Uradni list

Številka 131
Uradni list RS, št. 131/2004 z dne 6. 12. 2004
Uradni list

Uradni list RS, št. 131/2004 z dne 6. 12. 2004

Kazalo

5599. Odločba o razveljavitvi odločbe Senata za prekrške št. Pp-9466/01, stran 15813.

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž. pri Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnica v Ž., na seji dne 11. novembra 2004
o d l o č i l o :
1. Odločba Senata za prekrške št. Pp-9466/01 z dne 25. 9. 2002 se razveljavi.
2. Zadeva se vrne Senatu za prekrške v novo odločanje.
O b r a z l o ž i t e v
A)
1. S prvostopenjsko odločbo o prekršku je bil pritožnik spoznan za odgovornega cestnoprometnega prekrška po sedmem odstavku 120. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 30/98 in nasl. – ZVCP). Izrečeni sta mu bili denarna kazen in stranska kazen prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Z izpodbijano drugostopenjsko odločbo je Senat za prekrške kot neutemeljeno zavrnil pritožbo pritožnikove zagovornice zoper prvostopenjsko odločbo.
2. Pritožnik zatrjuje kršitev 23. člena Ustave. Pravica do sodnega varstva naj bi bila pritožniku kršena, ker Senat za prekrške ni sledil predlogu pritožnika, naj zasliši priče, ki jih je predlagal. Tako prvostopenjski kot drugostopenjski organ za postopek o prekrških naj bi spregledala zatrjevanje pritožnika in mu onemogočila, da bi v dokaznem postopku dokazal resničnost svojih navedb o okoliščinah, v katerih je bil storjen prekršek. Zatrjeval je, da pri njem ni obstajal namen odkloniti strokovnega pregleda, temveč je do storitve prekrška prišlo zaradi dolgotrajnega neupravičenega in nezakonitega postopka policistov, ki naj bi bil v tem, da je policist pritožnika neupravičeno dolgo zadrževal slečenega v hladnem vremenu ter opravil osebni pregled in preiskavo avtomobila brez dovoljenja. V zvezi s to okoliščino je predlagal zaslišanje prič. Senat za prekrške naj tega ne bi upošteval, zaradi česar naj ne bi bilo ugotovljeno, ali je obstajal namen storitve prekrška, temveč je pritožnika glede te okoliščine zgolj napotil na ustrezni organ. S tem naj bi bila pritožniku kršena pravica iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Predlaga, naj Ustavno sodišče izpodbijani odločbi razveljavi.
3. Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-751/02 z dne 16. 10. 2003 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo.
4. V skladu z določbo 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) je bila ustavna pritožba poslana Senatu za prekrške, ki nanjo ni odgovoril, ter Sodniku za prekrške Šmarje pri Jelšah, ki navaja, da je bilo pritožniku zagotovljeno enako varstvo pravic oziroma izvajanje dokazov v njegovo korist.
5. Ustavno sodišče je vpogledalo v spis Sodnika za prekrške Šmarje pri Jelšah št. P-543/01.
B)
6. Pritožnikov očitek, da organ za postopek o prekrških ni ugotavljal okoliščin v zvezi z obstojem njegove odgovornosti za očitani prekršek oziroma da dokazi, ki jih je s tem v zvezi predlagal, niso bili izvedeni, se nanaša na pravico do izvajanja dokazov v korist obdolženca (tretja alineja 29. člena Ustave).
7. Ustavno sodišče je že v odločbi št. Up-120/97 z dne 18. 3. 1999 (Uradni list RS, št. 31/99 in OdlUS VIII, 126) sprejelo stališče, da morajo biti obdolžencu tudi v postopku o prekršku zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka. Ustavno sodišče je prav tako zavzelo stališče (sklep št. U-I-345/98 z dne 19. 11. 1998, OdlUS VII, 208), da je določba 29. člena Ustave specialna v razmerju do pravic iz 22. člena Ustave (enako varstvo pravic) in iz 23. člena Ustave (pravica do sodnega varstva). Določba 29. člena Ustave našteva minimalne pravice, ki gredo obdolžencu v kazenskem postopku in katerih namen je, da mu zagotovijo pošteno sojenje pred neodvisnim in nepristranskim sodiščem (»fair trial«) oziroma v jeziku Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (Uradni list SFRJ, št. 7/71, Akt o notifikaciji nasledstva glede konvencij Organizacije Združenih narodov in konvencij, sprejetih v Mednarodni agenciji za atomsko energijo, Uradni list RS, št. 35/92, Mednarodne pogodbe, št. 9/92 – MPDPP) in Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP) »fair hearing«.
8. Za pošteno sojenje je bistveno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti ali pravni interesi so predmet sodnega postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov zadeve in da v razmerju do nasprotne stranke ni zapostavljena. Pravica do izvajanja dokazov v korist obdolženca je analogna pravici stranke v civilnem in upravnem postopku, da predlaga dokaze in se opredeli do dokaznih predlogov nasprotne stranke ter do rezultatov dokazovanja.
9. Ustavno sodišče je že v številnih svojih odločitvah navedlo merila za presojo kršitve pravice do izvajanja dokazov v korist obdolženca iz tretje alineje 29. člena Ustave. Navedlo je, da sodišče glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Ne glede na to, da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, pa mora po ustavnosodni presoji izvesti dokaz, ki je materialnopravno relevanten in za katerega je obramba utemeljila potrebno stopnjo verjetnosti obstoja in pravne relevantnosti. Sodišče ne sme zavrniti izvedbe predlaganih dokazov, razen če je očitno, da niso pomembni za odločitev, ali če bi bilo nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč.
10. Po presoji Ustavnega sodišče je pritožnikov očitek, da mu je bila kršena pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist, utemeljen. V postopku na prvi stopnji je pritožnik podal zagovor, v katerem se je sicer skliceval na domnevno nezakonito ravnanje policistov in navajal priči, ki bi lahko to potrdili, ni pa izrecno zatrjeval, da naj bi ta okoliščina vplivala na njegovo odgovornost za storjeni prekršek. Vendar je v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo pritožnik zahteval, naj se zaslišita priči v zvezi z ravnanjem policistov, in pri tem zatrjeval, da je sicer odklonil strokovni pregled, ni pa ga imel namen odkloniti. Do odklonitve strokovnega pregleda naj bi prišlo, ker je bil k temu izzvan z dolgotrajnim, neupravičenim in nezakonitim postopkom policistov. Ti so sprva od njega zahtevali opravo alkotesta (ki ni pokazal obstoja alkohola v izdihanem zraku), nato pa naj bi brez sodnega naloga opravili osebni pregled ter pregled vozila. Pritožnika in sopotnike naj bi slekli in sezuli. Pritožnik naj bi v hladnem vremenu dolgo časa čakal na dovoljenje, da se je smel obleči.
11. Po mnenju Senata za prekrške ni bilo nobene potrebe po zaslišanju predlaganih prič, saj naj bi bile vse bistvene okoliščine prekrška pravilno ugotovljene. V skladu z 9. členom Zakona o prekrških (Uradni list SRS, št. 25/83 in nasl. ter Uradni list RS, št. 10/91 in nasl. – ZP) je za obstoj prekrška potrebna storilčeva odgovornost za prekršek (subjektivni element prekrška). V pritožbi, v kateri je zahteval zaslišanje prič, ki naj bi potrdili, da prekrška ni storil namenoma, ker je bil k njemu izzvan, je pritožnik zatrjeval, da zaradi okoliščin, v katerih je odklonil strokovni pregled, ni odgovoren za storjeni prekršek. Senat za prekrške pritožbenih navedb v zvezi s tem ni upošteval niti ni pojasnil, zakaj izvedba dokaza s pričami o okoliščinah storjenega prekrška ne bi vplivala na odločitev o odgovornosti pritožnika za storjeni prekršek. Glede na navedeno drugostopenjski organ ni zadostil kriterijem pravnih jamstev izvajanja dokazov v obdolženčevo korist iz tretje alineje 29. člena Ustave. Ker je bilo treba izpodbijano odločbo razveljaviti že zaradi navedene kršitve, se Ustavno sodišče ni spuščalo v presojo navedb o drugih kršitvah človekovih pravic.
12. Ker je Ustavno sodišče odločbo razveljavilo, je zadevo vrnilo Senatu za prekrške v novo odločanje v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUstS (2. točka izreka). V novem postopku bo moral Senat za prekrške odločiti v skladu z zahtevami, ki izhajajo iz te odločbe, prej pa bo moral ugotoviti, ali so še podani pogoji za izdajo odločbe o prekršku.
C)
13. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo s šestimi glasovi proti trem. Proti so glasovali sodnica Modrijan ter sodnika Fišer in Tratnik.
Št. Up-751/02-27
Ljubljana, dne 11. novembra 2004.
Predsednik
dr. Janez Čebulj l. r.

AAA Zlata odličnost