Uradni list

Številka 73
Uradni list RS, št. 73/2003 z dne 29. 7. 2003
Uradni list

Uradni list RS, št. 73/2003 z dne 29. 7. 2003

Kazalo

3565. Odločba o razveljavitvi odločbe senata za prekrške št. Pp-7576/01 in odločbe Sodnika za prekrške Domžale št. Pp-796/01, stran 11209.

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž. na seji dne 10. julija 2003
o d l o č i l o:
1. Odločba Senata za prekrške št. Pp-7576/01 z dne 14. 8. 2002 in odločba Sodnika za prekrške Domžale št. P-796/01 z dne 30. 5. 2001 se razveljavita.
2. Zadeva se vrne Sodniku za prekrške Domžale v novo odločanje.
O b r a z l o ž i t e v
A)
1. Z odločbo o prekršku je bil pritožnik spoznan za odgovornega storitve prekrška po tretjem odstavku 120. člena zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 30/98 in nasl. – v nadaljevanju: ZVCP). Izrečena mu je bila denarna kazen in sankcija prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Senat za prekrške je pritožnikovo pritožbo zoper odločbo Sodnika za prekrške zavrnil kot neutemeljeno in potrdil prvostopenjsko odločbo.
2. Pritožnik zatrjuje kršitev pravice do enakosti pred zakonom (14. člen ustave) oziroma enakega varstva pravic (22. člen ustave) ter kršitev načela zakonitosti (28. člen ustave). V postopku naj bi bil neenako obravnavan. Storil naj ne bi nobenega prekrška, naivno naj bi odklonil odrejeni preizkus alkoholiziranosti. Z navedbami, da se ne strinja z razlago oziroma s stališčem senata, po kateri so “posebne obveznosti, ki jih imajo vozniki po opravljeni vožnji, tiste, ki zadevajo ugotavljanje odgovornosti zaradi nepravilnega ravnanja voznika med vožnjo…”, pritožnik zatrjuje kršitev 22. člena ustave in smiselno tudi kršitev 25. člena ustave. Po mnenju pritožnika naj bi bilo navedeno stališče sporno in samovoljno z vidika varstva človekovih pravic, saj se s takšno razlago širi namen ZVCP. Niti sodnik za prekrške niti senat za prekrške naj ne bi upoštevala posebnih olajševalnih okoliščin, da ne gre za veliko težo kršitve, kar ne more voditi do krute sankcije. Dogodek naj ne bi ustrezal zakonskemu dejanskemu stanu prekrška, ki se pritožniku očita. Kaznovan naj bi bil za dejanje, ki ni prekršek, in za katerega mu ne bi mogla biti izrečena tako huda sankcija. Izrečena kazen, ki naj bi nesorazmerno presegala težo očitanega dejanja, naj bi pomenila kršitev 28. člena ustave. Zaradi možnosti izgube službe zaradi prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja pritožnik predlaga, naj ustavno sodišče do končne odločitve zadrži izvršitev izpodbijanih odločb.
B)
3. Senat ustavnega sodišča je s sklepom z dne 29. 5. 2003 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo ter do končne odločitve ustavnega sodišča zadržal izvršitev odločbe senata za prekrške v zvezi z odločbo sodnika za prekrške Domžale.
4. V skladu z določbo 56. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) je bila ustavna pritožba poslana Sodniku za prekrške Domžale in Senatu za prekrške, ki nanjo nista odgovorila.
5. Ustavno sodišče ni instanca rednemu sodstvu, zato v postopku ustavne pritožbe zoper posamične akte ne more presojati njihove pravilnosti oziroma zakonitosti same po sebi. Skladno s šesto alineo prvega odstavka 160. člena ustave presoja ustavno sodišče v postopku ustavne pritožbe le, ali so bile z izpodbijanim aktom pritožniku kršene človekove pravice in temeljne svoboščine.
6. V postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, ki odločajo o pravicah, dolžnostih in pravnih interesih, mora biti vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic (22. člen ustave). Že iz te določbe izhaja med drugim zahteva, da so odločbe, s katerimi pristojni organ odloči o posameznikovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih, obrazložene. Zoper take odločbe ustava zagotavlja pravico do pravnega sredstva (25. člen ustave), to jamstvo pa je lahko učinkovito le, če je odločba v vsaki bistveni točki obrazložena na tako konkreten (ne pavšalen, abstrakten, splošen) način, da je mogoča presoja njene pravilnosti. Če je obrazložitev pomanjkljiva, so lahko pravna sredstva le navidezna. Stopnja podrobnosti, s katero mora biti obrazložena odločba, je zato določena s tistim, kar zahteva učinkovito pravno sredstvo zoper odločbo v vsakem posameznem primeru. V zvezi s tem je ustavno sodišče že v svoji odločbi št. U-I-98/91 z dne 10. 12. 1992 (Uradni list RS, št. 61/92 in OdlUS I, 101) poudarilo, da smisel ustavnega zagotovila iz 25. člena ustave ni le v tem, da zagotavlja posamezniku pravico do vložitve pravnega sredstva, temveč predvsem v tem, da lahko z vložitvijo pravnega sredstva učinkovito brani in varuje svoje pravne interese.
7. Prvi odstavek 116. člena ZVCP prepoveduje vozniku vožnjo vozila v cestnem prometu, če je pod vplivom alkohola.
8. Tretji odstavek 120. člena ZVCP določa dolžnost vsakega udeleženca v prometu, da ravna po odredbi policista, ko mu je odrejen preizkus s sredstvi ali napravami. Kot udeleženec v cestnem prometu se šteje oseba, ki je na kakršenkoli način udeležena v cestnem prometu (točka 57 prvega odstavka 19. člena ZVCP).
9. Sedmi odstavek 120. člena ZVCP pa za kršitev dolžnosti iz tretjega odstavka 120. člena ZVCP določa sankcijo “le” za voznika ali voznika inštruktorja, ki ravnata v nasprotju s tretjim ali petim odstavkom 120. člena ZVCP. Kot voznik se šteje oseba, ki na cesti vozi vozilo (58. točka prvega odstavka 19. člena ZVCP).
10. Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-213/98 z dne 16. 3. 2000 (Uradni list RS, št. 39/00 in OdlUS IX, 45) presodilo, da takšna ureditev ni v neskladju z ustavo.
11. Iz obrazložitve prvostopenjske odločbe niso razvidne dejanske okoliščine storitve prekrška ter njihova presoja, ki bi opravičevala sklepanje sodnika za prekrške, da je pritožnik v konkretnem primeru odgovoren za storitev prekrška kot voznik po sedmem odstavku 120. člena ZVCP. Iz obrazložitve odločbe niso razvidne niti dejanske okoliščine niti druge konkretne okoliščine, iz katerih bi bila razvidna presoja sodnika za prekrške v konkretnem primeru. Takšna pavšalna obrazložitev ne izpolnjuje kriterijev jamstva iz 25. člena ustave.
12. Te kršitve senat za prekrške ni odpravil in ni z ničimer obrazložil, zakaj šteje, da je bilo dejansko stanje v postopku na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljeno. Tudi iz odločbe senata za prekrške niso razvidni odgovori na vprašanje, zakaj naj bi bilo dolžnost iz tretjega odstavka 120. člena ZVCP, da je treba opraviti odrejeni preizkus oziroma strokovni pregled, da se ugotovi prisotnost alkohola, šteti kot posebno obveznost, ki jo ima voznik še po opravljeni vožnji. Iz obrazložitve odločbe senata za prekrške prav tako ne izhaja, koliko časa po zaključeni vožnji naj bi voznik še odgovarjal za nepravilna ravnanja med vožnjo in ali je v tej zadevi šlo za tak primer. Ni mogoče sprejeti pavšalnih obrazložitev senata za prekrške, ki zgolj na podlagi opredelitve pojma voznik po 58. točki prvega odstavka 19. člena ZVCP zaključuje, da iz tega ne smemo sklepati, da voznik zunaj vožnje nima nobenih obveznosti in da vsebuje ZVCP številne določbe, v katerih so predpisane dolžnosti voznikov, ki se nanašajo na čas pred vožnjo in po njej.
13. Ker sta izpodbijani odločbi glede bistvenih točk obrazložitve pomanjkljivi, je bila z odločbama pritožniku kršena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena ustave. Ker je bilo treba izpodbijani odločbi razveljaviti že iz tega razloga, ustavno sodišče ni ugotavljalo, ali so podane kršitve drugih ustavnih pravic.
14. Ker je ustavno sodišče odločbi razveljavilo, je zadevo vrnilo Sodniku za prekrške Domžale v novo odločanje v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUstS (2. točka izreka).
C)
15. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.
Št. Up-686/02-17
Ljubljana, dne 10. julija 2003.
Predsednica
dr. Dragica Wedam Lukić
zanjo sodnica
Milojka Modrijan l. r.