Uradni list

Številka 33
Uradni list RS, št. 33/2004 z dne 6. 4. 2004
Uradni list

Uradni list RS, št. 33/2004 z dne 6. 4. 2004

Kazalo

1448. Odločba, da tretji odstavek 143. člena, 150. člen in tretji odstavek 151.d člena Carinskega zakona niso v neskladju z Ustavo, stran 3897.

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo družbe J. Mojca, d.o.o., Ljubljana, ki jo zastopajo Miro Senica in drugi, odvetniki v Ljubljani, na seji dne 11. marca 2004
o d l o č i l o:
Tretji odstavek 143. člena, 150. člen in tretji odstavek 151.d člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95, 28/95, 32/99, 40/99 – popr. in 59/02) niso v neskladju z Ustavo.
O b r a z l o ž i t e v
A)
1. Pobudnica opravlja špeditersko dejavnost, zato pri uvozu nastopa kot carinska deklarantka oziroma zastopnica osebe, za katero opravlja dejanja, predpisana s carinskimi predpisi. Navaja, da ji je carinski organ na podlagi izdanih odločb o obnovi carinskega postopka in ugotovitve, da preferencirana obravnava blaga ni bila upravičena, naložil plačilo carinskega dolga. Zato izpodbija tretji odstavek 143. člena, 150. člen in tretji odstavek 151.d člena Carinskega zakona (v nadaljevanju: CZ), ki opredeljujejo deklaranta kot carinskega dolžnika oziroma določajo njegovo solidarno odgovornost za plačilo. Zatrjuje poseg v svojo lastninsko pravico. Na podlagi navedenih določb naj bi bil deklarant dolžan izpolniti carinsko obveznost ne samo ob uvozu, temveč tudi kasneje, čeprav se okoliščine, ki so podlaga za obračun carinskih dajatev, spremenijo neodvisno od deklaranta. Prav tako naj bi razmerje med deklarantom in naročnikom s predajo blaga prenehalo. Ker naj tak poseg sam po sebi ne bi bil nujen, naj bi bile izpodbijane določbe CZ v neskladju s 33. členom Ustave.
2. Iz odgovora Državnega zbora oziroma mnenja Vlade, na katerega se Državni zbor sklicuje, izhaja, da so izpodbijane določbe nujni sestavni del splošnih pravil o carinskem dolgu. Opredelitev carinskega deklaranta je pri tem skladna z njegovo vlogo in obveznostmi v carinskem postopku oziroma z njegovo gospodarsko dejavnostjo, katere sestavni del so tudi denarne obveznosti. Glede na to ni mogoče govoriti o posegu v lastninsko pravico, tudi zato ne, ker gre zgolj za razmerja med carinskim organom in dolžniki, medtem ko so razmerja med dolžniki urejena z njihovim medsebojnim dogovorom.
B)
3. Ustavno sodišče je pobudo sprejelo in ker so bili izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS), nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.
4. Iz opredelitve carinskega dolžnika v izpodbijanem tretjem odstavku 143. člena in tretjem odstavku 151.d člena CZ izhaja, da je carinski dolžnik carinski deklarant, v primeru posrednega zastopanja pa tudi oseba, za račun katere je deklarant vložil carinsko deklaracijo. Glede na opredelitev carinskega deklaranta v 11. točki 3. člena CZ je carinski dolžnik oseba, ki je oddala carinsko deklaracijo v svojem imenu, ali oseba, v imenu katere je bila oddana carinska deklaracija. Oseba, katere blago mora skozi carinski postopek, lahko namreč dejanja in formalnosti pred carinskimi organi opravi sama ali pa za to nekoga pooblasti. V primeru, ko pooblaščenec opravi dejanja v imenu pooblastitelja (in tudi za račun pooblastitelja), torej skladno s prvo alinejo drugega odstavka 4.a člena CZ kot neposredni zastopnik, je na podlagi izpodbijanih določb carinski dolžnik zgolj pooblastitelj. V primeru, ko pooblaščenec opravi dejanja v svojem imenu (in za račun pooblastitelja), torej skladno z drugo alinejo drugega odstavka 4.a člena CZ kot posredni zastopnik, pa sta na podlagi izpodbijanih določb carinska dolžnika tako pooblaščenec kot pooblastitelj.
5. Položaj, v katerem oseba nastopa v carinskem postopku, razbere carinski organ iz listin (t. i. enotna carinska listina – v nadaljevanju: ECL), ki se predložijo, ker so potrebne za izvedbo izbranega carinskega postopka. Skladno s Pravilnikom za izpolnjevanje enotne carinske listine (Uradni list RS, št. 114/02 – v nadaljevanju: Pravilnik) se namreč v polju št. 14 ECL navedejo podatki o deklarantu oziroma zastopniku. Za deklaranta (v smislu 11. točke 3. člena CZ) se vpišejo ime in priimek oziroma firma ter popoln naslov oziroma sedež deklaranta. V primeru zastopanja (4.a člen CZ) pa je treba dodatno navesti še pooblaščenca in obliko zastopanja. Pravilnik tako določa, da se v primeru neposrednega zastopanja navede "firma A, zastopana po špediciji B". Ob tem se kot davčna številka navede številka firme A. V primeru posrednega zastopanja pa se navede "špedicija B za račun firme A". Ob tem se kot davčna številka navede številka špedicije B.
6. Glede na to, da se pooblaščenec udeležuje carinskega postopka zgolj zaradi pogodbenega (pooblastilnega) razmerja s pooblastiteljem, je opredelitev njegove vloge in posledičnih obveznosti primarno odvisna od vsebine pogodbenega razmerja, šele sekundarno pa od izpodbijanih določb. Primarnost pogodbenega razmerja izhaja tudi iz 859. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01 – v nadaljevanju: OZ), ki v zvezi s špedicijsko pogodbo ureja carinska dejanja in plačilo carine. Skladno z navedeno določbo OZ vsebuje naročilo za odpravo stvari čez mejo za špediterja obveznost, da opravi vsa potrebna carinska dejanja in plača za naročnika carinske dajatve, če ni v pogodbi določeno drugače. Glede na to bi bila pobudnica, ki opravlja špeditersko dejavnost, dolžna plačati carinske dajatve neodvisno od izpodbijanih določb že na podlagi OZ, razen če bi bilo v pogodbi med njo in naročnikom dogovorjeno drugače.
7. Pri tem z vidika določitve carinskega dolžnika ni pomembno, kdaj je carinski dolg obračunan oziroma kdaj nastopijo okoliščine, zaradi katerih je treba carinski dolg obračunati. Gre namreč za razmerje, ki je nastalo zaradi izpolnitve obveznosti iz naslova javne dajatve, s katero se zagotavlja denarni priliv proračuna. Zato razmerje, ki je bilo vzpostavljeno zaradi oprave dejanj in formalnosti pred carinskim organom, nedvomno traja ves čas, dokler je carinski postopek temelj za nastanek posameznih pravic in obveznosti. Navedeno ne velja le za razmerje med carinskim dolžnikom in carinskim organom, temveč tudi za razmerje med carinskim dolžnikom kot pooblaščencem in pooblastiteljem, saj so bile prav pravice in obveznosti iz carinskega postopka razlog za vzpostavitev pogodbenega razmerja. Glede na to je tudi morebitni naknadno obračunan carinski dolg dolžna izpolniti tista oseba (t. j. carinski dolžnik), ki jo je bremenil oziroma bi jo bremenil (zaradi pogodbeno prevzete obveznosti) prvotni obračun carinskega dolga. Ker torej vzpostavljeno razmerje traja dokler lahko zaradi carinskega postopka nastanejo pravice in obveznosti, tretji odstavek 143. člena in tretji odstavek 151.d člena CZ nista v neskladju s 33. členom Ustave.
8. Prav tako ni v neskladju z Ustavo 150. člen CZ, ki določa solidarno odgovornost za plačilo carinskega dolga, če je odgovornih več oseb. Navedena določba za primere, ko je predpisana odgovornost več oseb,(*1) zgolj določa vrsto odgovornosti za poplačilo terjatve. Na podlagi izpodbijane določbe se tako "upnik" odloči, katero izmed oseb, ki se po zakonski opredelitvi štejejo za dolžnika, bo terjal. Njegova odločitev pa ne vpliva na končni obračun dolga med pogodbenima strankama. Zato tudi 150. člen CZ ni v neskladju s 33. členom Ustave.
C)
9. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 21. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo z osmimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval sodnik Čebulj.
Št. U-I-310/02-10
Ljubljana, dne 11. marca 2004.
Predsednica
dr. Dragica Wedam Lukić l. r.
(*1) Gl. npr. tretji odstavek 143. člena CZ, na podlagi katerega je v primeru posrednega zastopanja carinski dolžnik poleg deklaranta tudi oseba, za račun katere je deklarant vložil carinsko deklaracijo.