Uradni list

Številka 33
Uradni list RS, št. 33/2004 z dne 6. 4. 2004
Uradni list

Uradni list RS, št. 33/2004 z dne 6. 4. 2004

Kazalo

1447. Odločba o razveljavitvi sodb Višjega sodišča v Kopru in sodb Okrajnega sodišča v Piranu, stran 3896.

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavnih pritožbah A. A. iz Ž. na seji dne 4. marca 2004
o d l o č i l o:
1. Sodba Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 597/2000 z dne 12. 12. 2000 in sodba Okrajnega sodišča v Piranu št. P 90/99 z dne 16. 3. 2000 se razveljavita.
2. Sodba Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 1104/2002 z dne 9. 9. 2003 in sodba Okrajnega sodišča v Piranu št. P 338/2000 z dne 30. 8. 2002 se razveljavita.
3. Zadeva se vrne Okrajnemu sodišču v Piranu v novo sojenje.
O b r a z l o ž i t e v
A)
1. Ustavni pritožnik (v pravdnem postopku toženec) je najprej vložil ustavno pritožbo zoper sodno odločbo, s katero mu je bilo naloženo, da je dolžan opustiti vsakršno poseganje v parcelo št. 2357 – pot, ki je javno dobro, vpisano v zemljiškoknjižni vložek št. JD k.o. Z., še posebej pa, da je dolžan opustiti vsa ravnanja, ki merijo na preprečevanje vožnje z motornimi vozili po navedeni poti, ter vzpostaviti tako stanje te poti, kot je bilo, preden je to pot spodkopal, in sicer tako, da bo ta pot tudi na sedaj spodkopanem delu prevozna z motornimi vozili. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je pritožnik vložil pritožbo, ki ji je Višje sodišče delno ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na vzpostavitev prejšnjega stanja poti, ter v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
2. V ustavni pritožbi je pritožnik sodišču prve stopnje očital, da mu ni dalo možnosti postavljati vprašanja izvedencu geodetske stroke, niti ni upoštevalo njegovega predloga za postavitev drugega izvedenca. Po mnenju pritožnika je sodišče prve stopnje s tem bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Pritožnik je na to opozoril že v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo, vendar Višje sodišče na ta njegov očitek ni odgovorilo. Tudi sicer naj bi Višje sodišče napačno povzelo njegove navedbe v pritožbi in zmotno ugotovilo, da je pritožnik dolžan opustiti vsa ravnanja, ki merijo na preprečevanje vožnje z motornimi vozili po sporni poti. Poleg tega naj bi sodišče zavlačevalo postopek in pritožnika neenako obravnavalo v razmerju do tožeče stranke. S tem naj bi bile pritožniku kršene pravice iz drugega odstavka 14. člena, 22., 23., 25., 26., 33., 40. in 69. člena ter prvega in drugega odstavka 71. člena Ustave, pa tudi 15. in 125. člen Ustave.
3. Senat Ustavnega sodišča je na seji dne 22. 4. 2003 sklenil, da se ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 597/2000 z dne 12. 12. 2000 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Piranu št. P 90/99 z dne 16. 3. 2000 sprejme v obravnavo. Ustavno pritožbo zoper sklep Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 597/2000 z dne 12. 12. 2000 (tj. v delu, v katerem je Višje sodišče razveljavilo prvostopenjsko sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje) pa je Ustavno sodišče zavrglo.
4. Sodišče prve stopnje je nato ponovno odločilo o razveljavljenem delu, in sicer je s sodbo št. P 338/2000 z dne 30. 8. 2002 razsodilo, da je pritožnik dolžan vzpostaviti tako stanje poti parc. št. 2357, ki je javno dobro, vpisano v zemljiškoknjižni vložek št. JD k.o. Z., kot je bilo, preden je to pot spodkopal, in sicer je v ta namen dolžan utrditi spodkopani rob poti vzdolž mejne črte s parc. št. 2359/2 k. o. Z., in sicer tako, da bo višina utrjenega roba izenačena z nivojem parcele št. 2357 k.o. Z.. Kar je tožeča stranka zahtevala drugače, je sodišče prve stopnje zavrnilo. Pritožnik je zoper tako sodbo vložil pritožbo, Višje sodišče pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožnik je vložil ustavno pritožbo tudi zoper to sodno odločbo in predlagal skupno obravnavanje obeh ustavnih pritožb.
5. Tudi v tej ustavni pritožbi pritožnik sodišču prve stopnje očita, da je za ugotovitev meje med spornimi parcelami postavilo le enega izvedenca geodetske stroke, ni pa ugodilo njegovemu predlogu za postavitev drugega izvedenca oziroma podrejeno za zaslišanje že imenovanega izvedenca. Zatrjuje, da v nobenem dosedanjem ugotovitvenem postopku mejna točka med sporno potjo in njegovimi parcelami ni bila postavljena toliko v parcelo pritožnika, kot jo je postavil izvedenec geodetske stroke v tem postopku. Pritožnik nadalje opozarja na ugotovitve izvedenca gradbene stroke, še zlasti na ugotovitev, da voda, ki priteka iz okoliškega terena in od stanovanjskega objekta (meteorne vode), zaradi zasutega hudournika in zaradi neurejenega odvodnjavanja povzroča na sporni poti erozijo. Pritožnik zatrjuje, da sodišče teh dejstev pri odločitvi ni upoštevalo, čeprav je izvedenec nanje opozoril tako v pisnem mnenju kot tudi ob zaslišanju na glavni obravnavi. Pritožnik meni, da ga je sodišče s tem postavilo v neenakopraven položaj in mu v nasprotju z Ustavo onemogočilo, da bi zaščitil svojo lastnino, zaradi tega pa naj bi na njegovi lastnini nastajala škoda. Zatrjuje kršitev pravic iz drugega odstavka 14. člena, 15., 22., 26., 33. in 69. člena ter iz prvega in drugega odstavka 71. člena Ustave.
6. Senat Ustavnega sodišča je na seji dne 29. 1. 2004 sklenil, da se ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 1104/2002 z dne 9. 9. 2003 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Piranu št. P 338/2000 z dne 30. 8. 2002 sprejme v obravnavo.
7. Ustavno sodišče je ustavni pritožbi zaradi skupnega obravnavanja in odločanja združilo. V skladu s 56. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) ju je poslalo Višjemu sodišču v Kopru, v skladu z 22. členom Ustave pa tudi nasprotni stranki iz pravdnega postopka Občini Piran, in jima tako omogočilo, da na ustavni pritožbi odgovorita, česar pa nista storila.
B)
8. Ustavno sodišče je na podlagi vpogleda v pravdni spis št. P 338/2000 (v katerem so bile izdane izpodbijane sodbe) ugotovilo, da je sodišče prve stopnje na naroku za glavno obravnavo dne 16. 3. 2000 sprejelo sklep, da se dokazna predloga pritožnika za imenovanje novega izvedenca geodetske stroke oziroma za dodatno zaslišanje že imenovanega izvedenca kot nepotrebna zavrneta. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe z dne 16. 3. 2000 ni pojasnilo, zakaj je štelo, da sta pritožnikova dokazna predloga nepotrebna. Ustavni pritožnik je na to opozoril tudi v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo, vendar Višje sodišče na ta očitek ni odgovorilo.
9. Pravica stranke, da sodeluje v dokaznem postopku, predlaga dokaze ter se izreče o dokaznih predlogih nasprotne stranke, je eden izmed elementov pravice do izjave v postopku, ki je vsebovana v 22. členu Ustave. Za sodišče iz te ustavne pravice izhaja obveznost, da dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, izvede. Sodišče pa ni dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev sodišča ne bi mogla vplivati. Zavrnitev dokaznega predloga stranke mora sodišče ustrezno obrazložiti.
10. Za presojo v tej zadevi je torej bistveno vprašanje, ali je bila pritožniku s tem, ko je sodišče brez obrazložitve zavrnilo njegova dokazna predloga za zaslišanje izvedenca geodetske stroke oziroma za postavitev drugega izvedenca, kršena pravica do enakega varstva pravic v postopku iz 22. člena Ustave.
11. Iz pravdnega spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku na predlog tožeče stranke postavilo izvedenca geodetske stroke in mu naložilo, da na kraju samem pokaže oziroma poda mnenje o tem, kje poteka meja med parcelo št. 2357 (pot, ki je javno dobro) in parcelama št. 2358 in 2359/2 k. o. Z., ki sta v lasti pritožnika. Potek meje med navedenimi parcelami je v tej zadevi nedvomno eno izmed odločilnih dejstev, saj je bilo prav od ugotovitve tega dejstva odvisno, ali je pritožnik s svojimi dejanji posegal v javno pot. Na podlagi ugotovitev ob ogledu na kraju samem, na podlagi veljavnega katastrskega načrta in s pomočjo izvedenca geodetske stroke je sodišče ugotovilo (ne pa uredilo) potek meje med navedeno potjo in pritožnikovima parcelama. Ugotovljeno je bilo, da meja poteka tako, kot je to razvidno iz skice izmere, ki jo je napravil izvedenec geodetske stroke (stran 5 sodbe sodišča prve stopnje z dne 16. 3. 2000). Glede na tako ugotovljeno mejo med parcelami pravdnih strank je sodišče ocenilo, da je pritožnik s svojimi dejanji (z zabitjem kola in s postavitvijo traktorja) posegel v sporno pot in s tem neutemeljeno vznemirjal tožečo stranko (42. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 6/80 in nasl. – ZTLR). Zato mu je sodišče naložilo, da je vnaprej dolžan opustiti vsakršno poseganje v pot, ki je javno dobro, še posebej pa, da je dolžan opustiti vsa ravnanja, ki merijo na preprečevanje vožnje z motornimi vozili po navedeni poti.
12. Tudi odločitev o delu zahtevka, ki se je glasil na vzpostavitev prejšnjega stanja poti, je sodišče oprlo na ugotovitve izvedenca geodetske stroke. V obrazložitvi sodbe z dne 30. 8. 2002 je sodišče prve stopnje poudarilo, da je bilo s pomočjo izvedenca geodetske stroke "že pravnomočno" ugotovljeno, kje poteka meja med parcelami pravdnih strank ter na podlagi tega ugotovljeno, da je pritožnik s spodkopavanjem posegel v navedeno javno pot. Glede na očitke pritožnika, da so ugotovitve izvedenca gradbene stroke nekoliko drugačne, pa je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je "ugotovitev prvostopenjskega sodišča s pomočjo sodnega izvedenca geodetske stroke, kje poteka meja med navedeno potjo s parc. št. 2357 in toženčevima parcelama s št. 2358 in 2359/2 k.o. Z. (…) pravnomočna in za ugotavljanje le-te ni pristojen izvedenec gradbene stroke in temu sodišče take naloge ni naložilo". Višje sodišče se je s takšno obrazložitvijo sodišča prve stopnje v celoti strinjalo.
13. Pritožnik je že v pripravljalni vlogi z dne 10. 3. 2000 navedel, da mnenja izvedenca geodetske stroke inž. B. o poteku meje med parcelami pravdnih strank ne sprejema, in predlagal, naj sodišče postavi drugega izvedenca, oziroma podrejeno, naj dodatno zasliši že imenovanega izvedenca, ki naj bi pojasnil oziroma odgovoril na pritožnikove pripombe. Pritožnik je pri teh dokaznih predlogih vztrajal tudi na naroku za glavno obravnavo dne 16. 3. 2000. Kot že rečeno, je sodišče prve stopnje na tem naroku sklenilo, da se pritožnikova dokazna predloga "kot nepotrebna" zavrneta. Sodišče sicer ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih predlaga stranka. Če sodišče razumno in obrazloženo oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni, ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. Vendar mora sodišče v sklepu, s katerim zavrne izvedbo dokaza, navesti, zakaj je predlagani dokaz zavrnilo (drugi odstavek 287. člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP). Če tega ne stori v samem sklepu, je sodišče dolžno razloge za zavrnitev predlaganega dokaza pojasniti v končni odločbi. V obravnavani zadevi sodišče prve stopnje ni ravnalo v skladu z navedenimi zahtevami. Niti v sklepu, s katerim je zavrnilo pritožnikova dokazna predloga, niti v sodbi z dne 16. 3. 2000 ni obrazložilo, zakaj je štelo, da sta s strani pritožnika predlagana dokaza nepotrebna. S tem, ko je sodišče brez ustrezne obrazložitve zavrnilo pritožnikova dokazna predloga za dodatno zaslišanje že imenovanega izvedenca oziroma za postavitev drugega izvedenca, pa je prekršilo obveznost, ki za sodišče izhaja iz 22. člena Ustave, tj. da mora sodišče zavrnitev dokaznega predloga ustrezno obrazložiti. Po presoji Ustavnega sodišča je takšno ravnanje sodišča v nasprotju s temeljnimi jamstvi poštenega postopka, kot izhajajo iz pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave.
14. Kot je ugotovljeno že v 11. in 12. točki obrazložitve te odločbe, vse izpodbijane sodbe temeljijo na ugotovitvah izvedenca geodetske stroke o poteku meje med parcelami pravdnih strank. Ker je bila v postopku pred sodiščem prve stopnje pritožniku kršena pravica iz 22. člena Ustave in ker Višje sodišče, ki je odločalo o pritožnikovi pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo z dne 16. 3. 2000, te kršitve ni odpravilo, je bilo treba razveljaviti sodbi, navedeni v 1. točki izreka. S tem, ko Višje sodišče ni odgovorilo na izrecno pritožbeno navedbo, je kršilo tudi pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Ker sodišče tudi v ponovljenem postopku, ko je odločalo o delu zahtevka, ki se je glasil na vzpostavitev prejšnjega stanja poti, navedene kršitve ni odpravilo, je Ustavno sodišče odločilo, da se razveljavita tudi sodbi, navedeni v 2. točki izreka, in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče bo moralo v ponovljenem postopku odločiti ob upoštevanju razlogov, ki so narekovali sprejem te odločbe.
15. Ker je Ustavno sodišče izpodbijane sodbe razveljavilo že zaradi kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave), se v presojo o obstoju drugih zatrjevanih kršitev ustavnih pravic ni bilo treba spuščati.
C)
16. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno. Sodnica Krisper Kramberger je dala pritrdilno ločeno mnenje.
Št. Up-77/01-21
Ljubljana, dne 4. marca 2004.
Predsednica
dr. Dragica Wedam Lukić l. r.