Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A., B. B., C. C., vseh iz Ž., in Č. Č. iz Z., ki jih zastopa mag. D. D., odvetnik v V., na seji senata dne 23. septembra 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

1. Ustavna pritožba A. A., B. B., C. C. in Č. Č. zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 1955/2000 z dne 18. 10. 2001 se ne sprejme.
2. Pritožniki sami nosijo stroške postopka z ustavno pritožbo.

1. Pritožniki, delavci Ministrstva za notranje zadeve (v nadaljevanju: MNZ), so zahtevali plačilo razlike v plači za obdobje od 1. 1. 1992 do 31. 10. 1992, ko naj jim tožena stranka Republika Slovenija ne bi izplačevala plače v skladu s Kolektivno pogodbo za negospodarske dejavnosti (Uradni list RS, št. 18/91 in nasl. – v nadaljevanju: KPND), zaradi česar jim je za zapadle zneske razlike v plači izdala lastninske (uslužbenske) certifikate (v nadaljevanju: certifikat). Zahtevek pritožnikov je delovno sodišče prve stopnje zavrnilo, ker je vtoževana denarna terjatev zastarala (pritožniki so tožbe vložili marca in aprila 1999) in ker obvestilo MNZ, v katerem jih obvešča o izdanem certifikatu in njegovi višini, ne pomeni pisne pripoznave dolga za izplačilo plače, ki bi pretrgalo tek zastaralnega roka, temveč pomeni priznanje upravičenja do nakupa delnic oziroma deležev v procesu lastninskega preoblikovanja. Višje delovno in socialno sodišče je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
2. V obširni ustavni pritožbi pritožniki navajajo, da so jim bile z izpodbijano sodbo kršene pravice in svoboščine iz 2., 14., 15., 16., 22., 23., 25., 33., 125., 153., 154. in 155. člena Ustave. Pritožniki namreč menijo, da odvzem dela plače posamezniku za opravljeno delo za nazaj ter naknadna določitev namena uporabe tega dela plače pomeni poseg v pridobljene pravice. Ne v pogodbi o zaposlitvi ne v delovni zakonodaji namreč ni bilo opore, da so se pritožnikom lahko nezakonito zadržane plače izplačale v obliki certifikatov oziroma pokojninskih bonov. Za takšen način izplačila plače pritožniki tudi niso dali soglasja. Pritožniki so bili zato čezmerno prikrajšani, ker so lahko šele po sedmih letih unovčili certifikate, katerih realna vrednost naj bi bila za več kot polovico nižja od vrednosti v času njihove izdaje. Pritožniki nadalje zatrjujejo kršitev 6. in 14. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju: EKČP). Kršena naj bi bila določba o razumnem roku, saj naj bi se država skozi vse tri veje oblasti devet let izogibala izpolnitvi obveznosti do pritožnikov. Tudi tako, da je v teku sodnih sporov spremenila Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – v nadaljevanju: ZPP) in z njim vsem pritožnikom odvzela pravico do pristopa na Vrhovno sodišče oziroma pravico do revizije. Kršeno naj bi bilo tudi načelo enakosti orožij, ker naj bi država z zlorabo svoje moči med sodnim postopkom spremenila zakonodajo (certifikate je spremenila v pokojninske bone), da ji ne bi bilo treba izpolniti svojih obveznosti. Pritožniki nadalje menijo, da ni bila spoštovana njihova pravica do neodvisnega in nepristranskega sodišča. V prvih sodnih sporih naj bi bilo zahtevkom uslužbencev po izplačilu razlike v plači ugodeno, kasnejšim tožnikom kot tudi pritožnikom pa naj bi bili isti zahtevki zavrnjeni kot neutemeljeni. Kršitev 14. člena EKČP (prepoved diskriminacije) naj bi bila podana, ker naj bi uslužbenci državnih organov v spornem obdobju prejemali del plače v obliki certifikata, drugi zaposleni pa naj bi prejemali plače v gotovini. Prav tako menijo, da je z izpodbijano sodbo kršen 4. člen Evropske socialne listine (Uradni list RS, št. 24/99 – MP, št. 7/99), 23. člen Splošne deklaracije OZN o človekovih pravicah ter določbe Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah OZN (Uradni list SFRJ – MP, št. 7/71). Predlagajo razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Temeljno, kar pritožniki očitajo izpodbijani sodbi, je, da pritožnikom vročena obvestila o upravičenosti do certifikatov v določenih zneskih ne predstavljajo potrdil o premalo izplačani plači, ki bi dajala podlago za denarne zahtevke; da so bili izračuni razlik v plači le metoda ugotovitve zneska za sodelovanje posameznika pri lastninjenju in da zato ne pomenijo pripoznave denarne terjatve iz naslova plače. Takšen očitek predstavlja ugovor zmotne uporabe materialnega prava, kar praviloma ni predmet presoje Ustavnega sodišča. Skladno s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju: ZUstS) preizkusi Ustavno sodišče izpodbijano sodbo le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. O pravni naravi uslužbenskih certifikatov se je Ustavno sodišče opredelilo v odločbi št. U-I-200/99 z dne 17. 2. 2000 (Uradni list RS, št. 22/2000 in 31/2000-popr. ter OdlUS IX, 24), ko je ocenjevalo ustavnost drugega odstavka 9. člena, drugega in četrtega odstavka 11. člena ter 2. točko osmega odstavka 28. člena Zakona o prvem pokojninskem skladu Republike Slovenije in preoblikovanju pooblaščenih investicijskih družb (Uradni list RS, št. 50/99 in nasl. – ZPSPID). Pri tem je ugotovilo, da izpodbijane določbe niso v neskladju z Ustavo. Ustavno sodišče je med drugim ugotovilo, da uslužbenski certifikati niso potrdila o premalo izplačani plači, da lastniški certifikati upravičencem ne dajejo pravice zahtevati izplačilo njihove vrednosti v denarju in da se lahko uporabijo le za zakonsko določene namene. Kot izhaja iz citirane odločbe Ustavnega sodišča ter enako iz sklepa Ustavnega sodišča št. UI61/98 z dne 17. 2. 2000 (OdlUS IX, 27), pri izdaji uslužbenskih certifikatov ni šlo za zakonsko določitev načina poplačila obveznosti (nadomestna izpolnitev), temveč za dodatno razdelitev družbenega premoženja med uslužbence v javnem sektorju. Uslužbenski certifikat je torej dajal njegovemu imetniku le pravico do zamenjave za vrednostno ustrezen del državnega premoženja oziroma z uveljavitvijo ZPSPID pravico do pokojninskih bonov z nadaljnjo pravico izbire, da jih njihov imetnik bodisi zamenja za polico dodatnega pokojninskega zavarovanja bodisi proda na prostem trgu.
4. Načelo enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), ki se na področju sodnih postopkov izraža kot pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), je procesnopravno jamstvo, ki bi lahko bilo kršeno, če sodišče svoje odločitve ne bi obrazložilo (arbitrarnost) ali če bi v primeru pritožnikov samovoljno odločilo drugače, kot odloča sicer. Z vidika te pravice bi lahko bila zato pomembna navedba pritožnikov o odstopu od sodne prakse. Samo trditev, da je bilo v mnogih drugih enakih primerih (med drugim tudi v sodni odločbi št. Pdp 1306/96 z dne 16. 4. 1998) odločeno popolnoma drugače kot v primeru pritožnikov, očitka o odstopu od sodne prakse ne utemeljuje. Temu očitku ne nazadnje tudi Ustavno sodišče ne more slediti, ker iz dosedanje sodne prakse ter iz izpodbijane sodbe izhaja enotno stališče sodišč, da certifikati, izdani na podlagi sedmega odstavka 31. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju (Uradni list RS, št. 55/92 in nasl. – ZLPP), ne morejo biti osnova za izplačilo morebitnih razlik v neizplačanih plačah, ker so bili izdani za točno določen zakonski namen, tj. za namen uporabe v lastninskem preoblikovanju, in ne kot način poplačila spornih terjatev. Tudi dejanska in pravna podlaga v citirani zadevi ni identična s to zadevo. Pritožniki so vtoževali domnevno razliko v plači na podlagi certifikata, tožniki v zadevi št. Pdp 1306/96 pa so vtoževali razlike v plači na podlagi nezakonitih sklepov Vlade o določitvi osnove za obračun plač v državnih organih z dne 21. 5. 1992, 24. 7. 1992 in 27. 8. 1992. Nezakonitost navedenih sklepov je Ustavno sodišče ugotovilo v zadevi št. U-I-94/92 z dne 27. 10. 1992 (Uradni list RS, št. 53/92 in OdlUS I, 76).
5. V zvezi s pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave je Ustavno sodišče že večkrat zavzelo stališče, da več kot dvostopenjskega sojenja (tj. več kot pritožbe proti odločbi sodišča prve stopnje) ne zagotavlja. Tudi v obravnavanem postopku je bila pravica do pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje zagotovljena. Pravica do revizije in s tem dvakratnega preizkusa pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje pa s pravico do pravnega sredstva po 25. členu Ustave ni zajeta. Tudi Ustavno sodišče je že odločilo, da ni v neskladju z Ustavo, da je novi ZPP pogoje za dopustnost revizije postrožil (sklep št. U-I-21/02 z dne 12. 9. 2002, Uradni list RS, št. 83/02).
6. Navedba pritožnikov, da je bila kršena določba o “razumnem roku”, ker naj bi se organi Republike Slovenije skozi zakonodajno, izvršilno in sodno vejo oblasti devet let izogibali izpolnitvi obveznosti do pritožnikov, sama po sebi ne more biti predmet ustavnosodne presoje v postopku z ustavno pritožbo.
7. Pritožniki tudi zatrjujejo kršitev pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Zatrjevana kršitev ni izkazana. Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-200/99 ugotovilo, da zakonska ureditev, s katero se sicer zmanjšajo možnosti za uporabo lastniškega certifikata, ni poseg v nobeno ustavno pravico imetnika certifikata. Zato tudi sprememba možnosti uporabe uslužbenskega certifikata po ZPSPID ne posega v pravico do zasebne lastnine.
8. Očitkov pritožnikov, da so bile z izpodbijano sodbo kršene določbe 2., 125., 153., 154. in 155. člena Ustave, ni mogoče ocenjevati v okviru postopka z ustavno pritožbo. V postopku z ustavno pritožbo Ustavno sodišče preverja le možne kršitve določb Ustave, ki zagotavljajo človekove pravice in temeljne svoboščine, omenjene določbe pa to niso. Enako velja tudi za 15. in 16. člen Ustave. Člen 15 Ustave vsebuje splošne, za vse človekove pravice veljavne določbe o pravni naravi, načinu uresničevanja, možnostih omejevanja in načinu razlage določb o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah. Člen 16 Ustave pa izjemoma predvideva možnost za njihovo začasno razveljavitev ali omejitev pod točno določenimi omejitvenimi pogoji.
9. Vsebina 6. člena EKČP je zajeta v človekovi pravici do sodnega varstva (23. člen Ustave), vsebina 14. člena EKČP pa v človekovi pravici do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave), zato je pritožnikove očitke o kršitvi teh konvencijskih pravic Ustavno sodišče presojalo v okviru presoje o zatrjevani kršitvi teh ustavnih pravic.
10. Pritožniki nadalje utemeljujejo upravičenost ustavne pritožbe z domnevno kršitvijo določb mednarodnih aktov, ki urejajo pravico do pravičnega plačila ter pravico do enakega plačila za enako delo. Pravica do plače ni izrecno navedena kot ustavna pravica, temveč je pravica, ki je zagotovljena z mednarodnimi akti ter notranjimi predpisi. Kot je že bilo uvodoma pojasnjeno, pa Ustavno sodišče ne ocenjuje pravilnosti uporabe prava s strani sodišč, zato se v sprejeto dokazno oceno ter v razlago prava s strani sodišč ne more spuščati, še posebej, ker pritožniki ne navajajo, da so sodišča razlagi zakonskih določb dala vsebino, ki je nezdružljiva s kakšno človekovo pravico in temeljno svoboščino.
11. Ker z izpodbijano sodbo očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot to zatrjujejo pritožniki, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.
12. Po prvem odstavku 34. člena ZUstS nosi v postopku pred Ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Navedena določba se po 49. členu ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo. Ker pritožniki ne navajajo nobenih razlogov za drugačno odločitev, je Ustavno sodišče glede priglašenih stroškov sklenilo, kot izhaja iz 2. točke izreka tega sklepa.

13. Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS in prvega odstavka 34. člena v zvezi z 49. členom ZUstS ter prve alinee 52. člena Poslovnika Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 49/98 in 30/02) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.