Uradni list

Številka 73
Uradni list RS, št. 73/2003 z dne 29. 7. 2003
Uradni list

Uradni list RS, št. 73/2003 z dne 29. 7. 2003

Kazalo

3563. Odločba o razveljavitvi izpodbijanih sodb in vrnitev zadeve v novo odločanje, stran 11205.

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž. Ž., ki jo zastopa mag. B. B., odvetnica v Z., na seji dne 10. julija 2003
o d l o č i l o:
1. Sodba vrhovnega sodišča št. VIII Ips 152/99 z dne 15. 2. 2000, sodba višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 465/98 z dne 8. 4. 1999 in sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, Oddelka v Kranju, št. Pd 291/96 z dne 25. 2. 1998 se razveljavijo in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.
2. Pritožnica in nasprotna udeleženka družba C. C., d.o.o., V., sami nosita stroške postopka z ustavno pritožbo.
O b r a z l o ž i t e v
A)
1. Pritožnici je prenehalo delovno razmerje na podlagi 51. člena zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Uradni list RS, št. 67/93 in nasl. – v nadaljevanju: ZPPSL) po potrjeni prisilni poravnavi. Od delodajalca je zahtevala plačilo odpravnine v višini, kot pripada delavcem, ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi nujnih operativnih razlogov po zakonu o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. – v nadaljevanju: ZDR90). Sodišče prve stopnje je njen zahtevek zavrnilo, višje in vrhovno sodišče pa sta zavrnili tudi njeno pritožbo oziroma revizijo. Svojo odločitev so sodišča utemeljila z obrazložitvijo, da za priznanje te pravice v času, ko je delovno razmerje prenehalo pritožnici, ni bilo neposredne pravne podlage. Ob tem so zavzela stališče, da do odpravnine tudi ne more biti upravičena po splošnih predpisih, saj je ZPPSL kot specialni zakon uporabo določb ZDR90 izključil. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe vrhovnega sodišča, predstavlja pravno podlago za priznanje pravice do odpravnine delavcem, ki jim je delovno razmerje prenehalo v postopku prisilne poravnave, šele 19. člen zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o jamstvenem skladu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 53/99 – v nadaljevanju: ZJSRS-C), ki pa priznava pravico zahtevati plačilo odpravnine od delodajalca le delavcem, ki jim je delovno razmerje prenehalo po uveljavitvi tega zakona.
2. Zoper sodbo vrhovnega sodišča v zvezi s sodbama obeh nižjih sodišč vlaga pritožnica ustavno pritožbo. Zatrjuje kršitev drugega odstavka 14. člena in kršitev 22. člena ustave, v vlogi, s katero je dne 23. 4. 2003 ustavno pritožbo dopolnila, pa še kršitvi 15. in 23. člena ustave. Navaja, da ZPPSL ne določa, da pripadajo delavcem pravice, določene za primer insolventnosti s posebnim zakonom (drugi odstavek 8. člena), šele od uveljavitve posebnega zakona dalje, temveč jim te pravice priznava že od uveljavitve ZPPSL. Pravica do odpravnine je bila torej pritožnici dana že pred prenehanjem delovnega razmerja, le točno določena je bila šele v letu 1999. Opozarja tudi na to, da ni nobenih razlogov za drugačno obravnavanje delavcev, ki jim je delovno razmerje prenehalo po uveljavitvi ZJSRS-C oziroma pred njo. Če ZJSRS-C delavcem, ki jim je delovno razmerje prenehalo pred njegovo uveljavitvijo, res ne daje pravice do odpravnine, je zato po njenem mnenju neustaven. Zatrjuje tudi, da je pravni položaj delavcev, ki jim delovno razmerje preneha v postopku prisilne poravnave, drugačen od pravnega položaja tistih, ki jim delovno razmerje preneha v stečaju. Izpodbijani sodbi vrhovnega sodišča tudi očita, da je odločitev očitno napačna in pomeni samovoljen odstop od enotne in ustaljene sodne prakse. Zatrjuje tudi, da je bila neenako obravnavana v primerjavi s trajno presežnimi delavci, ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi nujnih operativnih razlogov pri delodajalcu, čeprav gre tudi v primerih prenehanja delovnega razmerja zaradi insolventnosti delodajalca za prenehanje zaradi ekonomskih razlogov na strani delodajalca.
3. Senat ustavnega sodišča je dne 22. 4. 2003 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. V skladu z določbo 56. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) je ustavno sodišče sklep o sprejemu ustavne pritožbe in ustavno pritožbo ter vlogo, s katero je bila ta dopolnjena, poslalo vrhovnemu sodišču, v skladu z določbo 22. člena ustave pa nasprotni stranki v delovnem sporu (bivši delodajalec kot tožena stranka). Slednja je na ustavno pritožbo odgovorila. V odgovoru navaja, da iz navedb v ustavni pritožbi ne izhaja, da bi pritožnica neustavnost očitala odločitvam sodišč, temveč da izpodbija 19. člena ZJSRS-C, ki bi moral po mnenju pritožnice delavcem, ki jim preneha delovno razmerje po potrjeni prisilni poravnavi, pravico do odpravnine priznati tudi za nazaj, čeprav to ob upoštevanju 155. člena ustave ni možno. Izpodbijano stališče je namreč skladno z zakonsko ureditvijo, ki tem delavcem pravice do odpravnine v času, ko je delovno razmerje pritožnici prenehalo, ni priznavala. Prereka tudi navedbe pritožnice, da naj bi bila podlaga za priznanje pravice do odpravnine že v ZPPSL, v zvezi z navedbami pritožnice o različnem pravnem položaju delavcev, ki jim delovno razmerja preneha v prisilni poravnavi oziroma v stečaju, pa dodaja, da nimajo s predmetno zadevo nobene zveze.
4. Odgovor na ustavno pritožbo je bil poslan ustavni pritožnici, ki je nanj odgovorila. V odgovoru se sklicuje na navedbe iz vloge o dopolnitvi ustavne pritožbe in navaja, da je ves čas postopka z ustavno pritožbo zatrjevala, da ji gre odpravnina po obstoječih pravnih predpisih ter da so jo sodišča obravnavala neenakopravno, ko ji te pravice niso priznala. Z vlogo z dne 23. 6. 2003 je pritožnica ustavnemu sodišču predlagala tudi izdajo začasne odredbe.
B)
5. Pritožnica izpodbija odločitve sodišč, ki temeljijo na stališču, da za priznanje pravice do odpravnine delavcem, ki jim je v postopku prisilne poravnave prenehalo delovno razmerje pred uveljavitvijo ZJSRS-C, ni bilo pravne podlage. Pri navajanju razlogov za sprejem takšne odločitve se sodišča sklicujejo tudi na odločbo ustavnega sodišča št. U-I-17/94 z dne 13. 10. 1994 (Uradni list RS, št. 74/94 in OdlUS III, 113).
6. V odločbi št. U-I-17/94 je ustavno sodišče odločalo o ustavnosti 51. člena ZPPSL. Pri tem je ugotovilo, da je bila izpodbijana določba v neskladju z 2. členom ustave, ker zakonodajalec s posebnim zakonom ni uredil pravic delavcev, ki jim bo na podlagi te določbe prenehalo delovno razmerje, kot je to napovedal v drugem odstavku 8. člena ZPPSL. V obrazložitvi odločbe je poudarilo, da gre za opustitev ureditve dodatnih pravic, ki naj bi poleg tistih, določenih v ZPPSL, pripadale delavcem, ki jim delovno razmerje preneha na omenjeni način. Predmet presoje ustavnega sodišča v tej zadevi je bila torej ustavnost ureditve posebnega načina prenehanja delovnega razmerja, ob dejstvu, da v času presoje zakonodajalec še ni sprejel napovedane posebne ureditve. Do vprašanja, ali bi tudi tem delavcem, če zakonodajalec ne bi napovedal posebne ureditve, pripadale pravice po splošni delovni zakonodaji, se ustavno sodišče v tej zadevi ni opredelilo. V zvezi s to pravico je v tej odločbi ocenilo le, da namenu zakonodajalca za sprejem posebne zakonske ureditve, ki bi pravice delavcem, ki jim delovno razmerje preneha v postopku prisilne poravnave, zagotovila iz posebnih finančnih virov in ne iz sredstev delodajalca, ni mogoče odrekati legitimnosti. Pri tem pa se tudi ni opredelilo do tega, da bi bila samo takšna zakonska ureditev skladna z ustavo.
7. Do vprašanja, ali delavcem, ki jim je prenehalo delovno razmerje v postopku prisilne poravnave, pripada odpravnina že na podlagi splošnega predpisa, to je 36.f člena ZDR90, se je ustavno sodišče podrobneje opredelilo šele v sklepu št. U-I-138/00 z dne 10. 4. 2003 (Uradni list RS, št. 40/03), ko je ocenjevalo pobude za presojo ustavnosti 19.c člena ZJSRS-C. Ob tem je ugotovilo, da je posebne, dodatne pravice delavcev, ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca, zakonodajalec uredil s sprejemom zakona o jamstvenem skladu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 25/97 in nasl. – ZJSRS) leta 1997. Zakon je tem delavcem zagotovil jamstvo za poplačilo vsaj določenega dela njihovih terjatev, ki jih imajo do svojega insolventnega delodajalca, s strani posebnega sklada. Zakonodajalec je te pravice delavcev uredil za nazaj, od uveljavitve ZPPSL dalje. Gre za posebno, dodatno varstvo delavcev, ki je potrebno prav zaradi posebnosti položaja v primeru insolventnosti, ko delodajalec nima več dovolj sredstev za poplačilo vseh svojih obveznosti in je delavce kot posebej ranljivo skupino njegovih upnikov treba posebej zavarovati oziroma jih zaradi njihovega šibkejšega položaja obravnavati privilegirano glede na druge upnike. Glede pravice teh delavcev do odpravnine pa je iz razlogov, podrobno obrazloženih v omenjenem sklepu, ki jih zato ustavno sodišče na tem mestu ne ponavlja, ugotovilo, da je pravno podlago za njeno priznanje že od uveljavitve ZPPSL dalje predstavljal 36.f člen ZDR90.
8. Stališče v izpodbijanih sodnih odločbah je drugačno. Po stališču sodišč namreč za priznanje pravice do odpravnine delavcem, ki jim je delovno razmerje prenehalo pred uveljavitvijo ZJSRS-C, ni bilo pravne podlage. Takšno stališče je po oceni ustavnega sodišča v neskladju z drugim odstavkom 14. člena ustave. Ureditev, ki delavcem, ki jim je prenehalo delovno razmerje v postopku prisilne poravnave, ne bi priznavala pravice do odpravnine, pri čemer pa je trajno presežnim delavcem, ki to postanejo na podlagi določb v smislu ZDR90, ta pravica nesporno priznana, bi bila namreč v neskladju s to ustavno določbo. Posledično velja to tudi za odločbe sodišč, ki temeljijo na takšnem razumevanju materialnopravnih predpisov. Splošno načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena ustave namreč zahteva, da zakonodajalec bistveno enake položaje ureja enako, različne pa različno. To pa nadalje pomeni, da je lahko uvedeno razlikovanje skladno z ustavo samo, če za različno ali enako ureditev obstajajo razumni in stvarni razlogi. Razumni razlogi za to, da delavcem, ki jim preneha delovno razmerje kot tehnološkim viškom po ZDR90, odpravnina pripada, delavci, ki jim preneha delovno razmerje v postopku prisilne poravnave, pa do nje niso upravičeni, po oceni ustavnega sodišča niso podani. Obojim namreč preneha delovno razmerje zaradi ekonomskih razlogov na strani delodajalca, pri čemer pa ni najti razlogov zato, da glede samega priznanja pravice do odpravnine ne bi bili izenačeni. Dejstvo, da se njihovi delodajalci morda ne nahajajo v enako težkem finančnem položaju, lahko namreč vpliva kvečjemu na določitev zavezanca za plačilo odpravnine, ne pa tudi na samo priznanje te pravice. Navedeno velja tudi ob upoštevanju odločbe ustavnega sodišča št. U-I-17/94, ki jo je mogoče razumeti kvečjemu tako, da iz nje izhaja stališče ustavnega sodišča, da lahko zakonodajalec pravice delavcev, ki jim je delovno razmerje prenehalo v postopku prisilne poravnave, uredi tudi tako, da to ne bo finančno obremenjevalo delodajalcev. Iz te odločbe pa ne izhaja to, da bi lahko bila ustavno sprejemljiva tudi ureditev, ki pravice do odpravnine tem delavcem sploh ne bi priznavala. Odločitve sodišč, ki so pritožničin zahtevek zavrnila kljub ugotovitvi, da ji je iz sredstev Jamstvenega sklada zagotovljeno le delno izplačilo te pravice (19. člen ZJSRS), postavljajo pritožnico v neenakopraven položaj z delavci, ki jim je kot tehnološkim viškom prenehalo delovno razmerje na podlagi ZDR90, za kar pa, kot obrazloženo, ni utemeljenih razlogov. Zato je bila z izpodbijanimi sodnimi odločbami pritožnici kršena pravica do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena ustave.
9. Glede na ugotovljeno kršitev drugega odstavka 14. člena ustave je ustavno sodišče izpodbijane sodbe razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V ponovljenem postopku bodo sodišča pri odločanju morala upoštevati tudi stališča ustavnega sodišča glede pravne podlage za priznanje pravice do odpravnine delavcem, ki jim je prenehalo delovno razmerje v postopku prisilne poravnave.
10. V postopku pred ustavnim sodiščem nosi vsak udeleženec svoje stroške, če ustavno sodišče ne odloči drugače (prvi odstavek 34. člena ZUstS, ki se po 49. členu ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo). Za drugačno odločitev bi morali obstajati posebni razlogi, ki jih pritožnica in nasprotni udeleženec iz delovnega spora ne navajata. Ustavno sodišče je zato odločilo, kot izhaja iz 2. točke izreka.
11. Ker je ustavno sodišče odločilo o ustavni pritožbi, ni odločalo o predlogu za začasno zadržanje. Pritožnica bo predlagano začasno odredbo lahko uveljavljala v ponovljenem postopku pred delovnim sodiščem.
C)
12. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi z 49. členom ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.
Št. Up-167/00-24
Ljubljana, dne 10. julija 2003.
Predsednica
dr. Dragica Wedam Lukić l. r.
zanjo sodnica
Milojka Modrijan l. r.