Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti, začetem na pobudo Milana Kranjca iz Lovrenca na Pohorju, na seji dne 20. marca 2003

1. Določbe 23. in 26. člena odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča (Medobčinski uradni vestnik, št. 20/99) in 2. točke sklepa o vrednosti točke za izračun nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Lovrenc na Pohorju (Medobčinski uradni vestnik, št. 11/99) so bile, kolikor so učinkovale za nazaj, v neskladju z ustavo. Ta ugotovitev ima učinek odprave.
2. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti prvega odstavka 2. člena ter 5. in 11. člena odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča (Medobčinski uradni vestnik, št. 20/99) se zavrže.
3. Točka 1 izreka se izvrši na način, določen v 7. točki obrazložitve.

1. Pobudnik izpodbija v izreku navedene določbe odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju: odlok). Odlok začne veljati po njegovem 26. členu naslednji dan po objavi, uporablja pa se od 1. 1. 1999 dalje. Na podlagi 23. člena odloka se pri odmeri nadomestila za leto 1999 uporablja vrednost točke za tekoče leto, ki jo je sprejel Občinski svet občine Lovrenc na Pohorju na 4. redni seji. To naj bi pomenilo, da izpodbijani določbi odloka učinkujeta za nazaj, zato sta v neskladju s 155. členom ustave. Davčni organ naj bi mu na njuni podlagi izdal odmerno odločbo za leto 1999, zato predlaga, naj jo ustavno sodišče odpravi. Po prvem odstavku 2. člena odloka se nadomestilo plačuje na območjih, ki so opremljena najmanj z dvema infrastrukturnima objektoma ali napravama in niso oddaljena več kot 2000 metrov od mest, kjer je organiziran javni avtobusni promet. Zavezanci za plačilo nadomestila naj bi bili zato v neenakopravnem položaju, ker osebam, ki so oddaljene več kot 2000 metrov od avtobusnih postajališč, ni treba plačevati nadomestila, čeprav je njihovo stavbno zemljišče lahko bolje opremljeno od stavbnih zemljišč, za katera zavezanci plačujejo nadomestilo. Po drugem odstavku 5. člena odloka se nadomestilo plačuje tudi za zemljišča, na katerih stojijo določeni objekti. To naj bi pomenilo, da so uporabniki teh zemljišč v neenakopravnem položaju, saj zavezanci niso tudi osebe, ki imajo kakšen drug poslovni objekt. V 11. členu odlok predpisuje dodatne točke za vrednotenje nadomestila zaradi izjemnih ugodnosti v zvezi s pridobivanjem dohodka v gospodarskih dejavnostih, ki obremenjuje predvsem dejavnosti s področja javnih služb, čeprav te ne dosegajo ugodnih poslovnih rezultatov zaradi lokacije zemljišč, temveč zaradi narave njihove dejavnosti. Pri tem naj razpon dodatnih točk ne bi bil v razumnem razmerju z ugodnostmi lokacije (1 proti 57), zato obremenjuje le nekatere pravne osebe, kar je v neskladju s 74. členom ustave, ki zagotavlja svobodno gospodarsko pobudo.
2. Občina Lovrenc na Pohorju v odgovoru navaja, da je ustanovljena na novo, zato je do uveljavitve odloka na njenem območju veljal predpis Občine Ruše. Očitki o veljavnosti odloka za nazaj naj zato ne bi bili utemeljeni. Pobudnik naj bi bil zavezanec za plačilo nadomestila že po predpisu Občine Ruše, vendar ga zaradi slabih evidenc ni plačeval. Nova občina naj bi odloke izvajala, zato je pobudnik prizadet, čeprav se odlok ne razlikuje od predpisov sosednjih občin.

3. Odlok v 26. členu določa, da začne veljati naslednji dan po objavi, uporablja pa se od 1. 1. 1999 (objavljen je bil v Medobčinskem uradnem vestniku dne 20. 5. 1999, tako da je začel veljati 21. 5. 1999). Po 23. členu odloka se pri odmeri nadomestila za leto 1999 uporablja vrednost točke za tekoče leto, ki jo je sprejel Občinski svet občine Lovrenc na Pohorju na 4. seji. Občinski svet je takrat sprejel sklep o vrednosti točke za izračun nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Lovrenc na Pohorju (v nadaljevanju: sklep), ki je bil objavljen 16. 4. 1999 in je začel veljati 17. 4 1999. Določbi odloka sta torej v izpodbijanem delu učinkovali v letu 1999, pobudnik pa je vložil pobudo 26. 6. 2000. Ustavno sodišče je v sklepu št. U-I-278/97 z dne 15. 3. 2001 (odl. US X, 46) že sprejelo stališče, po katerem predpis, ki nalaga določene obveznosti za posamezno leto ali sicer ureja določena vprašanja le za posamezno leto, meritorno presoja tudi po izteku tega leta, ne glede na to, ali je bila pobuda vložena še pred iztekom leta ali kasneje, če obstaja pravovarstvena potreba. Pobudniku je bila na podlagi 23. in 26. člena odloka izdana odmerna odločba za leto 1999, zato izkazuje pravni interes za oceno citiranih določb odloka.
4. Ustavno sodišče je pobudo za oceno 23. in 26. člena odloka sprejelo. Po 30. členu zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) ustavno sodišče pri odločanju ni vezano na predlog iz pobude in lahko oceni tudi ustavnost in zakonitost določb drugega predpisa ali splošnega akta, izdanega za izvrševanje javnih pooblastil, katerih ocena ni bila predlagana, če so te določbe v medsebojni zvezi ali če je to nujno za rešitev zadeve. Po 23. členu odloka se je za izračun nadomestila za leto 1999 uporabljala vrednost točke, določena s sklepom, sprejetim še na podlagi odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča (Medobčinski uradni vestnik, št. 15/91– v nadaljevanju: odlok91) Občine Ruše. Sklep v 1. točki določa vrednost točke za izračun nadomestila, ki se po 2. točki sklepa uporablja od 1. januarja 1999 dalje. Člen 23 odloka in sklep sta torej v tesni medsebojni zvezi. Zato je ustavno sodišče začelo postopek tudi za oceno ustavnosti 2. točke sklepa. Glede na izpolnjene pogoje iz četrtega odstavka 26. člena ZUstS) je takoj nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.
5. Ustava v prvem odstavku 155. člena določa, da zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj. Po drugem odstavku 155. člena ustave je povratna veljava izjemoma dovoljena le, če zakon določi, da imajo posamezne njegove določbe učinek za nazaj, in to le v primeru, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice. Predpis lokalne skupnosti torej v nobenem primeru ne more imeti retroaktivne veljavnosti. Ker so 23. in 26. člen odloka ter 2. točka sklepa učinkovali pred njihovimi uveljavitvami (23. in 26. člen odloka od 1. 1. 1999 do 21. 5. 1999 in 2. točka sklepa od 1. 1. 1999 do 17. 4. 1999), so v tem obsegu v neskladju s prvim odstavkom 155. člena ustave.
6. Ustavno sodišče je odločilo, da ima ugotovitev o neustavnosti izpodbijanih določb učinek odprave. Ustavno sodišče po drugem odstavku 45. člena ZUstS odpravi protiustaven ali nezakonit podzakonski akt, kadar ugotovi, da je treba odpraviti škodljive posledice, ki so nastale zaradi protiustavnosti. Določbi 23. in 26. člena odloka ter 2. točka sklepa so povzročile škodljive posledice zavezancem v obsegu, kolikor so veljale za nazaj.
7. Ustavno sodišče je v skladu z drugim odstavkom 40. člena ZUstS določilo tudi način izvršitve (tako že ustavno sodišče v odločbi št. U-I-395/96 z dne 3. 4. 1997 – Uradni list RS, št. 23/97 in odl. US VI, 45). Povrnitev preveč plačanega nadomestila lahko zahtevajo zavezanci za čas od 1. 1. 1999 do začetka veljavnosti odloka, to je do 21. 5. 1999, in sicer v višini, ki presega višino nadomestila, kot bi bila določena na podlagi odloka 91. Pri tem je v času od 1. 1. 1999 do 17. 4. 1999 treba upoštevati vrednost točke, ki je veljala ob koncu leta 1998.

8. Po 24. členu ZUstS lahko da pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti predpisa vsakdo, če izkaže svoj pravni interes. Ta je podan, če predpis ali splošni akt za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma pravni položaj. Po ustaljeni ustavnosodni presoji mora biti pravni interes neposreden in konkreten. Pobudnik mora izkazati, da izpodbijani predpis neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma pravni položaj in da bi ugoditev njegovemu predlogu privedla do izboljšanja njegovega pravnega položaja.
9. Pobudnik prvemu odstavku 2. člena odloka očita, da povzroča neenakost, ker ne določa nadomestila za uporabo stavbnih zemljišč, ki so oddaljena več kot 2000 m od avtobusnih postajališč, čeprav so ta komunalno bolje opremljena od njegovih stavbnih zemljišč. Vendar s tem pobudnik še ne izkazuje, da bi se z razveljavitvijo izpodbijane ureditve njegov pravni položaj izboljšal. Ustavno sodišče je zato pobudo za oceno prvega odstavka 2. člena odloka zavrglo.
10. Pobudnik je zavezanec za plačevanje nadomestila kot fizična oseba. Njegovi očitki o neustavnosti 5. in 11. členu odloka, ker ta v nasprotju z ustavo določata obveznosti gospodarskim subjektom, se torej ne nanašajo nanj. Citirani določbi odloka zato ne posegata v njegove pravice, pravne interese ali pravni položaj. Ker po navedenem pravni interes pobudnika za izpodbijanje 5. in 11. člena odloka ni podan, je ustavno sodišče pobudo v tem delu zavrglo.

11. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 25. in 47. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.