj pet dni pred pričetkom javne dražbe. Če se prodajajo zarubljeni hitro pokvarljivi predmeti in živali, je lahko rok, v katerem davčni organ vroči obvestilo dolžniku o pričetku javne dražbe, krajši od pet dni.
(5) Obvestilo iz četrtega odstavka tega člena mora vsebovati kopijo oklica in seznanitev dolžnika s pravicami, ki jih ima v zvezi z javno dražbo.
182. člen
(udeležba na javni dražbi)
(1) Javne dražbe se lahko udeleži vsakdo, če ni s tem zakonom drugače določeno. Če so s posebnimi predpisi za promet ali posedovanje določenih premičnin predpisani posebni pogoji, mora oseba, ki želi sodelovati na javni dražbi, pred začetkom javne dražbe dokazati, da izpolnjuje predpisane pogoje.
(2) Dolžnik ali njegov družinski član lahko nastopa na javni dražbi, vendar ne more zarubljenih premičnin kupiti pod ocenjeno vrednostjo po rubežnem zapisniku.
(3) Na javni dražbi ne smejo nastopiti kot ponudniki osebe, zaposlene pri davčnem organu, njihovi zakonci oziroma osebe, s katerimi živijo v življenjski skupnosti, ki je po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo, ter njihovi družinski člani, s katerimi so v krvnem sorodstvu v ravni ali stranski vrsti ali v svaštvu do vštetega tretjega kolena.
(4) Pred začetkom javne dražbe morajo ponudniki vplačati varščino ali predložiti ustrezen instrument za zavarovanje plačila varščine, ki znaša 10% izklicne cene zarubljenih premičnin, ki jih želijo dražiti, vendar pa znesek ne more biti nižji od 10.000 tolarjev.
(5) Na javni dražbi sme sodelovati samo tisti ponudnik, ki se izkaže s potrdilom o vplačani varščini ali s potrdilom o predložitvi ustreznega instrumenta za zavarovanje plačila varščine.
183. člen
(potek javne dražbe)
(1) Zarubljene premičnine se dajo na javno dražbo z začetno izklicno ceno, ki je enaka ocenjeni vrednosti po rubežnem zapisniku.
(2) Prva javna dražba se sme opraviti le, če se je udeležita najmanj dva ponudnika.
(3) Šteje se, da je javna dražba uspela, če sta vsaj dva ponudnika ponudila višjo ceno od izklicne.
(4) Zarubljene premičnine se prodajo kupcu, ki je na javni dražbi ponudil najvišjo ceno.
(5) Če prva javna dražba ne uspe, se napove druga, ki se sme opraviti, če se je udeležita najmanj dva ponudnika. Oklic druge javne dražbe mora vsebovati iste podatke kot prva, v oklicu pa mora biti dodatno navedeno, da je to druga javna dražba. Glede aktivnosti udeležencev se primerno upoštevajo določbe tega člena. Izklicna cena zarubljenih predmetov iz prve javne dražbe se lahko ob objavi druge javne dražbe zniža za ustrezen odstotek, vendar največ do polovice ocenjene vrednosti po rubežnem zapisniku.
(6) Ne glede na peti odstavek tega člena se druga javna dražba lahko opravi tudi, če se je udeleži en sam ponudnik, s tem, da se izklicna cena v tem primeru ne sme znižati pod ocenjeno vrednost po rubežnem zapisniku.
(7) V primeru, da je tudi druga javna dražba neuspešna, se zarubljeni predmeti prodajo na enega od drugih načinov prodaje iz prvega odstavka 179. člena tega zakona.
184. člen
(zapisnik o poteku javne dražbe)
(1) Davčni organ sestavi zapisnik o poteku javne dražbe. Vanj se vpišejo podatki o zarubljenih premičninah, izklicni ceni zanje, udeležencih na javni dražbi, danih ponudbah, doseženi prodajni ceni in kupcu.
(2) Zapisnik o javni dražbi morajo podpisati pooblaščena uradna oseba davčnega organa, kupec in dolžnik oziroma njegov zastopnik, če je bil navzoč pri javni dražbi. Dolžnik sme zahtevati, da se njegove pripombe vpišejo v zapisnik. Izvod zapisnika se vroči dolžniku oziroma njegovemu zastopniku.
(3) Zapisnik o javni dražbi se izobesi na oglasni deski davčnega organa, pristojnega za prodajo, v dveh dneh po končani prodaji in mora ostati tam izobešen tri dni. Udeleženci javne dražbe lahko zoper delo in postopek pooblaščene uradne osebe davčnega organa na javni dražbi ugovarjajo pri davčnem organu, pristojnem za prodajo, v treh dneh po objavi zapisnika na oglasni deski, vendar le, če so ugovor pisno napovedali pooblaščeni osebi davčnega organa v roku ene ure po končani dražbi.
(4) O ugovoru odloči davčni organ v treh dneh po njegovi vložitvi. Na odločitev davčnega organa o ugovoru ni možna pritožba.
(5) Zarubljenih premičnin, v zvezi s katerimi je vložen ugovor, ni dovoljeno prepustiti kupcu do vročitve sklepa oziroma odločbe davčnega organa o zavrženju oziroma zavrnitvi ugovora iz četrtega odstavka tega člena vložniku ugovora.
185. člen
(plačilo kupnine in drugi pogoji za prevzem blaga)
(1) Če ni vložen ugovor iz tretjega odstavka 184. člena tega zakona, mora kupec takoj po končani javni dražbi položiti znesek kupnine za kupljene premičnine in jih prevzeti.
(2) Če kupec ne prevzame kupljenih premičnin takoj po končani javni dražbi, preide nevarnost uničenja, poškodovanja ali odtujitve kupljene stvari na kupca.
(3) Vplačana varščina se všteje v kupnino.
(4) Udeležencem javne dražbe, ki na javni dražbi niso uspeli, se vplačana varščina oziroma predloženi instrument zavarovanja vrne najkasneje v petih dneh po zaključku javne dražbe.
(5) Udeležencu javne dražbe, ki javno dražbo zapusti pred njenim zaključkom ali kupcu, ki ni plačal kupnine, se varščina ne vrne, morebitni predloženi instrument zavarovanja pa se unovči.
(6) Če je bil vložen ugovor v skladu s 184. členom tega zakona in ga davčni organ zavrže ali zavrne kot neutemeljenega, davčni organ pozove kupca k plačilu kupnine in prevzemu kupljenih premičnin takoj, ko odloči o ugovoru.
(7) V primeru, ko kupec na dražbi pridobi premičnine, ki nimajo statusa blaga skupnosti, mora hkrati s prevzemom premičnin urediti njihov carinski status oziroma zagotoviti, da bo njihov carinski status urejen takoj po prevzemu.
186. člen
(prodaja neposredno po dolžniku)
(1) Dolžnik lahko s poprejšnjim dovoljenjem pooblaščene uradne osebe sam proda zarubljene premičnine s tem, da kupec denar izroči pooblaščeni uradni osebi oziroma vplača dolgovani znesek davka na predpisane račune.
(2) Pooblaščena uradna oseba dovoli prodajo po dolžniku, če se na tak način lahko v celoti poplačajo dolžni davek in stroški davčne izvršbe.
(3) Ne glede na drugi odstavek tega člena pooblaščena uradna oseba lahko dovoli tovrsten način prodaje tudi, če bi se s prodajo dosegla le delna poravnava davčne obveznosti, pri čemer upošteva možnosti prodaje zarubljenih premičnin na drug predpisan način ali če gre za prodajo hitro pokvarljivega zarubljenega blaga.
187. člen
(prodaja z zbiranjem ponudb)
Zarubljene premičnine se lahko proda z zbiranjem ponudb, če znaša ocenjena vrednost enakovrstnih zarubljenih premičnin, ki jih pooblaščena uradna oseba zarubi v posameznem postopku, manj kot 300.000 tolarjev ali če je bila prodaja premičnin na javni dražbi neuspešna.
188. člen
(prodaja z neposredno pogodbo)
Davčni organ sme z neposredno pogodbo prodati živali, hitro pokvarljivo zarubljeno blago, katerih hramba je povezana z velikimi stroški, in zarubljene premičnine, katerih prodaja na javni dražbi je bila neuspešna.
189. člen
(komisijska prodaja)
V primerih iz 187. in 188. člena tega zakona lahko davčni organ proda blago tudi s komisijsko pogodbo.
190. člen
(črtan)
4. podpoglavje
Uporaba določb o rubežu, cenitvi in prodaji zarubljenih premičnin za prodajo blaga, ki so ga odvzeli drugi organi
191. člen
(uporaba določb o prodaji)
(1) Določbe 3. podpoglavja tega dela zakona se smiselno uporabljajo tudi za prodajo blaga, ki je bilo dokončno odvzeto na podlagi zakona o obdavčenju ali drugega zakona, oziroma blaga, ki je bilo prepuščeno davčnemu organu v prosto razpolaganje, ter drugega blaga, ki ga po zakonskem pooblastilu prodaja davčni organ.
(2) Če davčni organ v skladu s prvim odstavkom tega člena prodaja blago, ki so ga odvzeli drugi organi in stroškov hrambe blaga pri davčnem organu in stroškov postopka prodaje ni mogoče pokriti iz kupnine za prodano blago, nosi stroške hrambe in prodaje organ, ki je to blago odvzel.
192. člen
(cenitev)
Cenitev blaga iz 191. člena tega zakona se opravi v skladu s tem zakonom le, če zakon, na podlagi katerega je bilo blago odvzeto oziroma zakon na podlagi katerega je davčni organ pooblaščen za prodajo tega blaga, ne določa drugače.
193. člen
(uničenje ali brezplačen odstop namesto prodaje)
Če se blago iz prvega odstavka 191. člena tega zakona ne proda v skladu z določbami tega zakona, se uniči ali brezplačno odstopi državnim organom, humanitarnim organizacijam ali javnim zavodom. O tem se sestavi zapisnik.
194. člen
(pooblastilo za izdajo podzakonskega akta ministra)
Minister, pristojen za finance, predpiše način preverjanja pogojev za prodajo blaga iz 191. člena tega zakona, o drugem ravnanju s tem blagom ter določi višino in način obračunavanja stroškov prevoza, hrambe in cenitve tega blaga, kakor tudi pogoje za uničenje oziroma brezplačen odstop blaga.
IV. poglavje
Posebna oblika davčne izvršbe na dolžnikovo nepremično premoženje in delež dolžnika v družbi
195. člen
(davčna izvršba na dolžnikovo nepremično premoženje in delež dolžnika v družbi)
(1) Davčna izvršba na dolžnikovo nepremično premoženje in delež dolžnika v družbi (v nadaljnjem besedilu: delež družbenika) se lahko opravi le, če davkov ni bilo mogoče izterjati iz njegovih prejemkov, sredstev na računih, terjatev ali iz njegovega premičnega premoženja, ali če tako določa zakon.
(2) Davčno izvršbo na dolžnikovem nepremičnem premoženju in deležu družbenika opravi sodišče v skladu z zakonom, ki ureja izvršbo in zavarovanje.
V. poglavje
Davčna izvršba na nematerializirane vrednostne papirje
196. člen
(prodaja in rubež vrednostnih papirjev)
Za rubež in prodajo nematerializiranih vrednostnih papirjev se smiselno uporabljajo določbe III. poglavja tega dela zakona o rubežu in prodaji premičnin, če ni s tem poglavjem drugače določeno.
197. člen
(vročitev in vpis sklepa o izvršbi)
(1) Davčni organ vroči sklep o izvršbi na nematerializirane vrednostne papirje dolžniku in klirinško depotni družbi.
(2) Klirinško depotna družba na podlagi sklepa iz prvega odstavka tega člena opravi rubež tako, da pri nematerializiranih vrednostnih papirjih, na katere se nanaša sklep, vpiše sklep o izvršbi v centralni register nematerializiranih vrednostnih papirjev, z vpisom naslednjih podatkov:
– davčni organ, ki je sklep izdal;
– datum izdaje sklepa.
(3) Z zarubljenimi vrednostnimi papirji iz drugega odstavka tega člena imetnik ne more več razpolagati.
(4) Prepoved razpolaganja iz tretjega odstavka tega člena klirinško depotna družba vpiše v centralni register nematerializiranih vrednostnih papirjev hkrati z vpisom sklepa o izvršbi.
198. člen
(zastavna pravica na vrednostnih papirjih in njihova prodaja)
(1) Davčni organ pridobi z vpisom sklepa o izvršbi zastavno pravico na vrednostnih papirjih, ki so predmet davčne izvršbe.
(2) Zastavno pravico iz prvega odstavka tega člena vpiše klirinško depotna družba hkrati z vpisom sklepa o izvršbi.
(3) V primeru prodaje zarubljenih vrednostnih papirjev v skladu s tem poglavjem, klirinško depotna družba prenese nematerializirane vrednostne papirje na račun kupca na podlagi sklepa, s katerim davčni organ odredi prenos. Ta sklep nadomešča izročitev nematerializiranih vrednostnih papirjev kupcu.
(4) Znesek, pridobljen s prodajo, se nakaže na predpisane račune.
ČETRTI DEL
MEDNARODNO SODELOVANJE V DAVČNIH ZADEVAH
I. poglavje
Medsebojna upravna pomoč med državami članicami EU pri pobiranju davščin
1. podpoglavje
Skupne določbe
199. člen
(vsebina tega poglavja)
To poglavje ureja načine upravne pomoči med pristojnimi organi držav članic EU pri pobiranju davščin iz 201. člena tega zakona, katerih obveznost za plačilo je nastala v drugi državi članici EU.
200. člen
(obseg upravne pomoči)
(1) Pristojni organ Slovenije lahko kot organ zaprošene države nudi upravno pomoč v skladu s 199. členom tega zakona pristojnemu organu druge države članice EU na podlagi njegovega popolnega zaprosila (v nadaljnjem besedilu: zaprosilo za medsebojno pomoč), ki se lahko nanaša samo na:
1. pridobitev podatkov, pomembnih za odmero davčne obveznosti davčnega zavezanca v drugi državi članici EU;
2. vročitev dokumentov, povezanih z davčno obveznostjo davčnega zavezanca v drugi državi članici EU;
3. izterjavo davčne obveznosti davčnega zavezanca v drugi državi članici EU ali na
4. zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti davčnega zavezanca v drugi državi članici EU.
(2) Kadar slovenski pristojni organ zaprosi pristojni organ druge države članice EU za upravno pomoč iz prvega odstavka tega člena, se določbe tega poglavja smiselno uporabijo tudi za zaprosilo, ki ga slovenski pristojni organ pošlje pristojnemu organu druge države članice EU. V tem primeru se določbe tega poglavja, ki se nanašajo na organ zaprošene države nanašajo na pristojni organ države članice EU, kateremu je slovenski pristojni organ poslal zaprosilo za upravno pomoč, določbe tega poglavja, ki se nanašajo na pristojni organ države članice EU, ki pošlje zaprosilo za medsebojno pomoč (v nadaljnjem besedilu: organ države prosilke) pa na pristojni organ Slovenije.
201. člen
(davščine, na katere se to poglavje nanaša)
Pristojni organ Slovenije nudi oziroma zaprosi za upravno pomoč v skladu z 200. členom tega zakona le v zvezi z naslednjimi davščinami, ki jih določajo predpisi ES ali predpisi držav članic EU (v nadaljnjem besedilu tega poglavja: davščine):
1. nadomestila, intervencijski in drugi ukrepi, ki so v celoti ali delno sistem financiranja kmetijskega usmerjevalnega in jamstvenega sklada, vključno z zneski, pobranimi v zvezi s temi ukrepi;
2. posebne uvozne in druge dajatve, predvidene v skupni organizaciji trga za področje sladkorja;
3. uvozne dajatve;
4. izvozne dajatve;
5. davek na dodano vrednost;
6. trošarine od tobačnih izdelkov, alkohola in alkoholnih pijač ter mineralnih olj in plina;
7. davki na dohodek in kapital;
8. davki na zavarovalne premije;
9. požarna taksa;
10. obresti, upravne kazni in globe ter stroški, povezani s terjatvami iz 1. do 9. točke tega člena, razen denarnih kazni za kazniva dejanja, kot jih določajo veljavni predpisi države članice EU, ki je zaprošena za upravno pomoč.
202. člen
(pristojnost)
(1) Pristojni organ za medsebojno upravno pomoč v skladu s tem poglavjem (v nadaljnjem besedilu: pristojni organ) v Sloveniji je:
1. na področju davka na dodano vrednost, davka na dohodek in kapital, davka na zavarovalne premije ter požarno takso, Davčna uprava Republike Slovenije,
2. na področju uvoznih in izvoznih dajatev, posebnih uvoznih in drugih dajatev za sladkor ter trošarin, Carinska uprava Republike Slovenije,
3. na področju nadomestil za kmetijske proizvode, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.
(2) Pristojni organ prejeta zaprosila za medsebojno pomoč nemudoma pošlje v izvršitev davčnemu organu, ki bi bil v skladu s tem zakonom ali zakonom, ki ureja davčno oziroma carinsko službo, pristojen za izvršitev enakovrstnih ukrepov, kot so ukrepi, za katere organ države prosilke zaprosi za medsebojno pomoč.
(3) Davčni organ, ki izvaja oziroma je izvršil ukrepe na podlagi zaprosila za medsebojno pomoč, obvesti o izvršenih ukrepih pristojni organ iz prvega odstavka tega člena, ki zbrane informacije pošlje pristojnemu organu države prosilke.
203. člen
(uporaba jezika)
(1) Zaprosilo za medsebojno pomoč in spremljajoči dokumenti morajo biti prevedeni v uradni jezik Slovenije, razen če se v skladu s tem zakonom pristojni organ odpove prevodu.
(2) Če zaprosilu ni priložen prevod zaprosila in spremljajočih dokumentov, pristojni organ pozove organ države prosilke, da v določenem roku predloži prevod. Če prevoda tudi v tem roku ne prejme, naredi o tem uradni zaznamek na zaprosilu in obvesti organ države prosilke, da zaprosila ne bo obravnaval.
(3) Pristojni organ se lahko le izjemoma odpove prevodu, če gre za enostavno zadevo in oceni, da mu prevod ni potreben. Če se pristojni organ odpove prevodu, naredi o tem uradni zaznamek. Odpoved prevodu v skladu s tem odstavkom ne posega v pravico stranke glede uporabe jezika v postopku.
204. člen
(način prenosa informacij in zaupnost podatkov)
(1) Vse informacije, ki se morajo v skladu s tem poglavjem poslati v pisni obliki, se pošljejo po elektronski poti, razen:
1. zaprosila za vročitev in akta oziroma odločbe, katere vročitev se zaproša,
2. zaprosila za izterjavo ali za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti in kopije sklepa ali drugega akta, ki dovoljuje izvršbo.
(2) Pristojni organ se lahko v skladu s predpisi, ki urejajo elektronsko poslovanje, dogovori z organom države prosilke, da se tudi zaprosila iz prvega odstavka tega člena pošljejo le v elektronski obliki.
(3) Davčni organ sprejme vse potrebne ukrepe, da se informacije, ki jih hrani v elektronskih bazah podatkov in jih izmenjuje po elektronski poti, v skladu s tem poglavjem obravnavajo kot davčna tajnost. Davčni organ sme pregledovanje podatkov iz tega odstavka omogočiti le osebam iz 206. člena tega zakona. Osebe, ki so veljavno akreditirane pri Uradu Evropske komisije za akreditacijo v zvezi z varnostjo imajo lahko dostop do informacij v skladu s tem odstavkom le, kolikor je to potrebno za vzdrževanje, oskrbovanje in razvoj skupnega komunikacijskega omrežja/skupnega sistemskega vmesnika.
(4) Pristojni organ, ki pošlje podatke organu države prosilke po elektronski poti mora poskrbeti, da so elektronske komunikacije avtorizirane v skladu s predpisi.
205. člen
(stroški)
(1) Vse stroške, ki jih ima davčni oziroma pristojni organ v zvezi s postopkom izvršbe, ki ga vodi na podlagi tega poglavja, krije dolžnik. Uporabi se 138. člen tega zakona. Plačani stroški pripadajo zaprošeni državi.
(2) Pristojni organ ne more zahtevati od organa države prosilke, da krije stroške postopkov, katerih izvedbo je zaprosil v skladu s tem poglavjem zakona.
(3) Ne glede na drugi odstavek tega člena, davčni organ zahteva od organa države prosilke, da krije stroške postopka, če je bilo zaprosilo za medsebojno pomoč neutemeljeno v zvezi z vsebino zaprosila ali veljavnostjo instrumenta, s katerim se uveljavlja terjatev.
(4) Ne glede na drugi in tretji odstavek tega člena se lahko davčni organ in organ države prosilke v primeru večjih stroškov, v primeru, če poplačila stroškov v skladu s tem zakonom ni mogoče izterjati od dolžnika ali v primeru, če so konkretni postopki povezani z bojem proti organiziranemu kriminalu, dogovorita tudi o drugačnem kritju stroškov.
(5) Podrobnosti v zvezi s povrnitvijo stroškov s strani organa države prosilke v skladu s tem členom predpiše minister, pristojen za finance.
206. člen
(upravičeni prejemnik dokumentov in podatkov)
Dokumente in podatke, ki jih organ države prosilke pošlje pristojnemu organu na podlagi določb tega zakona, ta organ lahko pošlje samo:
1. osebi, ki je navedena v zaprosilu za pomoč;
2. osebam in organom, ki so pristojni za izvršbo, in izključno v ta namen;
3. sodnim organom, ki obravnavajo zadeve v zvezi z izvršbo.
207. člen
(primeri, ko pristojni organ ni dolžan nuditi pomoči)
(1) Pristojni organ ni dolžan:
1. nuditi pomoči za izterjavo in pomoči za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti, če bi se z izvršbo lahko ogrozilo preživljanje zavezanca in njegovih družinskih članov ali bi lahko plačilo davčnega dolga povzročilo hujšo gospodarsko škodo davčnemu zavezancu in bi davčni organ, če bi davčni dolg nastal v Sloveniji, lahko odobril odlog plačila ali obročno plačilo v skladu s 36. ali 37. členom tega zakona;
2. nuditi pomoči, če se prvotno zaprosilo nanaša na terjatve, stare več kot pet let, računano od datuma akta, ki dovoljuje izvršbo. Če je bil akt izpodbijan, teče ta rok od dneva dokončne odločitve o izvršbi.
(2) Pristojni organ obvesti organ države prosilke o razlogih za odklonitev izpolnitve zaprosila za pomoč iz prvega odstavka tega člena. O takšni utemeljeni odklonitvi izpolnitve obvesti tudi Evropsko komisijo.
208. člen
(najnižji znesek za predložitev zaprosila)
Zaprosilo za medsebojno pomoč se lahko predloži, če znesek davščine ali davščin, ki jih mora plačati ena oseba, ni nižji od tolarske protivrednosti 1.500 evrov.
2. podpoglavje
Zaprosilo za pridobitev podatkov
209. člen
(zaprosilo za pridobitev podatkov)
(1) Na podlagi zaprosila organa države prosilke, je pristojni organ dolžan pridobiti in poslati vse podatke, ki so potrebni za izterjavo davščin v državi prosilki.
(2) Za zagotovitev podatkov v skladu z zaprosilom organa države prosilke lahko davčni organ uporabi vsa pooblastila, ki mu jih veljavna zakonodaja daje v zvezi z izterjavo enakovrstnih davščin v Sloveniji.
(3) Zaprosilo za pridobitev podatkov mora vsebovati podatke o vrsti in znesku davščine, na katero se zaprosilo nanaša in naslednje podatke o osebi, glede katere se podatke pridobiva:
1. osebno ime, naziv oziroma firmo;
2. naslov oziroma sedež;
3. in druge ustrezne podatke v zvezi z identifikacijo, do katerih ima organ države prosilke običajno dostop.
210. člen
(podatki, katerih pridobitev se lahko zaprosi)
(1) Zaprosilo za pridobitev podatkov se lahko nanaša na:
1. dolžnika ali
2. drugo osebo, ki je v skladu z veljavnimi predpisi države prosilke dolžna poravnati davščino.
(2) Kadar organ države prosilke ve, da ima tretja oseba premoženje, ki pripada eni od oseb iz prvega odstavka tega člena, se zaprosilo lahko nanaša tudi na to tretjo osebo.
211. člen
(potrditev zaprosila za pridobitev podatkov in dodatne informacije)
(1) Pristojni organ pisno potrdi prejem zaprosila za pridobitev podatkov najpozneje v roku sedmih dni po njegovem prejemu.
(2) Pristojni organ takoj po prejemu zaprosila preveri njegovo vsebino in po potrebi zahteva, da organ države prosilke predloži še dodatne podatke. Organ države prosilke mora predložiti dodatne podatke do katerih ima običajno dostop. Če organ države prosilke ne predloži dodatnih podatkov, pristojni oziroma davčni organ obravnava prvotno zaprosilo, če je glede na okoliščine primera to mogoče. Če predloženi podatki ne omogočajo izpolnitve zaprosila, pristojni organ ne izpolni zaprosila za pomoč in o tem obvesti organ države prosilke v skladu z drugim odstavkom 213. člena tega zakona.
212. člen
(omejitve, ki se nanašajo na pošiljanje podatkov)
(1) Pristojni organ ni dolžan poslati podatkov:
1. ki jih ne bi mogel pridobiti za izterjavo enakovrednih davščin v Sloveniji;
2. ki bi razkrili poslovno, industrijsko ali poklicno skrivnost;
3. katerih razkritje bi lahko ogrozilo varnost Slovenije ali katerih razkritje bi bilo v nasprotju s pravnim redom Slovenije.
(2) Pristojni organ mora o razlogih za neizpolnitev zaprosila za pridobitev podatkov pisno obvestiti organ države prosilke takoj, ko odloči o tem, vendar najkasneje v treh mesecih po datumu potrditve prejema zaprosila.
213. člen
(pošiljanje podatkov)
(1) Pristojni organ pošlje organu države prosilke vse zaprošene podatke v nespremenjeni obliki nemudoma, ko jih prejme.
(2) Kadar pristojni organ glede posamezne zadeve ne more dobiti vseh ali nekaterih zaprošenih podatkov v razumnem roku glede na okoliščine konkretnega primera, o tem obvesti organ države prosilke in navede razloge za to.
(3) Pristojni organ v vsakem primeru po izteku šestih mesecev od datuma, ko je potrdil prejem zaprosila, obvesti organ države prosilke o dejanjih in poizvedbah, ki jih je opravil, da bi pridobil zaprošene podatke.
(4) Če organ države prosilke, na podlagi podatkov, ki jih pridobi od pristojnega organa, v roku dveh mesecev po sprejemu obvestila iz drugega in tretjega odstavka tega člena, o izidu opravljenih dejanj, pisno zaprosi, da se nadaljuje z zbiranjem podatkov, davčni organ nadaljuje z zbiranjem podatkov v skladu z določbami, ki se uporabljajo za prvotno zaprosilo.
214. člen
(umik zaprosila)
Organ države prosilke lahko kadar koli pisno umakne zaprosilo. V tem primeru se že opravljena dejanja razveljavijo.
3. podpoglavje
Zaprosilo za vročitev
215. člen
(zaprosilo za vročitev)
(1) Davčni organ mora v skladu z določbami tega zakona, na podlagi zaprosila organa države prosilke naslovniku vročiti akte ali odločbe, vključno s sodnimi, ki izvirajo iz države članice EU, v kateri ima organ države prosilke sedež, in ki se nanašajo na davščino oziroma njeno izterjavo.
(2) Zaprosilo mora vsebovati podatke o:
1. naslovniku (osebno ime, naziv oziroma firmo, naslov oziroma sedež in druge ustrezne podatke v zvezi z identifikacijo, do katerih ima organ države prosilke običajno dostop);
2. naravi in predmetu akta ali odločbe, ki mora biti vročena;
3. dolžniku (osebno ime, naziv oziroma firmo, naslov oziroma sedež in druge ustrezne podatke v zvezi z identifikacijo, do katerih ima prosilec običajno dostop) če je glede na okoliščine primera to potrebno in primerno;
4. davščini, na katero se akt ali odločba nanaša; in
5. ostale potrebne podatke.
(3) Zaprosilo za vročitev se lahko nanaša na katero koli fizično ali pravno osebo, ki ji je, v skladu z veljavno zakonodajo države prosilke, treba vročiti akt ali odločbo.
(4) Če iz akta ali odločbe, katere vročitev se zaprosi, ni razvidno, v skladu s katero zakonodajo se prosi vročitev, mora zaprosilo za vročitev poleg podatkov iz drugega odstavka tega člena vsebovati tudi navedbe o veljavnih predpisih države prosilke, ki urejajo postopek izpodbijanja davščine ali njene izterjave.
216. člen
(postopek z zahtevkom)
(1) Pristojni organ pisno potrdi prejem zaprosila za vročitev najpozneje v roku sedmih dni po prejemu.
(2) Pristojni organ takoj po prejemu zaprosila pošlje zaprosilo pristojnemu davčnemu organu, ki sprejme vse potrebne ukrepe za vročitev akta ali odločbe v skladu z veljavno zakonodajo.
(3) Pristojni organ lahko od organa države prosilke zahteva dodatne informacije za izvršitev zaprosila, vendar to ne sme ogroziti izvršitve potrebnih dejanj pred potekom končnega roka za vročitev, ki je določen v zaprosilu. Organ države prosilke mora zagotoviti tiste dodatne informacije, do katerih ima običajno dostop.
(4) V nobenem primeru davčni organ ne more izpodbijati ali oporekati veljavnosti akta ali odločbe, katere vročitev se zaprosi.
(5) Pristojni organ takoj obvesti organ države prosilke o opravljenih dejanjih v zvezi z zahtevkom za vročitev, predvsem pa mu takoj sporoči datum vročitve akta oziroma odločbe naslovniku, in sicer tako, da mu vrne en izvod pravilno izpolnjenega in overjenega zaprosila.
4. podpoglavje
Zaprosilo za izterjavo in zaprosilo za zavarovanje plačila davčne obveznosti
217. člen
(zaprosilo za izterjavo)
Na podlagi zaprosila organa države prosilke davčni organ opravi izterjavo davščine iz 201. člena tega zakona v skladu z določbami tega zakona, ki se nanašajo na davčno izvršbo.
218. člen
(zaprosilo za zavarovanje plačila davčne obveznosti)
Na podlagi utemeljenega zaprosila organa države prosilke, davčni organ zavaruje plačilo davčne obveznosti v skladu s 45. oziroma 46. členom tega zakona. Uporabijo se določbe tega poglavja, ki se nanašajo na zaprosilo za izterjavo.
219. člen
(postopek z zahtevkom; roki)
(1) Pristojni organ mora nemudoma, najpozneje pa v sedmih dneh po prejemu zaprosila, pisno:
1. potrditi prejem zaprosila in
2. zahtevati od organa države prosilke, da dopolni zaprosilo, če ne vsebuje vseh podatkov iz tretjega odstavka 220. člena tega zakona. Organ države prosilke mora zagotoviti vse informacije, do katerih ima običajno dostop.
(2) Če davčni organ ne more začeti postopka v roku treh mesecev od dneva, ko je pristojni organ potrdil prejem zaprosila, mora pristojni organ nemudoma, najpozneje pa v roku sedmih dni po poteku trimesečnega roka pisno obvestiti organ države prosilke o razlogih za neukrepanje.
220. člen
(pogoji in vsebina zaprosila za izterjavo)
(1) Zaprosilu za izterjavo, ki ga organ države prosilke naslovi na pristojni organ, mora biti priložena uradna ali overjena kopija sklepa oziroma drugega akta, ki dovoljuje izvršbo, ki ga izda organ države prosilke. Če je potrebno, morajo biti priloženi še izvirniki ali overjene kopije drugih aktov, ki so potrebni za izvršbo.
(2) Organ države prosilke lahko predloži zaprosilo za izterjavo, če:
1. se davščina oziroma sklep ali drug akt, ki dovoljuje izvršbo ne izpodbija v državi prosilki, razen v primerih iz tretjega odstavka 226. člena tega zakona in, če
2. je v državi prosilki začel ustrezne postopke za izterjavo, ki so mu na voljo na podlagi sklepov oziroma aktov, ki dovoljujejo izvršbo iz prvega odstavka tega člena, pa do poplačila terjatev ni prišlo v celoti.
(3) Zaprosilo za izterjavo mora vsebovati:
1. osebno ime, naziv oziroma firmo, naslov oziroma sedež in vse druge ustrezne podatke v zvezi z identifikacijo zadevne osebe oziroma tretje osebe, ki poseduje njeno premoženje;
2. ime, naziv, naslov oziroma sedež in vse druge ustrezne podatke v zvezi z identifikacijo organa države prosilke;
3. sklic na akt, ki dovoljuje izvršbo, ki ga je izdala država prosilka;
4. vrsto in znesek terjatve, vključno z glavnico, obrestmi in drugimi kaznimi, globami in stroški, izraženimi v valuti države prosilke ter v valuti zaprošene države;
5. datum, ko je organ države prosilke oziroma davčni organ naslovniku vročil akt;
6. datum izvršljivosti in relativne ter absolutne zastaralne roke, v katerih je izvršba mogoča po veljavni zakonodaji države prosilke;
7. vse druge ustrezne podatke.
(4) Zaprosilo za izterjavo mora vsebovati tudi izjavo organa države prosilke, da so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka tega člena.
(5) Če niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka tega člena oziroma, če organ države prosilke ne predloži dokazov o tem, da so izpolnjeni, pristojni organ ne izpolni zaprosila in o neizpolnitvi obvesti organ države prosilke.
(6) Vse davščine, na katere se nanaša sklep oziroma akt, ki dovoljuje izvršbo, se štejejo kot ena terjatev.
(7) Če organ države prosilke zaprosi za izterjavo več davščin, ki se nanašajo na isto osebo in za izterjavo katerih je pristojen isti davčni organ, lahko za vse davščine predloži eno zaprosilo za izterjavo.
(8) Če organ države prosilke izve za kakršne koli pomembne nove podatke v zvezi z zadevo na katero se nanaša zaprosilo za izterjavo, o tem nemudoma obvesti pristojni organ.
(9) Kadar slovenski pristojni organ pošilja zaprosilo v drugo državo članico EU, se kot menjalni tečaj uporabi prodajni tečaj Banke Slovenije na dan izdaje zaprosila.
221. člen
(osebe, na katere se lahko nanaša zaprosilo)
Zaprosilo za izterjavo oziroma zavarovanje plačila davčne obveznosti se lahko nanaša na katerokoli osebo iz 210. člena tega zakona.
222. člen
(medsebojno obveščanje o postopkih z zahtevkom)
(1) Če, glede na okoliščine primera, celotne ali dela terjatve ni mogoče izterjati v razumnem času, pristojni organ o tem obvesti organ države prosilke in navede razloge za to.
(2) Pristojni organ v vsakem primeru obvesti organ države prosilke o trenutnem stanju postopka vsakih šest mesecev po datumu, ko je potrdil prejem zaprosila.
(3) Organ države prosilke lahko, na podlagi podatkov, ki jih je pridobil od pristojnega organa v skladu s prvim in drugim odstavkom tega člena, v roku dveh mesecev po prejemu obvestila o izidu opravljenih dejanj pisno zahteva, da se nadaljuje s postopkom za izvršbo ali za zavarovanje davčne obveznosti. V tem primeru davčni organ obravnava ponovno zaprosilo v skladu z določbami, ki se uporabljajo za prvotno zaprosilo. Če organ države prosilke v roku iz prvega stavka tega odstavka ne zahteva nadaljevanja postopka, se šteje da je zaprosilo umaknil. V tem primeru se že izvršena dejanja razveljavijo.
(4) Pristojni organ nemudoma obvesti organ države prosilke o zaključenem postopku izvršbe.
223. člen
(dopolnitev oziroma nadomestitev sklepa oziroma akta, ki dovoljuje izvršbo)
(1) Če sklep oziroma akt, ki dovoljuje izvršbo, ki ga je z zahtevkom davčnemu organu poslal organ države prosilke ne vsebuje vseh sestavin iz 137. člena tega zakona, ga davčni organ s sklepom dopolni ali nadomesti.
(2) Če glede na okoliščine primera, akta oziroma sklepa, ki dovoljuje izvršbo, ni treba dopolniti ali nadomestiti, se določbe tega zakona, ki se nanašajo na sklep o izvršbi nanašajo tudi na ta akt, če ni s tem poglavjem drugače določeno.
(3) Za dopolnitev ali nadomestitev akta, ki dovoljuje izvršbo je pristojen davčni organ iz drugega oziroma tretjega odstavka 136. člena tega zakona.
(4) Če mora davčni organ akt, ki dovoljuje izvršbo, dopolniti ali nadomestiti v skladu s prvim odstavkom tega člena, mora izdati sklep praviloma v roku treh mesecev po datumu prejema zaprosila za izterjavo, razen v primeru iz šestega odstavka tega člena. Davčni organ ne sme odkloniti dopolnitve ali nadomestitve akta, ki dovoljuje izvršbo, če je bil prvotni akt pripravljen v skladu z veljavno zakonodajo države prosilke.
(5) Če davčni organ v roku iz četrtega odstavka tega člena ni ustrezno dopolnil ali nadomestil akta, ki dovoljuje izvršbo, mora pristojni organ nemudoma obvestiti organ države prosilke o razlogih za podaljšanje trimesečnega roka.
(6) Pritožba zoper sklep davčnega organa se obravnava v skladu s 142. členom tega zakona, razen če gre za pritožbo iz 226. člena tega zakona.
224. člen
(poplačilo)
(1) Davščina se poplača v valuti zaprošene države. Celoten znesek davščine, ki jo izterja zaprošeni organ, se nakaže organu države prosilke.
(2) Prenos zneska se opravi v enem mesecu od datuma končane izvršbe.
(3) Davčni organ lahko, po posvetovanju pristojnega organa z organom države prosilke, dolžniku odobri odlog plačila ali plačilo na obroke v skladu s 36. ali 37. členom tega zakona. Vse obresti, ki jih davčni organ obračuna za čas podaljšanja roka za plačilo v skladu z 38. členom tega zakona, se prav tako nakažejo državi prosilki.
(4) Zamudne obresti za nepravočasno plačilo dolga iz tega poglavja se obračunajo v skladu z 31. členom tega zakona. Obresti se zaračunajo po stopnjah iz 31. člena tega zakona. Obresti pripadajo državi prosilki.
(5) Razen v primeru obresti iz tretjega in četrtega odstavka tega člena se za ugotavljanje zneska, ki je izterjan, upošteva tečaj iz devetega odstavka 220. člena tega zakona.
225. člen
(vrstni red poplačila)
Davščine, ki se izterjujejo v skladu s tem poglavjem, se v zvezi z vrstnim redom poplačila obravnavajo kot davek po tem zakonu.
226. člen
(izpodbijanje davščine oziroma akta, ki dovoljuje izvršbo)
(1) Če upravičena oseba izpodbija davščino oziroma akt, ki dovoljuje izvršbo, ki je bil izdan v državi prosilki, mora postopke v zvezi s tem voditi pristojni organ države prosilke po predpisih te države. Organ države prosilke mora nemudoma pisno obvestiti pristojni organ o takšnem postopku. Pristojni organ lahko obvesti tudi upravičena oseba.
(2) Davčni organ, na podlagi obvestila organa države prosilke oziroma upravičene osebe, da se davščina oziroma akt, ki dovoljuje izvršbo, izpodbija, zadrži izvršbo v skladu s tretjim delom tega zakona, in sicer dokler pristojni organ države prosilke ne odloči o zadevi. V skladu s 46. členom tega zakona lahko davčni organ zavaruje plačilo davčne obveznosti. Če davčni organ v skladu z določbami tega zakona, ne more sprejeti ukrepov za zavarovanje plačila davčne obveznosti, mora pristojni organ o tem nemudoma, najpozneje pa v enem mesecu po pridobitvi obvestila iz prvega odstavka tega člena, obvestiti organ države prosilke.
(3) Ne glede na drugi odstavek tega člena davčni organ, na podlagi zahteve organa države prosilke nadaljuje izvršbo v skladu z določbami tretjega dela tega zakona, če vložitev pravnega sredstva v skladu z veljavno zakonodajo države prosilke ne bi zadržala izvršbe, če bi bila uvedena v tej državi. Če vložnik s pravnim sredstvom uspe, je za vračilo neupravičeno izterjanega zneska odgovoren organ države prosilke, ki vrne vse izterjane zneske, skupaj z zamudnimi obrestmi iz 31. člena tega zakona.
(4) Pristojni organ mora o ukrepih davčnega organa za povrnitev neupravičeno izterjanih zneskov, sprejetih v skladu s tretjim odstavkom tega člena nemudoma obvestiti organ države prosilke. Država prosilka povrne davčnemu organu sredstva za poplačilo neupravičeno izterjanih zneskov v roku dveh mesecev po prejemu zaprosila za poplačilo.
(5) Če o pravnem sredstvu iz prvega odstavka tega člena odloča sodišče in odločba sodišča, če je ugodna za organ države prosilke, omogoča izvršbo v državi prosilki, se ta odločba šteje za akt, ki dovoljuje izvršbo v smislu tega zakona.
(6) Organi Slovenije lahko odločajo le o pravnih sredstvih zoper odločitve oziroma akte, ki jih tekom izterjave davščine druge države članice EU sprejema oziroma izdaja slovenski davčni organ. O teh pravnih sredstvih se odloča v skladu z veljavno zakonodajo v Sloveniji.
227. člen
(neveljavnost ali sprememba zaprosila za izterjavo oziroma zavarovanja plačila davčne obveznosti)
(1) Če postane zaprosilo za izterjavo oziroma zavarovanje plačila davčne obveznosti neveljavno zaradi plačila ali drugačnega prenehanja davčne obveznosti oziroma zaradi razveljavitve akta, ki dovoljuje izvršbo, ali zaradi kakšnega drugega razloga, organ države prosilke o tem nemudoma pisno obvesti pristojni organ.
(2) Kadar se zaradi kakršnega koli razloga spremeni znesek davščine iz zaprosila za izterjavo oziroma za zavarovanje plačila davčne obveznosti, organ države prosilke o tem nemudoma pisno obvesti pristojni organ.
(3) Če se v skladu z drugim odstavkom tega člena zniža znesek dolgovane davščine, davčni organ nadaljuje s postopkom glede še dolgovanega zneska. Če je v času, ko je davčni organ obveščen o znižanju zneska dolgovane davščine, prvotni znesek že izterjal, sredstva pa še niso prenesena v skladu z 224. členom tega zakona, pristojni organ prenese organu države prosilke le dolgovani znesek, preveč plačani znesek pa vrne osebi, od katere je bil znesek neupravičeno izterjan.
(4) Če se v skladu z drugim odstavkom tega člena zviša znesek dolgovane davščine, organ države prosilke nemudoma naslovi na pristojni organ dodatno zaprosilo za izterjavo oziroma za zavarovanje plačila davčne obveznosti. Davčni oziroma pristojni organ, kolikor je to mogoče glede na okoliščine primera, dodatno zaprosilo reši istočasno s prvotnim zahtevkom. Če to ni možno, pristojni oziroma davčni organ obravnava dodatno zaprosilo kot samostojno zaprosilo, če se glasi na znesek, ki ni manjši od zneska določenega v 208. členu tega zakona.
(5) Ne glede na deveti odstavek 220. člena tega zakona, se, v primerih iz drugega stavka četrtega odstavka tega člena, za pretvorbo spremenjenega zneska dolga v valuto zaprošene države, uporabi menjalni tečaj iz prvotnega zaprosila.
228. člen
(zastaranje)
(1) Ne glede na 58. in 59. člen tega zakona se za izterjavo davčnega dolga v skladu s tem poglavjem upošteva zastaralne roke, določene s predpisi države prosilke.
(2) Ukrepi, ki jih davčni organ sprejme za izterjavo davščin na podlagi zaprosila za medsebojno pomoč, in ki bi, če bi jih sprejel organ države prosilke, pretrgali ali zadržali tek zastaranja po predpisih države prosilke, učinkujejo, kot da bi bili izvedeni v tej državi.
II. poglavje
Medsebojna pomoč pri izmenjavi podatkov in vročanju dokumentov med članicami EU za neposredne davke, trošarine in davke na zavarovalne premije
229. člen
(vsebina tega poglavja)
(1) To poglavje ureja način in postopek izmenjave podatkov med pristojnimi organi držav članic EU zaradi odmere davkov v eni od držav članic EU ter medsebojno pomoč med državami članicami EU pri vročanju dokumentov, povezanih z odmero davkov iz 230. člena tega zakona.
(2) Pristojni organ Slovenije lahko v skladu s tem poglavjem izmenjuje podatke s pristojnimi organi drugih držav članic EU na podlagi zahteve pristojnega organa (v nadaljnjem besedilu: izmenjava na podlagi zahteve), v skladu s pogoji iz 235. člena tega zakona pa lahko izmenjuje podatke tudi brez zahteve pristojnega organa (v nadaljnjem besedilu: spontana izmenjava podatkov).
(3) Ne glede na drugi odstavek tega člena se pristojni organ na podlagi dogovora s pristojnimi organi drugih držav članic EU lahko zaveže, da bo podatke, ki bi jih sicer lahko izmenjaval na podlagi zahteve, poslal zainteresiranemu pristojnemu organu ali organom redno, brez posebnega zaprosila (v nadaljnjem besedilu: avtomatična izmenjava podatkov).
(4) Določbe tega poglavja se smiselno uporabljajo tudi, kadar pristojni slovenski organ zaprosi za podatke oziroma spontano ali avtomatično pridobiva podatke od pristojnih organov drugih držav članic EU.
230. člen
(davki, na katere se to poglavje nanaša)
(1) Pristojni organ Slovenije lahko v skladu s tem poglavjem izmenjuje podatke z drugimi državami članicami EU zlasti, če se ti podatki nanašajo na odmero:
1. katerega koli davka na celotni dohodek ali celotni kapital ali na del dohodka ali kapitala, vključno z davki na kapitalske dobičke od prodaje premičnega ali nepremičnega premoženja, davki na plačo, ki jih plačujejo delodajalci in davki na prirast kapitala, kot so določeni z veljavnimi predpisi držav članic EU;
2. trošarin od tobačnih izdelkov, alkohola in alkoholnih pijač ter mineralnih olj in plina, kot so določene z veljavnimi predpisi držav članic EU ali
3. davkov na zavarovalne premije, kot so določeni z veljavnimi predpisi držav članic EU.
(2) Pristojni organ Slovenije lahko v skladu s tem poglavjem izmenjuje tudi podatke, ki se nanašajo na odmero enakih ali podobnih davkov, kot so davki iz prvega odstavka tega člena, ki bi bili uvedeni naknadno poleg ali namesto davkov iz prvega odstavka tega člena. V tem primeru minister, pristojen za finance, izda sklep, s katerim določi, na katere davke se, v skladu s tem odstavkom, to poglavje nanaša.
231. člen
(pristojni organi za medsebojno pomoč)
(1) V skladu s tem poglavjem se podatki izmenjujejo med pristojnim organom zaprošene države in pristojnim organom države prosilke.
(2) V skladu s prvim odstavkom tega člena je pristojni organ zaprošene države (v nadaljnjem besedilu: organ zaprošene države) pristojni organ države članice EU, kateremu se pošlje zaprosilo za izmenjavo podatkov oziroma organ, ki je pristojen za spontano oziroma avtomatsko izmenjavo podatkov s pristojnimi organi držav članic EU.
(3) V skladu s prvim odstavkom tega člena je pristojni organ države prosilke (v nadaljnjem besedilu: organ države prosilke) pristojni organ države članice EU, ki pošlje zaprosilo za izmenjavo podatkov oziroma organ, kateremu se pošljejo podatki na podlagi spontane ali avtomatske izmenjave podatkov.
232. člen
(pristojnost v Sloveniji)
V Sloveniji ima položaj organa zaprošene države oziroma organa države prosilke iz 231. člena tega zakona ministrstvo, pristojno za finance. Ministrstvo lahko pooblasti Davčno upravo Republike Slovenije ali Carinsko upravo Republike Slovenije, da opravlja posamezne naloge iz tega poglavja.
233. člen
(izmenjava podatkov na zaprosilo)
(1) Organ države prosilke sme zaprositi organ zaprošene države, da mu pošlje vse podatke, ki se nanašajo na odmero davkov iz 230. člena tega zakona, ki se nanašajo na posamičen primer.
(2) Organ zaprošene države lahko odkloni izpolnitev zaprosila za izmenjavo podatkov, če ugotovi, da organ države prosilke, glede na okoliščine primera, ni izčrpal vseh možnosti za pridobitev informacij v svoji državi brez tveganja, da bi bila ogrožena pridobitev iskanega podatka.
(3) Organ zaprošene države oziroma z njegove strani pooblaščeni davčni organ lahko v zvezi s pridobivanjem podatkov, za katere v skladu s tem poglavjem zaprosi organ države prosilke, opravi dodatne poizvedbe. Poizvedbe se opravijo v skladu s tem zakonom in zakonom, ki ureja davčno oziroma carinsko službo.
234. člen
(avtomatična izmenjava podatkov)
V skladu s tretjim odstavkom 229. člena tega zakona se pristojni organ lahko dogovori s pristojnimi organi drugih držav članic EU, da si bodo, glede natančno določenih kategorij konkretnih primerov, avtomatsko izmenjevali podatke, pomembne za odmero davkov iz 230. člena tega zakona, ki bi jih sicer lahko v skladu s tem poglavjem izmenjevali na podlagi zaprosila organa države prosilke.
235. člen
(spontana izmenjava podatkov)
Pristojni organ pošlje vse podatke, brez predhodnega zaprosila, pristojnemu organu države članice EU, če:
1. utemeljeno domneva, da utegne priti do neplačila davkov v drugi državi članici EU;
2. oseba, ki je zavezana za plačilo davka, uveljavi znižanje ali oprostitev davka v eni državi članici EU, kar lahko povzroči povečanje davka ali davčno obveznost v drugi državi članici EU;
3. poslovanje med davčnim zavezancem v eni državi članici in davčnim zavezancem v drugi državi članici EU poteka skozi eno ali več držav na tak način, da lahko prihranek v davku beleži ena ali druga država članica EU ali obe;
4. utemeljeno domneva, da davčni prihranek izvira iz umetnega prenosa dobička znotraj skupine podjetij;
5. so mu podatki, ki jih je pridobil od pristojnega organa druge države članice EU, omogočili, da je pridobil še dodatne informacije, ki bi bile lahko relevantne za odmero davka v tej drugi državi članici EU.
236. člen
(omejitve pri izmenjavi podatkov)
(1) Pristojni organ mora poslati podatke pristojnemu organu druge države članice EU kakor hitro je mogoče. Če zaprosilu pristojnega organa druge države članice EU ne more ugoditi ali če zaprošenih podatkov ne more pridobiti, mora o tem nemudoma obvestiti pristojni organ države prosilke ter v sporočilu navesti razloge za odklonitev izpolnitve zaprosila oziroma ovire, ki onemogočajo pridobitev podatkov.
(2) Pristojni organ ni dolžan pošiljati podatkov v skladu s tem poglavjem, če bi podatke lahko pridobil le s poizvedbami, ki jih v skladu s tem zakonom ne bi mogel izpeljati v postopku odmere enakovrstnega davka v Sloveniji.
(3) Pristojni organ v skladu s tem poglavjem ni dolžan poslati podatkov, katerih razkritje bi pomenilo razkritje poslovne, industrijske ali poklicne skrivnosti ali razkritje poslovnega procesa oziroma podatkov, katerih razkritje bi bilo v nasprotju s pravnim redom Slovenije.
(4) Pristojni organ lahko odkloni izmenjavo podatkov, če pristojni organ države prosilke ne more, iz pravnih ali praktičnih razlogov, poslati davčnemu organu enakovrstnih podatkov.
237. člen
(izmenjava uradnih oseb in sočasen davčni nadzor)
(1) Pristojni organ lahko na podlagi posebnega dogovora z organom države prosilke dovoli, da je v postopkih pridobivanja podatkov v skladu s tem poglavjem udeležena tudi uradna oseba države prosilke, vendar le toliko, kolikor je potrebno, da pojasni posebnosti primera.
(2) Pristojni organ lahko na podlagi posebnega dogovora z organom ene ali več držav prosilk določi, da davčni organ sodeluje v sočasnem davčnem nadzoru zavezancev za davek, ki hkrati poteka v več državah članicah EU, z namenom, da si pristojni organi držav članic EU, sodelujočih v sočasnem nadzoru, izmenjajo tako pridobljene informacije. Davčni organ izvršuje naloge v okviru sočasnega davčnega nadzora na območju Slovenije v skladu s tem zakonom in zakonom, ki ureja davčno službo.
238. člen
(tajnost podatkov)
(1) Vsi podatki, pridobljeni v skladu s tem poglavjem se obravnavajo kot davčna tajnost.
(2) Ne glede na 78. do 87. člen tega zakona, se podatki, pridobljeni skladu s tem poglavjem:
1. lahko razkrijejo le osebam, ki neposredno sodelujejo v postopku odmere davka ali v postopku davčnega nadzora;
2. lahko, poleg primerov iz 1. točke tega odstavka, razkrijejo tudi v okviru sodnega ali upravnega postopka, ki je sprožen v zvezi z odmero davka ali v postopku davčnega nadzora, ne glede na to, ali postopek vključuje tudi določitev kazni ali ne, vendar le osebam, ki neposredno sodelujejo v teh postopkih. Ne glede na prejšnji stavek se pridobljeni podatki lahko razkrijejo na javni obravnavi ali v odločbah oziroma sodbah, če pristojni organ države članice EU, ki je zagotovila podatke, temu ne nasprotuje;
3. pod nobenim pogojem ne smejo uporabiti za druge namene, kot je davčni postopek ali sodni oziroma upravni postopek, vključno z določitvijo kazni v zvezi z odmero davka ali v zvezi s postopkom davčnega nadzora.
(3) Ne glede na drugi odstavek tega člena se lahko pridobljene informacije uporabijo tudi za odmero drugih davščin iz 201. člena tega zakona.
(4) Država članica EU, katere zakonodaja ali upravna praksa določa z nacionalnega vidika ožje omejitve kot so določene v drugem odstavku tega člena, lahko zahteva od države članice EU, kateri pošilja podatke, da uporablja pridobljene podatke le za te ožje določene namene. Če država članica EU ne soglaša s takšno ožjo uporabo, druga država članica EU ni dolžna poslati zaprošenih podatkov.
(5) Ne glede na drugi odstavek tega člena se lahko pristojni organ dogovori s pristojnim organom druge države članice EU, da se podatki, ki jih je pridobil uporabijo tudi za druge namene, vendar le, če bi v skladu z veljavnimi predpisi v Sloveniji takšne podatke v podobnih okoliščinah lahko uporabili tudi za te druge namene.
(6) Če pristojni organ, ki pridobi podatke od pristojnega organa države članice EU, oceni, da bi pridobljeni podatki lahko bili koristni tudi pristojnemu organu druge države članice EU, lahko pošlje podatke tudi temu pristojnemu organu, vendar le v soglasju s pristojnim organom, ki je poslal podatke.
238.a člen
(vročanje)
(1) Davčni organ v skladu s tem zakonom in na podlagi zaprosila organa države prosilke vroči naslovniku akt ali odločbo, ki jo je izdal pristojni organ države prosilke in zadeva izvajanje predpisov o davkih iz 230. člena tega zakona v državi prosilki.
(2) Organ države prosilke mora v zaprosilu za vročitev navesti vsebino akta ali odločbe, ki naj se vroči ter opredeliti osebno ime oziroma firmo ter naslov oziroma sedež naslovnika, vključno z vsemi ostalimi informacijami, ki lahko pomagajo identificirati naslovnika.
(3) Organ zaprošene države nemudoma obvesti organ države prosilke o ukrepih, ki jih je davčni organ sprejel v zvezi z vročitvijo, še posebej pa o datumu vročitve akta ali odločbe naslovniku.
III. poglavje
Izmenjava podatkov med članicami EU
239. člen
(pristojnost za izmenjavo podatkov na področju posrednih davkov)
(1) Pristojni organ za izvajanje nalog izmenjave podatkov med državami članicami EU glede obdavčevanja blaga in storitev z davkom na dodano vrednost med državami članicami EU je Davčna uprava Republike Slovenije.
(2) Pristojni organ za izvajanje nalog izmenjave podatkov med državami članicami EU glede obdavčevanja dobav trošarinskih izdelkov v prometu med državami članicami EU je Carinska uprava Republike Slovenije.
240. člen
(pristojnost za izmenjavo podatkov o dohodku od prihrankov v obliki plačil obresti)
(1) Pristojni organ za izvajanje nalog izmenjave podatkov med državami članicami EU in odvisnimi ali pridruženimi ozemlji iz tretjega odstavka 326. člena tega zakona, glede dohodkov od prihrankov v obliki plačil obresti je Davčna uprava Republike Slovenije.
(2) Pristojni davčni organ mora podatke, ki jih pridobi od plačilnih zastopnikov v skladu z določbami 332. člena tega zakona, sporočiti pristojnemu organu države članice EU oziroma odvisnega ali pridruženega ozemlja iz tretjega odstavka 326. člena tega zakona, katere rezident je upravičeni lastnik, do 30. junija tekočega leta za preteklo leto, v katerem so bila plačila dohodka od prihrankov opravljena, ali prejeta oziroma zagotovljena.
(3) Če ta člen ne določa drugače, se za izmenjavo podatkov v skladu s tem členom zakona uporabljajo 229. do 238. člen tega zakona, razen 236. člena tega zakona.
IV. poglavje
Izvajanje mednarodnih pogodb o izogibanju dvojnega obdavčevanja
1. podpoglavje
Postopek skupnega dogovora v skladu z mednarodno pogodbo o izogibanju dvojnega obdavčevanja
241. člen
(postopek skupnega dogovora na zahtevo davčnega zavezanca)
(1) Kadar davčni zavezanec meni, da ni bil obdavčen v skladu z mednarodno pogodbo o izogibanju dvojnega obdavčevanja (v nadaljnjem besedilu: mednarodna pogodba) in predlaga ministrstvu, pristojnemu za finance, da prične postopek skupnega dogovora s pristojnim organom druge države, se lahko odločitev, ki je sprejeta v takšnem postopku, uveljavi ne glede na odločitve, ki so že bile sprejete v skladu s tem zakonom.
(2) Davčni zavezanec lahko postopek skupnega dogovora predlaga šele, ko je bila v zadevi izdana dokončna odločba davčnega organa.
(3) Rok, v katerem mora biti zadeva predložena pristojnemu organu in ki je določen v posamezni mednarodni pogodbi, prične teči od dneva, ko je bila davčnemu zavezancu vročena dokončna odločba davčnega organa.
242. člen
(uveljavitev odločitve, sprejete v postopku skupnega dogovora)
Davčni zavezanec, na katerega se nanaša odločitev, sprejeta v postopku skupnega dogovora, lahko v roku 12 mesecev od dneva, ko je bil obveščen o odločitvi, ki sta jo pristojna organa sprejela v postopku skupnega dogovora, od davčnega organa zahteva, da se odločitev, ki je bila sprejeta v postopku skupnega dogovora, uveljavi.
243. člen
(postopek skupnega dogovora na pobudo pristojnega organa druge države)
(1) Kadar se postopek skupnega dogovora prične na pobudo pristojnega organa druge države, pristojni organ Slovenije o tem obvesti davčnega zavezanca, na katerega se postopek nanaša. V tem primeru se postopek skupnega dogovora začne ne glede na roke zastaranja, določene v tem zakonu.
(2) Glede uveljavitve odločitve, sprejete v postopku skupnega dogovora, se smiselno uporablja 242. člen tega zakona.
2. podpoglavje
Uveljavljanje ugodnosti iz mednarodnih pogodb o izogibanju dvojnega obdavčevanja
244. člen
(vsebina tega podpoglavja)
(1) To podpoglavje določa način plačila davka od dohodka nerezidentov, ki imajo vir v Sloveniji, v primerih, ko nerezidenti uveljavljajo ugodnosti, določene v mednarodni pogodbi.
(2) Določbe tega podpoglavja, ki se nanašajo na plačilo davka, se smiselno uporabljajo tudi za akontacije davka.
245. člen
(znižanje ali oprostitev plačila davčnega odtegljaja)
(1) Če plačnik davka izplača dohodek, ki je v skladu z mednarodno pogodbo obdavčen po nižji stopnji, kot je določena z zakonom o obdavčenju oziroma s tem zakonom, ali je izplačani dohodek v skladu z mednarodno pogodbo oproščen davka v Sloveniji, prejemnik dohodka, z namenom, da izkoristi ugodnosti, določene v mednarodni pogodbi, plačniku davka predloži izpolnjen ustrezni zahtevek za zmanjšanje ali oprostitev davka, ki bi ga sicer plačal v skladu z zakonom o obdavčenju oziroma s tem zakonom.
(2) Prejemnik dohodka mora plačniku davka predložiti zahtevek iz prvega odstavka tega člena, preden je dohodek izplačan.
(3) Plačnik davka predloži izpolnjen zahtevek pristojnemu davčnemu organu. Če pristojni davčni organ zahtevku v celoti ugodi, izda odločbo v skladu s 117. členom tega zakona. Če davčni organ ne ugodi zahtevku ali mu ne ugodi v celoti, izda odločbo. Davčni organ odloči o zahtevku najpozneje v 15 dneh od prejema zahtevka.
(4) Plačnik davka lahko izplača dohodek in obračuna davek po nižji stopnji, kot je določena z zakonom o obdavčenju oziroma s tem zakonom, ali da od tega dohodka ne izračuna in ne odtegne davka, šele ko prejme s strani davčnega organa potrjen zahtevek.
(5) Plačnik davka mora pristojnemu davčnemu organu za vsako izplačilo dohodka predložiti nov zahtevek.
(6) Ne glede na peti odstavek tega člena lahko davčni organ v primerih, ko plačnik davka izplačuje dohodek v rednih časovnih presledkih, odobri ugodnosti v skladu s tem členom za daljše časovno obdobje.
246. člen
(vpliv na davčni nadzor)
Potrditev zahtevka v skladu z 245. členom tega zakona ne vpliva na pravico davčnega organa do uvedbe postopka davčnega nadzora v skladu s tem zakonom.
247. člen
(vračilo davčnega odtegljaja)
(1) Če plačnik davka ni postopal v skladu z 245. členom tega zakona in je ne glede na ugodnosti, ki jih določa mednarodna pogodba, obračunal davek po stopnjah, ki so določene z zakonom o obdavčenju oziroma s tem zakonom, ali je od tega dohodka izračunal in odtegnil davek, in je zaradi tega bil plačan višji znesek davka, kot če bi bil davek plačan v skladu z mednarodno pogodbo, lahko prejemnik dohodka zahteva vračilo davka, ki predstavlja razliko med zneskom davka, ki je bil izračun ob uporabi stopnje, določene z zakonom o obdavčenju oziroma s tem zakonom, in zneskom davka, ki bi bil izračunan ob uporabi davčne stopnje, določene z mednarodno pogodbo.
(2) Če je bil davek obračunan od dohodka, ki je v skladu z mednarodno pogodbo oproščen davka, se prejemniku dohodka vrne celotni znesek plačanega davka.
(3) Prejemniku dohodka se davek v skladu s prvim ali drugim odstavkom tega člena vrne na podlagi njegovega pisnega zahtevka, ki ga vloži pri pristojnem davčnem organu.
(4) Prejemnik dohodka mora pristojnemu davčnemu organu za vsako izplačilo dohodka predložiti nov zahtevek.
248. člen
(uveljavljanje ugodnosti v davčnem obračunu)
Kadar davčni zavezanec prejema dohodke, od katerih davek v skladu s tem zakonom izračuna sam v davčnem obračunu, lahko v davčnem obračunu uveljavlja tudi ugodnosti, določene v mednarodni pogodbi.
249. člen
(uveljavljanje ugodnosti v napovedi)
Kadar dohodek izplača oseba, ki ni plačnik davka, prejemnik dohodka pa v skladu z mednarodno pogodbo ni zavezan za plačilo davka od tega dohodka, mora prejemnik dohodka v skladu s tem zakonom vložiti napoved, v kateri uveljavlja ugodnosti, določene v mednarodni pogodbi.
V. poglavje
Pooblastilo za podzakonski akt
250. člen
(pooblastilo za podzakonski akt)
Minister, pristojen za finance, podrobneje določi izvajanje tega dela zakona, predvsem pa obrazce, ki se uporabljajo in način postopanja pristojnega oziroma davčnega organa, kadar kot organ države prosilke zaproša pristojni organ druge države članice EU za medsebojno pomoč, in obrazce zahtevkov, ki se uporabljajo pri izvajanju IV. poglavja tega dela zakona.
PETI DEL
POSTOPEK POBIRANJA POSAMEZNIH DAVKOV
I. poglavje
Dohodnina
1. podpoglavje
Odmera in poračun dohodnine na letni ravni
251. člen
(odmera dohodnine)
(1) Dohodnino ugotovi davčni organ z odločbo.
(2) Odločbo izda davčni organ na podlagi napovedi davčnega zavezanca, če ni s tem zakonom drugače določeno.
252. člen
(zavezanci za vložitev napovedi)
(1) Napoved mora vložiti davčni zavezanec rezident.
(2) Napoved lahko vloži tudi davčni zavezanec nerezident, ki je rezident države članice EU, ki v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino, uveljavlja olajšave za rezidente držav članic EU.
(3) Ne glede na prvi odstavek tega člena napovedi ni dolžan vložiti:
1. davčni zavezanec, katerega dohodki v davčnem letu, od katerih se plačuje dohodnina v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino, ne presegajo zneska splošne olajšave,
2. davčni zavezanec, kateremu je pokojnina edini dohodek v davčnem letu, od katerega se plačuje dohodnina v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino, če od pokojnine v skladu z zakonom ni bila odtegnjena in plačana akontacija dohodnine in zavezanec pri akontaciji dohodnine ni uveljavljal posebne olajšave za vzdrževane družinske člane.
(4) Če davčni zavezanec umre pred vložitvijo napovedi, ni izračuna in poračuna dohodnine na letni ravni. Akontacija dohodnine se šteje kot dokončen davek.
(5) V primerih iz šestega in sedmega odstavka 12. člena tega zakona ni izračuna in poračuna dohodnine na letni ravni. Akontacija dohodnine se šteje kot dokončen davek.
253. člen
(način in roki vložitve napovedi)
(1) Davčni zavezanec mora napoved vložiti na obrazcu, ki ga predpiše minister, pristojen za finance. Napoved vsebuje podatke potrebne za določanje davčne osnove oziroma izračun dohodnine in podatke, potrebne za nadzor, vključno s podatki, ki se nanašajo na dohodke, ki so oproščeni plačila dohodnine, uveljavljanje davčnih olajšav in osebne in druge podatke, ki omogočajo identifikacijo davčnega zavezanca in drugih oseb, v zvezi s katerimi davčni zavezanec uveljavlja davčne olajšave.
(2) Davčni zavezanec mora napoved vložiti najpozneje do 31. marca tekočega leta za preteklo leto.
(3) Če davčni zavezanec preneha biti rezident, mora vložiti napoved najpozneje do odhoda iz Slovenije, če odide iz Slovenije pred rokom iz drugega odstavka tega člena. Napoved vloži za obdobje davčnega leta, v katerem je bil rezident.
(4) Davčni zavezanec mora napoved vložiti pri pristojnem davčnem organu.
254. člen
(uveljavljanje posebne olajšave)
Davčni zavezanec lahko uveljavlja posebno olajšavo za vzdrževane družinske člane tudi po poteku roka za vložitev napovedi, vendar najkasneje v roku za pritožbo na odločbo o odmeri dohodnine.
255. člen
(upoštevanje akontacij dohodnine)
Akontacija dohodnine se odšteje od dohodnine, odmerjene za posamezno davčno leto. Kadar se akontacija dohodnine izračuna z obračunom davčnega odtegljaja, se odšteje odtegnjen davčni odtegljaj. Kadar akontacijo dohodnine izračuna davčni zavezanec sam z davčnim obračunom, se odšteje obračunana akontacija, razen v primeru ponovne odmere dohodnine zaradi odločbe, izdane v inšpekcijskem nadzoru. Kadar se akontacija dohodnine izračuna z odločbo davčnega organa in pri ponovni odmeri dohodnine zaradi odločbe, izdane v davčnem inšpekcijskem nadzoru, se od dohodnine, odmerjene za posamezno davčno leto, odšteje z odločbo odmerjena akontacija dohodnine.
256. člen
(uveljavljanje odbitka davka, plačanega v tujini)
(1) Davčni zavezanec, ki je rezident, lahko uveljavlja odbitek za ustrezni znesek plačanega davka v tujini od dohodkov, ki so vključeni v osnovo za dohodnino v Sloveniji (v nadaljnjem besedilu: odbitek davka plačanega v tujini), v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino, v napovedi za odmero dohodnine. Kadar davčni zavezanec v napovedi za odmero dohodnine uveljavlja odbitek davka, plačanega v tujini, so sestavni del napovedi tudi ustrezna dokazila glede davčne obveznosti izven Slovenije, zlasti o znesku davka, plačanega v tujini, o osnovi za plačilo davka ter o tem, da je znesek davka, plačan v tujini, dokončen in dejansko plačan.
(2) Kot ustrezna dokazila iz prvega odstavka tega člena se štejejo listine, izdane s strani davčnega organa tuje države, v kateri je bil odbitek davka, ki ga davčni zavezanec uveljavlja, plačan ali drug dokument, ki nedvoumno dokazuje davčno obveznost in plačilo davka izven Slovenije.
(3) Če davčni zavezanec do roka za vložitev napovedi za odmero dohodnine iz 253. člena tega zakona še ne razpolaga z ustreznimi dokazili, lahko ustrezna dokazila predloži naknadno.
(4) Če davčni zavezanec ne predloži dokazil do roka za izdajo odločbe o odmeri dohodnine iz 259. člena tega zakona, izda davčni organ začasno odločbo. Davčni organ začasno odločbo razveljavi in nadomesti z novo odločbo v 15 dneh po predložitvi dokazil. Če davčni zavezanec ne predloži dokazil po preteku petih let po letu, za katero je uveljavljal odbitek davka, plačanega v tujini, se šteje, da je začasna odločba glavna.
257. člen
(uveljavljanje oprostitve)
Če je z mednarodno pogodbo določena oprostitev za dohodke rezidenta, davčni zavezanec uveljavlja oprostitev v napovedi za odmero dohodnine.
258. člen
(upoštevanje dohodkov, od katerih se ne plačuje akontacija dohodnine)
Obdavčljivi dohodki, od katerih se v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino ali tem zakonom ne plačuje akontacija dohodnine, se vštevajo v izračun dohodnine na letni ravni, če ni s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju drugače določeno.
259. člen
(rok za izdajo odločbe)
Odločba o odmeri dohodnine mora biti izdana do 31. oktobra za preteklo leto.
260. člen
(odpis poračuna dohodnine na letni ravni)
Če je znesek odmerjene dohodnine na letni ravni večji od zneska akontacije dohodnine in razlika ne presega 500 tolarjev, se razlika dohodnine odpiše.
2. podpoglavje
Akontacije dohodnine – splošno
261. člen
(izračun akontacije dohodnine)
(1) Akontacijo dohodnine izračuna:
1. plačnik davka v obračunu davčnega odtegljaja,
2. davčni zavezanec sam v davčnem obračunu,
3. davčni organ v odločbi, izdani na podlagi napovedi zavezanca oziroma podatkov o katastrskem dohodku kmetijskih in gozdnih zemljišč,
od dohodkov, od katerih se v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino med letom izračunava in plačuje akontacija dohodnine, če ni s tem zakonom drugače določeno.
(2) Akontacija dohodnine se izračuna in plača od davčnih osnov in po stopnjah določenih z zakonom, ki ureja dohodnino.
(3) Obrazec obračuna davčnega odtegljaja, davčnega obračuna in davčne napovedi iz prvega odstavka tega člena predpiše minister, pristojen za finance. Obrazec mora vsebovati podatke, potrebne za določanje davčne osnove oziroma izračun akontacije dohodnine in podatke, potrebne za nadzor, uveljavljanje davčnih olajšav in identifikacijo zavezanca za davek.
262. člen
(smrt davčnega zavezanca)
Če davčni zavezanec umre, se določbe, ki se nanašajo na akontacijo dohodnine, smiselno uporabljajo tudi za pooblaščence za zastopanje, pravne naslednike davčnih zavezancev oziroma skrbnike njihovega premoženja.
263. člen
(skrbnik davčnega zavezanca oziroma njegovega premoženja)
Če je davčnemu zavezancu v primeru, ko davčni zavezanec ni znan ali je opravilno nesposoben ali po odločbi o denacionalizaciji, določen skrbnik oziroma skrbnik njegovega premoženja, se določbe, ki se nanašajo na akontacijo dohodnine smiselno uporabljajo tudi za skrbnika oziroma upravljavca premoženja.
264. člen
(davčni odtegljaj)
Davčni odtegljaj je akontacija dohodnine, ki jo je v skladu s 1. točko prvega odstavka 261. člena tega zakona dolžan izračunati, odtegniti in plačati plačnik davka za davčnega zavezanca od dohodkov, od katerih se v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino in tem zakonom, plačuje akontacija dohodnine z davčnim odtegljajem.
265. člen
(rok predložitve obračuna davčnega odtegljaja in določenih podatkov)
(1) Plačnik davka mora predložiti obračun davčnih odtegljajev davčnemu organu na dan izplačila dohodkov.
(2) V roku iz prvega odstavka tega člena mora plačnik davka predložiti tudi davčnemu zavezancu podatke iz obračuna davčnih odtegljajev o dohodku, o odtegnjenem in plačanem davčnem odtegljaju ter druge podatke, ki vplivajo na višino davčnega odtegljaja.
266. člen
(rok za plačilo davčnega odtegljaja)
Plačnik davka mora davčni odtegljaj plačati na dan izplačila dohodka.
3. podpoglavje
Akontacije dohodnine od dohodka iz zaposlitve
267. člen
(izračun)
(1) Akontacijo dohodnine od dohodka iz zaposlitve izračuna plačnik davka kot davčni odtegljaj v obračunu davčnega odtegljaja. Plačnik davka mora davčni odtegljaj izračunati in odtegniti hkrati z obračunom dohodka iz zaposlitve.
(2) Če dohodek iz zaposlitve izplača oseba, ki ni plačnik davka, akontacijo dohodnine od dohodka iz zaposlitve ugotovi davčni organ na podlagi napovedi davčnega zavezanca.
268. člen
(obvestilo in potrdilo o znižani stopnji akontacije dohodnine)
(1) Davčni zavezanec, ki se v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino, odloči za znižano stopnjo akontacije dohodnine od nadomestila iz obveznega invalidskega zavarovanja, ki ga prejema kot delovni invalid po predpisih, ki urejajo obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Sloveniji, mora o tem obvestiti pristojni davčni organ in izplačevalca nadomestila.
(2) Znižana stopnja akontacije dohodnine se lahko uporabi za nadomestila iz prvega odstavka tega člena, izplačana po dnevu, ko je bilo obvestilo v skladu s prvim odstavkom tega člena predloženo davčnemu organu.
(3) Davčni organ davčnega zavezanca na podlagi njegovega obvestila iz prvega odstavka tega člena v davčnih evidencah označi kot davčnega zavezanca, ki se je odločil za znižano stopnjo akontacije dohodnine od nadomestil iz prvega odstavka tega člena, in o tem zavezancu izda potrdilo.
(4) Davčni organ izda potrdilo v petih dneh od dneva predložitve obvestila davčnega zavezanca.
(5) Izplačevalec nadomestila iz prvega odstavka tega člena lahko izračuna, odtegne in plača akontacijo dohodnine po znižani stopnji samo, če davčni zavezanec predloži potrdilo iz tretjega odstavka tega člena.
(6) Potrdilo iz petega odstavka tega člena velja za obdobje davčnega leta. V obdobju davčnega leta davčni zavezanec lahko zahteva spremembo potrdila ali ga prekliče na način, kot velja za pridobitev potrdila.
(7) Obliko in podatke, ki jih mora davčni zavezanec navesti v obvestilu in potrdilu iz tega člena, predpiše minister, pristojen za finance.
269. člen
(uveljavljanje olajšave za vzdrževane družinske člane)
(1) Davčni zavezanec, ki v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino uveljavlja olajšavo za vzdrževane družinske člane pri izračunu akontacije dohodnine od dohodka iz delovnega razmerja in od pokojnine, ki se izplačuje za mesečno obdobje, mora o tem pisno obvestiti glavnega delodajalca in izplačevalca pokojnine. Na obvestilu mora navesti osebne in druge podatke, ki omogočajo njegovo identifikacijo in identifikacijo vzdrževanih družinskih članov.
(2) Obliko in podatke, ki jih mora davčni zavezanec navesti v obvestilu, predpiše minister, pristojen za finance.
(3) Olajšava za vzdrževane družinske člane se lahko upošteva pri izračunu akontacije dohodnine od dohodkov iz prvega odstavka tega člena, ki so izplačani po dnevu, ko je bilo v skladu s prvim odstavkom tega člena obvestilo predloženo glavnemu delodajalcu oziroma izplačevalcu pokojnine.
(4) Glavni delodajalec oziroma izplačevalec pokojnine pri izračunu akontacije dohodnine upošteva olajšavo za vzdrževane družinske člane na podlagi obvestila iz prvega odstavka tega člena dokler davčni zavezanec ne predloži novega obvestila, s katerim sporoči spremembe.
270. člen
(način in rok vložitve napovedi)
(1) Napoved za odmero akontacije dohodnine od dohodka iz zaposlitve mora davčni zavezanec vložiti do desetega dne v mesecu za pretekli mesec pri pristojnem davčnem organu.
(2) Ne glede na prvi odstavek tega člena mora nerezident napoved za odmero akontacije dohodnine od dohodka iz zaposlitve vložiti v sedmih dneh od dneva izplačila dohodka pri pristojnem davčnem organu.
(3) Ne glede na prvi odstavek tega člena mora davčni zavezanec, ki prejema dohodek iz delovnega razmerja ali pokojnino, vložiti napoved za odmero akontacije dohodnine od dohodka iz zaposlitve v sedmih dneh od dneva, ko je prvič prejel dohodek iz delovnega razmerja ali pokojnino, pri pristojnem davčnem organu.
(4) Davčni zavezanec iz tretjega odstavka tega člena mora ponovno vložiti napoved za odmero akontacije dohodnine od dohodka iz zaposlitve v sedmih dneh od dneva, ko je prejel spremenjeno višino dohodka iz delovnega razmerja ali pokojnine ali ko se spremenijo drugi pogoji, ki vplivajo na višino akontacije dohodnine od dohodka iz zaposlitve.
(5) Davčni zavezanec iz tretjega odstavka tega člena lahko vloži napoved tudi za vsako novo davčno leto v mesecu decembru tekočega leta za naslednje leto.
271. člen
(uveljavljanje dejanskih stroškov)
(1) V primeru iz prvega odstavka 267. člena tega zakona lahko davčni zavezanec uveljavlja dejanske stroške v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino, v napovedi za odmero dohodnine, razen nerezidenta, ki jih lahko uveljavlja v sedmih dneh od izplačila dohodka, pri pristojnem davčnem organu. Nerezident uveljavlja dejanske stroške s pisnim zahtevkom, ki ga predpiše minister, pristojen za finance.
(2) V primeru iz drugega odstavka 267. člena tega zakona lahko davčni zavezanec uveljavlja dejanske stroške v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino, v napovedi iz 270. člena tega zakona.
272. člen
(uveljavljanje odbitka davka, plačanega v tujini ali uveljavljanje oprostitve)
(1) Davčni zavezanec, ki prejema dohodek iz delovnega razmerja ali pokojnino, lahko ne glede na 256. in 257. člen tega zakona in ne glede na zakon o obdavčenju uveljavlja odbitek davka, plačanega v tujini, ali oprostitev že v napovedi iz tretjega, četrtega in petega odstavka 270. člena tega zakona na podlagi izjave davčnega zavezanca o davčni obveznosti izven Slovenije. Obliko in podatke, ki jih mora davčni zavezanec navesti v izjavi, predpiše minister, pristojen za finance.
(2) Ne glede na prvi odstavek tega člena se davčnemu zavezancu odbitek davka, plačanega v tujini, ali oprostitev prizna pri izračunu in poračunu dohodnine na letni ravni samo, če davčni zavezanec uveljavlja odbitek davka, plačanega v tujini, in oprostitev tudi v napovedi za odmero dohodnine v skladu z 256. in 257. členom tega zakona.
273. člen
(rok za izdajo odločbe)
(1) Na podlagi napovedi iz prvega in drugega odstavka 270. člena tega zakona davčni organ izda odločbo o višini akontacije dohodnine od dohodka iz zaposlitve v 15 dneh od dneva vložitve napovedi.
(2) Na podlagi napovedi iz tretjega odstavka 270. člena tega zakona izda davčni organ v 15 dneh od dneva vložitve napovedi odločbo o višini akontacije dohodnine od dohodka iz zaposlitve za davčno leto ter določi obroke za plačevanje akontacije.
(3) Na podlagi napovedi iz četrtega odstavka 270. člena tega zakona davčni organ na novo izda odločbo o višini akontacije dohodnine od dohodka iz zaposlitve za davčno leto ter na novo določi obroke v 15 dneh od vložitve napovedi.
(4) Na podlagi napovedi iz petega odstavka 270. člena tega zakona davčni organ izda odločbo o višini akontacije za naslednje davčno leto do 15. januarja leta, za katero se določa akontacija dohodka iz zaposlitve.
(5) Davčni organ odloči o novi akontaciji dohodnine od dohodka iz zaposlitve in o poračunu odtegnjenega davčnega odtegljaja na podlagi uveljavljanja dejanskih stroškov nerezidenta iz prvega odstavka 271. člena tega zakona v 15 dneh od dneva predložitve zahtevka.
274. člen
(rok za plačilo akontacije dohodnine od dohodka iz zaposlitve, ki jo izračuna davčni organ)
Akontacija dohodnine od dohodka iz zaposlitve, določena z odločbo iz drugega, tretjega in četrtega odstavka 270. člena tega zakona se plačuje v obrokih, ki morajo biti plačani v 30 dneh od prejema dohodka iz zaposlitve ali pokojnine.
4. podpoglavje
Akontacija dohodnine od dohodka iz dejavnosti
1. Akontacija dohodnine od dohodka, doseženega z opravljanjem dejavnosti
1.1. Davčni obračun
275. člen
(izračun)
(1) Davčni zavezanec, ki v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino, ugotavlja davčno osnovo od dohodka, doseženega z opravljanjem dejavnosti, na podlagi dejanskih prihodkov in odhodkov, sam izračunava akontacijo dohodnine od dohodka, doseženega z opravljanjem dejavnosti, v davčnem obračunu. V primerih, določenih z zakonom, ki ureja dohodnino, v katerih davčni zavezanec plačuje od dohodkov, doseženih z opravljanjem dejavnosti, tudi davčni odtegljaj, davčni odtegljaj izračuna plačnik davka v obračunu davčnih odtegljajev.
(2) Davčni obračun, ki ga predpiše minister, pristojen za finance, vsebuje tudi podatke o poslovanju, ki jih davčni zavezanec vodi v evidencah v skladu s tem zakonom, drugimi predpisi in računovodskimi standardi in podatke iz poročil, ki jih davčni zavezanec sestavlja v skladu s posebnimi predpisi in računovodskimi standardi.
276. člen
(obdobje izračuna)
(1) Davčni zavezanec v davčnem obračunu izračuna akontacijo dohodnine od dohodka, doseženega z opravljanjem dejavnosti za obdobje davčnega leta, ki je koledarsko leto.
(2) Davčni zavezanec, ki preneha oziroma začne z opravljanjem dejavnosti med davčnim letom, izračuna akontacijo dohodnine od dohodka, doseženega z opravljanjem dejavnosti za obdobje, ki je krajše od koledarskega leta.
(3) V primeru prenehanja opravljanja dejavnosti se obdobje, za katero se izračunava akontacija dohodnine od dohodka, doseženega z opravljanjem dejavnosti, konča z dnem pred dnevom prenehanja opravljanja dejavnosti.
277. člen
(rok za predložitev davčnega obračuna)
(1) Davčni zavezanec mora predložiti davčni obračun davčnemu organu najkasneje do 31. marca tekočega leta za preteklo leto.
(2) Davčni zavezanec, ki preneha z opravljanjem dejavnosti med davčnim letom mora predložiti davčni obračun davčnemu organu v 30 dneh po zaključku obdobja iz tretjega odstavka 276. člena tega zakona, za katero se obračunava akontacija dohodnine od dohodka, doseženega z opravljanjem dejavnosti. V primeru postopka likvidacije in stečaja sestavi davčni zavezanec davčni obračun v skladu s postopkom, določenim za davčni obračun davka od dohodkov pravnih oseb pri postopku stečaja in likvidacije.
278. člen
(plačevanje predhodne akontacije dohodnine od dohodka, doseženega z opravljanjem dejavnosti)
(1) Predhodna akontacija dohodnine od dohodka, doseženega z opravljanjem dejavnosti (v nadaljnjem besedilu: predhodna akontacija) se za davčno leto plača v znesku, ki je enak znesku akontacije dohodnine od dohodka, doseženega z opravljanjem dejavnosti po zadnjem obračunu akontacije dohodnine od tega dohodka.
(2) Davčni zavezanec, ki začne z opravljanjem dejavnosti, sam izračuna predhodno akontacijo v znesku glede na višino predvidene davčne osnove davčnega leta, za katerega se plačuje predhodna akontacija. Obrazložen izračun predvidene davčne osnove v davčnem obračunu akontacije dohodnine od dohodka, doseženega z opravljanjem dejavnosti, višino predhodne akontacije ter obrokov predhodne akontacije predloži davčnemu organu ob predložitvi prijave za vpis v davčni register. Obrazložen izračun predloži davčni zavezanec ne glede na to ali je izračunal dobiček ali izgubo.
(3) Predhodna akontacija se plača v mesečnih ali trimesečnih obrokih. Predhodna akontacija se plača v mesečnih obrokih, če znesek predhodne akontacije presega 100.000 tolarjev oziroma trimesečnih obrokih, če znesek predhodne akontacije ne presega 100.000 tolarjev.
(4) Obroki predhodne akontacije dospejo v plačilo na zadnji dan obdobja, na katerega se nanašajo in morajo biti plačani v desetih dneh po dospelosti.
(5) Predhodna akontacija se v novem davčnem letu do novega davčnega obračuna plačuje v rokih in v višini obrokov, kot se je plačevala za preteklo davčno leto. Razliko v višini predhodne akontacije, ki nastane zaradi spremembe akontacije dohodnine od dohodka, doseženega z opravljanjem dejavnosti, na podlagi novega davčnega obračuna, mora zavezanec za že dospele obroke predhodne akontacije plačati pri prvem naslednjem obroku predhodne akontacije. Obroki predhodne akontacije, ki bodo dospeli v plačilo do konca leta, se sorazmerno povečajo.
(6) Če je višina predhodne akontacije na podlagi novega davčnega obračuna manjša, se obroki predhodne akontacije, ki bodo dospeli v plačilo do konca leta, sorazmerno zmanjšajo.
279. člen
(sprememba predhodne akontacije med davčnim letom)
(1) Davčni zavezanec, katerega davčna osnova za tekoče davčno leto se razlikuje od davčne osnove za predhodno davčno leto, lahko od davčnega organa zahteva spremembo višine predhodne akontacije. Davčni zavezanec vloži zahtevo najmanj 30 dni pred dospelostjo obroka predhodne akontacije in priloži davčni obračun akontacije dohodnine od dohodka, doseženega z opravljanjem dejavnosti, za tekoče davčno leto pred vložitvijo zahteve, oceno davčne osnove za tekoče leto ter podatke, ki dokazujejo spremembo davčne osnove.
(2) O zahtevi iz prvega odstavka tega člena odloči davčni organ z odločbo v 15 dneh od predložitve zahteve.
(3) Če davčni organ v postopku nadzora ugotovi, da višina predhodne akontacije ne ustreza pričakovani davčni osnovi tekočega davčnega leta, z odločbo določi novo višino predhodne akontacije.
(4) Če je nova višina predhodne akontacije manjša, se obroki predhodne akontacije, ki bodo dospeli v plačilo do konca leta, sorazmerno zmanjšajo.
(5) Razliko v višini predhodne akontacije za že dospele obroke predhodne akontacije mora zavezanec doplačati pri prvem naslednjem obroku predhodne akontacije.
280. člen
(upoštevanje predhodne akontacije in davčnega odtegljaja)
Predhodna akontacija in davčni odtegljaj se odštejeta od akontacije dohodnine od dohodka, doseženega z opravljanjem dejavnosti, za posamezno davčno leto. Odšteje se obračunana predhodna akontacija in odtegnjeni davčni odtegljaj.
281. člen
(plačilo poračuna akontacije dohodnine od dohodka, doseženega z opravljanjem dejavnosti)
Davčni zavezanec mora razliko med akontacijo dohodnine od dohodka, doseženega z opravljanjem dejavnosti, izračunano v davčnem obračunu in predhodno akontacijo dohodnine in davčnim odtegljajem, plačati v roku 30 dni od dneva predložitve davčnega obračuna.
282. člen
(ponovna odmera dohodnine)
Na podlagi dokončne odločbe, izdane v postopku nadzora pravilnosti izračunavanja in plačevanja akontacije dohodnine od dohodka, doseženega z opravljanjem dejavnosti, davčni organ ponovno odmeri dohodnino.
283. člen
(prenehanje opravljanja dejavnosti in nadaljevanje dejavnosti po drugi osebi)
(1) Oseba, ki želi v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino, pri ugotavljanju davčne osnove uveljavljati davčno obravnavo, ki se lahko upošteva pri prenehanju opravljanja dejavnosti, če dejavnost nadaljuje druga oseba ali so sredstva vložena v pravno osebo, in so izpolnjeni pogoji, določeni z zakonom, ki ureja dohodnino, mora takšno davčno obravnavo priglasiti pri pristojnem davčnem organu.
(2) Priglasitev se opravi na obrazcu, ki ga predpiše minister, pristojen za finance. Sestavni del obrazca je tudi izjava o izpolnjevanju pogojev, določenih z zakonom, ki ureja dohodnino.
(3) Oseba, ki preneha z opravljanjem dejavnosti in novi zasebnik oziroma pravna oseba, v katero so vložena sredstva, opravita priglasitev na enotnem obrazcu, ki ga sopodpišeta. Kadar oseba preneha z opravljanjem dejavnosti zaradi smrti, priglasitev opravi novi zasebnik oziroma pravna oseba, v katero so vložena sredstva.
(4) Priglasitev se mora opraviti najpozneje do roka za predložitev davčnega obračuna davčnega zavezanca, ki je prenehal z opravljanjem dejavnosti. Priglasitev se opravi pri davčnem organu, kjer je davčni zavezanec, ki preneha z opravljanjem dejavnosti, vpisan v davčni register.
(5) Davčni organ na podlagi priglasitve osebo, ki priglasi davčno obravnavo v skladu s tem členom zakona, v davčnih evidencah označi kot davčnega zavezanca, ki je priglasil posebno obravnavo in mu o tem izda potrdilo.
(6) Osebe, ki so priglasile davčno obravnavo v skladu s tem členom morajo v davčnem obračunu posebej izkazati učinke na davčno osnovo, ki so posledica upoštevanja priglašene davčne obravnave.
284. člen
(priglasitev ugotavljanje davčne osnove od dohodka iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti na podlagi dejanskih prihodkov in odhodkov)
(1) Zavezanci, ki dosegajo dohodke iz opravljanja osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti v okviru istega gospodinjstva in želijo ugotavljati davčno osnovo iz te dejavnosti na podlagi dejanskih prihodkov in odhodkov, morajo enega od zavezancev določiti kot nosilca te dejavnosti in opraviti priglasitev pri pristojnem davčnem organu.
(2) Priglasitev se opravi na obrazcu, ki ga predpiše minister, pristojen za finance. Sestavni del obrazca je izjava vseh zavezancev, ki dosegajo dohodke iz opravljanja osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti v okviru istega gospodinjstva, da se strinjajo z določenim nosilcem in seznam vseh kmetijskih in gozdnih zemljišč v uporabi zavezancev, članov gospodinjstva, in izjave zavezancev, da se strinjajo, da se za davčne namene uporaba zemljišč in dohodki iz opravljanja osnovne kmetijske in gozdarske dejavnosti pripišejo nosilcu.
(3) Davčni organ na podlagi priglasitve nosilcu izda odločbo o načinu ugotavljanja davčne osnove od dohodka iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti v 30 dneh od dneva prejema popolne priglasitve. Na podlagi priglasitve zavezanec začne z ugotavljanjem davčne osnove na podlagi dejanskih prihodkov in odhodkov s prvim dnem naslednjega koledarskega leta po letu vročitve odločbe.
(4) Nosilec mora vsako spremembo v zvezi z zemljišči, ki jih uporablja v okviru osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, priglasiti v 15 dneh po nastanku spremembe. Davčni organ na podlagi priglasitve spremembe nosilcu izda novo odločbo o načinu ugotavljanja davčne osnove od dohodka iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti v 30 dneh od dneva prejema popolne priglasitve.
1.2. Akontacija dohodnine v primeru ugotavljanja davčne osnove z upoštevanjem normiranih odhodkov
285. člen
(izračun)
(1) V primeru, ko se davčna osnova od dohodka, doseženega z opravljanjem dejavnosti, ugotavlja z upoštevanjem normiranih odhodkov, akontacijo dohodnine od dohodka, doseženega z opravljanjem dejavnosti, izračuna plačnik davka kot davčni odtegljaj v obračunu davčnega odtegljaja. Plačnik davka mora davčni odtegljaj izračunati in odtegniti hkrati z obračunom dohodka, doseženega z opravljanjem dejavnosti.
(2) Če v primeru iz prvega odstavka tega člena dohodek, dosežen z opravljanjem dejavnosti, izplača oseba, ki ni plačnik davka, akontacijo dohodnine od dohodka, doseženega z opravljanjem dejavnosti, ugotovi davčni organ na podlagi napovedi davčnega zavezanca.
286. člen
(način in rok vložitve napovedi)
Napoved za odmero akontacije dohodnine od dohodka, doseženega z opravljanjem dejavnosti, mora zavezanec vložiti do 15. dne v mesecu za preteklo trimesečje pri pristojnem davčnem organu.
287. člen
(rok za izdajo odločbe)
Na podlagi napovedi iz 286. člena tega zakona davčni organ izda odločbo o višini akontacije dohodnine od dohodka, doseženega z opravljanjem dejavnosti, v 15 dneh od dneva vložitve napovedi.
288. člen
(zahteva za ugotavljanje davčne osnove z upoštevanjem normiranih odhodkov)
(1) Davčni zavezanec, ki izpolnjuje pogoje, določene z zakonom, ki ureja dohodnino, in ki se odloči za ugotavljanje davčne osnove z upoštevanjem normiranih odhodkov, predloži zahtevo za takšen način ugotavljanje davčne osnove v mesecu novembru tekočega davčnega leta za naslednje davčno leto. Sestavni del zahteve je tudi izjava o izpolnjevanju pogojev, določenih z zakonom, ki ureja dohodnino.
(2) Davčni zavezanec, ki na novo začne z opravljanjem dejavnosti, predloži zahtevo iz prvega odstavka tega člena ob predložitvi prijave za vpis v davčni register.
(3) Davčni zavezanec med davčnim letom ne more zahtevati spremembe načina ugotavljanja davčne osnove za akontacijo dohodnine od dohodka, doseženega z opravljanjem dejavnosti.
(4) Obrazec zahteve predpiše minister, pristojen za finance.
(5) Davčni zavezanec vloži zahtevo pri pristojnem davčnem organu.
289. člen
(potrdilo o ugotavljanju davčne osnove z upoštevanjem normiranih odhodkov)
(1) Davčni organ na podlagi zahteve davčnega zavezanca iz 288. člena tega zakona, davčnega zavezanca v davčnem registru označi kot zavezanca, ki ugotavlja davčno osnovo za akontacijo dohodnine od dohodka, doseženega z opravljanjem dejavnosti, z upoštevanjem normiranih odhodkov in davčnemu zavezancu izda o tem potrdilo. Obrazec potrdila predpiše minister, pristojen za finance.
(2) Davčni organ izda potrdilo najpozneje do konca decembra davčnega leta, v katerem je bila zahteva podana, za naslednje davčno leto.
(3) Davčni organ za davčnega zavezanca iz drugega odstavka 288. člena tega zakona izda potrdilo ob izdaji potrdila o vpisu v davčni register.
(4) Potrdilo iz prvega odstavka tega člena velja za obdobje davčnega leta.
290. člen
(predložitev potrdila izplačevalcu dohodka)
(1) Davčni zavezanec, ki pridobi potrdilo iz 289. člena tega zakona, je potrdilo dolžan predložiti izplačevalcu dohodka, kadar je to oseba, ki so ji v skladu s tem zakonom naložene obveznosti plačnika davka.
(2) Izplačevalec dohodka, ki posluje s fizično osebo, ki opravlja dejavnost, je ob izplačilu dolžan preveriti pri davčnem zavezancu obstoj potrdila, če davčni zavezanec potrdila ne predloži.
291. člen
(obvestilo in potrdilo o znižani stopnji akontacije dohodnine in uveljavljanju posebne osebne olajšave za samozaposlene v kulturi in za tiste, ki samostojno opravljajo novinarski poklic)
(1) Davčni zavezanec, ki se v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino, odloči za znižano stopnjo akontacije dohodnine od dohodka, doseženega z opravljanjem dejavnosti, ali za uveljavljanje posebne osebne olajšave za samozaposlene v kulturi ali za tiste, ki samostojno opravljajo novinarski poklic, mora o tem obvestiti davčni organ in izplačevalca dohodka, kadar je izplačevalec oseba, ki so ji v skladu s tem zakonom naložene obveznosti plačnika davka. Davčni zavezanec, pri katerem se akontacija izračuna v skladu z drugim odstavkom 285. člena tega zakona, znižano stopnjo in posebno osebno olajšavo za samozaposlene v kulturi ali za tiste, ki samostojno opravljajo novinarski poklic, zahteva v napovedi, ki jo predloži v skladu z 286. členom tega zakona.
(2) Znižana stopnja akontacije dohodnine od dohodka, doseženega z opravljanjem dejavnosti ali posebna osebna olajšava za samozaposlene v kulturi ali za tiste, ki samostojno opravljajo novinarski poklic, se lahko uporabi za dohodke, izplačane po dnevu, ko je bilo obvestilo v skladu s prvim odstavkom tega člena predloženo davčnemu organu.
(3) Davčni organ davčnega zavezanca na podlagi njegovega obvestila iz prvega odstavka tega člena v davčnih evidencah označi kot davčnega zavezanca, ki se je odločil za znižano stopnjo akontacije dohodnine od dohodka, doseženega z opravljanjem dejavnosti ali zavezanca, ki uveljavlja posebno osebno olajšavo za samozaposlene v kulturi ali za tiste, ki samostojno opravljajo novinarski poklic, in o tem zavezancu izda potrdilo.
(4) Davčni organ izda potrdilo v petih dneh od dneva predložitve obvestila davčnega zavezanca.
(5) Izplačevalec dohodka, ki so mu v skladu s tem zakonom naložene obveznosti plačnika davka, lahko izračuna, odtegne in plača davčni odtegljaj po znižani stopnji ali z upoštevanjem posebne osebne olajšave za samozaposlene v kulturi ali za tiste, ki samostojno opravljajo novinarski poklic samo, če davčni zavezanec predloži potrdilo iz tretjega odstavka tega člena.
(6) Potrdilo iz tretjega odstavka tega člena velja za obdobje davčnega leta. V obdobju davčnega leta davčni zavezanec lahko zahteva spremembo potrdila ali ga prekliče na način, kot velja za pridobitev potrdila.
(7) Obrazca obvestila in potrdila iz tega člena zakona predpiše minister, pristojen za finance.
2. Akontacija dohodnine od dohodka, doseženega s posameznim poslom
292. člen
(izračun)
(1) Akontacijo dohodnine od dohodka, doseženega s posameznim poslom, izračuna plačnik davka kot davčni odtegljaj v obračunu davčnega odtegljaja. Plačnik davka mora davčni odtegljaj izračunati in odtegniti hkrati z obračunom dohodka, doseženega s posameznim poslom.
(2) Če dohodek, dosežen s posameznim poslom izplača oseba, ki ni plačnik davka, akontacijo dohodnine od dohodka, doseženega s posameznim poslom, ugotovi davčni organ na podlagi napovedi davčnega zavezanca.
293. člen
(način in rok vložitve napovedi)
Napoved za odmero akontacije dohodnine od dohodka, doseženega s posameznim poslom mora zavezanec vložiti do desetega dne v mesecu za pretekli mesec pri pristojnem davčnem organu.
294. člen
(rok za izdajo odločbe)
Na podlagi napovedi iz 293. člena tega zakona davčni organ izda odločbo o višini akontacije dohodnine od dohodka, doseženega s posameznim poslom, v 15 dneh od dneva vložitve napovedi.
5. podpoglavje
Akontacija dohodnine od dohodka iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti
1. Akontacija dohodnine od katastrskega dohodka
295. člen
(izračun)
(1) Akontacijo dohodnine od katastrskega dohodka ugotovi davčni organ z odločbo na podlagi podatkov o davčnem zavezancu ter katastrskem dohodku kmetijskih in gozdnih zemljišč, vpisanih v zemljiški knjigi oziroma zemljiškem katastru ter podatkov o priznanih oprostitvah, po stanju na dan 30. junija leta, za katerega se akontacija dohodnine izračunava. Kot stanje se šteje pravnomočen vpis podatkov v navedenih evidencah oziroma pravnomočna odločba o oprostitvi.
(2) V primeru, da se do 30. junija leta, za katero se akontacija izračunava, s primernimi dokazili dokaže dejanskega uporabnika ali dejanskega uporabnika ugotovi davčni organ, se davčnega zavezanca določi z odločbo o določitvi dejanskega uporabnika. Kot primerno dokazilo se šteje pisni dokument, ki nedvoumno dokazuje dejanskega imetnika pravice uporabe zemljišča.
296. člen
(uveljavljanje oprostitev)
(1) Oprostitve od katastrskega dohodka, ki so določene z zakonom, ki ureja dohodnino, davčni zavezanec lahko uveljavlja z vlogo pri davčnem organu, pristojnem za izračun akontacije dohodnine od katastrskega dohodka. Obrazec vloge predpiše minister, pristojen za finance.
(2) Davčni zavezanec mora k vlogi priložiti dokazila, ki dokazujejo upravičenost do oprostitve ali navesti javno evidenco, iz katere je upravičenost do oprostitve razvidna. Izjemoma oprostitev za neodmerjene gozdne ceste davčni organ prizna brez vloge zavezanca po uradni dolžnosti na podlagi podatkov Zavoda za gozdove Republike Slovenije.
(3) Davčni organ odloči o upravičenosti do oprostitve z odločbo v 15 dneh od vložitve vloge.
(4) Za zemljišča, pripisana nosilcu v skladu z 284. členom tega zakona, se oprostitev od katastrskega dohodka ne glede na prvi, drugi in tretji odstavek tega člena prizna na podlagi odločbe iz 284. člena tega zakona.
(5) Oprostitve, priznane na podlagi odločbe, ki je postala pravnomočna po 30. juniju leta, za katero se dohodnina odmerja, se upoštevajo pri izračunu akontacije dohodnine od katastrskega dohodka za naslednje davčno leto, razen oprostitev, ki se v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino, uveljavljajo v letu po letu ukrepa, za katere se oprostitev v primeru, da je bila vloga vložena v letu izvedbe ukrepa, ne glede na datum pravnomočnosti odločbe upošteva v naslednjem letu.
(6) Prenehanje razlogov za oprostitev po tem členu, razen za oprostitve z zakonsko določenim rokom, mora davčni zavezanec oziroma Zavod za gozdove Republike Slovenije sporočiti pristojnemu davčnemu organu v treh mesecih od prenehanja.
(7) Ne glede na šesti odstavek tega člena se prenehanje oprostitev uveljavi na podlagi odločbe iz 284. člena tega zakona.
(8) Prenehanje oprostitve na podlagi prijave iz šestega odstavka tega člena, podane po 30. juniju tekočega leta ali odločbe iz sedmega odstavka tega člena, ki je postala pravnomočna po 30. juniju tekočega leta, se upošteva pri izračunu akontacije dohodnine od katastrskega dohodka za naslednje davčno leto.
297. člen
(izdaja odmerne odločbe)
(1) Odločba o odmeri akontacije dohodnine od katastrskega dohodka za tekoče leto, o določitvi prvih dveh obrokov akontacije dohodnine od katastrskega dohodka za naslednje davčno leto ter o poračunu prvega in drugega obroka akontacije dohodnine od katastrskega dohodka tekočega davčnega leta mora biti izdana do 31. avgusta leta, za katero se akontacija dohodnine odmerja.
(2) Odločbo o odmeri akontacije dohodnine od katastrskega dohodka izda pristojni davčni organ.
(3) Nerezidentu izda odločbo o odmeri akontacije dohodnine od katastrskega dohodka davčni organ, na območju katerega zemljišče leži.
298. člen
(plačevanje akontacije dohodnine od katastrskega dohodka)
(1) Davčni zavezanci plačujejo akontacijo dohodnine od katastrskega dohodka v največ treh obrokih, s tem da se do 30. aprila plača najmanj 30%, do 31. avgusta najmanj 60% in do 31. decembra 100% akontacije, določene v skladu s 295. členom tega zakona.
(2) Prva dva obroka akontacije dohodnine od katastrskega dohodka v tekočem letu davčni zavezanec plača najmanj v odstotku, navedenem v prvem odstavku tega člena, od akontacije določene v skladu z 295. členom tega zakona za preteklo leto. Razlika v višini prvega in drugega obroka akontacije dohodnine od katastrskega dohodka v tekočem letu, ki nastane zaradi drugačne, višje akontacije dohodnine, določene za tekoče davčno leto, se davčnemu zavezancu poračuna pri zadnjem obroku akontacije dohodnine od katastrskega dohodka za tekoče davčno leto. Poračun v breme zadnjega obroka akontacije dohodnine od katastrskega dohodka za tekoče davčno leto za rezidente ni večji od zneska zadnjega obroka akontacije dohodnine od katastrskega dohodka za tekoče davčno leto.
299. člen
(uveljavljanje znižanj katastrskega dohodka in olajšave za investiranje)
(1) Davčni zavezanec, ki je rezident, uveljavlja znižanja katastrskega dohodka in olajšave za investiranje v napovedi za odmero dohodnine. Za uveljavljanje znižanja katastrskega dohodka mora napovedi priložiti oceno o odstotku zmanjšanja pridelka na posameznih parcelah, ki ga v skladu z metodologijo za ocenjevanje škode na podlagi zakona, ki ureja varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami, ugotovi cenilec. V primeru uveljavljanja znižanja katastrskega dohodka zaradi naravnih nesreč večjih razsežnosti, za katere je zavezancu škodo ocenila komisija, ustanovljena na podlagi zakona, ki ureja varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami, davčni organ pridobi podatek o odstotku zmanjšanja pridelka na posamezni parceli po uradni dolžnosti.
(2) Davčni zavezanec, ki je nerezident, uveljavlja znižanja katastrskega dohodka ali olajšavo za investiranje, določene z zakonom, ki ureja dohodnino, s pisno vlogo pri davčnem organu, pristojnem za izdajo odločbe o odmeri akontacije dohodnine od katastrskega dohodka. Za uveljavljanje znižanja katastrskega dohodka mora vlogi priložiti oceno o odstotku zmanjšanja pridelka na posameznih parcelah, ki ga v skladu z metodologijo za ocenjevanje škode na podlagi zakona, ki ureja varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami, ugotovi cenilec. V primeru uveljavljanja znižanja katastrskega dohodka zaradi naravnih nesreč večjih razsežnosti, za katere je zavezancu škodo ocenila komisija, ustanovljena na podlagi zakona, ki ureja varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami, davčni organ pridobi podatek o odstotku zmanjšanja pridelka na posamezni parceli po uradni dolžnosti.
(3) Davčni zavezanec vlogo iz drugega odstavka tega člena vloži do 31. januarja tekočega leta za preteklo leto. Obrazec vloge predpiše minister, pristojen za finance.
(4) Davčni organ na podlagi vloge iz tretjega odstavka tega člena odloči o novi akontaciji dohodnine od katastrskega dohodka in drugih dohodkov iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti ter o poračunu akontacije, izračunane v skladu z 295. in 296. členom tega zakona. Odločba mora biti izdana do 31. marca leta po letu, na katero se izračun akontacije nanaša.
2. Akontacija dohodnine od drugega dohodka iz osnovne kmetijske in gozdarske dejavnosti
300. člen
(izračun)
(1) Akontacijo dohodnine od drugega dohodka iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti izračuna plačnik davka kot davčni odtegljaj v obračunu davčnega odtegljaja. Plačnik davka mora davčni odtegljaj izračunati in odtegniti hkrati z obračunom drugega dohodka iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti.
(2) Če drug dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti izplača oseba, ki ni plačnik davka, akontacijo dohodnine od drugega dohodka iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti ugotovi davčni organ na podlagi napovedi davčnega zavezanca.
301. člen
(način in rok vložitve napovedi)
Napoved za odmero akontacije dohodnine od drugega dohodka iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti mora zavezanec vložiti do desetega dne v mesecu za pretekli mesec pri pristojnem davčnem organu.
302. člen
(rok za izdajo odločbe)
Na podlagi napovedi iz 301. člena tega zakona davčni organ odloči o višini akontacije dohodnine od drugega dohodka iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti v 15 dneh od dneva vložitve napovedi.
6. podpoglavje
Akontacija dohodnine od dohodkov iz premoženja
303. člen
(izračun)
(1) Akontacijo dohodnine od dohodkov iz premoženja izračuna plačnik davka kot davčni odtegljaj v obračunu davčnega odtegljaja. Plačnik davka mora davčni odtegljaj izračunati in odtegniti hkrati z obračunom dohodka iz premoženja.
(2) Če dohodek iz premoženja izplača oseba, ki ni plačnik davka, akontacijo dohodnine od dohodka iz premoženja ugotovi davčni organ na podlagi napovedi zavezanca.
304. člen
(način in rok vložitve napovedi)
(1) Napoved za odmero akontacije dohodnine od dohodka iz premoženja mora davčni zavezanec vložiti v 15 dneh od prejema dohodka iz premoženja pri pristojnem davčnem organu.
(2) Ne glede na prvi odstavek tega člena vloži davčni zavezanec, ki prejema dohodek iz premoženja iz naslova oddajanja premičnega in nepremičnega premoženja v najem za več mesecev v letu, napoved v 15 dneh po poteku časa, za katerega je bilo dano premoženje v najem, vendar najkasneje do 15. januarja tekočega leta za preteklo leto.
(3) Ne glede na prvi odstavek tega člena mora davčni zavezanec napoved za odmero akontacije dohodnine od dohodka iz premoženja iz naslova odsvojitve prenosljivih investicijskih kuponov, vložiti do 28. februarja za preteklo leto, razen davčnega zavezanca, ki je nerezident. Nerezident lahko vloži napoved do 28. februarja za preteklo leto, če napove vse odsvojitve prenosljivih investicijskih kuponov v preteklem letu.
305. člen
(uveljavljanje dejanskih stroškov)
(1) V primeru iz prvega odstavka 303. člena tega zakona lahko davčni zavezanec uveljavlja dejanske stroške v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino, v napovedi za odmero dohodnine, razen nerezidenta, ki jih lahko uveljavlja v 30 dneh od izplačila dohodka pri pristojnem davčnem organu. Nerezident uveljavlja dejanske stroške s pisnim zahtevkom, ki ga predpiše minister, pristojen za finance.
(2) V primeru iz drugega odstavka 303. člena tega zakona lahko davčni zavezanec uveljavlja dejanske stroške v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino, v napovedi iz drugega odstavka 303. člena tega zakona.
305.a člen
(uveljavljanje natečenih nedospelih obresti do dneva pridobitve kupona)
(1) V primeru iz prvega odstavka 303. člena tega zakona lahko davčni zavezanec uveljavlja natečene nedospele obresti do dneva pridobitve kupona za izplačilo obresti, dosežene ob unovčitvi kupona, v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino, v napovedi za odmero dohodnine, razen nerezidenta, ki jih lahko uveljavlja v 30 dneh od unovčitve kupona pri pristojnem davčnem organu. Nerezident uveljavlja natečene nedospele obresti do dneva pridobitve kupona s pisnim zahtevkom, ki ga predpiše minister, pristojen za finance.
(2) V primerih iz drugega odstavka 303. člena tega zakona lahko davčni zavezanec uveljavlja natečene nedospele obresti do dneva pridobitve kupona za izplačilo obresti, dosežene ob odsvojitvi ali unovčitvi kupona, v napovedi iz drugega odstavka 303. člena tega zakona.
306. člen
(rok za izdajo odločbe)
(1) Na podlagi napovedi iz 304. člena tega zakona davčni organ izda odločbo o višini akontacije dohodnine od dohodka iz premoženja v 30 dneh od dneva vložitve napovedi.
(2) Davčni organ odloči o novi akontaciji dohodnine od dohodka iz premoženja in o poračunu odtegnjenega davčnega odtegljaja na podlagi uveljavljanja dejanskih stroškov nerezidenta iz prvega odstavka 305. člena tega zakona v 15 dneh od dneva predložitve zahtevka.
307. člen
(obvestilo davčnega zavezanca glede vštevanja obračunanih obresti v davčno osnovo)
(1) Kadar želi davčni zavezanec uveljavljati možnost v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino, da se v davčno osnovo od obresti, doseženih v primeru vezanih denarnih sredstev in varčevanja pri bankah in hranilnicah, ustanovljenih v skladu s predpisi v Sloveniji, z ročnostjo daljšo od enega leta, pri katerem zavezanec ne more razpolagati s privarčevanimi sredstvi pred potekom datuma vezave oziroma poteka varčevanja brez bistvenega zmanjšanja obresti, štejejo obresti, obračunane za obdobje davčnega leta, je dolžan o tem obvestiti banko ali hranilnico v Sloveniji na obrazcu, ki ga predpiše minister, pristojen za finance.
(2) Davčni zavezanec predloži obvestilo iz prvega odstavka tega člena ob sklenitvi pogodbe o vezavi oziroma varčevanju, vendar najpozneje do konca davčnega leta, v katerem je bila pogodba sklenjena.
(3) Ne glede na določbo drugega odstavka tega člena predloži davčni zavezanec obvestilo iz prvega odstavka tega člena za pogodbe sklenjene pred 1. januarjem 2005 do 31. januarja 2005.
(4) Predlagano obvestilo zavezuje banko ali hranilnico in davčnega zavezanca, da v davčnem letu obračunane obresti davčnega zavezanca, ki predloži takšno obvestilo, obravnavata enako, kot da so izplačane. Obvestilo zavezuje banko ali hranilnico in davčnega zavezanca do poteka datuma vezave denarnih sredstev oziroma poteka varčevanja ali do prekinitve pogodbe.
308. člen
(izračunavanje in objavljanje deležev rasti vrednosti premoženja vzajemnega sklada)
(1) Družba za upravljanje, ki upravlja kvalificirani vzajemni sklad, je v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino, dolžna mesečno izračunavati in objavljati deleže rasti vrednosti premoženja vzajemnega sklada.
(2) Družba za upravljanje iz prvega odstavka tega člena je deleže rasti vrednosti premoženja vzajemnega sklada, ki jih izračunava v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino, dolžna do 15. dne v mesecu poslati pristojnemu davčnemu organu in javno objaviti na sedežu družbe za upravljanje in vseh podružnicah take družbe na način, da so dostopni vsem imetnikom investicijskih kuponov vzajemnega sklada.
(3) Pri ugotavljanju davčne osnove od dohodka iz 3. točke drugega odstavka 81. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 54/04), ki ga zavezanec doseže pri kvalificiranem vzajemnem skladu, se upoštevajo zadnji objavljeni deleži rasti vrednosti premoženja vzajemnega sklada v obdobju imetništva investicijskega kupona.
309. člen
(dolžnost davčnega zavezanca za dajanje podatkov družbi za upravljanje)
(1) Davčni zavezanec je dolžan družbi za upravljanje s sedežem v Sloveniji, ki upravlja kvalificirani vzajemni sklad na podlagi dovoljenja Agencije za trg vrednostnih papirjev za upravljanje vzajemnega sklada, pri katerem doseže dohodek, dati vse podatke, potrebne za obračun davčnega odtegljaja, s katerimi družba za upravljanje ne razpolaga.
(2) V primeru, ko zavezanec družbi za upravljanje ne predloži podatkov iz prvega odstavka tega člena, družba za upravljanje davčni odtegljaj odtegne od bruto izplačila.
310. člen
(pridobitev statusa kvalificiranega vzajemnega sklada)
(1) Če se želi vzajemni sklad, ki ga upravlja družba za upravljanje druge države članice EU in katerega poslovanje je usklajeno z Direktivo Sveta 85/611/EGS z dne 20. decembra 1985 o usklajevanju zakonov in drugih predpisov o kolektivnih naložbenih podjemih za vlaganja v prenosljive vrednostne papirje, s spremembami, UL L 375/1985 (v nadaljnjem besedilu: Direktiva o investicijskih skladih), obravnavati kot kvalificirani vzajemni sklad v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino, mora svojo odločitev priglasiti pri pristojnem davčnem organu. Priglasitev opravi na obrazcu, ki ga predpiše minister, pristojen za finance. Obrazcu mora priložiti tudi potrdilo pristojnega organa države članice EU o tem, da je njegovo poslovanje usklajeno z Direktivo o investicijskih skladih in izjavo o tem, da bo izpolnjeval vse predpisane obveznosti glede poročanja imetnikom investicijskih kuponov o vrsti razdeljenega ali doseženega dohodka ter poročanja davčnemu organu o izračunanih deležih rasti vrednosti premoženja vzajemnega sklada.
(2) O odobritvi statusa kvalificiranega vzajemnega sklada odloči pristojni davčni organ z odločbo v 15 dneh od vložitve priglasitve.
(3) V primeru, ko vzajemni sklad, ki je pridobil status kvalificiranega vzajemnega sklada v skladu s tem členom zakona, preneha izpolnjevati pogoje za kvalificirani vzajemni sklad, davčni organ po uradni dolžnosti odloči o prenehanju statusa kvalificiranega vzajemnega sklada.
7. podpoglavje
Akontacija dohodnine od dobička iz kapitala
311. člen
(izračun)
Akontacijo dohodnine od dobička iz kapitala ugotovi davčni organ z odločbo na podlagi napovedi davčnega zavezanca.
312. člen
(način in rok vložitve napovedi)
(1) Napoved za odmero akontacije dohodnine od dobička iz kapitala mora davčni zavezanec vložiti v 15 dneh od odsvojitve kapitala.
(2) Ne glede na prvi odstavek tega člena mora davčni zavezanec napoved za dobiček od odsvojitve vrednostnih papirjev ter drugih deležev v kapitalu vložiti do 28. februarja tekočega leta za preteklo leto, razen davčnega zavezanca, ki je nerezident. Nerezident lahko vloži napoved do 28. februarja za preteklo leto, če napove vse odsvojitve vrednostnih papirjev ter drugih deležev v kapitalu v preteklem letu.
(3) Davčni zavezanec mora napoved vložiti pri pristojnem davčnem organu.
(4) Ne glede na tretji odstavek tega člena mora davčni zavezanec napoved pri odsvojitvi nepremičnine vložiti pri davčnem uradu, kjer nepremičnina leži.
313. člen
(odlog ugotavljanja davčne obveznosti)
(1) Podaritev kapitala zavezančevemu zakoncu ali otroku, za katero davčni zavezanec želi v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino, uveljaviti odlog ugotavljanja davčne obveznosti, mora priglasiti pri davčnem organu, pri katerem bi moral vložiti napoved.
(2) Priglasitev iz prvega odstavka tega člena opravi davčni zavezanec najpozneje do roka za vložitev napovedi iz 312. člena tega zakona na obrazcu, ki ga predpiše minister, pristojen za finance, s priloženimi dokazili o izpolnjevanju pogojev za odlog.
(3) O odobritvi odloga iz prvega odstavka tega člena odloči davčni organ z odločbo v 15 dneh od vložitve priglasitve.
(4) Če odlog iz prvega odstavka tega člena ni odobren, mora davčni zavezanec vložiti napoved v desetih dneh od vročitve odločbe iz tretjega odstavka tega člena.
(5) V primeru zamenjave deleža v okviru zamenjave kapitalskih deležev, združitev in delitev, za katero lahko davčni zavezanec v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino, uveljavlja odlog ugotavljanja davčne obveznosti, priglasitev za vse zavezance hkrati opravi družba obenem s predložitvijo vloge po 362. oziroma 363. členu tega zakona.
(6) O odobritvi odloga po petem odstavku tega člena za vse zavezance hkrati odloči davčni organ v odločbi iz 362. oziroma 363. člena tega zakona.
(7) Družba prejemnica dovoljenja je dolžna zavezance najpozneje v roku 15 dni po prejemu dovoljenja pisno obvestiti o odobritvi odloga iz petega odstavka tega člena.
314. člen
(obveznost družb, ki se preoblikujejo)
Kadar se družba preoblikuje, je nova oziroma prevzemna družba dolžna lastnikom posredovati vse podatke, ki so potrebni za ugotavljanje njihovih morebitnih davčnih obveznosti iz preoblikovanja, vključno s podatki o menjalnem razmerju, denarnem doplačilu in vrednosti novih deležev.
315. člen
(rok za izdajo odločbe)
(1) Na podlagi napovedi iz prvega odstavka 312. člena tega zakona davčni organ izda odločbo o višini akontacije dohodnine od dobička iz kapitala v 30 dneh od vložitve napovedi.
(2) Na podlagi napovedi iz drugega odstavka 312. člena tega zakona davčni organ izda odločbo o višini akontacije dohodnine od dobička iz kapitala do 31. maja tekočega leta za preteklo leto.
8. podpoglavje
Akontacija dohodnine od drugih dohodkov
316. člen
(izračun)
(1) Akontacijo dohodnine od drugih dohodkov izračuna plačnik davka kot davčni odtegljaj v obračunu davčnega odtegljaja. Plačnik davka mora davčni odtegljaj izračunati in odtegniti hkrati z obračunom drugega dohodka.
(2) Če drug dohodek izplača oseba, ki ni plačnik davka, akontacijo dohodnine od drugega dohodka ugotovi davčni organ na podlagi napovedi davčnega zavezanca.
317. člen
(način in rok vložitve napovedi)
Napoved za odmero akontacije dohodnine od drugega dohodka mora davčni zavezanec vložiti v sedmih dneh od dneva izplačila dohodka pri pristojnem davčnem organu.
318. člen
(rok za izdajo odločbe)
Na podlagi napovedi iz 317. člena tega zakona davčni organ izda odločbo o višini akontacije dohodnine od drugega dohodka v 15 dneh od dneva vložitve napovedi.
9. podpoglavje
Avtomatično dajanje podatkov
319. člen
(avtomatično dajanje podatkov)
(1) Pravna oseba, združenje oseb, ki je brez pravne osebnosti in fizična oseba, ki opravlja dejavnost, ki so hkrati plačniki davka, in druge pravne osebe, združenja oseb, ki so brez pravne osebnosti in fizične osebe, ki opravljajo dejavnost, morajo davčnemu organu dostaviti podatke, potrebne za pobiranje dohodnine, vključno s podatki, ki se nanašajo na dohodke, ki so oproščeni dohodnine, na določanje davčne osnove in na uveljavljanje davčnih olajšav ter identifikacijo zavezanca za davek in zavezanca za dajanje podatkov.
(2) Za osebo iz prvega odstavka tega člena se ne šteje oseba, ki v skladu z zakonom o obdavčenju nima poslovne enote nerezidenta v Sloveniji in diplomatsko-konzularna predstavništva tujih držav ter predstavništva mednarodnih organizacij. Če se diplomatsko-konzularno predstavništvo tuje države ali predstavništvo mednarodne organizacije odloči, da bo prevzelo obveznosti plačnika davka v skladu z 20. členom tega zakona, je zadolženo tudi za avtomatično dajanje podatkov v skladu s tem členom.
(3) Dolžnost dajanja podatkov po tem členu se ne nanaša na podatke o nedenarnih dohodkih, ki so oproščeni plačila dohodnine v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino.
(4) Osebe, zavezane za dajanje podatkov, morajo podatke iz tega člena dostaviti davčnemu organu in davčnemu zavezancu do 31. januarja tekočega davčnega leta za preteklo davčno leto.
(5) Šteje se, da je oseba, zavezana za dostavo podatkov, izpolnila obveznost do dajanja podatkov davčnemu organu po tem členu, za tiste dohodke, za katere je davčnemu organu predložila obračun davčnega odtegljaja v skladu s tem zakonom.
320. člen
(avtomatično dajanje podatkov izvajalcev pokojninskih načrtov)
(1) Izvajalci pokojninskih načrtov, ki zbirajo premije prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja in vodijo osebne račune zavarovancev, morajo davčnemu organu dostaviti podatke potrebne za pobiranje dohodnine v zvezi s premijami prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja in uveljavljanjem oprostitev in davčnih olajšav v zvezi s tem ter podatke potrebne za identifikacijo davčnega zavezanca, plačnika premije prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja in zavezanca za dajanje podatkov.
(2) Osebe, zavezane za dajanje podatkov po tem členu, morajo podatke iz tega člena dostaviti davčnemu organu in davčnemu zavezancu oziroma lastniku osebnega računa do 31. januarja tekočega davčnega leta za preteklo davčno leto.
321. člen
(avtomatično dajanje podatkov v zvezi s pridobitvijo in odsvojitvijo kapitala)
(1) Pooblaščeni udeleženci trga vrednostnih papirjev in druge pravne osebe, ki so opravljale prenose imetništva vrednostnih papirjev oziroma drugih deležev, morajo davčnemu organu dostaviti podatke, ki se nanašajo na vse pridobitve in odsvojitve vrednostnih papirjev in deležev in na uveljavljanje stroškov ter identifikacijo zavezanca za davek in zavezanca za dajanje podatkov.
(2) Nepremičninski posredniki morajo davčnemu organu dostaviti podatke, ki se nanašajo na vse pridobitve in odsvojitve nepremičnin in na uveljavljanje stroškov ter identifikacijo zavezanca za davek in zavezanca za dajanje podatkov.
(3) Podatkov iz prvega in drugega odstavka tega člena ni potrebno dajati v primerih odsvojitev, kjer je bil pravni temelj sklep o dedovanju ali drug pravni posel v zvezi s smrtjo, sodna odločba (sklep o sodni izvršbi) ali upravna izvršba (sklep o prisilni izterjavi).
(4) Osebe, zavezane za dajanje podatkov po tem členu, morajo podatke iz tega člena zakona dostaviti pristojnemu davčnemu organu do 31. januarja tekočega davčnega leta za preteklo davčno leto.
322. člen
(avtomatično dajanje podatkov v zvezi s katastrskim dohodkom)
(1) Za geodetske zadeve pristojni upravni organ mora pristojnemu davčnemu organu do 15. julija leta, za katero se odmerja akontacija dohodnine od katastrskega dohodka, posredovati podatke o vseh osebah, ki so bile na dan 30. junija leta, za katero se dohodnina odmerja, v zemljiški knjigi oziroma zemljiškem katastru vpisane kot lastniki, zakupniki in imetniki pravice uporabe kmetijskih ali gozdnih zemljišč, podatke o vrsti rabe in kvaliteti teh zemljišč na dan 30. junija leta, za katero se dohodnina odmerja ter podatke o katastrskem dohodku, pripisanem tem zemljiščem.
(2) Zavod za gozdove Republike Slovenije do 15. julija leta za vse parcele gozdnih zemljišč, po katerih potekajo gozdne ceste, posreduje podatke o deležu oziroma površini parcele pod gozdno cesto po stanju na dan 30. junija leta, za katero se akontacija dohodnine odmerja.
(3) Komisije, ustanovljene na podlagi zakona, ki ureja varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami morajo po dokončni oceni škode, vendar najkasneje do 31. januarja po letu nastanka škode, pristojnemu davčnemu organu posredovati sezname oseb, ki jim je bila škoda ocenjena na podlagi vlog, skupaj s seznami parcel, za katere se je škoda ocenjevala ter odstotki zmanjšanja pridelka na posamezni parceli.
323. člen
(avtomatično dajanje podatkov v zvezi z obrestmi davčnih zavezancev, ki so rezidenti v državi članici EU)
Osebe, ki so dolžne davčnemu organu dajati podatke po določbah 10. podpoglavja I. poglavja tega dela zakona, niso dolžne dajati podatkov v zvezi z istim dohodkom v skladu s 319. členom tega zakona.
324. člen
(dajanje podatkov)
Minister, pristojen za finance, predpiše podrobnejše določbe glede vrste, oblike in načina dajanja podatkov na podlagi 319. do 322. člena tega zakona.
10. podpoglavje
Dajanje podatkov o dohodku od prihrankov v obliki plačil obresti
1. Splošne določbe
325. člen
(vsebina tega podpoglavja)
To podpoglavje določa obveznost plačilnih zastopnikov, da pristojnemu davčnemu organu dajejo podatke o dohodku od prihrankov v obliki plačil obresti, ki jih dosegajo upravičeni lastniki, vrsto, obseg podatkov in način njihovega zbiranja ter druge obveznosti, da bi se omogočila učinkovita obdavčitev teh dohodkov v državi članici EU, katere rezident je upravičeni lastnik.
326. člen
(plačilni zastopnik)
(1) Plačilni zastopnik po tem podpoglavju zakona je:
1. katera koli oseba, ki je ustanovljena v Sloveniji in opravlja dejavnost, v zvezi s katero plačuje ali zagotavlja dohodek od prihrankov:
a) v neposredno korist upravičenega lastnika, ali
b) subjektu, ki je ustanovljen na predpisanem ozemlju;
2. kateri koli subjekt, ki je ustanovljen v Sloveniji in kateremu oseba, ki opravlja dejavnost ter je ustanovljena v državi članici EU, plača dohodek od prihrankov v korist upravičenega lastnika.
(2) Za osebo, ki je ustanovljena v Sloveniji in opravlja dejavnost, v zvezi s katero plačuje dohodek iz prihrankov iz prvega odstavka tega člena, se štejejo tudi Republika Slovenija, Banka Slovenije in samoupravne lokalne skupnosti.
(3) Predpisano ozemlje je ozemlje drugih držav članic EU in vsa odvisna ali pridružena ozemlja, ki uporabljajo ukrepe, ki ustrezajo ali so enaka tistim, ki jih določa Direktiva Sveta 2003/48/ES z dne 3. junija 2003 o obdavčitvi dohodka od prihrankov v obliki plačil obresti, UL L 157/2003 (v nadaljnjem besedilu: Direktiva o obdavčitvi dohodka od prihrankov v obliki plačil obresti), in jih objavi minister, pristojen za finance.
(4) Subjekt iz prvega odstavka tega člena je vsak subjekt, ki je ustanovljen v državi članici EU, razen če ni s tem zakonom drugače določeno, in ni:
1. pravna oseba,
2. subjekt, katerega dobiček je obdavčen po splošnih pravilih za podjetniško obdavčitev,
3. kolektivni naložbeni podjem za vlaganje v prenosljive vrednostne papirje, priznan v skladu z Direktivo o investicijskih skladih (v nadaljnjem besedilu: priznani KNPVP).
(5) Za pravno osebo iz 1. točke četrtega odstavka se ne šteje:
1. v Finski: avoin yhtiö (Ay) in kommandiittiyhtiö (Ky)/öppet bolag in kommanditbolag;
2. v Švedski: handelsbolag (HB) in komanditbolag (KB).
(6) Plačilni zastopnik mora vsak subjekt obravnavati, kot da je subjekt iz prvega odstavka tega člena, razen kadar mu ta subjekt predloži uradna dokazila o tem, da je subjekt iz 1. do 3. točke četrtega odstavka tega člena.
(7) Subjekt, ki plačilnemu zastopniku ali nosilcu gospodarske dejavnosti predloži potrdilo o tem, da se obravnava kot KNPVP iz 3. točke četrtega odstavka tega člena, ki ga je izdala država članica EU, v kateri je subjekt ustanovljen, se za namene tega podpoglavja obravnava kot KNPVP.
327. člen
(odločitev subjekta, da se obravnava kot KNPVP)
(1) Če se subjekt, ki je ustanovljen v Sloveniji, želi obravnavati kot priznani KNPVP, mora pridobiti dovoljenje davčnega organa.
(2) Zahteva za izdajo dovoljenja se vloži pri pristojnem davčnem organu.
(3) Zahteva iz drugega odstavka tega člena mora vsebovati:
1. ime in naslov subjekta;
2. izjavo, da:
a) je subjekt ustanovljen v Sloveniji,
b) subjekt ni pravna oseba;
c) dobiček subjekta ni obdavčljiv po splošnih pravilih za podjetniško obdavčitev;
d) subjekt ni priznani KNPVP, in
e) se je subjekt odločil za obravnavo kot priznani KNPVP za namene Direktive o obdavčitvi dohodka od prihrankov v obliki plačil obresti;
3. podpisano izjavo osebe, ki vloži zahtevo, o tem, da so navedbe v zahtevi točne in popolne.
(4) Pristojni davčni organ izda subjektu dovoljenje, da se za namene Direktive o obdavčitvi dohodka od prihrankov v obliki plačil obresti obravnava kot priznani KNPVP. To dovoljenje velja od datuma, navedenega na njem.
328. člen
(upravičeni lastnik)
(1) Upravičeni lastnik po tem podpoglavju zakona je fizična oseba, ki je rezident predpisanega ozemlja in prejme plačilo dohodka od prihrankov, ali ji je tako plačilo zagotovljeno.
(2) Fizična oseba iz prvega odstavka tega člena se ne obravnava kot upravičeni lastnik, če plačilnemu zastopniku predloži dokazilo o tem, da plačila ni prejela ali si ga zagotovila v lastno korist, zato ker:
1. je plačilni zastopnik ali nosilec gospodarske dejavnosti;
2. deluje v imenu subjekta iz četrtega odstavka 326. člena tega zakona;
3. deluje v imenu subjekta:
a) ki je pravna oseba,
b) katerega dobiček je obdavčljiv po splošnih pravilih za podjetniško obdavčitev,
c) ki je priznani KNPVP, ali
d) ki se obravnava kot priznani KNPVP za namene Direktive o obdavčitvi dohodka od prihrankov v obliki plačil obresti;
4. deluje v imenu druge fizične osebe, v korist katere prejme ali zagotovi plačilo obresti.
(3) Fizična oseba, ki predloži dokazilo o tem, da deluje v imenu subjekta iz 2. točke drugega odstavka tega člena, mora plačilnemu zastopniku predložiti tudi naziv in naslov tega subjekta.
(4) Fizična oseba, ki predloži dokazilo o tem, da deluje v imenu druge fizične osebe, mora plačilnemu zastopniku predložiti tudi osebno ime in naslov prebivališča, ter davčno številko ali datum in kraj rojstva te druge fizične osebe. Fizična oseba, ki predloži dokazilo, te podatke pridobi v skladu s 331. členom tega zakona.
(5) Plačilni zastopnik, ki razpolaga s podatki o tem, da fizična oseba, ki je prejela plačilo dohodka iz prihrankov, ali ji je tako plačilo zagotovljeno, ni upravičeni lastnik obresti iz razloga iz 4. točke drugega odstavka tega člena, je dolžan storiti vse potrebno za ugotovitev identitete upravičenega lastnika. Če plačilni zastopnik ne more ugotoviti identitete upravičenega lastnika, je dolžan fizično osebo, ki prejme plačilo dohodka od prihrankov, ali ji je tako plačilo zagotovljeno, obravnavati kot upravičenega lastnika.
329. člen
(dohodek od prihrankov)
(1) Za dohodek od prihrankov po tem podpoglavju zakona se štejejo:
1. obresti,
2. obračunane ali h glavnici pripisane obresti ob prodaji, povračilu ali odkupu dolžniških terjatev,
3. dohodek, ki ga razdeli kolektivni investicijski sklad in je dosežen, neposredno ali posredno, preko drugih kolektivnih investicijskih skladov ali subjektov iz četrtega odstavka 326. člena tega zakona, iz naslova obresti,
4. dohodek, dosežen s prodajo, povračilom ali odkupom delnice ali enot v kolektivnem investicijskem skladu, če ta sklad neposredno ali posredno prek drugih kolektivnih investicijskih skladov ali subjektov iz četrtega odstavka 326. člena tega zakona, investira več kot 25% sredstev v dolžniške terjatve.
(2) Za obresti iz prvega odstavka tega člena se šteje dohodek iz kakršnih koli dolžniških terjatev, ne glede na to ali so zavarovane s hipoteko in ne glede na to ali imajo pravico do udeležbe v dolžnikovem dobičku, vključno z dohodkom iz državnih vrednostnih papirjev ter dohodkom od obveznic ali zadolžnic.
(3) V obresti iz prvega odstavka tega člena se vštevajo nagrade v zvezi z dolžniškimi terjatvami ter premije in diskonti iz dolžniških terjatev.
(4) V obresti iz prvega odstavka tega člena se ne vštevajo kazni zaradi zamude pri plačilu (zamudne obresti).
(5) Kadar plačilni zastopnik ne razpolaga s podatki o znesku obresti iz 2. točke prvega odstavka tega člena, se celoten znesek prihodkov od prodaje, povračila ali odkupa dolžniških terjatev, šteje za dohodek od prihrankov.
(6) Kadar plačilni zastopnik ne razpolaga s podatki o deležu dohodka, ki izhaja iz obresti, iz 3. točke prvega odstavka tega člena, se celotni znesek dohodka šteje za dohodek od prihrankov.
(7) Ne glede na določbe 3. in 4. točke prvega odstavka tega člena, se šteje, da dohodka od prihrankov ni, kadar je:
1. kolektivni investicijski sklad, ki je ustanovljen v Sloveniji, investiral 15% ali manj sredstev, neposredno ali posredno preko drugih kolektivnih vzajemnih skladov ali subjektov iz četrtega odstavka 326. člena tega zakona, v dolžniške terjatve;
2. kolektivni investicijski sklad, ki je ustanovljen v drugi državi članici EU, ki je odstopila od točk (c) in (d) prvega odstavka v skladu s šestim odstavkom 6. člena Direktive o obdavčitvi dohodka od prihrankov v obliki plačil obresti, investiral 15% ali manj sredstev v dolžniške terjatve v skladu z zakonodajo te države članice EU, ki ureja odstop od navedenih določb direktive.
(8) Ne glede na določbo 4. točke prvega odstavka tega člena se:
1. kadar plačilni zastopnik ne razpolaga s podatki v zvezi z odstotkom sredstev, ki so investirana v dolžniške terjatve ali v delnice ali enote v kolektivnih investicijskih skladih, šteje, da je ta odstotek večji od 25%;
2. kadar plačilni zastopnik ne more določiti zneska dohodka, ki ga je dosegel upravičeni lastnik, šteje, da dohodek ustreza prihodkom od prodaje, povračila ali odkupa delnic ali enot.
(9) V skladu z desetim odstavkom tega člena se šteje, da dohodka od prihrankov ni:
1. kadar subjekt iz četrtega odstavka 326. člena tega zakona, ki je ustanovljen v Sloveniji, investira 15% ali manj sredstev, neposredno ali posredno preko drugih kolektivnih vzajemnih skladov ali subjektov iz četrtega odstavka 326. člena tega zakona, v dolžniške terjatve;
2. kadar je subjekt iz četrtega odstavka 326. člena tega zakona, ki je ustanovljen v drugi državi članici EU, ki je odstopila od točk (c) in (d) prvega odstavka v skladu s šestim odstavkom 6. člena Direktive o obdavčitvi dohodka od prihrankov v obliki plačil obresti, investiral 15% ali manj sredstev v dolžniške terjatve v skladu z zakonodajo te države članice EU, ki ureja odstop od navedenih določb direktive.
(10) Ne glede na določbe sedmega in devetega odstavka tega člena, se kadar plačilni zastopnik ne more ugotoviti, ali je kolektivni investicijski sklad ali subjekt iz četrtega odstavka 326. člena tega zakona, investiral 15% ali manj sredstev v dolžniške terjatve, v skladu z določbami sedmega in devetega odstavka tega člena, šteje, da dohodek od prihrankov je.
(11) Odstotki iz tega člena se določajo glede na investicijsko politiko, kot je določena v pravilih sklada ali ustanovnih listinah kolektivnega investicijskega sklada ali subjekta iz četrtega odstavka 326. člena tega zakona, če teh ni, pa glede na dejansko sestavo sredstev kolektivnega investicijskega sklada ali subjekta iz četrtega odstavka 326. člena tega zakona.
(12) V tem členu je kolektivni investicijski sklad:
1. priznani KNPVP;
2. subjekt, ki se za namene Direktive o obdavčitvi dohodka od prihrankov v obliki plačil obresti obravnava kot priznani KNPVP; ali
3. kolektivni naložbeni podjem, ustanovljen izven Skupnosti.
(13) Kadar kolektivni investicijski sklad iz dvanajstega odstavka tega člena razmejuje prispevke udeležencev in dobičke ali dohodke, iz katerih se vršijo plačila tem osebam, v ločene zbire, ter so ti udeleženci upravičeni izmenjevati pravice v enem takem zbiru za pravice v drugem, se vsak ločen zbir obravnava kot ločeni kolektivni investicijski sklad.
330. člen
(potrdilo o davčnem rezidentstvu)
(1) Pristojni davčni organ upravičenemu lastniku, ki je rezident Slovenije in dohodek od prihrankov prejme v državi članici EU, ki od tega dohodka pobira davčni odtegljaj, na zahtevo izda potrdilo o davčnem rezidentstvu za namene uveljavljanja izjem od davčnega odtegljaja v tej državi članici EU.
(2) Potrdilo iz prvega odstavka tega člena vsebuje naslednje podatke:
1. osebno ime in naslov prebivališča ter davčno številko upravičenega lastnika;
2. osebno ime ali naziv in naslov oziroma sedež plačilnega zastopnika;
3. številko računa upravičenega lastnika ali, če račun ne obstaja, podatke o vrednostnem papirju.
(3) Potrdilo iz prvega odstavka tega člena se izda v dveh mesecih od vložitve zahteve.
(4) Potrdilo iz prvega odstavka tega člena se izda za obdobje treh let, šteto od dneva izdaje potrdila.
2. Podatki, ki jih je potrebno pridobiti, preveriti in dostaviti
331. člen
(identiteta in rezidentstvo upravičenega lastnika)
(1) Plačilni zastopnik, ki opravi plačilo dohodka od prihrankov fizični osebi ali prejme oziroma zagotovi plačilo dohodka od prihrankov za fizično osebo, ter razpolaga s podatki, ki kažejo na to, da je fizična oseba upravičeni lastnik, mora ugotoviti identiteto in rezidentstvo upravičenega lastnika v skladu s tem poglavjem.
(2) Kadar so bila pogodbena razmerja med plačilnim zastopnikom in upravičenim lastnikom sklenjena pred 1. majem 2004, mora plačilni zastopnik ugotoviti identiteto upravičenega lastnika, tako da pridobi in preveri njegovo osebno ime, naslov in rezidentstvo z uporabo podatkov, ki so mu na razpolago, vključno s podatki, ki jih je pridobil po predpisih, ki urejajo preprečevanje pranja denarja.
(3) Kadar so bila pogodbena razmerja med plačilnim zastopnikom in upravičenim lastnikom sklenjena, ali transakcije, ki so bile opravljene brez pogodbenega razmerja, na dan 1. maja 2004 ali po njem, plačilni zastopnik ugotovi identiteto upravičenega lastnika, tako da pridobi in preveri:
1. osebno ime, naslov prebivališča in, če obstaja, davčno številko upravičenega lastnika, ki jo je dodelila država članica EU, katere rezident je za davčne namene, in sicer v skladu s četrtim do šestim odstavkom tega člena; ter
2. rezidentstvo upravičenega lastnika, v skladu s sedmim in osmim odstavkom tega člena.
(4) Podatki iz 1. točke tretjega odstavka tega člena se pridobijo in preverijo tako, da upravičeni lastnik plačilnemu zastopniku predloži svojo potno listino ali osebno izkaznico.
(5) Kadar naslov prebivališča na potni listini ali osebni izkaznici ni vpisan, se naslov pridobi in preveri tako, da upravičeni lastnik plačilnemu zastopniku predloži kateri koli drugi dokument, s katerim se dokazuje identiteta. Ta dokument vključuje tudi potrdilo o rezidentstvu za davčne namene.
(6) Kadar davčna številka na potni listini, osebni izkaznici ali katerem koli drugem dokumentu, s katerim se dokazuje identiteta, ki ga predloži upravičeni lastnik, ni vpisana, plačilni zastopnik namesto tega pridobi in preveri datum in kraj rojstva upravičenega lastnika na podlagi njegove potne listine ali osebne izkaznice.
(7) Rezidentstvo upravičenega lastnika se ugotovi na podlagi naslova njegovega prebivališča, preverjenega v skladu s četrtim in petim odstavkom tega člena.
(8) Ne glede na določbo sedmega odstavka tega člena, plačilni zastopnik v primeru, kadar upravičeni lastnik izjavi, da je rezident države, ki ni članica EU, in predloži potno listino ali osebno izkaznico, ki jo je izdala država članica EU, rezidentstvo ugotovi na podlagi potrdila o davčnem rezidentstvu, ki ga je izdal pristojni organ države, katere rezident je fizična oseba. Kadar upravičeni lastnik ne predloži takega potrdila, se za državo rezidentstva šteje država članica EU, ki je izdala potno listino ali drug uradni osebni dokument.
(9) Upravičeni lastnik lahko predloži overjeno kopijo katerega koli dokumenta iz tega poglavja. Overjena kopija je kopija, overjena ali legalizirana na tak način, da bi bila lahko uporabna za namene dokazovanja v postopku pred sodiščem.
(10) Pristojni organ iz osmega odstavka tega člena je pristojni organ za namene mednarodnih pogodb o izogibanju dvojnega obdavčevanja ali, kadar tega ni, drug organ, ki je pristojen za izdajanje potrdil o rezidentstvu za davčne namene.
332. člen
(podatki, ki jih plačilni zastopniki dajejo davčnemu organu)
(1) Plačilni zastopnik iz 1. točke prvega odstavka 326. člena tega zakona, ki plačilo dohodka od prihrankov opravi ali zagotovi v neposredno korist upravičenega lastnika, mora pristojnemu davčnemu organu dostaviti naslednje podatke:
1. osebno ime ali naziv in naslov oziroma sedež plačilnega zastopnika;
2. osebno ime, naslov prebivališča in država rezidentstva upravičenega lastnika, ugotovljeni v skladu s 331. členom tega zakona;
3. kadar so bila pogodbena razmerja med plačilnim zastopnikom in upravičenim lastnikom sklenjena, ali transakcije, ki so bile opravljene brez pogodbenega razmerja, na dan 1. maja 2004 ali po njem, davčna številka, ali če te ni, datum in kraj rojstva upravičenega lastnika, ugotovljeni v skladu s 331. členom tega zakona;
4. številka računa upravičenega lastnika ali, kadar te ni, opredelitev dolžniške terjatve, v zvezi s katero je dohodek od prihrankov dosežen ali zagotovljen;
5. znesek in vrsta plačil dohodka od prihrankov, opravljenih ali zagotovljenih upravičenemu lastniku, v skladu s 333. členom tega zakona, ter valuta, v kateri so bila plačila opravljena ali zagotovljena.
(2) Plačilni zastopnik iz 1. točke prvega odstavka 326. člena tega zakona, ki plačilo dohodka od prihrankov opravi ali zagotovi subjektu, ki je ustanovljen na predpisanem ozemlju, mora pristojnemu davčnemu organu dostaviti naslednje podatke:
1. osebno ime ali naziv in naslov oziroma sedež plačilnega zastopnika;
2. naziv in naslov subjekta (vključno z ozemljem, na katerem je ustanovljen); in
3. skupni znesek in vrsta plačil dohodka od prihrankov, opravljenih ali zagotovljenih subjektu, v skladu s 333. členom tega zakona, ter valuta, v kateri so bila plačila opravljena ali zagotovljena.
(3) Plačilni zastopnik iz 2. točke prvega odstavka 326. člena tega zakona mora pristojnemu davčnemu organu dostaviti naslednje podatke v zvezi z vsakim upravičenim lastnikom, kateremu dohodek pripada:
1. izjava, da je plačilo dohodka od prihrankov prejel kot plačilni zastopnik;
2. osebno ime ali naziv in naslov oziroma sedež plačilnega zastopnika;
3. osebno ime, naslov prebivališča in država rezidentstva upravičenega lastnika, ugotovljeni v skladu s 331. členom tega zakona;
4. kadar so bila pogodbena razmerja med upravičenim lastnikom in plačilnim zastopnikom sklenjena, ali transakcije, ki so bile opravljene brez pogodbenega razmerja, na dan 1. maja 2004 ali po njem, davčna številka, ali če te ni, datum in kraj rojstva upravičenega lastnika, ugotovljeni v skladu s 331. členom tega zakona;
5. številka računa upravičenega lastnika ali, kadar te ni, opredelitev dolžniške terjatve, v zvezi s katero je dohodek od prihrankov dosežen;
6. znesek in vrsta dohodka od prihrankov, ki ga je plačilni zastopnik prejel, v skladu s 333. členom tega zakona, ter valuta, v kateri je bil plačan.
(4) Plačilni zastopnik mora pristojnemu davčnemu organu do 28. februarja tekočega leta dostaviti vse podatke iz tega člena v zvezi s plačili dohodka od prihrankov, ki so bila opravljena, ali prejeta oziroma zagotovljena v preteklem letu, v obliki in na način, ki jo predpiše minister, pristojen za finance.
(5) Za postopek nadzora nad dajanjem podatkov po tem poglavju zakona se smiselno uporabljajo določbe VI. poglavja drugega dela tega zakona.
333. člen
(podatki o zneskih dohodka od prihrankov, ki se dajejo davčnemu organu)
(1) Plačilni zastopnik mora določiti v skladu s katero od točk tega odstavka dostavlja podatke o dohodku od prihrankov in kadar je dohodek od prihrankov vrste, ki je določena:
1. s 1. točko prvega odstavka 329. člena tega zakona, navesti znesek dohodka od prihrankov;
2. z 2. ali 4. točko prvega odstavka 329. člena tega zakona, navesti znesek dohodka od prihrankov ali celotni znesek prejemkov od prodaje, odkupa ali povračila;
3. s 3. točko prvega odstavka 329. člena tega zakona, navesti znesek dohodka ali celotni znesek razdelitve.
(2) Kadar je plačilni zastopnik dostavil podatke o dohodku od prihrankov po 1. ali 3. točki prvega odstavka tega člena, ni potrebno nikakršno nadaljnje dajanje podatkov o istem dohodku po 2. točki prvega odstavka tega člena.
(3) Ne glede na 2. točko prvega odstavka tega člena mora plačilni zastopnik v primeru vnovčitve investicijskega kupona ali izplačila sorazmernega dela likvidacijske mase v primeru likvidacije vzajemnega sklada, navesti znesek, ki je enak znesku dohodka iz 1. točke tretjega odstavka 81. člena Zakona o dohodnini.
II. poglavje
Obvezni prispevki za socialno varnost
334. člen
(izračun)
(1) Obvezne prispevke za socialno varnost, določene z zakoni, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno varstvo in zdravstveno zavarovanje, starševsko varstvo in družinske prejemke in zaposlovanje (v nadaljnjem besedilu: prispevki za socialno varnost) izračunavajo zavezanci za prispevke v obračunu prispevkov za socialno varnost, če ni s tem zakonom drugače določeno. V obračunu prispevkov za socialno varnost mora zavezanec za prispevke za socialno varnost navesti podatke, ki so resnični, popolni in pravilni glede na posamezen zakon o obdavčenju ter ne smejo spraviti v zmoto organa, pristojnega za pobiranje prispevkov za socialno varnost. Obliko obračuna prispevkov za socialno varnost, ki mora vsebovati vse podatke, ki so potrebni za izračun in nadzor pravilnosti izračuna prispevkov za socialno varnost, predpiše minister, pristojen za finance.
(2) Ne glede na prvi odstavek tega člena prispevke za socialno varnost, za katere je zavezanec zavarovanec, za zavarovanca izračuna, odtegne in plača zavezanec za prispevke za socialno varnost, ki ni hkrati tudi zavarovanec in je plačnik davka v skladu z 19. členom tega zakona. V tem primeru se izračun prispevkov za socialno varnost opravi v obračunu davčnih odtegljajev.
(3) Ne glede na prvi odstavek tega člena zavezanec za prispevke za socialno varnost, ki ni hkrati tudi zavarovanec in je plačnik davka v skladu z 19. členom tega zakona, opravi izračun prispevkov za socialno varnost sam v obračunu davčnih odtegljajev, če ni z zakonom drugače določeno.
(4) Ne glede na prvi odstavek tega člena prispevke za socialno varnost za zavezance, ki plačujejo prispevke za socialno varnost od katastrskega dohodka kmetijskih in gozdnih zemljišč za sebe in za člane njihovega kmečkega gospodarstva, ugotovi davčni organ z odločbo, s katero izračuna akontacijo dohodnine od katastrskega dohodka.
(5) Prispevki za socialno varnost se izračunajo po stopnjah, ki veljajo na dan nastanka davčne obveznosti za plačilo prispevkov za socialno varnost, kot je določen v zakonu o obdavčenju ali v tem zakonu.
335. člen
(rok za predložitev obračuna prispevkov za socialno varnost oziroma obračuna davčnih odtegljajev in rok za plačilo)
(1) Zavezanec za prispevke za socialno varnost iz prvega odstavka 334. člena tega zakona mora predložiti obračun prispevkov za socialno varnost in plačati prispevke za socialno varnost najpozneje do 15. dne v mesecu za pretekli mesec, če ni z zakonom drugače določeno.
(2) Zavezanec za prispevke za socialno varnost iz drugega in tretjega odstavka 334. člena tega zakona mora predložiti obračun davčnih odtegljajev davčnemu organu in plačati prispevke za socialno varnost v roku, kot je določen za akontacijo dohodnine od dohodkov, od katerih se plačujejo prispevki za socialno varnost. V enakem roku mora plačnik davka predložiti tudi davčnemu zavezancu (zavarovancu) podatke iz obračuna davčnih odtegljajev o dohodku, od katerih se plačujejo prispevki za socialno varnost, o odtegnjenih in plačanih prispevkih za socialno varnost ter druge podatke, ki vplivajo na višino prispevkov za socialno varnost.
(3) Zavezanec za prispevke za socialno varnost iz četrtega odstavka 334. člena tega zakona mora plačati prispevke za socialno varnost v rokih in na način, ki je določen za akontacijo dohodnine od katastrskega dohodka.
III. poglavje
Davek od dohodkov pravnih oseb
336. člen
(izračunavanje in plačevanje davka)
(1) Zavezanec za davek od dohodkov pravnih oseb (v nadaljnjem besedilu tega poglavja: davčni zavezanec) sam izračuna in plača davek od dohodkov pravnih oseb za davčno obdobje.
(2) Davčni zavezanec zagotavlja podatke o poslovanju, ki so podlaga za ugotovitev davčne obveznosti na način in v obsegu, kot je določen s tem zakonom in zakonom, ki ureja davek od dohodkov pravnih oseb.
337. člen
(davčni obračun)
(1) Davek od dohodkov pravnih oseb izračuna davčni zavezanec v davčnem obračunu v skladu s tem zakonom.
(2) Obrazec davčnega obračuna, ki ga predpiše minister, pristojen za finance, predloži pristojnemu davčnemu organu davčni zavezanec, določen s tem zakonom in zakonom, ki ureja davek od dohodkov pravnih oseb.
(3) Davčni obračun vsebuje podatke, ki so podlaga za ugotovitev davka, na način in v obsegu, kot je določeno s tem zakonom in zakonom, ki ureja davek od dohodkov pravnih oseb.
338. člen
(skupinski davčni obračun)
(1) Davek od dohodkov pravnih oseb se pri obdavčenju v skupini izračuna v skupinskem davčnem obračunu na obrazcu, ki ga predpiše minister, pristojen za finance.
(2) V skupinskem davčnem obračunu se dobiček ali izguba davčnega obdobja, ugotovljena v skladu z določbami zakona, ki ureja davek od dohodkov pravnih oseb v posamičnem davčnem obračunu podrejenega davčnega zavezanca, prišteje dobičku ali izgubi davčnega obdobja, ugotovljeni v skladu z določbami zakona, ki ureja davek od dohodkov pravnih oseb, v posamičnem davčnem obračunu glavnega davčnega zavezanca.
(3) Davčni zavezanec, ki je glavni davčni zavezanec v dveh ali več skupinah, sestavi en skupinski davčni obračun, v katerem sešteje dobiček ali izgubo vseh podrejenih članov v teh skupinah z dobičkom ali izgubo v svojem posamičnem davčnem obračunu.
(4) Če je glavni davčni zavezanec v eni ali več skupinah tudi podrejeni davčni zavezanec druge skupine, se v skupinskem davčnem obračunu te druge skupine, v kateri je podrejeni davčni zavezanec, dobiček ali izguba, ugotovljena v skladu s tem zakonom v posamičnem davčnem obračunu glavnega davčnega zavezanca te skupine sešteje z dobičkom ali izgubo iz skupinskega davčnega obračuna za skupino ali skupine, v katerih je glavni davčni zavezanec.
339. člen
(osebe, ki morajo predložiti davčni obračun)
(1) Davčni obračun predloži davčni zavezanec rezident in nerezident, od dohodkov, ki jih dosega z opravljanjem aktivnosti v poslovni enoti ali preko poslovne enote nerezidenta v Sloveniji.
(2) Pri obdavčenju v skupini vsak član skupine predloži svoj posamični davčni obračun, skupinski davčni obračun pa predloži glavni davčni zavezanec v skupini.
(3) Davčni obračun predložijo tudi:
1. davčni zavezanci, oproščeni davka po 9. členu Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (Uradni list RS, št. 40/04 – v nadaljnjem besedilu: ZDDPO-1);
2. davčni zavezanci, ki plačujejo davek po stopnji 0% v skladu s 54. členom ZDDPO-1.
340. člen
(vsebina davčnega obračuna)
(1) Davčni obračun je, če ni s tem zakonom drugače določeno, sestavljen iz:
– izkaza poslovnega izida ali drugega poročila, ki ustreza izkazu poslovnega izida in prikazuje prihodke, odhodke in izid, ter pojasnil, izdelanih na podlagi zakona, ki ureja gospodarske družbe, ali drugega zakona, ki tudi ureja izdelovanje takšnih izkazov, poročil in pojasnil, in računovodskih standardov;
– bilance stanja ali drugega poročila, ki ustreza bilanci stanja in prikazuje stanje sredstev in obveznosti do virov sredstev, ter pojasnil, izdelanih na podlagi zakona, ki ureja gospodarske družbe, ali drugega zakona, ki tudi ureja izdelovanje takšnih bilanc, poročil in pojasnil, in računovodskih standardov;
– izkaza gibanja kapitala ali drugega poročila, ki ustreza izkazu gibanja kapitala in prikazuje gibanje posameznih sestavin kapitala, vključno z uporabo čistega dobička in pokrivanjem izgube, izdelanih na podlagi zakona, ki ureja gospodarske družbe, ali drugega zakona, ki tudi ureja izdelovanje takšnih izkazov, poročil in pojasnil, in računovodskih standardov;
– in drugih podatkov določenih s tem zakonom in zakonom, ki ureja davek od dohodkov pravnih oseb.
(2) Sestavni deli davčnega obračuna tvorijo celoto.
341. člen
(predlaganje davčnega obračuna)
(1) Davčni zavezanec predloži davčni obračun pristojnemu davčnemu organu.
(2) Če davčni zavezanec sestavlja davčni obračun za davčno obdobje, ki se ne razlikuje od koledarskega leta, predloži davčni obračun najkasneje v roku treh mesecev od začetka tekočega koledarskega leta za preteklo koledarsko leto, skupinski davčni obračun pa najkasneje v roku štirih mesecev od začetka tekočega koledarskega leta za preteklo koledarsko leto.
(3) Če davčni zavezanec sestavlja davčni obračun za davčno obdobje, ki se razlikuje od koledarskega leta in je enako poslovnemu letu, predloži davčni obračun najkasneje v roku treh mesecev od začetka tekočega poslovnega leta za preteklo poslovno leto, skupinski davčni obračun pa najkasneje v roku štirih mesecev od začetka tekočega poslovnega leta za preteklo poslovno leto.
(4) Pri prehodu na davčno obdobje, ki se razlikuje od koledarskega leta, davčni zavezanec predloži davčni obračun najkasneje v roku treh mesecev od začetka poslovnega leta, skupinski davčni obračun pa najkasneje v roku štirih mesecev od začetka poslovnega leta. Davčni obračun se v tem primeru nanaša na obdobje od konca koledarskega leta do začetka naslednjega davčnega obdobja, ki se razlikuje od koledarskega leta.
(5) Pri prehodu na davčno obdobje, ki se ne razlikuje od koledarskega leta, davčni zavezanec predloži davčni obračun najkasneje v roku treh mesecev od začetka koledarskega leta, skupinski davčni obračun pa najkasneje v roku štirih mesecev od začetka koledarskega leta. Davčni obračun se v tem primeru nanaša na obdobje od konca poslovnega leta do začetka naslednjega davčnega obdobja, ki se ne razlikuje od koledarskega leta.
(6) Pri prehodu iz davčnega obdobja, ki se razlikuje od koledarskega leta, na drugo davčno obdobje, ki se prav tako razlikuje od koledarskega leta, davčni zavezanec predloži davčni obračun najkasneje v roku treh mesecev od začetka drugega davčnega obdobja, skupinski davčni obračun pa najkasneje v roku štirih mesecev od začetka drugega davčnega obdobja. Davčni obračun se v tem primeru nanaša na obdobje od konca prejšnjega davčnega obdobja, ki se razlikuje od koledarskega leta, do začetka drugega davčnega obdobja, ki se prav tako razlikuje od koledarskega leta.
(7) Davčni zavezanec, ki ni bil davčni zavezanec skozi celotno davčno obdobje, sestavi davčni obračun na dan, ko so prenehali pogoji, po katerih je bil davčni zavezanec za plačilo davka od dohodkov pravnih oseb, razen če je s tem zakonom določeno drugače. Davčni obračun predloži pristojnemu davčnemu organu najkasneje v roku treh mesecev po dnevu prenehanja pogojev, po katerih je bil davčni zavezanec za plačilo davka od dohodkov pravnih oseb, razen če je s tem zakonom določeno drugače.
(8) Davčni zavezanec, ki je bil davčni zavezanec v preteklem davčnem obdobju in za preteklo davčno obdobje ni predložil davčnega obračuna, ker na zadnji dan preteklega davčnega obdobja še ni izpolnjeval pogojev, da bi bil davčni zavezanec, mora predložiti davčni obračun za preteklo davčno obdobje najkasneje v treh mesecih po prvem dnevu, ko so izpolnjeni pogoji, po katerih se šteje kot davčni zavezanec za plačilo davka od dohodkov pravnih oseb.
342. člen
(davčni obračun pri postopkih prenehanja davčnega zavezanca)
(1) Davčni zavezanec, nad katerim se začne postopek prenehanja, sestavi davčni obračun na dan pred začetkom postopka prenehanja, razen če je s tem zakonom določeno drugače.
(2) Davčni obračun iz prvega odstavka tega člena predloži davčni zavezanec pristojnemu davčnemu organu v 30 dneh od dneva, ko se je začel postopek prenehanja, razen če je s tem zakonom določeno drugače.
(3) Plačilo davka v postopku likvidacije oziroma stečaja in pri prenehanju davčnega zavezanca po skrajšanem postopku se opravi hkrati s predložitvijo davčnega obračuna, razen če je s tem zakonom določeno drugače.
343. člen
(davčni obračun pri pripojitvah in spojitvah)
(1) Davčni zavezanec, ki se pripoji k drugi pravni osebi ali spoji z drugo pravno osebo, sestavi davčni obračun na dan pred vpisom pripojitve ali spojitve v sodni register.
(2) Davčni obračun predloži univerzalni pravni naslednik davčnega zavezanca iz prvega odstavka tega člena pristojnemu davčnemu organu najkasneje v 60 dneh po dnevu vpisa pripojitve ali spojitve v sodni register. Sestavni del davčnega obračuna je v tem primeru tudi pogodba o pripojitvi.
(3) Vračilo ali plačilo davka zahteva ali opravi univerzalni pravni naslednik davčnega zavezanca, ki preneha zaradi pripojitve ali spojitve.
344. člen
(davčni obračun pri razdelitvah in razdelitvah s prevzemom)
(1) Davčni zavezanec, ki ob dnevu vpisa delitve v sodni register preneha, sestavi davčni obračun na dan pred vpisom delitve v sodni register.
(2) Davčni obračun se predloži davčnemu organu najkasneje v 60 dneh po dnevu vpisa delitve v sodni register. Sestavni del davčnega obračuna je v tem primeru tudi delitveni načrt oziroma pogodba o delitvi in prevzemu.
(3) Vračilo ali plačilo davka zahteva ali opravi družba oziroma družbe, ki prevzamejo pravice in obveznosti davčnega zavezanca, ki preneha zaradi razdelitve, v skladu z delitvenim načrtom oziroma pogodbo o delitvi in prevzemu.
345. člen
(davčni obračun pri oddelitvah in oddelitvah s prevzemom)
(1) Davčni zavezanec, ki opravlja prenos posameznih delov premoženja in ob dnevu vpisa delitve v sodni register ne preneha, sestavi davčni obračun na dan pred vpisom delitve v sodni register.
(2) Davčni obračun se predloži davčnemu organu najkasneje v 60 dneh po dnevu vpisa delitve v sodni register. Sestavni del davčnega obračuna je v tem primeru tudi delitveni načrt oziroma pogodba o delitvi in prevzemu.
(3) Vračilo ali plačilo davka zahteva ali opravi družba, ki opravlja prenos posameznih delov premoženja.
346. člen
(davčni obračun pri postopku prisilne poravnave)
(1) Davčni zavezanec, ki je vložil predlog za začetek postopka prisilne poravnave, sestavi davčni obračun na dan pred vložitvijo predloga za začetek postopka prisilne poravnave.
(2) Davčni obračun iz prvega odstavka tega člena predloži davčni zavezanec davčnemu organu v 30 dneh po dnevu vložitve predloga za začetek postopka prisilne poravnave, vendar najkasneje do dneva predložitve načrta finančne reorganizacije upravitelju prisilne poravnave in članom upniškega odbora.
347. člen
(davčni obračun pri postopku stečaja ali likvidacije)
(1) Davčni zavezanec, nad katerim se začne postopek stečaja ali likvidacije, sestavi davčni obračun na dan pred začetkom postopka stečaja ali likvidacije.
(2) Davčni obračun iz prvega odstavka tega člena predloži davčni zavezanec v stečaju oziroma davčni zavezanec v likvidaciji davčnemu organu najkasneje v 30 dneh od dneva, ko se je začel postopek stečaja ali likvidacije.
(3) Davčni zavezanec v stečaju, ki po začetku stečajnega postopka nadaljuje ali začne ponovno s proizvajanjem oziroma opravljanjem drugih sprotnih poslov, predloži skupaj z davčnim obračunom za posamezno davčno obdobje tudi mesečna poročila stečajnega upravitelja s prilogami.
(4) Če se stečajni postopek nadaljuje tudi po 31. decembru leta, v katerem se je začel, mora davčni zavezanec v stečaju poročati, da ne nadaljuje s proizvajanjem oziroma opravljanjem drugih sprotnih poslov, če tega ne dela. V skladu s tem odstavkom mora davčni zavezanec v stečaju poročati za posamezno leto, v roku za predložitev davčnega obračuna iz tretjega odstavka tega člena, do predložitve končnega davčnega obračuna v skladu s petim odstavkom tega člena.
(5) Davčni zavezanec v stečaju sestavi končni davčni obračun na dan pred potrditvijo osnutka za glavno razdelitev s strani stečajnega senata. Davčni zavezanec predloži ta davčni obračun davčnemu organu najkasneje v roku 15 dni po dnevu potrditve osnutka za glavno razdelitev s strani stečajnega senata.
(6) V primeru prodaje davčnega zavezanca v stečaju se sestavi končni davčni obračun na dan pred izročitvijo prodanega davčnega zavezanca v stečaju kupcu. Stečajni upravitelj davčnega zavezanca v stečaju predloži davčnemu organu ta davčni obračun najkasneje v roku 15 dni po dnevu izročitve prodane pravne osebe v stečaju kupcu. V tem primeru se davčni dolg uveljavlja iz stečajne mase.
348. člen
(davčni obračun pri postopku prenehanja davčnega zavezanca po skrajšanem postopku)
(1) Davčni zavezanec sestavi davčni obračun na dan pred sprejetjem sklepa o prenehanju družbe.
(2) Davčni zavezanec predloži davčni obračun iz prvega odstavka tega člena davčnemu organu v roku 15 dni od dneva sprejetja sklepa o prenehanju družbe. Sestavni del davčnega obračuna so v tem primeru tudi notarsko overjene izjave družbenikov oziroma delničarjev o prevzemu obveznosti plačila morebitnih preostalih obveznosti družbe.
(3) Plačilo davka se opravi hkrati s predložitvijo davčnega obračuna. Zahtevek za vračilo davka se predloži skupaj z davčnim obračunom. V zahtevku mora davčni zavezanec navesti razmerje oziroma deleže, na podlagi katerih davčni organ opravi vračilo davka delničarjem oziroma družbenikom, v primeru, ko na dan vračila davka predlagatelj davčnega obračuna nima več statusa davčnega zavezanca. Če razmerje oziroma deleži niso navedeni, davčni organ razdeli znesek vračila davka med vse delničarje oziroma družbenike v enakih delih.
349. člen
(plačevanje davka)
(1) Davek se plača na podlagi davčnega obračuna od davčne osnove, ki se ugotavlja za davčno obdobje, ki je enako koledarskemu oziroma poslovnemu letu, ki se razlikuje od koledarskega leta.
(2) Davčni zavezanec mora razliko med plačano akontacijo in izračunanim davkom plačati v roku 30 dni od predložitve davčnega obračuna, razen če ta zakon določa drugače. Vračilo preveč plačane akontacije lahko davčni zavezanec zahteva ob predložitvi davčnega obračuna, razen če ta zakon določa drugače. Davčni organ vrne preveč plačan znesek najkasneje v roku 30 dni od predložitve zahtevka.
350. člen
(akontiranje davka po davčnem obračunu)
(1) Davčni zavezanec med davčnim obdobjem plačuje akontacijo davka.
(2) Akontacija davka se plača v mesečnih ali trimesečnih obrokih. Akontacija se plača v mesečnih obrokih, če znesek akontacije presega 100.000 tolarjev oziroma trimesečnih obrokih, če znesek akontacije ne presega 100.000 tolarjev.
(3) Obroki akontacije dospejo v plačilo na zadnji dan obdobja, na katerega se nanašajo in morajo biti plačani v desetih dneh po dospelosti.
(4) Akontacija davka je enaka znesku davka, ki se izračuna od davčne osnove po davčnem obračunu za predhodno davčno obdobje.
(5) Razliko v višini akontacije, ki nastane zaradi spremembe davčne osnove na podlagi novega davčnega obračuna, mora zavezanec za že dospele obroke akontacije plačati pri prvem naslednjem obroku akontacije. Obroki akontacije, ki bodo dospeli v plačilo do konca leta, pa se sorazmerno povečajo.
(6) Če je višina akontacije na podlagi novega davčnega obračuna manjša, se obroki akontacije, ki bodo dospeli v plačilo do konca leta, sorazmerno zmanjšajo.
(7) Davčni zavezanec, ki prične poslovati, sam izračuna akontacijo davka, ki je enaka znesku davka, izračunanega glede na višino predvidene davčne osnove davčnega obdobja, za katerega se plačuje akontacija. Obrazložen izračun predvidene davčne osnove v davčnem obračunu, višino akontacije ter obrokov akontacije predloži davčnemu organu ob predložitvi prijave za vpis v davčni register. Obrazložen izračun predloži davčni zavezanec ne glede na to ali je izračunal dobiček ali izgubo.
(8) Davčni zavezanec, katerega davčna osnova za tekoče davčno obdobje se razlikuje od davčne osnove za predhodno davčno obdobje, lahko od davčnega organa zahteva spremembo višine akontacije. Davčni zavezanec vloži zahtevo najmanj 30 dni pred dospelostjo obroka akontacije in priloži davčni obračun za tekoče davčno obdobje pred vložitvijo vloge, oceno davčne osnove za tekoče leto ter podatke, ki dokazujejo spremembo ocene davčne osnove.
(9) O zahtevi iz osmega odstavka tega člena odloči davčni organ v 15 dneh.
(10) Če davčni organ v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora ugotovi, da višina akontacije ne ustreza pričakovani davčni osnovi tekočega davčnega obdobja, z odločbo določi novo višino akontacije.
(11) Obveznost davčnega zavezanca za plačilo davka po davčnem obračunu se zmanjša za plačan znesek davka, ki je bil odtegnjen od posameznega dohodka v skladu z zakonom o obdavčenju.
351. člen
(akontiranje davka po skupinskem davčnem obračunu)
(1) Glavni davčni zavezanec plačuje med letom, za katero je obdavčenje v skupini dovoljeno, akontacijo davka v mesečnih ali trimesečnih obrokih na podlagi skupinskega davčnega obračuna predhodnega leta. Če ta zakon ne določa drugače, podrejeni davčni zavezanec ni zavezan za plačilo akontacije davka.
(2) Če letu, za katero obdavčenja v skupini ni bilo, sledi leto obdavčenja v skupini, plačuje glavni davčni zavezanec za leto, za katero je obdavčenje v skupini dovoljeno, akontacijo davka v višini, kot bi jo plačeval, če bi bilo obdavčenje v skupini dovoljeno tudi za preteklo leto.
(3) Če letu obdavčenja v skupini sledi leto, v katerem obdavčenja v skupini ni, plačujeta glavni in podrejeni davčni zavezanec akontacijo za leto, za katero ni obdavčenja v skupini. Znesek akontacije se določi na podlagi posamičnih davčnih obračunov članov skupine predhodnega leta.
(4) Če je glavni davčni zavezanec ene ali več skupin kot podrejeni davčni zavezanec tudi član druge skupine, veljajo za tega zavezanca določbe prvega in drugega odstavka tega člena, ki se nanašajo na glavnega člana skupine.
352. člen
(obvestilo o spremembi davčnega obdobja)
(1) Davčni zavezanec mora pristojni davčni organ obvestiti o nameravani spremembi davčnega obdobja z vlogo, ki jo mora predložiti pristojnemu davčnemu organu vsaj 45 dni pred dnem, s katerim se bo začelo novo davčno obdobje.
(2) Davčni zavezanec iz prvega odstavka tega člena, ki na novo začne z opravljanjem dejavnosti, o tem, da se bo davčno obdobje razlikovalo od koledarskega leta, pisno obvesti pristojni davčni organ ob predložitvi prijave za vpis v davčni register.
(3) Davčni organ na podlagi obvestila iz prvega in drugega odstavka tega člena v davčnem registru označi pri davčnem zavezancu, ki je vložil vlogo iz prvega in drugega odstavka tega člena, spremenjeno davčno obdobje oziroma začetno davčno obdobje, ki se razlikuje od koledarskega leta, ter datum začetka tega obdobja, in o tem obvesti davčnega zavezanca najpozneje v 15 dneh od dneva prejema vloge.
353. člen
(postopek v zvezi z izvzetjem prihodkov od udeležbe na dobičku)
(1) Davčni obračun prejemnika, ki je izvzel dividende iz davčne osnove po 18. členu ZDDPO-1, mora vsebovati tudi:
– dokazilo o minimalni neposredni udeležbi po 1. točki prvega odstavka 18. člena ZDDPO-1 in obdobju (trajanju) udeležbe iz 2. točke prvega odstavka 18. člena ZDDPO-1 v času izplačila;
– dokazilo o rezidentstvu za davčne namene izplačevalca oziroma potrdilo davčnih oblasti države, v kateri se poslovna enota nahaja, o obstoju te poslovne enote v času izplačila.
(2) Če je izplačevalec iz države članice EU, ki ni Slovenija, mora davčni obračun iz prvega odstavka tega člena vsebovati tudi dokazila o izpolnjevanju pogojev iz četrtega odstavka 18. člena ZDDPO-1 v času izplačila.
(3) Dokazila iz prvega in drugega odstavka tega člena se predloži za vsako izplačilo posebej. Če iz dokazila izhaja izpolnjevanje pogojev v določenem obdobju, lahko dokazila veljajo za več izplačil, vendar ne več kot 12 mesecev od njihove izdaje.
(4) Bančna garancija iz tretjega odstavka 18. člena ZDDPO-1 se predloži ob predložitvi davčnega obračuna, v katerem prejemnik izvzame dividende iz davčne osnove po 18. členu ZDDPO-1, in sicer za vsako izplačilo posebej.
(5) Bančne garancije iz četrtega odstavka tega člena ni potrebno predložiti, če se je pogoj iz 2. točke prvega odstavka 18. člena ZDDPO-1 izpolnil do zaključka obdobja, za katerega se vlaga obračun davka, četudi v času izplačila ni bil izpolnjen.
(6) Davčni organ predloženo garancijo zavrne, če le-ta ni ustrezna. Bančna garancija ni ustrezna, če nima lastnosti iz šestega odstavka 18. člena ZDDPO-1.
(7) Če davčni organ ugotovi, da predložena garancija ni ustrezna, s sklepom zahteva, da prejemnik lahko prvotno garancijo v treh dneh nadomesti z novo.
(8) V primeru neizpolnitve pogoja iz 2. točke prvega odstavka 18. člena ZDDPO-1 se veljavnost garancije podaljša za 60 dni. To podaljšanje veljavnosti mora biti navedeno v garanciji.
(9) Če se pogoj ne izpolni, davčni zavezanec lahko v osmih dneh davek plača. Če davčni zavezanec davka ne plača, davčni organ garancijo unovči nemudoma.
354. člen
(vračilo plačanega davka)
Če je bil davek plačan, pa se pogoj iz 2. točke prvega odstavka 18. člena ZDDPO-1 naknadno izpolni, je davčni zavezanec upravičen do vračila tega davka.
355. člen
(davčni odtegljaj)
Plačnik oziroma oseba, ki se v skladu z 19. členom tega zakona šteje za plačnika davka, je dolžan za davčnega zavezanca izračunati, odtegniti in plačati davčni odtegljaj od dohodkov, od katerih se v skladu z zakonom, ki ureja davek od dohodkov pravnih oseb, davek izračuna, odtegne in plača.
356. člen
(predložitev obračuna davčnega odtegljaja in plačilo davčnega odtegljaja)
(1) Plačnik davka mora predložiti obračun davčnih odtegljajev na obrazcu, ki ga predpiše minister, pristojen za finance, pristojnemu davčnemu organu in davčnemu zavezancu najkasneje na dan plačila dohodkov.
(2) Plačnik davka mora davčni odtegljaj plačati na dan plačila dohodka.
357. člen
(poročanje plačnika davka v zvezi s primeri, ko ni davčnega odtegljaja)
(1) Plačnik davka, ki izplača dohodek, od katerega se v skladu z drugim odstavkom 68. člena ZDDPO-1 davek ne izračuna, odtegne in plača, mora o vsakem takšnem izplačilu dohodka pisno obvestiti pristojni davčni organ, kateremu bi, če bi davek izračunal, odtegnil in plačal, predložil obračun davčnega odtegljaja.
(2) Obvestilo iz prvega odstavka tega člena mora vsebovati vrsto in višino dohodka, datum izplačila, davčno številko plačnika oziroma osebe, ki se v skladu s tem zakonom šteje za plačnika, in davčno številko osebe, ki ji je bil dohodek plačan.
(3) Obvestilo iz prvega odstavka tega člena ima lahko obliko zbirnega obvestila, tako da je viden vsak posamezen dohodek in vsaka posamezna oseba, ki ji je bil ta dohodek plačan, posebej.
(4) Obvestilo iz prvega odstavka tega člena se predloži pristojnemu davčnemu organu iz prvega odstavka tega člena za vsak mesec posebej, v petih dneh po poteku meseca, za katerega se poroča.
(5) Obliko in podrobnejšo vsebino obvestila iz prvega odstavka tega člena predpiše minister, pristojen za finance.
358. člen
(postopek v zvezi z obdavčenjem, ki velja za matične družbe in odvisne družbe iz različnih držav članic EU)
(1) Plačnik davka, če se davek od plačil dividend in dohodkov, podobnih dividendam, ne odtegne po 69. členu ZDDPO-1, mora davčnemu organu v 15 dneh, za vsako izplačilo posebej, če davka ni odtegnil, predložiti:
– dokazilo o rezidentstvu prejemnika za davčne namene v času izplačila;
– dokazilo o izpolnjevanju pogojev iz 3.a in 3.c točke prvega odstavka 69. člena ZDDPO-1 v času izplačila;
– dokazilo o minimalni neposredni udeležbi po 1. točki prvega odstavka 69. člena ZDDPO-1 in obdobju (trajanju) udeležbe iz 2. točke prvega odstavka 69. člena ZDDPO-1 v času izplačila.
(2) Bančna garancija iz 69. člena ZDDPO-1 se izroči ob izplačilu dividende.
(3) Davčni organ lahko predloženo garancijo zavrne, če le-ta ni ustrezna. Bančna garancija ni ustrezna, če nima lastnosti iz četrtega odstavka 69. člena ZDDPO-1.
(4) Če davčni organ ugotovi, da predložena garancija ni ustrezna, s sklepom zahteva, da plačnik davka lahko prvotno garancijo v treh dneh nadomesti z novo.
(5) V primeru neizpolnitve pogoja iz 2. točke prvega odstavka 69. člena ZDDPO-1 se veljavnost garancije podaljša za 60 dni. To podaljšanje veljavnosti mora biti navedeno v garanciji.
(6) Če se pogoj ne izpolni, plačnik davka lahko v osmih dneh davek plača. Če zavezanec davka ne plača, davčni organ garancijo unovči nemudoma.
359. člen
(vračilo plačanega davka)
Če je bil davek odtegnjen, pa se je pogoj iz 2. točke prvega odstavka 69. člena ZDDPO-1 naknadno izpolnil, je plačnik davka upravičen do vračila davka. O vložitvi zahtevka za vračilo in vračilu davka mora plačnik davka nemudoma pisno obvestiti prejemnika dividend.
360. člen
(postopek v zvezi z obdavčenjem, ki velja v zvezi s plačili obresti in plačili uporabe premoženjskih pravic med povezanimi družbami iz različnih držav članic EU)
(1) Vlogo iz desetega odstavka 70. člena ZDDPO-1 vloži plačnik davka pri pristojnem davčnem organu.
(2) Vloga iz desetega odstavka 70. člena ZDDPO-1 mora vsebovati:
– dokazilo o rezidentstvu družbe prejemnice za davčne namene oziroma potrdilo davčnih oblasti države članice EU, v kateri je družba prejemnica rezident za davčne namene ali v kateri se poslovna enota nahaja, o obstoju poslovne enote;
– dokazilo o upravičenem lastništvu družbe prejemnice po četrtem odstavku 70. člena ZDDPO-1 ali o izpolnjevanju pogojev po petem odstavku 70. člena ZDDPO-1, ko gre za poslovno enoto;
– dokazilo o izpolnjevanju pogojev iz 4.c točke prvega odstavka 70. člena ZDDPO-1;
– dokazilo o minimalni neposredni udeležbi po 2. točki prvega odstavka 70. člena ZDDPO-1 in obdobju udeležbe iz 3. točke prvega odstavka 70. člena ZDDPO-1;
– v primeru, ko se ali bi se lahko uporabil drugi odstavek 70. člena ZDDPO-1, dokazilo o specifikaciji zneska iz istega odstavka in uporabljeni metodi za določitev te specifikacije;
– pravno podlago za izplačilo (pogodbo).
(3) Vlogo iz prvega odstavka tega člena se vloži za vsako izplačilo posebej. Veljavnost dokazil, ki jih vsebuje vloga, je 12 mesecev od njihove izdaje.
(4) Davčni organ mora izdati dovoljenje iz desetega odstavka 70. člena ZDDPO-1 najkasneje tri mesece od vložitve vloge. Dovoljenje velja eno leto od izdaje.
(5) Če niso več izpolnjeni pogoji, da se davek ne odtegne, mora družba ali poslovna enota prejemnica nemudoma obvestiti družbo ali poslovno enoto plačnico. Obvestiti mora tudi davčni organ države družbe ali poslovne enote plačnice.
(6) Če je bil davek odtegnjen, pa so bili izpolnjeni pogoji, da se ne odtegne, se lahko pri davčnem organu uveljavlja vračilo odtegnjenega davka. Davčni organ lahko zahteva dokazila iz drugega odstavka tega člena.
(7) Davčni organ mora vrniti preveč odtegnjeni davek v enem letu od prejema vloge za vračilo odtegnjenega davka in zahtevanih dokazil, če jih je upravičeno zahteval. Če se zahtevani davek ne vrne v tem obdobju, je prejemnik, družba ali poslovna enota, upravičena od poteka tega obdobja naprej do zamudnih obresti po stopnji iz 31. člena tega zakona.
361. člen
(postopek pri obdavčitvi pri prenosu dejavnosti)
(1) Dovoljenje iz 35. člena ZDDPO-1 se izda za posamično transakcijo.
(2) Vlogo za izdajo dovoljenja vloži prenosna družba ali družba prejemnica, ki je rezident Slovenije, če sta obe rezidenta Slovenije pa prenosna družba, če nobena ni rezident Slovenije pa družba prejemnica, najmanj 30 dni pred predvidenim datumom transakcije iz 30. člena ZDDPO-1.
(3) Vloga mora vsebovati naslednje:
– dokazila, da se prenosna družba oziroma družba prejemnica štejeta za rezidenta države članice EU, ki ni Slovenija, po drugem odstavku 32. člena ZDDPO-1, če katera od njiju ali obe nista rezidenta Slovenije;
– opis dejavnosti, ki se prenaša ali se prenašajo, zadnjo bilanco stanja prenosne družbe z navedbo sredstev in obveznosti, ki pripadajo preneseni dejavnosti ali dejavnostim, ter navedbo dejstev, ki dokazujejo, da z organizacijskega vidika predstavlja dejavnost oziroma dejavnosti, ki se prenašajo, posebno poslovanje;
– zneske rezerv in rezervacij, ki jih je oblikovala prenosna družba v zadnji bilanci stanja in se pripišejo preneseni dejavnosti ali dejavnostim, zneske izgub prenosne družbe, ki se pripišejo preneseni dejavnosti ali dejavnostim, in davčne oprostitve in pogoje v zvezi z njimi, ki bi veljali za prenosno družbo, če prenos ne bi bil izvršen;
– navedbo družbe prejemnice, ki je rezident Slovenije, če je tudi prenosna družba rezident Slovenije, ali gre za prenos dejavnosti v Sloveniji ali v državi članici EU, ki ni Slovenija, z navedbo te države;
– izjavo družbe prejemnice, da bodo po prenosu prenesena sredstva, obveznosti, rezervacije, rezerve in izgube pripadale poslovni enoti družbe prejemnice v Sloveniji ali družbi prejemnici, ki je rezident Slovenije, vendar ne njeni poslovni enoti izven Slovenije;
– izjavo prenosne družbe, da bo obdržala prejete vrednostne papirje družbe prejemnice najmanj 36 mesecev po dnevu prenosa dejavnosti;
– tržno ceno vrednostnih papirjev družbe prejemnice na dan pred vložitvijo vloge iz drugega odstavka tega člena;
– izjavo prenosne družbe ali družbe prejemnice, ki v skladu z drugim odstavkom tega člena ni navedena kot družba, ki vloži vlogo za izdajo dovoljenja, da se strinja z vložitvijo zahtevka za dovoljenje.
(4) Če vlagatelj še ne razpolaga z dokumentacijo, ki jo mora vsebovati vloga, v trenutku vložitve vloge, jo predloži naknadno ter o tem ob predložitvi vloge v vlogi poda izjavo. Predložiti jo mora nemudoma, ko z njo razpolaga.
(5) Davčni organ odloči o vlogi za izdajo dovoljenja najkasneje v 30 dneh od prejema vloge. Dovoljenje glasi in se vroči prenosni družbi in družbi prejemnici.
(6) Na podlagi dovoljenja prenosna družba in družba prejemnica uveljavljata oprostitev oziroma upravičenja ter opravita vrednotenje in prevzameta pravice in obveznosti v davčnem obračunu.
(7) Davčni organ zavrne izdajo dovoljenja, če niso izpolnjeni pogoji iz 32. člena ZDDPO-1, ki se nanašajo na rezidentstvo prenosne družbe in družbe prejemnice in na lokacijo, prenosa dejavnosti oziroma nahajanje dejavnosti oziroma poslovno enoto družbe prejemnice.
(8) Davčni organ lahko izdano dovoljenje razveljavi na zahtevo zavezanca ali po uradni dolžnosti, če:
– ugotovi, da eden ali več pogojev, na podlagi katerih se dovoljenje izda, ni ali ni več izpolnjen oziroma se ni ali se ne izpolnjuje;
– je bilo dovoljenje izdano na podlagi netočnih ali nepopolnih podatkov in je vlagatelj vedel ali bi moral vedeti, da so bili podatki netočni ali nepopolni in da dovoljenje ne bi moglo biti izdano na podlagi točnih in popolnih podatkov;
– če prenosna družba in družba prejemnica ne izvršujeta naloženih obveznosti, ki izhajajo iz izdanega dovoljenja.
(9) Razveljavitev učinkuje, kot da dovoljenja ni bilo oziroma je bilo zavrnjeno. Če je bilo dovoljenje razveljavljeno, morata prenosna družba in družba prejemnica v 90 dneh obračunati in plačati razliko v davku, ki je nastala zaradi uveljavljanja oprostitve oziroma upravičenj.
(10) Prenosna družba oziroma družba prejemnica iz drugega odstavka tega člena, ki je določena, da vloži vlogo, mora davčnemu organu predložiti dokumentacijo, ki dokazuje izpolnjevanje pogojev, vrednotenje in prevzem pravic in obveznosti po 30. do 35. členu ZDDPO-1, s katero razpolaga prenosna družba oziroma družba prejemnica, ki ni rezident ali nerezident po ZDDPO-1 in ni ustanovljena v Sloveniji.
(11) Prenosna družba oziroma družba prejemnica morata hraniti dokumentacijo, ki je povezana s transakcijo, še deset let od konca koledarskega leta, v katerem je bila transakcija opravljena.
(12) Če po izdaji dovoljenja nastopijo kakršnekoli spremembe v zvezi s transakcijo, morata prenosna družba oziroma družba prejemnica o nastalih spremembah nemudoma pisno obvestiti davčni organ.
(13) Davčni organ lahko od prenosne družbe oziroma družbe prejemnice zahteva:
– ocenjene zneske izgub prenosne družbe, ki jih bo družba prejemnica lahko prenesla pod enakimi pogoji, kot bi veljali za prenosno družbo, če prenos ne bi bil izvršen,
– ocenjene zneske dobičkov ali izgub, ki jih prenosna družba doseže ob prenosu sredstev ali obveznosti.
(14) Ne glede na trinajsti odstavek tega člena morata prenosna družba oziroma družba prejemnica davčnemu organu v vsakem primeru poročati o izpolnitvi oziroma neizpolnitvi pogoja o roku iz prvega odstavka 35. člena ZDDPO-1.
362. člen
(postopek pri obdavčitvi pri zamenjavi kapitalskih deležev)
(1) Dovoljenje iz 40. člena ZDDPO-1 se izda za posamično transakcijo.
(2) Vlogo za izdajo dovoljenja vloži za družbenike prevzete družbe prevzeta družba pred predvidenim datumom transakcije iz 36. člena ZDDPO-1.
(3) Vloga mora vsebovati naslednje:
– navedbo družbe prevzemnice in vseh družbenikov prevzete družbe in družbe prevzemnice;
– dokazila o rezidentstvu družbe prevzemnice in prevzete družbe, dokazila o rezidentstvu družbenikov prevzete družbe in družbe prevzemnice, ki zamenjajo kapitalske deleže in dokazilo o lastništvu vrednostnih papirjev družbenika, ki ni rezident Slovenije, v skladu z 2. točko prvega odstavka 38. člena ZDDPO-1;
– tržno in knjigovodsko vrednost vrednostnih papirjev prevzete družbe in družbe prevzemnice na dan pred oddajo vloge;
– ocenjene zneske plačila v denarju, ki bo opravljeno posameznim družbenikom namesto izdaje ali prenosa vrednostnih papirjev;
– dokumentacijo, ki jo je potrebno predložiti skupaj s predlogom za vpis transakcije v sodni register po zakonu, ki ureja gospodarske družbe, oziroma primerljiv register države članice EU;
– izjavo o predvideni udeležbi družbe prevzemnice v prevzeti družbi po zamenjavi kapitalskih deležev;
– izjavo družbe prevzemnice ali prevzete družbe, ki v skladu z drugim odstavkom tega člena ni navedena kot družba, ki vloži vlogo za izdajo dovoljenja, da se strinja z vložitvijo zahtevka za dovoljenje.
(4) Če vlagatelj še ne razpolaga z dokumentacijo, ki jo mora vsebovati vloga, v trenutku vložitve vloge, jo predloži naknadno ter o tem ob predložitvi vloge v vlogi poda izjavo. Predložiti jo mora nemudoma, ko z njo razpolaga.
(5) Davčni organ odloči o vlogi za izdajo dovoljenja najkasneje v 30 dneh od prejema vloge. Dovoljenje glasi in se vroči prevzeti družbi, v njem pa so navedeni družbeniki, ki izpolnjujejo pogoj iz 2. točke prvega odstavka 38. člena ZDDPO-1. Prevzeta družba mora o pridobitvi dovoljenja nemudoma obvestiti družbenike iz 2. točke prvega odstavka 38. člena ZDDPO-1.
(6) Na podlagi dovoljenja družbeniki prevzete družbe uveljavljajo oprostitev oziroma upravičenja, družba prevzemnica pa opravi ovrednotenje prejetih vrednostnih papirjev, v davčnem obračunu. Družbenik prevzete družbe davčnemu obračunu, v katerem uveljavlja oprostitev iz tega odstavka, priloži obvestilo prevzete družbe o pridobitvi dovoljenja.
(7) Davčni organ zavrne izdajo dovoljenja, če niso izpolnjeni pogoji iz 38. člena ZDDPO-1, ki se nanašajo na rezidentstvo družbe prevzemnice in prevzete družbe.
(8) Davčni organ lahko izdano dovoljenje razveljavi na zahtevo zavezanca ali po uradni dolžnosti, če:
– ugotovi, da eden ali več pogojev, na podlagi katerih se dovoljenje izda, ni ali ni več izpolnjen oziroma se ni ali se ne izpolnjuje;
– je bilo dovoljenje izdano na podlagi netočnih ali nepopolnih podatkov in je vlagatelj vedel ali bi moral vedeti, da so bili podatki netočni ali nepopolni in da dovoljenje ne bi moglo biti izdano na podlagi točnih in popolnih podatkov;
– če prevzeta družba in družba prevzemnica ne izvršujeta naloženih obveznosti, ki izhajajo iz izdanega dovoljenja.
(9) Razveljavitev učinkuje, kot da dovoljenja ni bilo oziroma je bilo zavrnjeno. Če je bilo dovoljenje razveljavljeno, morajo družbeniki v 90 dneh obračunati in plačati razliko v davku, ki je nastala zaradi uveljavljanja oprostitve.
(10) Prevzeta družba in družba prevzemnica morata davčnemu organu predlagati dokumentacijo, ki dokazuje izpolnjevanje pogojev. Dokumentacijo, ki je povezana s transakcijo, morata hraniti še deset let od konca koledarskega leta, v katerem je bila transakcija opravljena.
(11) Če po izdaji dovoljenja nastopijo kakršnekoli spremembe v zvezi s transakcijo, morata prevzeta družba oziroma družba prevzemnica o nastalih spremembah nemudoma pisno obvestiti davčni organ.
(12) Ne glede na enajsti odstavek tega člena morata prevzeta družba in družba prevzemnica davčnemu organu v vsakem primeru poročati o trajanju prevzema in datumu izvršitve prevzema ter borzi, preko katere je bil prevzem opravljen.
363. člen
(postopek pri obdavčitvi pri združitvah in delitvah)
(1) Dovoljenje iz 47. člena ZDDPO-1 se izda za posamično transakcijo.
(2) Vlogo za izdajo dovoljenja vloži prenosna družba ali družba prejemnica, ki je rezident Slovenije, če sta obe rezidenta Slovenije pa prenosna družba, če nobena ni rezident Slovenije pa družba prejemnica, najmanj 30 dni pred predvidenim datumom transakcije iz 41. člena ZDDPO-1.
(3) Vloga mora vsebovati naslednje:
– navedbo družb, ki se združujejo oziroma delijo;
– dokazila, da se prenosna družba oziroma družba prejemnica štejeta za rezidenta države članice EU, ki ni Slovenija, po drugem odstavku 43. člena ZDDPO-1, če katera od njiju ali obe nista rezidenta Slovenije;
– dokazila o rezidentstvu družbenikov prenosne družbe, ki bodo pri združitvi ali delitvi zamenjali vrednostne papirje v prenosni družbi za vrednostne papirje v družbi prejemnici in dokazilo o lastništvu vrednostnih papirjev v skladu z 2. točko drugega odstavka 45. člena ZDDPO-1,
– zadnjo bilanco stanja prenosne družbe oziroma prenosnih družb, če jih je več, z navedbo sredstev in obveznosti, ki se prenašajo ter navedbo dejstev, ki dokazujejo, da z organizacijskega vidika predstavlja dejavnost oziroma dejavnosti, ki se prenašajo, posebno poslovanje;
– zneske rezerv in rezervacij, ki jih je oblikovala prenosna družba v zadnji bilanci stanja, zneske izgub prenosne družbe, davčne oprostitve in pogoje v zvezi z njimi, ki bi veljali za prenosno družbo, če prenos ne bi bil izvršen, navedba udeležbe, če jo ima, družbe prejemnice v prenosni družbi;
– navedbo, če sta prenosna družba in družba prejemnica rezidenta Slovenije, ali se dejavnost prenosne družbe opravlja v Sloveniji ali v državi članici EU, ki ni Slovenija, z navedbo te države;
– izjavo družbe prejemnice, če gre za situacijo iz 2. točke prvega odstavka 43. člena ZDDPO-1, da po združitvi ali delitvi prenesena sredstva, obveznosti, rezervacije, rezerve in izgube ne bodo pripadale poslovni enoti družbe prejemnice izven Slovenije, oziroma če gre za situacijo iz 3. točke prvega odstavka 43. člena ZDDPO-1, da bodo po združitvi ali delitvi prenesena sredstva, obveznosti, rezervacije, rezerve in izgube pripadale poslovni enoti družbe prejemnice v Sloveniji;
– ocenjene zneske plačila v denarju, ki bo opravljen posameznim družbenikom ob odsvojitvi vrednostnih papirjev;
– tržno in knjigovodsko vrednost vrednostnih papirjev družbe prejemnice na dan pred vložitvijo vloge iz drugega odstavka tega člena;
– izjavo prenosne družbe ali družbe prejemnice, ki v skladu z drugim odstavkom tega člena ni navedena kot družba, ki vloži vlogo za izdajo dovoljenja, da se strinja z vložitvijo zahtevka za dovoljenje.
(4) Če v trenutku vložitve vloge vlagatelj še ne razpolaga z določeno dokumentacijo, ki jo mora vsebovati vloga, jo predloži naknadno ter o tem ob predložitvi vloge v vlogi poda izjavo. Predložiti jo mora nemudoma, ko z njo razpolaga.
(5) Davčni organ odloči o vlogi za izdajo dovoljenja najkasneje v 30 dneh od prejema vloge. Dovoljenje glasi in se vroči prenosni družbi in družbi prejemnici. V njem pa so navedeni družbeniki, ki izpolnjujejo pogoj iz 2. točke drugega odstavka 45. člena ZDDPO-1. Dovoljenje velja tudi za družbenike prenosne družbe, če so izpolnjeni pogoji iz 2. točke drugega odstavka 45. člena ZDDPO-1.
(6) Na podlagi dovoljenja prenosna družba, družba prejemnica in družbenik prenosne družbe uveljavljajo oprostitev oziroma upravičenja ter opravijo vrednotenje in prevzamejo pravice in obveznosti v davčnem obračunu.
(7) Davčni organ zavrne izdajo dovoljenja, če niso izpolnjeni pogoji iz 43. člena ZDDPO-1, ki se nanašajo na rezidentstvo prenosne družbe in družbe prejemnice in na kraj opravljanja dejavnosti oziroma poslovno enoto družbe prejemnice.
(8) Davčni organ lahko izdano dovoljenje razveljavi na zahtevo zavezanca ali po uradni dolžnosti, če:
– ugotovi, da eden ali več pogojev, na podlagi katerih se dovoljenje izda, ni ali ni več izpolnjen oziroma se ni ali se ne izpolnjuje;
– je bilo dovoljenje izdano na podlagi netočnih ali nepopolnih podatkov in je vlagatelj vedel ali bi moral vedeti, da so bili podatki netočni ali nepopolni in da dovoljenje ne bi moglo biti izdano na podlagi točnih in popolnih podatkov;
– če prenosna družba in družba prejemnica ne izvršujeta naloženih obveznosti, ki izhajajo iz izdanega dovoljenja.
(9) Razveljavitev učinkuje, kot da dovoljenja ni bilo oziroma je bilo zavrnjeno. Če je bilo dovoljenje razveljavljeno, morajo prenosna družba, družba prejemnica in družbeniki prenosne družbe v 90 dneh obračunati in plačati razliko v davku, ki je nastala zaradi uveljavljanja oprostitve oziroma upravičenj.
(10) Prenosna družba oziroma družba prejemnica, ki je rezident Slovenije, mora davčnemu organu predlagati dokumentacijo, ki dokazuje izpolnjevanje pogojev, vrednotenje in prevzem pravic in obveznosti po 41. do 48. členu ZDDPO-1, s katero razpolaga prenosna družba oziroma družba prejemnica, ki ni rezident ali nerezident po ZDDPO-1 in ni ustanovljena v Republiki Sloveniji.
(11) Če po izdaji dovoljenja nastopijo kakršnekoli spremembe v zvezi s transakcijo, morata prenosna družba oziroma družba prejemnica o nastalih spremembah nemudoma pisno obvestiti davčni organ.
(12) Davčni organ lahko od prenosne družbe oziroma družbe prejemnice zahteva:
– ocenjene zneske izgub prenosne družbe, ki jih bo družba prejemnica lahko prenesla pod enakimi pogoji, kot bi veljali za prenosno družbo, če prenos ne bi bil izvršen,
– ocenjene zneske dobičkov ali izgub, ki jih prenosna družba doseže ob prenosu sredstev ali obveznosti.
364. člen
(dovoljenje za obdavčenje v skupini)
(1) Dovoljenje, s katerim dovoli obdavčenje v skupini, izda davčni organ, pristojen za glavnega davčnega zavezanca v skupini.
(2) Davčni organ izda eno dovoljenje za vsa tri leta obdavčenja v skupini.
(3) Vlogo za izdajo dovoljenja vloži glavni davčni zavezanec, najmanj 60 dni pred začetkom obdavčenja v skupini.
(4) Vloga mora vsebovati naslednje:
– dokaz o izpolnjevanju pogoja o udeležbi iz 2. točke prvega odstavka 64. člena ZDDPO-1;
– pogodbo iz 2. točke 65. člena ZDDPO-1;
– dokazilo o izpolnjevanju pogoja iz 1. točke 65. člena ZDDPO-1;
– izjavo podrejenega davčnega zavezanca, da se strinja z vložitvijo vloge za dovoljenje.
(5) Davčni organ odloči o vlogi za izdajo dovoljenja najkasneje v 15 dneh od prejema vloge. Dovoljenje glasi na glavnega davčnega zavezanca in podrejenega davčnega zavezanca in se vroči glavnemu davčnemu zavezancu.
(6) Na podlagi dovoljenja glavni davčni zavezanec in podrejeni davčni zavezanec izračunata davek za skupino v skladu s 338. členom tega zakona.
(7) Glavni davčni zavezanec oziroma podrejeni davčni zavezanec morata o dejstvih iz 2., 3., 4. in 5. točke drugega odstavka 66. člena ZDDPO-1 v 15 dneh od dneva nastanka dejstva pisno obvestiti davčni organ in druge davčne zavezance, ki izračunavajo davek v skladu s 338. členom tega zakona.
(8) Davčni zavezanci, ki izračunavajo davek v skladu s 338. členom tega zakona, v 60 dneh po nastanku dejstev iz 2., 3., 4. in 5. točke drugega odstavka 66. člena ZDDPO-1 predložijo pristojnemu davčnemu organu obračune davka za pretekla obdobja, za katera so uveljavljali obdavčenje v skupini. Ob predložitvi obračunov plačajo razliko v davku, ki je nastala zaradi obdavčenja v skupini za vsa leta obdavčenja v skupini.
365. člen
(podatki v zvezi s povezanimi osebami)
(1) Davčni zavezanec zagotavlja, glede na naravo in okoliščine transakcije, naslednjo dokumentacijo o oblikovanju transfernih cen:
1. v zvezi z organizacijsko strukturo:
– navedbo udeležencev v transakcijah med povezanimi osebami, opis povezave med udeleženci v transakcijah ter zgodovine povezave s pomembnimi spremembami v povezavi,
– navedbo pridruženih podjetij, katerih transakcije neposredno ali posredno vplivajo na višino cene v transakcijah med povezanimi osebami,
– opis organizacijske strukture davčnega zavezanca na svetovni ravni, s shemo organizacijske strukture, ki vsebuje vse povezane osebe, ki so udeležene v transakcijah, ki bi lahko bile pomembne pri ugotavljanju primerljive tržne cene dokumentirane transakcije,
2. v zvezi z vrsto dejavnosti oziroma panoge ter tržnimi pogoji:
– opis dejavnosti, s katerimi se ukvarjajo davčni zavezanec in ostali udeleženci v transakcijah med povezanimi osebami, in navedbo pomembnih preteklih dogodkov,
– navedbo splošnih ekonomskih in pravnih dejavnikov, ki vplivajo na poslovanje davčnega zavezanca in na celotno panogo, v kateri deluje davčni zavezanec,
– načrte davčnega zavezanca v obsegu, ki pripomore k boljšemu razumevanju vrst transakcij med povezanimi osebami in namena teh transakcij, primeroma načrt prodaje, proizvodnje in širitve poslovnih aktivnosti,
– opis strukture, intenzivnosti in dinamike konkurenčnega okolja, ki vpliva na poslovanje davčnega zavezanca in navedbo tržnega deleža davčnega zavezanca na domačem trgu in na trgu drugih držav, kjer imajo sedeže ostali udeleženci transakcij med povezanimi osebami,
– opis neopredmetenih sredstev davčnega zavezanca, ki bi lahko bila pomembna pri določanju cen proizvodov in storitev davčnega zavezanca v transakcijah s povezanimi osebami,
– informacije o postopkih, ki so bili izvedeni, sredstvih, ki so bila uporabljena, in tveganjih, katerim je bil izpostavljen davčni zavezanec, v zvezi s transakcijami s povezanimi osebami,
– opis kapitalskih razmerij, ki se nanašajo na transakcije s povezanimi osebami, primeroma vire financiranja,
3. v zvezi s transakcijami med povezanimi osebami:
– opis transakcij med povezanimi osebami, ki razkriva sredstva ter storitve, na katere se nanaša transakcija, udeležence, tip, pogostost in vrednost transakcij ter vseh pomembnih poslov povezanih oseb na pomembnih geografskih trgih, valuto transakcij, roke in pogoje transakcij in njihovo povezavo z roki in pogoji drugih transakcij, ki so potekale med udeleženci,
– kopije vseh pomembnih dogovorov med povezanimi osebami,
4. v zvezi s predpostavkami, strategijami in tržnimi usmeritvami:
– pomembne informacije v zvezi s poslovnimi strategijami in pomembne posebne okoliščine, primeroma transakcije med povezanimi osebami, ki se v celoti ali deloma kompenzirajo med sabo, strategije pridobitve tržnega deleža, proces izbire distribucijskih poti in strategije uprave, ki vplivajo na določitev transfernih cen,
– v primeru, da si davčni zavezanec aktivno prizadeva za pridobitev večjega tržnega deleža, dokumentacijo, ki dokazuje, da je bila izvedena primerna analiza pred uvedbo strategije povečanja tržnega deleža, da se bo strategija povečanja tržnega deleža izvajala le v razumno dolgem obdobju in da se stroški, ki jih nosi vsaka povezana oseba, delijo proporcionalno glede na pričakovane koristi vsake povezane osebe,
– predpostavke in informacije v zvezi z dejavniki, ki so vplivali na določitev transfernih cen ali izbiro politike določanja transfernih cen za celotno skupino povezanih oseb, v katero spada tudi davčni zavezanec,
5. v zvezi z analizo primerljivosti, analizo funkcij in analizo tveganj:
– opis sredstev, ki so primerljiva s predmetom transakcije, primeroma za sredstva, ki niso neopredmetena sredstva, njihove fizične lastnosti, kvaliteto, dostopnost, primeroma za storitve njihovo vrsto in primeroma za neopredmetena sredstva obliko transakcije, vrsto neopredmetenega sredstva, pravice do uporabe neopredmetenega sredstva, ki so prenesene, in pričakovane koristi od uporabe neopredmetenega sredstva,
– dokumentacijo, ki dokazuje dejstva, ki bi lahko vplivala na transferne cene ali dobičke v primeru transakcij s povezanimi osebami,
– za primerljive davčne zavezance in za sredstva, ki so primerljiva s predmetom transakcije, mora davčni zavezanec opredeliti dejavnike, ki jih je upošteval pri oceni primerljivosti,
– uporabljene kriterije pri sredstvih, ki so primerljivi s predmetom transakcije, vključno z ekonomskimi učinki,
– opredelitev morebitnih sredstev v lasti davčnega zavezanca, ki so primerljiva s predmetom transakcije,
– prilagoditve, ki so bile uporabljene pri sredstvih, ki so primerljiva s predmetom transakcije, in razloge za te prilagoditve,
– dokumentacijo, ki dokazuje dejstva, ki bi lahko vplivala na transferne cene ali dobičke v primeru transakcij s povezanimi osebami,
– v primeru, da davčni zavezanec, pri ugotavljanju primerljive tržne cene po eni metodi ali po več metodah, ugotovi več enako verjetnih zneskov primerljive tržne cene oziroma razpon primerljivih tržnih cen, dokumentacijo, ki je bila uporabljena pri izračunavanju teh zneskov oziroma razpona,
– povzetek analiz z najpomembnejšimi ugotovitvami,
6. v zvezi z izbiro metode določanja primerljive tržne cene:
– opis izbrane metode z razlogi, zakaj je bila izbrana, vključno z ekonomsko analizo in predpostavkami, na katerih temelji,
– opis podatkov in metod, ki so bile primerjane, izvedenih analiz za ugotovitev primerne metode določanja transfernih cen in pojasnilo, zakaj ni bila izbrana kakšna druga metoda za določanje primerljive tržne cene,
7. v zvezi z uporabo primerljive tržne cene:
– dokumentacijo o vseh uporabljenih predpostavkah in ocenah, ki so bile narejene oziroma uporabljene v procesu izbire primerljive tržne cene,
– dokumentacijo z izračuni, ki jih je davčni zavezanec izvedel pri procesu uporabe izbrane metode, ter morebitne prilagojene dejavnike,
– potrebne posodobitve dokumentacije preteklih let, na katero se sklicuje davčni zavezanec, na način, da izraža prilagoditve za kakršnekoli spremembe v pomembnih dejstvih in okoliščinah,
8. drugo dokumentacijo:
– dokumentacijo, ki predstavlja podlago oziroma podporo, ali na katero se sklicuje davčni zavezanec pri izvajanju analiz v zvezi s primerljivimi tržnimi cenami,
9. kazalo dokumentacije:
– splošno kazalo in popis dokumentacije ter opis sistema hrambe dokumentacije, ki se uporablja za shranjevanje dokumentacije in vpogled v dokumentacijo.
(2) Davčni zavezanec dokumentacijo iz prvega odstavka tega člena zagotavlja tekoče, vendar najkasneje do predložitve davčnega obračuna, po posamezni transakciji. Če se transakcije bistveno ne razlikujejo, lahko davčni zavezanec zagotavlja dokumentacijo tudi za dve ali več transakcij s tem, da mora opraviti prilagoditve, za kakršnekoli razlike med temi transakcijami, če obstajajo.
(3) Minister, pristojen za finance, določi, katere podatke iz dokumentacije iz prvega odstavka tega člena mora davčni zavezanec predlagati ob predložitvi davčnega obračuna, pri tem pa upošteva, da gre za poročanje za davčno obdobje, da gre za davčne zavezance različnih velikosti in da davčni zavezanci dokumentacijo o posameznih transakcijah zagotavljajo v skladu s prvim in drugim odstavkom tega člena in so jo dolžni dajati na razpolago davčnemu organu v skladu s petim odstavkom tega člena, če ta to zahteva.
(4) Davčni zavezanec lahko vodi dokumentacijo iz prvega odstavka tega člena v elektronski obliki.
(5) Davčni zavezanec mora v času davčnega inšpekcijskega nadzora na zahtevo davčnega organa temu dati na razpolago dokumentacijo iz tega člena. Davčni zavezanec da dokumentacijo na razpolago praviloma nemudoma. Če davčni zavezanec ne more dati dokumentacije na razpolago takoj, mu davčni organ določi rok, v katerem mora to storiti. Določen rok je lahko najmanj 30 in največ 90 dni, glede na obseg in zahtevnost podatkov.
(6) Davčni zavezanec mora dokumentacijo iz tega člena hraniti še deset let po zaključku leta, na katerega se nanaša.
(7) Za namene ugotavljanja prihodkov in odhodkov med rezidentoma, ki sta povezani osebi, se smiselno uporabljajo določbe prvega do šestega odstavka tega člena, pri čemer pa se upošteva, zlasti glede obsega dokumentacije, da gre za določanje primerljivih tržnih cen v zvezi s transakcijami rezidentov, ki so povezane osebe.
366. člen
(uveljavljanje odbitka tujega davka)
(1) Davčni zavezanec, ki je rezident, lahko uveljavlja odbitek iz 55. člena ZDDPO-1 v davčnem obračunu. Kadar davčni zavezanec v obračunu davka uveljavlja odbitek tujega davka, vsebuje davčni obračun tudi dokazila iz prvega odstavka 57. člena ZDDPO-1.
(2) Dokazila iz prvega odstavka tega člena so dokazila, izdana s strani davčnega organa tuje države, v kateri je bil tuj davek plačan, ali drug dokument, ki nedvoumno dokazuje davčno obveznost izven Slovenije.
IV. poglavje
Davek na dobitke od klasičnih iger na srečo
367. člen
(obračun davčnega odtegljaja)
(1) Davek na dobitke od klasičnih iger na srečo izračuna in odtegne od vsakega posameznega dobitka prireditelj igre na dan izplačila dobitka, plača pa najkasneje prvi delovni dan po izplačilu dobitka.
(2) Prireditelj klasičnih iger na srečo mora izračunati davek na dobitke od klasičnih iger na srečo v obračunu davčnega odtegljaja, ki ga predloži davčnemu organu najkasneje v roku iz prvega odstavka tega člena.
(3) Obrazec obračuna davčnega odtegljaja predpiše minister, pristojen za finance.
V. poglavje
Davek na promet nepremičnin
368. člen
(davčna napoved)
Zavezanec za davek na promet nepremičnin mora vložiti napoved v 15 dneh po nastanku davčne obveznosti pri davčnem organu, na območju katerega nepremičnina leži. Napovedi mora priložiti dokazilo o lastništvu nepremičnine in listine, na podlagi katerih se prenaša lastninska pravica na nepremičninah.
369. člen
(odločba)
(1) Davčni organ mora davčnemu zavezancu izdati odločbo o odmeri davka na promet nepremičnin v 30 dneh po prejemu napovedi.
(2) Če so izpolnjeni predpisani pogoji, davčni organ lahko izda odločbo v skladu s 117. členom tega zakona.
(3) Če dogovorjena prodajna cena ne ustreza ceni nepremičnine, ki bi se dala doseči v prostem prometu v času nastanka davčne obveznosti, pa davčni organ takšne cene v roku iz prvega odstavka tega člena ne more ugotoviti, odmeri davek na promet nepremičnin z začasno odločbo od napovedane davčne osnove.
370. člen
(stranka v postopku)
V postopku za odmero davka na promet nepremičnin ima položaj stranke tudi kupec, kadar pogodbeno prevzema obveznosti plačila davka na promet nepremičnin.
371. člen
(zamudne obresti)
(1) Davčnemu zavezancu, ki ni napovedal davčne obveznosti oziroma, ki ni pravočasno napovedal davčne obveznosti, se od odmerjenega davka zaračunajo zamudne obresti za čas od poteka roka za vložitev napovedi do odkritja te obveznosti oziroma do naknadne vložitve napovedi.
(2) Zamudne obresti plača tudi davčni zavezanec, ki mu je bila zaradi neustrezne prijavljene prodajne cene nepremičnine začasna odločba nadomeščena z novo odločbo, in davčni zavezanec, ki je dal neresnične podatke o prodajni ceni in mu je bila izdana nova odločba v obnovljenem postopku.
(3) Zamudne obresti iz drugega odstavka tega člena se obračunajo v skladu z 31. členom tega zakona od zneska davka, ki se obračuna od razlike med ugotovljeno in napovedano vrednostjo nepremičnine. Obresti pričnejo teči po preteku 30 dni od dneva vročitve začasne odločbe oziroma odločbe, ki je bila predmet obnovljenega postopka.
372. člen
(tek zastaranja)
Ne glede na določbe 58. in 59. člena tega zakona prične v primerih, ko davčni zavezanec ne napove pravočasno davčne obveznosti, teči zastaralni rok za odmero davka na promet nepremičnin po preteku leta, v katerem je bila davčna obveznost napovedana oziroma odkrita. Davka ni mogoče odmeriti po preteku desetih let od dneva, ko je zastaralni rok pričel teči.
373. člen
(overitev pogodbe; vračilo plačanega davka)
(1) Brez dokaza, da je plačan davek na promet nepremičnin oziroma, da obstojijo zakonsko določeni razlogi, zaradi katerih ni treba obračunati davka na promet nepremičnin ali da pogodba ni predmet odmere, ni mogoče overiti podpisov na pogodbi o prenosu lastninske pravice na nepremičnini.
(2) Če se pogodba o prenosu nepremičnine sporazumno razdre, preden je opravljen prenos na novega pridobitelja, ali jo sodišče z odločbo izreče za neveljavno, ima davčni zavezanec pravico zahtevati, da se odločba o odmeri davka na promet nepremičnin odpravi in da se mu davek, če je bil plačan, vrne.
(3) Če pogodbe o prenosu nepremičnine ni mogoče izpolniti, ali se izpolni samo deloma, ima davčni zavezanec pravico zahtevati, da se mu plačani davek na promet nepremičnin vrne v celoti oziroma v ustreznem delu.
(4) Vračilo plačanega davka iz drugega in tretjega odstavka tega člena lahko zahteva tudi kupec, ki je v skladu s 370. členom tega zakona pridobil položaj stranke v postopku in plačal davek.
(5) V primerih iz drugega in tretjega odstavka tega člena davčnemu zavezancu za vrnjen znesek davka ne pripadajo obresti.
VI. poglavje
Davek na dediščine in darila
374. člen
(splošno)
(1) Davek na dediščine in darila se davčnemu zavezancu odmeri z odločbo.
(2) Če so izpolnjeni predpisani pogoji, davčni organ lahko izda odločbo v skladu s 117. členom tega zakona.
375. člen
(davčna napoved za odmero davka na darilo)
(1) Davčni zavezanec, ki prejme v dar premoženje, od katerega se plača davek na dediščine in darila, mora prejem darila napovedati v 15 dneh od prejema darila pri pristojnem davčnem organu.
(2) Ne glede na drugi dostavek 91. člena tega zakona, davčni zavezanec, ki prejme v dar nepremičnino, napove prejem darila pri davčnem organu, kjer nepremičnina leži. Če nepremičnina leži na območju več davčnih organov, davčni zavezanec napove prejem darila v skladu s prvim odstavkom tega člena.
(3) Če davčni zavezanec, ki ni rezident Slovenije, napove darilo, ki obsega samo premično premoženje in ni vpisan v davčni register, napove darilo pri davčnem organu, kjer je darovalec vpisan v davčni register. Darilo, ki obsega premično in nepremično premoženje, napove tak zavezanec pri davčnem organu, kjer nepremičnina leži.
376. člen
(odmera davka na dediščino)
(1) Davčni zavezanec, ki podeduje premoženje, od katerega se plača davek na dediščine in darila, ne vloži davčne napovedi. Odmera davka se izvrši na podlagi podatkov pravnomočnega sklepa o dedovanju. Če je predmet dedovanja nepremičnina, pošlje sodišče sklep o dedovanju davčnemu organu, kjer nepremičnina leži. Če zapuščina obsega samo premično premoženje ali če podedovane nepremičnine ležijo na območju več davčnih organov, pošlje sodišče sklep o dedovanju davčnemu organu, pri katerem je bil zapustnik vpisan v davčni register.
(2) Za davčnega zavezanca, ki ni rezident Slovenije, pošlje sodišče sklep o dedovanju, ki obsega premično premoženje, davčnemu organu, kjer je zavezanec vpisan v davčni register, če ni vpisan, pa davčnemu organu, kjer je bil zapustnik vpisan v davčni register. Za dediščino, ki obsega premično in nepremično premoženje, pošlje sodišče sklep o dedovanju davčnemu organu, kjer nepremičnina leži.
377. člen
(odmera davka na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju)
(1) Zavezanec, ki je prejel premoženje na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju, mora to pogodbo prijaviti v 15 dneh od sklenitve pogodbe pri davčnem organu, na območju katerega je premoženje.
(2) Davčno napoved za odmero davka na dediščine in darila mora zavezanec vložiti v 15 dneh po smrti preživljanca pri davčnem organu, pri katerem je prijavil pogodbo o dosmrtnem preživljanju.
378. člen
(pristojni davčni organ)
Davek na dediščine in darila odmeri davčni organ, ki je pristojen za sprejem davčne napovedi oziroma pravnomočnega sklepa o dedovanju.
379. člen
(rok za izdajo odmerne odločbe)
Davek na dediščine in darila mora biti odmerjen v 30 dneh po prejemu davčne napovedi oziroma sklepa o dedovanju.
VII. poglavje
Davek od premoženja
380. člen
(splošno)
Davek od premoženja odmeri davčni organ zavezancu z odločbo.
381. člen
(način in rok vložitve napovedi)
(1) Zavezanec za davek od premoženja mora vložiti napoved v 15 dneh od nastanka davčne obveznosti pri davčnem organu, kjer nepremičnina leži.
(2) Napoved za odmero davka na posest premičnega premoženja mora zavezanec vložiti v roku, določenem v prvem odstavku tega člena, pri pristojnem davčnem organu.
(3) Zavezanec je dolžan v roku 15 dni od dneva spremembe napovedati vse spremembe, ki vplivajo na višino davčne obveznosti.
382. člen
(uveljavljanje začasne oprostitve)
(1) Začasno oprostitev davka na posest stavb zavezanec uveljavlja z vlogo, ki jo vloži pri davčnem organu, na območju katerega je stavba.
(2) Olajšavo v obliki znižanja odmerjenega davka na posest stavb, ki se priznava za družinskega člana, zavezanec uveljavlja s posebno vlogo, ki jo vloži pri davčnem uradu, na območju katerega je stavba, do 31. januarja v letu, za katero se davek odmerja. V primeru, da vloga ni bila vložena v predpisanem roku, se zavezancu olajšava za tisto leto ne prizna.
383. člen
(rok za izdajo odločbe in plačilo davka)
(1) Davek od premoženja na posest stavb odmeri davčni organ na podlagi uradnih podatkov oziroma napovedi davčnega zavezanca z odločbo do 31. marca za tekoče leto. Davek od premoženja na posest plovnih objektov odmeri davčni organ na podlagi podatkov evidence o registraciji plovnih objektov v Sloveniji oziroma davčne napovedi davčnega zavezanca o vpisu v evidenco v Sloveniji ali v tujini z odločbo do 31. marca za tekoče leto. Davek od premoženja se plačuje v trimesečnih obrokih.
(2) Ne glede na določbe prvega odstavka tega člena plačujejo zavezanci, katerih odmerjeni davek ne presega 50.000 tolarjev, ta davek v dveh polletnih obrokih.
(3) Zavezanci, katerim davek za tekoče leto še ni bil odmerjen, plačujejo akontacije davka za tekoče leto na podlagi odločbe iz preteklega leta.
VIII. poglavje
Plačevanje prispevkov za programe RTV Slovenija
384. člen
(splošno)
(1) Prispevek za programe Radiotelevizije Slovenija (v nadaljnjem besedilu: prispevek) plačuje zavezanec do 15. dne v mesecu za tekoči mesec v višini, določeni z Zakonom o Radioteleviziji Slovenija (Uradni list RS, št. 18/94, 29/94 – popr., 73/94 – odločba US, 88/99, 90/99 – popr., 113/2000 – odločba US, 35/01 in 79/01) oziroma s sklepom vlade, izdanim na podlagi omenjenega zakona.
(2) Javni zavod Radiotelevizija Slovenija (v nadaljnjem besedilu: javni zavod) mesečno obvešča zavezanca o višini prispevka.
385. člen
(izdaja odločbe v primeru neplačila)
Fizični in pravni osebi, ki ne plača prispevka in za katero javni zavod ugotovi, da je zavezanec za prispevek, izda javni zavod odločbo o obveznosti plačila prispevka, s katero ji naloži, da neplačane prispevke plača v 15 dneh od vročitve odločbe.
386. člen
(olajšave in oprostitve)
O olajšavah in oprostitvah plačevanja prispevka, določenih v Zakonu o Radioteleviziji Slovenija, odloči javni zavod z odločbo, ki mora biti izdana v 30 dneh od prejema vloge za olajšavo oziroma oprostitev.
387. člen
(pooblastilo za izdajo odločbe in pritožba)
(1) Odločbo iz 385. in 386. člena tega zakona izda generalni direktor javnega zavoda.
(2) Zoper odločbo iz 385. in 386. člena tega zakona je dopustna pritožba na ministrstvo, pristojno za kulturo, v 15 dneh od vročitve odločbe. Pritožbo je možno vložiti tudi v primeru, če odločba iz 386. člena tega zakona ni izdana v predpisanem roku.
(3) Pritožba zoper odločbo iz drugega odstavka tega člena ne zadrži njene izvršitve.
(4) Ministrstvo, pristojno za kulturo, lahko do odločitve o pritožbi zoper odločbo iz drugega odstavka tega člena odloži prisilno izterjavo, če oceni, da bo pritožbi mogoče ugoditi, ker obstoji verjetnost, da ne obstajajo zakonite podlage za nastanek obveznosti plačevanja prispevka iz 15. člena Zakona o Radioteleviziji Slovenija oziroma, ker verjetno obstoje dejstva, na podlagi katerih je mogoče uveljavljati olajšave in oprostitve v skladu s 15.a členom Zakona o Radioteleviziji Slovenija.
388. člen
(postopek izterjave)
Postopek izterjave prispevka, ki ga zavezanec ni plačal v predpisanem roku, uvede in vodi javni zavod po določbah tega zakona o davčni izvršbi, razen prisilne izterjave iz premičnega premoženja, ki jo opravlja Davčna uprava Republike Slovenije.
ŠESTI DEL
KAZENSKE DOLOČBE
389. člen
(davčni prekrški posameznikov)
Z globo 50.000 tolarjev se kaznuje za prekršek posameznik, če:
1. ne vloži davčne napovedi v roku, določenem s tem zakonom (253., 270., 293., 304., 312., 317., 368., 375., 377. in 381. člen);
2. na zahtevo davčnega organa ne da podatkov, s katerimi razpolaga (72. člen);
3. na poziv davčnega organa ne predloži prijave premoženja, ali je ne predloži na predpisan način ali v prijavi navaja neresnične podatke (114. člen);
4. na zahtevo davčnega organa ne predloži ali ne predloži v predpisanem roku in na predpisan način seznama premoženja ali v seznamu navaja neresnične podatke (133. člen);
5. ne omogoči davčnemu organu vpogleda v sef (171. člen);
6. uporablja zarubljeno premičnino v nasprotju z zakonom (172. člen);
7. odtuji, poškoduje, uniči ali na kakšen drug način onemogoči unovčitev zarubljene premičnine (173. člen);
8. ne da vseh predpisanih podatkov, potrebnih za obračun davčnega odtegljaja, družbi za upravljanje (309. člen).
390. člen
(hujši davčni prekrški posameznikov)
Z globo od 100.000 do 300.000 tolarjev se kaznuje za prekršek posameznik, če:
1. v davčni napovedi navede neresnične ali nepravilne ali nepopolne podatke in s tem spravi davčni organ v zmoto (23. člen);
2. v nasprotju z zakonom ne vloži davčne napovedi (23., 253., 270., 293., 304., 312., 317., 368., 375., 377. in 381. člen);
3. v nasprotju z zakonom razkrije podatke, ki so davčna tajnost ali jih sporoči tretjim osebam ali jih uporablja oziroma omogoči, da jih uporablja tretja oseba (76. člen).
391. člen
(davčni prekrški v zvezi z opravljanjem dejavnosti)
(1) Z globo od 400.000 do 6,000.000 tolarjev se kaznuje za prekršek pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik ali druga fizična oseba, ki opravlja dejavnost, če:
1. ne predloži davčnega obračuna ali ne predloži davčnega obračuna na predpisan način oziroma v predpisanih rokih (tretji, četrti ali peti odstavek 14. člena, 277., 339. do 348. člen);
2. ne predloži obračuna davčnega odtegljaja ali ne predloži obračuna davčnega odtegljaja na predpisan način oziroma v predpisanih rokih (četrti in peti odstavek 18. člena, 265., 334., 335., 356. in 367. člen);
3. kot plačnik davka ne izračuna, odtegne ali ne plača davčnega odtegljaja za davčnega zavezanca v skladu z zakonom (20., 245., 267., 285., 292., 300., 303., 316., 334., 335., 356. in 367. člen);
4. ne vloži davčne napovedi ali ne vloži davčne napovedi na predpisan način oziroma v predpisanih rokih (23., 286., 301. in 368. člen);
5. v davčni napovedi navede neresnične ali nepravilne ali nepopolne podatke in s tem spravi davčni organ v zmoto (23. člen);
6. ne vodi ali ne hrani poslovnih knjig in evidenc v skladu s tem zakonom ali jih ne vodi v redu in pravilno oziroma na način, ki zagotavlja podatke za ugotovitev davčnih obveznosti (61. in 63. člen);
7. kot plačnik davka ne vodi evidenc o dohodkih in o odtegnjenih davkih po posameznem davčnem zavezancu (tretji odstavek 61. člena);
8. ne obvesti davčnega organa, kje se po prenehanju davčnega zavezanca hrani dokumentacija oziroma kdo hrani dokumentacijo (peti odstavek 63. člena);
9. ne navede davčne številke na predpisanih dokumentih (65. in 66. člen);
10. v nasprotju s tem zakonom izplača dohodek fizični osebi, ki ni predložila svoje davčne številke (drugi odstavek 66. člena);
11. v nasprotju z zakonom ne nakazuje plačila za dobavljeno blago ali opravljene storitve ter druga plačila na transakcijske račune prejemnikov (67. člen);
12. ne zagotovi na predpisan način izpisov iz elektronsko vodenih poslovnih knjig ali evidenc oziroma ne omogoči dostopa ali vpogleda v svoje elektronsko vodene knjige ali evidence ali v programsko ter strojno opremo ali v baze podatkov oziroma ne zagotoviti elektronskega obdelovanja podatkov na predpisan način ali če ne dokumentira posameznih sprememb elektronskih rešitev na predpisan način (69. člen);
13. davčnemu organu na njegovo zahtevo ne da na razpolago dokumentacije o elektronskem sistemu za vodenje poslovnih knjig in evidenc (šesti odstavek 69. člena);
14. davčnemu organu v nasprotju z zakonom ne da na razpolago podatkov iz evidenc, zbirk podatkov, registrov ali drugih evidenc, ki jih vodi ali ne omogoči davčnemu organu vpogleda v svojo dokumentacijo ali dokumentacijo s katero razpolaga povezana oseba (70. in 71. člen);
15. v nasprotju z zakonom razkrije podatke, ki so davčna tajnost ali jih sporoči tretjim osebam ali jih uporablja oziroma omogoči, da jih uporablja tretja oseba (76. člen);
16. davčnemu organu ne predloži dokumentacije ali ne da pojasnil v zvezi s predmetom davčnega nadzora ali ovira davčni nadzor (99. in 107. člen);
17. na poziv davčnega organa ne predloži ali ne predloži v predpisanem roku in na predpisan način seznama premoženja ali v seznamu navaja neresnične podatke (133. člen);
18. ne omogoči davčnemu organu vpogleda v sef (171. člen);
19. uporablja zarubljeno premičnino v nasprotju z zakonom (172. člen);
20. odtuji, poškoduje, uniči ali na kakšen drug način onemogoči unovčitev zarubljene premičnine (173. člen);
21. ne izračuna ali ne predloži izračuna akontacije davka davčnemu organu v skladu z zakonom (drugi odstavek 278. člena in sedmi odstavek 350. člena);
22. ne priglasi sprememb v zvezi z zemljišči, ki jih uporablja v okviru osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti (284. člen);
23. uveljavlja oprostitev od katastrskega dohodka v nasprotju z odločbo davčnega organa ali ne sporoči razlogov za prenehanje oprostitve od katastrskega dohodka (296. člen);
24. kot družba za upravljanje ne izračunava ali ne objavlja deležev rasti vrednosti premoženja vzajemnega sklada v skladu z zakonom ali ne dostavi teh podatkov davčnemu organu v skladu z zakonom (308. člen);
25. ne da vseh predpisanih podatkov, potrebnih za obračun davčnega odtegljaja, družbi za upravljanje (309. člen);
26. davčnemu organu v nasprotju z zakonom ne dostavi podatkov, potrebnih za pobiranje dohodnine ali ne dostavi teh podatkov v predpisanih rokih ali na predpisan način (319. člen);
27. kot plačilni zastopnik ne ugotovi identitete in rezidentstva upravičenega lastnika v skladu z zakonom (331. člen);
28. kot plačilni zastopnik davčnemu organu ne dostavi predpisanih podatkov ali ne dostavi predpisanih podatkov na predpisan način oziroma v predpisanem roku (332. in 333. člen);
29. ne predloži obračuna prispevkov za socialno varnost ali ne predloži obračuna prispevkov za socialno varnost na predpisan način oziroma v predpisanih rokih (334. in 335. člen);
30. davčnega organa ne obvesti o nameravani spremembi davčnega obdobja (352. člen);
31. davčnega organa ne obvesti ali ga ne obvesti na predpisan način in v predpisanih rokih o izplačilu dohodka, od katerega se v skladu z drugim odstavkom 68. člena ZDDPO-1 davek ne izračuna (357. člen);
32. davčnemu organu ne predloži dokazil in dokumentov iz prvega odstavka 358. člena tega zakona ali jih ne predloži na predpisan način oziroma v predpisanih rokih (358. člen);
33. ne predloži ali ne predloži na predpisan način oziroma v predpisanih rokih predpisanih podatkov in dokumentacije o oblikovanju transfernih cen (365. člen).
(2) Z globo od 100.000 do 1,000.000 tolarjev se za prekrške iz prvega odstavka tega člena kaznuje tudi odgovorna oseba pravne osebe ali odgovorna oseba samostojnega podjetnika posameznika.
391.a člen
(posebno hudi davčni prekrški)
(1) Z globo v višini 20 odstotkov od premalo plačanega davka, če ta znaša manj kot 100.000 tolarjev, se kaznuje za prekršek pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik ali druga fizična oseba, ki opravlja dejavnost, če:
1. v davčnem obračunu navede neresnične ali nepravilne ali nepopolne podatke in s tem spravi v zmoto davčni organ (peti odstavek 14. člena, 277. člen, 339. do 348. člen);
2. v obračunu davčnega odtegljaja navede neresnične ali nepravilne podatke in s tem spravi davčni organ v zmoto (šesti odstavek 18. člena);
3. v obračunu prispevkov za socialno varnost navede neresnične ali nepravilne ali nepopolne podatke in s tem spravi davčni organ v zmoto (334. člen).
(2) Z globo v višini 40 odstotkov od premalo plačanega davka, če ta znaša od 100.000 do 1,000.000 tolarjev, se kaznuje za prekršek pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik ali druga fizična oseba, ki opravlja dejavnost, če:
1. v davčnem obračunu navede neresnične ali nepravilne ali nepopolne podatke in s tem spravi v zmoto davčni organ (peti odstavek 14. člena, 277. člen, 339. do 348. člen);
2. v obračunu davčnega odtegljaja navede neresnične ali nepravilne podatke in s tem spravi davčni organ v zmoto (šesti odstavek 18. člena);
3. v obračunu prispevkov za socialno varnost navede neresnične ali nepravilne ali nepopolne podatke in s tem spravi davčni organ v zmoto (334. člen).
(3) Z globo v višini 60 odstotkov od premalo plačanega davka, če ta znaša več kot 1,000.000 tolarjev, se kaznuje za prekršek pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik ali druga fizična oseba, ki opravlja dejavnost, če:
1. v davčnem obračunu navede neresnične ali nepravilne ali nepopolne podatke in s tem spravi v zmoto davčni organ (peti odstavek 14. člena, 277. člen, 339. do 348. člen);
2. v obračunu davčnega odtegljaja navede neresnične ali nepravilne podatke in s tem spravi davčni organ v zmoto (šesti odstavek 18. člena);
3. v obračunu prispevkov za socialno varnost navede neresnične ali nepravilne ali nepopolne podatke in s tem spravi davčni organ v zmoto (334. člen).
(4) Z globo v višini 20.000 tolarjev se za prekrške iz prvega odstavka tega člena kaznuje tudi odgovorna oseba pravne osebe ali odgovorna oseba samostojnega podjetnika posameznika.
(5) Z globo v višini 400.000 tolarjev se za prekrške iz drugega odstavka tega člena kaznuje tudi odgovorna oseba pravne osebe ali odgovorna oseba samostojnega podjetnika posameznika.
(6) Z globo v višini najmanj 600.000 tolarjev se za prekrške iz tretjega odstavka tega člena kaznuje tudi odgovorna oseba pravne osebe ali odgovorna oseba samostojnega podjetnika posameznika.
392. člen
(davčni prekrški, ki jih storijo izvajalci plačilnega prometa)
(1) Z globo 400.000 do 6,000.000 tolarjev se kaznuje za prekršek izvajalec plačilnega prometa, če:
1. odpre transakcijski račun pravnih oziroma fizičnih oseb brez predložitve davčne številke prosilca (1. točka prvega odstavka 68. člena);
2. izvrši predložen plačilni nalog kljub temu, da na njem ni navedene davčne številke nalogodajalca in drugih potrebnih podatkov (2. točka prvega odstavka 68. člena);
3. v predpisanem roku ne izvrši naloga za plačilo davka (3. točka prvega odstavka 68. člena);
4. davčnemu organu ne pošilja ali ne pošilja na predpisan način podatkov o transakcijskih računih oseb in o poslovanju preko transakcijskih računov (drugi odstavek 68. člena).
(2) Z globo od 100.000 do 1,000.000 tolarjev se za prekrške iz prvega odstavka tega člena kaznuje tudi odgovorna oseba izvajalca plačilnega prometa.
393. člen
(davčni prekrški, ki jih storijo izvajalci pokojninskih načrtov)
(1) Izvajalec pokojninskih načrtov, ki zbira premije prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja in vodi osebne račune zavarovancev, se kaznuje za prekršek z globo od 400.000 do 6,000.000 tolarjev, če davčnemu organu ne dostavi predpisanih podatkov, ki so potrebni za pobiranje dohodnine oziroma teh podatkov ne dostavi v predpisanem roku oziroma na predpisan način (320. člen).
(2) Z globo od 100.000 do 1,000.000 tolarjev se za prekršek iz prvega odstavka tega člena kaznuje tudi odgovorna oseba izvajalca pokojninskih načrtov.
394. člen
(davčni prekrški, ki jih storijo pooblaščeni udeleženci trga vrednostnih papirjev in nepremičninski posredniki)
(1) Z globo od 400.000 do 6,000.000 tolarjev se kaznuje za prekršek pooblaščeni udeleženec trga vrednostnih papirjev in nepremičninski posrednik, če davčnemu organu ne dostavi potrebnih podatkov v zvezi s pridobitvijo in odsvojitvijo kapitala oziroma nepremičnin (321. člen) oziroma teh podatkov ne dostavi v predpisanem roku oziroma na predpisan način.
(2) Z globo od 100.000 do 1,000.000 tolarjev se za prekršek iz prvega odstavka tega člena kaznuje tudi odgovorna oseba pooblaščenega udeleženca trga vrednostnih papirjev oziroma odgovorna oseba nepremičninskega posrednika.
Zakon o davčnem postopku – ZDavP-1 (Uradni list RS, št. 54/04) vsebuje naslednje prehodne in končne določbe:
SEDMI DEL
PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE
I. poglavje
Prehodne določbe glede nadomestila za uporabo stavbnih zemljišč
395. člen
(odločba)
Zavezanec plačuje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča na podlagi odločbe, ki mu jo izda davčni organ, kjer nepremičnina leži.
396. člen
(podlaga za odmero)
Davčni organ izda odločbe o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča po uradni dolžnosti na podlagi občinskega odloka in vrednosti točke, veljavne na dan 1. januarja leta, za katero se določa nadomestilo. Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča določi zavezancem davčni organ na podlagi podatkov občine do 31. marca za tekoče leto oziroma v roku treh mesecev po prejemu podatkov, ki mu jih posreduje občina.
397. člen
(plačilo v obrokih)
Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča se plačuje za leto vnaprej. Zavezanec plačuje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča v obrokih, kot velja za odmero davka od premoženja, razen če občinski odlok ne določa drugače.
398. člen
(sprememba zavezanca)
Če se med letom spremeni zavezanec za plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ima zavezanec, ki mu je bila izdana odločba, v roku 15 dni po spremembi, pravico zahtevati, da se odločba spremeni tako, da se njegova obveznost zmanjša in novemu zavezancu določi ustrezni znesek nadomestila.
II. poglavje
Ostale prehodne in končne določbe
399. člen
(izkazovanje davčnega odtegljaja v obračunu davčnega odtegljaja)
(1) V obračunu davčnega odtegljaja iz 18. člena tega zakona se davčni odtegljaj začne izkazovati individualno po davčnem zavezancu, za katerega plačnik davka izračuna, odtegne in plača davčni odtegljaj, najpozneje s 1. januarjem 2010.
(2) Določba petega odstavka 319. člena tega zakona se začne uporabljati z dnem, ko se v skladu s prvim odstavkom tega člena davčni odtegljaj začne izkazovati individualno po davčnem zavezancu.
400. člen
(prehodna ureditev vrstnega reda plačil)
Ne glede na prvi odstavek 29. člena tega zakona se do 1. januarja 2010 v primeru, če zavezanec za davek pri davčnem organu dolguje več vrst davkov in njim pripadajočih dajatev ter plačani znesek ne zadostuje za poplačilo vseh dospelih davčnih obveznosti, s plačilom poravna davek, ki ga zavezanec navede na plačilnem instrumentu, in sicer po vrstnem redu prej dospele obveznosti po izvršilnem naslovu te vrste davka.
401. člen
(razkritje)
Ne glede na tretji odstavek 82. člena tega zakona lahko davčni organ do ureditve avtomatskega dajanja podatkov v zakonu, ki ureja zdravstveno varstvo in zdravstveno zavarovanje, Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije avtomatsko razkriva podatke o posameznem zavezancu za davek, ki jih zavod potrebuje za izvrševanje nalog, določenih z zakonom.
402. člen
(veljavnost izjave o vzdrževanju družinskih članov)
Izjava, predložena v skladu s 16. členom Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93, 2/94 – popr., 7/95, 14/96-odločba US in 44/96), se šteje za obvestilo v skladu z 269. členom tega zakona.
403. člen
(prehodna ureditev za izvajanje 308. člena tega zakona)
Družba za upravljanje iz prvega odstavka 308. člena tega zakona je deleže rasti vrednosti premoženja vzajemnega sklada, ki jih izračunava v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino, dolžna prvič poslati pristojnemu davčnemu organu in javno objaviti na način, določen v drugem odstavku 308. člena tega zakona, v mesecu decembru 2004.
404. člen
(prehodne določbe v zvezi s prenosljivimi dolžniškimi vrednostnimi papirji)
(1) Do vključno 31. decembra 2010 se za dolžniške terjatve iz drugega odstavka 329. člena tega zakona ne štejejo prenosljivi dolžniški vrednostni papirji:
1. ki so bili prvič izdani pred 1. marcem 2001; ali
2. za katere je prvotne prospekte za izdajo pred tem datumom potrdil:
a) pristojni organ po Direktivi Evropskega parlamenta in Sveta 2001/34/ES o sprejemu vrednostnih papirjev v uradno kotacijo na borzi in o informacijah, ki jih je treba objaviti v zvezi s temi vrednostnimi papirji; ali
b) odgovorni organ v državi, ki ni država članica EU.
(2) Kadar je prišlo do nadaljnje izdaje prenosljivih dolžniških vrednostnih papirjev, ki jih je izdala država ali z njo povezani subjekt, ki deluje kot organ oblasti, ali katerega vlogo priznava mednarodna pogodba na dan 1. marca 2002 ali po tem datumu, se celotna izdaja takšnih vrednostnih papirjev, ki obsega prvotno izdajo in vse nadaljnje izdaje, šteje za dolžniško terjatev.
(3) Kadar je prišlo do nadaljnje izdaje prenosljivih dolžniških vrednostnih papirjev, ki jih je izdala oseba, ki ni oseba iz drugega odstavka tega člena, na dan 1. marca 2002 ali po tem datumu, se takšna nadaljnja izdaja šteje za dolžniško terjatev.
(4) Za povezani subjekt, ki deluje kot organ oblasti, ali katerega vlogo priznava mednarodna pogodba iz drugega odstavka tega člena, se štejejo subjekti v članicah EU in mednarodni subjekti, ki jih objavi minister, pristojen za finance.
(5) Določbe tega člena ne posegajo v kakršne koli obveznosti, ki bi jih države članice EU prevzele glede na mednarodne subjekte iz četrtega odstavka tega člena.
(6) Za povezan subjekt, ki deluje kot organ oblasti, ali katerega vlogo priznava mednarodna pogodba iz drugega odstavka tega člena, se šteje tudi subjekt, ki je ustanovljen v državi, ki ni država članica EU, in izpolnjuje naslednje pogoje:
1. se nedvomno šteje za javni subjekt v skladu z nacionalnimi merili,
2. je netržni proizvajalec, ki upravlja in financira skupino dejavnosti, ki zagotavljajo predvsem netržno blago in storitve, namenjene za dobrobit skupnosti in ki jih učinkovito nadzoruje osrednja državna uprava,
3. se redno in v večjem obsegu zadolžuje, in
4. država, v kateri je ustanovljen, lahko jamči, da ta subjekt ne bo uveljavljal predčasnega odkupa v primeru, kadar pogoji izdaje prenosljivih dolžniških vrednostnih papirjev vključujejo določbo, po kateri je subjekt dolžan investitorju zagotoviti nadomestilo za kakršen koli davek, odtegnjen od obresti v državi, v kateri je subjekt ustanovljen.
405. člen
(prehodna rešitev – definicija dohodka od prihrankov iz 329. člena tega zakona)
Do vključno 31. decembra 2010 se v 4. točki prvega odstavka in v 1. točki osmega odstavka 329. člena tega zakona namesto »25%« uporablja »40%«.
406. člen – upoštevana sprememba iz ZDavP-1A
(uporaba zakona o davčnem postopku)
Zadeve, glede katerih je postopek ob začetku uporabe tega zakona v teku oziroma glede katerih je bila ob začetku uporabe tega zakona že vložena zahteva stranke ali pravno sredstvo, se končajo po določbah Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 82/98, 91/98, 108/99, 97/01, 105/03 – odločba US, 16/04 – odločba US, 42/04 – odločba US in 109/04 – odločba US).
407. člen
(prenehanje veljavnosti)
(1) Zakon o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 82/98, 91/98, 108/99 in 97/01) in predpisi, izdani na njegovi podlagi, prenehajo veljati z uveljavitvijo tega zakona, uporabljajo pa se do začetka uporabe tega zakona v skladu s 409. členom tega zakona in predpisov, izdanih na njegovi podlagi, razen petega odstavka 95. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 82/98, 102/99 in 97/01), ki se preneha uporabljati z dnem začetka uporabe 35. člena tega zakona.
(2) Zakon o davčnem postopku iz prvega odstavka tega člena, razen petega odstavka njegovega 95. člena, se uporablja za odmero in obračun dohodnine za leto 2004 in za obračun davka od dobička pravnih oseb za leto 2004, če ni s tem zakonom drugače določeno.
(3) Z dnem uveljavitve tega zakona preneha veljati tretji odstavek 68. člena ZDDPO-1.
408. člen
(zastaranje carinskih prekrškov)
Postopek zaradi carinskega prekrška se do začetka uporabe Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 7/03) lahko začne, dokler ne preteče več kot dve leti od dneva, ko je prekršek storjen. Zastaranje pretrga vsako dejanje, ki ga stori pristojni organ za pregon storilca prekrška. Z vsakim pretrganjem začne zastaralni rok teči znova, vendar se postopek zaradi prekrška v nobenem primeru ne more več začeti ali nadaljevati po preteku štirih let od dneva, ko je bil prekršek storjen.
409. člen – upoštevana sprememba iz ZDavP-1A
(začetek uporabe tega zakona)
(1) Ta zakon se začne uporabljati 1. januarja 2005, razen določb 45. do 57. člena, 79. člena, tretjega dela in I. do III. in V. poglavja četrtega dela ter 284., 353., 354., 358. do 363. člena, 403. in 408. člena zakona, ki se začnejo uporabljati 1. maja 2004, ter 35. člena tega zakona, ki se začne uporabljati z dnem uveljavitve tega zakona.
(2) Če 1. januarja 2005 ne bodo izpolnjeni pogoji, določeni z evropskimi predpisi za hkratno uveljavitev določb glede izmenjave podatkov o dohodku od prihrankov v obliki plačil obresti, se, ne glede na prvi odstavek tega člena, določbe 240. člena in desetega podpoglavja I. poglavja petega dela tega zakona ne uporabljajo vse do datuma, ki ga določi Svet EU. Ta datum vlada objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
410. člen
(začetek veljavnosti zakona)
Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o davčnem postopku – ZDavP-1A (Uradni list RS, št. 139/04) vsebuje naslednjo prehodno in končno določbo:
PREHODNA IN KONČNA DOLOČBA
29. člen
S členi od 18. do 21. tega zakona se v slovenski pravni red prevzema vsebina Direktive Sveta 2004/56/ES z dne 21. aprila 2004, ki spreminja Direktivo 77/799/EGS o medsebojni pomoči pristojnih organov držav članic na področju neposredne obdavčitve, določenih trošarin in davkov na zavarovalne premije, UL L 127 z dne 29. aprila 2004.
30. člen
Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, uporablja pa se od 1. januarja 2005.