Uradni list

Številka 114
Uradni list RS, št. 114/2003 z dne 21. 11. 2003
Uradni list

Uradni list RS, št. 114/2003 z dne 21. 11. 2003

Kazalo

4993. Odločba, da člena 98.a in 445. Zakona o kazenskem postopku nista v neskladju z Ustavo, stran 15584.

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi in v postopku, začetem na pobudo A. A. z Ž. Ž. pri Z. Z., na seji dne 23. oktobra 2003
o d l o č i l o:
1. Člena 98.a in 445. Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94, 70/94 - popr., 72/98, 6/99, 66/2000, 111/01 in 56/03) nista v neskladju z Ustavo.
2. Sodba Vrhovnega sodišča št. I Ips 77/99 z dne 18. 10. 2001 in sodba Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 1268/98 z dne 28. 1. 1999 se razveljavita in se zadeva vrne Višjemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.
O b r a z l o ž i t e v
A)
1. Pobudnik v ustavni pritožbi izpodbija stališče Vrhovnega sodišča, po katerem drugostopenjsko sodišče v skrajšanem postopku obvesti stranki o seji le, če meni, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari. Ker naj bi državni tožilec imel možnost pregledati spis in zavzeti stališče, naj bi bila takšna rešitev v nasprotju z načelom enakosti strank v kazenskem postopku in s pravico do obrambe (prva alineja 29. člena Ustave in 6. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju: EKČP).
2. Pobudnik je hkrati z vložitvijo ustavne pritožbe vložil pobudo za oceno ustavnosti 98.a člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP), kolikor se nanaša na 420. člen ZKP, tj. na postopek odločanja o zahtevi za varstvo zakonitosti. Določba naj bi bila v neskladju z načeli pravne in socialne države (2. člen Ustave). Izredno pravno sredstvo služi poenotenju sodne prakse, zato naj bi bilo njegovo “cenzuriranje” s plačilom povprečnine nedopustno. Meni, da izpodbijana določba osebam z nižjimi dohodki preprečuje dostop do Vrhovnega sodišča. Opozarja, da se obveznost plačila povprečnine v teh postopkih hitro spremeni v kaznovanje osebe, ki z vloženim pravnim sredstvom ni uspela.
3. V postopku preizkusa je bila pobuda na podlagi prvega in četrtega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) poslana Državnemu zboru, ki se o njej ni izjavil, in na podlagi prvega odstavka 26. člena ZUstS Vladi, ki je o navedbah pobude podala svoje stališče.
4. Kar zadeva 98.a člen ZKP Vlada navaja, da je bila ta določba v ZKP uvrščena z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 72/98 – ZKP-A). Z novim 98.a členom ZKP je bilo izrecno določeno odločanje sodišča o plačilu stroškov, ki nastanejo v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi, ki do tedaj ni bilo ustrezno urejeno. V praksi naj bi se dogajalo, da so obsojenci iz različnih vzrokov vlagali povsem neutemeljena izredna pravna sredstva, saj s tem niso imeli nobenih stroškov. Uporaba določb o stroških, ki veljajo za redni postopek, naj bi bila v celoti primerna tudi za postopek z izrednimi pravnimi sredstvi, zato je zakonodajalec ocenil takšno rešitev kot ustrezno; hkrati naj bi pripomogla tudi k večji smotrnosti pri vlaganju izrednih pravnih sredstev. Po določbi 98.a člena ZKP se v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi glede oprostitve povrnitve stroškov kazenskega postopka smiselno uporablja tudi določba četrtega odstavka 95. člena ZKP. Izpodbijana določba ZKP po mnenju Vlade ni v nasprotju z 2. členom Ustave.
5. Kar zadeva 445. člen ZKP Vlada navaja, da se po določbi 429. člena ZKP v postopku pred okrajnim sodiščem uporabljajo določbe 430. do 444. člena ZKP, za vprašanja, ki v teh določbah niso urejena, pa smiselno druge določbe ZKP. Določbe od 430. do 444. člena ZKP ne urejajo postopanja sodišča prve stopnje v skrajšanem postopku v primeru pritožbe, zato se uporabljajo določbe, ki to vprašanje urejajo za redni kazenski postopek. V skladu s prvim odstavkom 375. člena se pritožba poda pri sodišču, ki je izreklo sodbo na prvi stopnji, v 376. členu pa ZKP določa, da prvostopenjsko sodišče izvod pritožbe vroči nasprotni stranki, ki sme nato v osmih dneh po prejemu podati odgovor na pritožbo. Vlada glede na navedeno ne sledi pobudnikovim navedbam, da mu je z navedeno določbo kršena pravica do obrambe iz prve alineje 29. člena Ustave. Če bi pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega sodišča v skrajšanem postopku podal drugi upravičenec do pritožbe in ne obdolženec, bi ta v skladu z navedenimi določbami ZKP pritožbo prejel in imel primeren čas osmih dni, da nanjo odgovori. S tem prvostopenjsko sodišče zagotovi, da se nasprotna stranka seznani z vsebino pritožbe in se o njej izjavi, s čimer je vzpostavljena kontradiktornost v postopku.
B)–I
6. Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-546/01 z dne 3. 12. 2002 sprejelo ustavno pritožbo zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 77/99 z dne 18. 10. 2001 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 1268/98 z dne 28. 1. 1999, s sklepom št. U-I-426/02 z dne 18. 12. 2002 je sprejelo navedeno pobudo ter hkrati začelo postopek za oceno ustavnosti 445. člena ZKP na podlagi 30. člena ZUstS.
7. Izpodbijana določba 98.a člena ZKP se glasi:
“Glede plačila stroškov, ki nastanejo v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi, se smiselno uporabljajo določbe členov 92 do 98 tega zakona.”
8. Člen 92 ZKP primeroma opredeljuje, kateri izdatki, ki nastanejo v kazenskem postopku ali zaradi njega, so stroški kazenskega postopka. Po 93. členu ZKP je treba v vsaki sodbi in v vsakem sklepu, s katerim se ustavi kazenski postopek ali zavrže obtožnica, odločiti, kdo plača stroške postopka in kolikšni so. Če o višini stroškov ni podatkov, izda preiskovalni sodnik, sodnik posameznik ali predsednik senata poseben sklep o višini stroškov takrat, ko se ti podatki zberejo. Zahtevek s podatki o višini stroškov se lahko poda najpozneje v treh mesecih od dneva, ko je bila pravnomočna sodba ali sklep vročen tistemu, ki ima pravico podati takšen zahtevek. Po 94. členu ZKP plačajo obdolženec, oškodovanec, oškodovanec kot tožilec, zasebni tožilec, zagovornik, zakoniti zastopnik, pooblaščenec, priča, izvedenec, tolmač in strokovnjak (178. člen) ne glede na izid kazenskega postopka stroške, nastale s svojo privedbo, preložitvijo preiskovalnega dejanja ali glavne obravnave ali nevložitvijo napovedane pritožbe, in druge stroške postopka, ki so jih povzročili po svoji krivdi, kot tudi ustrezen del povprečnine. Prvi odstavek 95. člena ZKP določa, da v primeru, ko sodišče spozna obdolženca za krivega, izreče v sodbi, da je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka.
9. Zakon v posameznih primerih omogoča obdolžencu tudi oprostitev stroškov. Četrti odstavek 95. člena ZKP tako določa, da sme sodišče v odločbi, s katero odloči o stroških, oprostiti obdolženca povrnitve vseh stroškov ali dela stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, če bi bilo zaradi njihovega plačila ogroženo vzdrževanje obdolženca ali oseb, ki jih je obdolženec dolžan vzdrževati.
10. Izpodbijani člen ureja plačilo stroškov postopka z izrednimi pravnimi sredstvi. Pravni interes izkazuje pritožnik le glede povprečnine, ki mu je bila odmerjena v sodbi Vrhovnega sodišča. Pravna sredstva, ki jih ima na razpolago obdolženec, niso namenjena poenotenju sodne prakse, temveč (npr. obnova kazenskega postopka in izredna omilitev kazni) varstvu interesov stranke oziroma izboljšanju njegovega pravnega položaja. To izhaja tudi iz pritožnikovega primera (npr. odprava procesnih kršitev v postopku zahteve za varstvo zakonitosti – druga alineja prvega odstavka 420. člena ZKP). Zaradi omejitve vlaganj neutemeljenih izrednih pravnih sredstev se je zakonodajalec odločil, da obremeni obsojenca s plačilom stroškov kazenskega postopka tudi v primeru izrednih pravnih sredstev. Pri tem je predvidel smiselno uporabo določb, ki veljajo za postopek do pravnomočnosti odločbe. Navedeno naj bi prispevalo k večji smotrnosti pri vlaganju izrednih pravnih sredstev. Takšna zakonska ureditev ni v neskladju z Ustavo. V skladu s širokim poljem proste presoje zakonodajalca je izpodbijana določba, po kateri obdolženec tudi v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi prispeva sorazmerni del k plačilu stroškov, ki nastanejo zaradi dela sodišča. Tudi pri odločanju o stroških postopka v zvezi z izrednimi pravnimi sredstvi pride v poštev smiselna uporaba določbe četrtega odstavka 95. člena ZKP, ki omogoča oprostitev stroškov v primeru, ko bi bilo zaradi njihovega plačila ogroženo vzdrževanje obdolženca ali oseb, ki jih je dolžan preživljati. Pri tem je treba poudariti, da že tretji odstavek 92. člena ZKP, drugače kot pri drugih stroških postopka, omejuje višino povprečnine s tem, ko določa, da se povprečnina določi v znesku, ki znaša najmanj eno tretjino zadnje uradno objavljene povprečne mesečne neto plače v Republiki Sloveniji na zaposleno osebo in največ desetkratni znesek te plače. Pri odmeri povprečnine sodišče upošteva trajanje in zamotanost postopka ter premoženjske razmere tistega, ki jo je dolžan plačati. Tako očitek, da izpodbijana določba osebam z nižjimi dohodki preprečuje dostop do sodišča, ni utemeljen. Glede na navedeno izpodbijana določba ni v neskladju z Ustavo.
B)–II
11. Določba 445. člena ZKP se glasi:
“(1) Kadar odloča sodišče druge stopnje o pritožbi zoper sodbo, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje po skrajšanem postopku, obvesti stranki o seji svojega senata samo, če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari.
(2) Če gre za kaznivo dejanje, za katero teče postopek na zahtevo državnega tožilca, pošlje predsednik senata pred sejo senata spise državnemu tožilcu, ki lahko da svoj pisni predlog.”
12. Pritožnikov očitek v zvezi s stališčem Vrhovnega sodišča, ki temelji na navedeni določbi, je kršitev načela enakosti strank v postopku (22. člen Ustave) in pravice do obrambe (prva alineja 29. člena Ustave in 6. člen EKČP).
13. Po 22. členu Ustave je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Bistvena vsebina pravice iz 22. člena Ustave je v tem, da posamezniku zagotavlja možnost, da se udeležuje postopka, v katerem se odloča o njegovi pravici, ter možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev o njegovi pravici.
14. Po sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) načelo kontradiktornosti kot izraz pravice do poštenega sojenja po 6. členu EKČP zahteva, da mora biti v kazenskem postopku zagotovljena pravica stranke, da se seznani in da odgovori na navedbe, dokazne predloge in stališča tako nasprotne stranke kot tudi neodvisnega pravosodnega organa, ki ima v postopku vlogo, s katero lahko vpliva na odločitev sodišča (primeri Borgers proti Belgiji,(*1) Belziuk proti Poljski,(*2) J. J. proti Nizozemski,(*3) Reinhardt in Slimane-Kaid proti Franciji,(*4) Kuopila proti Finski(*5) in Meftah in drugi proti Franciji(*6)). V zadevi Belziuk proti Poljski je ESČP npr. navedlo, da ne glede na to, ali ima organ (avocat général) v postopku vlogo stranke ali neodvisnega organa, mora biti obdolžencu dana možnost, da se seznani z vsemi navedbami in predlaganimi dokazi, ki lahko vplivajo na odločitev sodišča, in da o njih zavzame stališče. Le stranke so tiste, ki jim mora biti prepuščena odločitev, ali se bodo izjavile o čemerkoli, kar vsebuje sodni spis.
15. Ustavno sodišče je že v odločbi št. Up-32/01 z dne 13. 3. 2003 (Uradni list RS, št. 31/03 in OdlUS XII, 54) poudarilo, da izhaja iz 22. člena Ustave, da mora tudi v postopku za izredno omilitev kazni veljati, da ima obdolženec pravico navajati dejstva in predlagati dokaze, ki so mu v korist, ter izjaviti se o procesnem gradivu, ki utegne vplivati na njegov pravni položaj.
16. Prvi odstavek 445. člena ZKP zadeva načelo kontradiktornosti v postopku odločanja drugostopenjskega sodišča o pritožbi zoper sodbo, ki jo je izdalo prvostopenjsko sodišče po skrajšanem postopku. Gre za tisto vsebino 22. člena Ustave, ki posamezniku zagotavlja možnost, da se udeležuje postopka, v katerem se odloča o njegovi pravici. V zadevi Belziuk proti Poljski je ESČP navedlo, da predstavlja kazenski postopek celoto in da se jamstva 6. člena EKČP ne končajo s prvostopenjsko odločitvijo, da pa 6. člen EKČP vendarle ne daje vedno pravice do javne obravnave in do osebne navzočnosti. To vprašanje je po sodni praksi ESČP potrebno presojati glede na značilnosti konkretnega postopka ter način predstavitve in varovanja interesov obrambe pred pritožbenim sodiščem, zlasti glede vprašanja, o katerem je treba odločiti ter glede na pomen, ki ga ima za pritožnika. Prvi odstavek 445. člena ZKP ne določa obvezne navzočnosti strank na seji senata, temveč prepušča predsedniku senata oziroma senatu, da stranke obvesti o seji svojega senata le v primeru, če spozna, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari. To se utemeljuje s pomenom, ki ga ima zadeva za pritožnika, saj se v skrajšanem postopku odloča o krivdi za lažja, manj nevarna kazniva dejanja, za katera je kot glavna kazen zagrožena denarna kazen ali kazen zapora do treh let (2. točka prvega odstavka 25. člena ZKP). Tudi sodna praksa ESČP navaja, da je mogoče načelo kontradiktornosti postopka doseči na različne načine, da pa mora izbrani način zagotoviti, da se nasprotna stranka seznani z navedbami in da ima dejansko možnost nanjo odgovoriti. Ker to določba prvega odstavka 445. člena ZKP zagotavlja, ni v neskladju z Ustavo.
17. Tudi določba drugega odstavka 445. člena ZKP zadeva načelo kontradiktornosti. Tu gre za pravico do izjave (22. člen Ustave). Ta ustavna pravica obdolžencu v kazenskem postopku omogoča, da se izjavi o vseh dejanskih in pravnih vidikih zadeve. Če to določbo razlagamo skupaj z določbo 22. člena Ustave, izhaja, da mora sodišče pred odločanjem pritožbenega senata obdolženca seznaniti z morebitnimi navedbami in zavzetimi stališči ter s predlogi tožilca in mu omogočiti, da se v primernem času do njih opredeli. Ta obveznost sodišča izhaja tudi iz prvega odstavka 16. člena ZKP, ki določa, da imata v kazenskem postopku obdolženec in tožilec položaj enakopravnih strank (načelo kontradiktornosti), kolikor zakon ne določa drugače. Obdolženec ima pravico navajati dejstva in predlagati dokaze, ki so mu v korist (tretji odstavek 16. člena ZKP). Pravice, ki izhajajo iz Ustave neposredno (prvi odstavek 15. člena), so sestavni del teh pravic.
18. Glede na navedeno lahko izpodbijano določbo razlagamo samo tako, da mora sodišče obdolžencu zagotoviti pravico, da se pred odločanjem pritožbenega senata tudi v skrajšanem postopku seznani s stališči, pisnimi predlogi in drugimi navedbami tožilca ter da ima možnost, da se do njih v primernem času opredeli.
19. Na podlagi navedenega je Ustavno sodišče odločilo, da drugi odstavek 445. člena ZKP ni v neskladju z Ustavo.
B)–III
20. Iz spisa K 176/98 je razvidno, da Višje sodišče v Ljubljani pritožniku v konkretnem postopku ni omogočilo, da bi se pred odločanjem senata Višjega sodišča seznanil s pisnim predlogom državnega tožilca in se glede njega izjavil. Zato izpodbijana odločba temelji na postopku, v katerem je bila pritožniku kršena pravica iz 22. člena Ustave.
21. Ker je Ustavno sodišče izpodbijani sodbi razveljavilo, je zadevo vrnilo Višjemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUstS.
C)
22. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 21. člena in prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Prvo točko izreka je sprejelo soglasno. Drugo točko izreka je sprejelo s šestimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovali sodnici Modrijan in Krisper Kramberger. Sodnica Modrijan je glede prve točke izreka dala pritrdilno ločeno mnenje, glede druge točke izreka pa odklonilno ločeno mnenje. Sodnik Fišer je dal pritrdilno ločeno mnenje.
Št. U-I-426/02 in
Up-546/01-21
Ljubljana, dne 23. oktobra 2003.
Predsednica
dr. Dragica Wedam Lukić l. r.
(*1) Sodba ESČP z dne 30. 10. 191, Publ. ECHR, A.214-B.

(*2) Sodba ESČP z dne 25. 3. 1998, Reports 1998-II.

(*3) Sodba ESČP z dne 27. 3. 1998, Reports 1998-II.

(*4) Sodba ESČP z dne 31. 3. 1998, Reports 1998-II.

(*5) Sodba ESČP z dne 27. 4. 2000.

(*6) Sodba ESČP z dne 26. 7. 2002.