Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Zdenka Lipovca iz Kopra na seji dne 16. januarja 2003

1. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 82. in 83. člena zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Uradni list RS, št. 9/92, 9/96, 29/98, 6/99 in 99/01) se zavrže.
2. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 13. člena in prvega ter tretjega odstavka 17. člena zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Uradni list RS, št. 60/02) se zavrže.
3. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 14. člena zakona iz prejšnje točke se v delu, v katerem ta člen določa, da se lahko zavarovana oseba na sklep imenovanega zdravnika pritoži na zdravstveno komisijo, ki o svoji odločitvi izda dokončen sklep, zavrne, v preostalem delu pa zavrže.
4. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti prvega odstavka 235. člena, drugega odstavka 239. člena, 240. člena, drugega odstavka 244. člena, drugega odstavka 245. člena, 246., 264. in 265. člena, drugega odstavka 266. člena, 267., 268. in 269. člena ter drugega odstavka 271. člena pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Uradni list RS, št. 79/94, 73/95, 39/96, 70/96, 47/97, 3/98, 90/98, 6/99, 61/00, 64/00, 91/00 in 59/02) se zavrže.
5. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 1. člena zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) se zavrže.
6. Pobuda se v delu, ki se nanaša na zahtevo pobudnika za določitev odškodnine s strani ustavnega sodišča, zavrže.

1. Ustavno sodišče je z odločbo št. Up-53/96 z dne 28. 10. 1998 (Uradni list RS, št. 77/98 in Odl. US VII, 238) ugotovilo, da sta 82. in 83. člen zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju: ZZVZZ) v neskladju z ustavo. Zakonodajalcu je naložilo, da mora ugotovljeno neustavnost odpraviti v roku enega leta po objavi navedene odločbe v Uradnem listu RS. Rok za izvršitev odločbe ustavnega sodišča je potekel dne 13. 11. 1999. Zakonodajalec do tega datuma odločbe ustavnega sodišča ni izvršil, pobudnik pa je na ustavno sodišče vložil ustavno pritožbo, s katero je zahteval, naj ustavno sodišče ugotovi, da se z ravnanjem Državnega zbora, ki ni izpolnil odločbe ustavnega sodišča, posega v njegove ustavne pravice. Takšno vlogo je štelo ustavno sodišče za smiselni predlog za ponovno oceno ustavnosti 82. in 83. člena ZZVZZ. Glede na pristojnosti ustavnega sodišča, določene v 160. členu ustave in 21. členu zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS), se lahko namreč ustavno sodišče na uveljavljano kršitev odzove le tako, da ponovno začne postopek za oceno ustavnosti takšnega predpisa, če kakšna izmed oseb, ki jim je mogoče priznati pravni interes, to ponovno zahteva. Pobudnik navaja, da pomeni neizvršitev odločbe ustavnega sodišča hudo kršitev 2. in 3. člena ustave. Prav tako pomeni tudi kršitev 15. člena ustave, ki določa, da se človekove pravice in temeljne svoboščine uresničujejo neposredno na podlagi ustave, kršitev 161. člena ustave, ki določa, da pravne posledice odločitve ustavnega sodišča ureja zakon, po ZUstS pa so odločitve ustavnega sodišča obvezne, ter kršitev 153. člena ustave, po katerem morajo biti zakoni v skladu z ustavo. Pomeni tudi kršitev 51. člena ustave, ki zagotavlja pravico do zdravstvenega varstva pod pogoji, ki jih določa zakon, izpodbijana ureditev pa ni v skladu z ZUstS. Pobudnik predlaga, naj ustavno sodišče izpodbijani določbi razveljavi in s tem omogoči, da se bo postopek uveljavljanja pravic iz zdravstvenega zavarovanja izvajal po določbah zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in 70/0 – v nadaljevanju: ZUP), po katerem bodo zdravniške komisije v teh postopkih nastopale zgolj kot izvedenski organi.
2. Med postopkom pred ustavnim sodiščem je bil sprejet zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju: ZZVZZ-F), s katerim sta bili izpodbijani določbi 82. in 83. člena ZZVZZ spremenjeni. Pobudnik je ustavno sodišče obvestil, da vztraja pri vloženi pobudi in jo razširja tudi na določbe ZZVZZ-F. Ob tem je poudaril, da se začneta skladno z določbo tretjega odstavka 17. člena ZZVZZ-F določbi 14. in 15. člena ZZVZZ-F, ki spreminjata neustavni določbi 82. in 83. ZZVZZ, uporabljati šele s 1. 1. 2003, takšna podaljšana uporaba neustavnih določb pa je še bolj neustavna. Tretji odstavek 17. člena ZZVZZ-F je zato po mnenju pobudnika v očitnem neskladju s 161. členom ustave, s katerim je določeno, da učinkuje razveljavitev zakona v roku, ki ga je določilo ustavno sodišče, kar pomeni, da bi morale spremembe ZZVZZ-F veljati že od 13. 11. 1999, ko je potekel rok za izvršitev odločbe ustavnega sodišča. S tem v zvezi izpodbija pobudnik tudi določbo 18. člena ZZVZZ-F. Meni, da je neustavna tudi določba prvega odstavka 17. člena ZZVZZ-F, ki določa, da mora Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju: ZZZS) uskladiti svoje splošne akte z določbami ZZVZZ-F najpozneje v 60 dneh od uveljavitve tega zakona, skladno s 153. členom ustave pa morajo biti podzakonski predpisi vedno v skladu z ustavo in zakoni.
3. Pobudnik izpodbija tudi določbi 13. in 14. člena ZZVZZ-F, s katerima se spreminja postopek ugotavljanja začasne nezmožnosti za delo pred organi ZZZS. Četrti odstavek 13. člena ZZVZZ-F, ki napotuje na ureditev postopkov uveljavljanja pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja s splošnim aktom ZZZS, je po mnenju pobudnika neustaven, saj bi moral ta postopek urediti že zakon. Izpodbijana določba je zato v neskladju z 2., 3., 51., 120. in 153. členom ustave. Neustavna je tudi ureditev, po kateri pritožba zoper sklep imenovanega zdravnika oziroma zdravstvene komisije ne zadrži njegove izvršitve, saj takšna pritožba ne more predstavljati učinkovitega pravnega sredstva. Izpodbijana ureditev je zato v nasprotju s 25. členom, posredno pa tudi s 23. členom ustave. Pobudnik nadalje meni, da zoper sklep imenovanega zdravnika in zdravstvene komisije sploh ni mogoče uveljavljati sodnega varstva, saj sklepa imenovanega zdravnika in zdravstvene komisije nedvomno nista dokončni odločbi, zoper kateri bi bilo skladno z zakonom o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 in nasl. – v nadaljevanju: ZDSS) mogoče vložiti tožbo na sodišče. To naj bi predstavljalo dodaten razlog za ugotovitev neskladja izpodbijanih določb s 23. členom ustave. Opozarja tudi, da je z ZZVZZ-F še vedno predviden tristopenjski postopek varstva pravic znotraj ZZZS. Po 14. členu tega zakona je namreč zoper odločitev zdravstvene komisije mogoče vložiti pritožbo, takšna ureditev pa je v neskladju s pravico do učinkovitih pravnih sredstev iz 25. člena ustave. Ker z ZZVZZ-F ni določeno, kam in kdaj je treba vložiti pritožbo, je izpodbijana ureditev tudi v nasprotju z 2. členom ustave. Pobudnik nadalje meni, da bi se morale odločitve imenovanega zdravnika in zdravstvene komisije imenovati odločbe in ne sklepi, ker gre za odločanje o pravicah, skladno z določbami ZUP pa se s sklepi odloča le o vprašanjih postopka. Odločanje z odločbami bi bilo tudi skladno z odločbo ustavnega sodišča št. Up-53/96, po kateri se lahko mnenja zdravniških komisij obravnavajo ali kot gola izvedenska mnenja ali kot upravne odločbe, ne pa kot sklepi. Pobudnik nasprotuje tudi ureditvi, po kateri v postopkih za uveljavitev pravic iz zdravstvenega zavarovanja odločajo imenovani zdravniki. Le-ti bodo morali namreč večkrat presojati tudi mnenje konzilijev, kar pa bo pomenilo, da bo en sam zdravnik presojal mnenje več zdravnikov. Izpodbijani določbi 13. in 14. člena naj bi bili tudi v neskladju s 16. členom ZZVZZ-F. Z njima se namreč določa postopek odločanja o začasni nezmožnosti za delo, kar hkrati predstavlja tudi odločitev o tem, ali zavarovancu pripada nadomestilo plače. Ločeno od tega postopka se po 16. členu ZZVZZ-F znova odloča o pravici do nadomestila plače. O pravici do nadomestila plače se torej odloča v dveh postopkih, pri čemer je postopek po 13. in 14. členu ZZVZZ-F nepotreben. Pobudnik tudi meni, da bi moral imeti možnost pritožbe na odločitev imenovanega zdravnika tudi osebni zdravnik, kar bi bilo v skladu z 229. členom v zvezi s 60. členom ZUP.
4. Pobudnik izpodbija tudi pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (v nadaljevanju: POZZ). Pri tem poudarja, da izpodbija tako posamezne določbe POZZ kot tudi POZZ v celoti. Navaja, da iz 51. člena ustave izhaja, da lahko pogoje za uveljavitev pravic iz zdravstvenega zavarovanja določa le zakon, zaradi česar meni, da so določbe POZZ, ki urejajo to materijo, v neskladju z ustavo. Izpodbija tudi način sprejemanja POZZ, pri čemer ga moti, da daje soglasje k njihovemu sprejemu minister za zdravje, čeprav za to ni najti zakonske podlage. Način sprejemanja POZZ naj bi bil zato v neskladju s 120. in 153. členom ustave. Pobudnik nadalje navaja, da izpodbija 235., 239., 244. in 246. člen POZZ, ki določajo, da se mora zavarovanec ravnati po mnenju osebnega zdravnika oziroma zdravniških komisij, čeprav se zoper ta mnenja pritoži. Navaja, da te določbe nimajo zakonske podlage, čeprav se lahko skladno s 85. členom ZZVZZ postopek, v katerem se odloča o pravicah iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, določa le z zakonom. Izpodbijane določbe so zato po mnenju pobudnika v neskladju s 85. členom ZZVZZ in 51. členom ustave. Z navedbo, da zaradi obveznosti mnenj osebnega zdravnika oziroma zdravniških komisij zoper ta mnenja nima na voljo učinkovitih pravnih sredstev, smiselno zatrjuje tudi kršitev 25. člena ustave. Izpodbijanim določbam očita pobudnik tudi neskladnost z določbami ZUP (189. do 196. člen), ker drugače kot omenjeni zakon urejajo delo izvedencev. Izpodbija tudi določbo 240. člena POZZ, ki je po njegovem mnenju nepotrebna. Prav tako izpodbija tudi rok iz 245. člena POZZ, po katerem mora ZZZS dokončno odločbo o zavarovančevi začasni nezmožnosti za delo izdati v 60 dneh od prejema popolne dokumentacije. Meni namreč, da ni razlogov, da se takšna odločba ne bi izdala najkasneje v enem mesecu od prejema dokumentacije, kar bi bilo skladno z 222. členom ZUP. Ob tem izpodbija tudi drugi odstavek 271. člena POZZ, ki določa 60-dnevni rok za izdajo odločbe Direkcije ZZZS. Pobudnik izpodbija tudi določbe 264., 265., 267., 268. in 269. člena POZZ, kolikor določajo, da se za odločanje o pravicah iz obveznega zdravstvenega zavarovanja uporablja upravni postopek. Meni, da upravni postopek kot tak ne obstaja, temveč obstajata le postopek iz ZZVZZ ter ZUP. Ureditev, ki predvideva odločanje po upravnem postopku, je zato v nasprotju s 85. členom ZZVZZ in 51. členom ustave. Izpodbija tudi drugi odstavek 266. člena POZZ, po katerem se zahteve zavarovanih oseb, ki zadevajo presojo mnenj zdravniških komisij, ne obravnavajo po določbah upravnega postopka, kar naj bi bilo v nasprotju s 85. členom ZZVZZ.
5. Pobudnik vlaga tudi pobudo za oceno ustavnosti 1. člena zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS) oziroma vseh drugih predpisov, ki bi preprečevali sodno varstvo človekovih pravic v primerih, ko niso bile kršene s posamičnimi akti in ravnanji. Navaja, da je v 1. členu ZUS določeno, da odloča sodišče v upravnem sporu o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Ker mora biti skladno s 15. členom ustave sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin zagotovljeno ne glede na način njihove kršitve, torej tudi, če kršitev ni bila storjena s posamičnim aktom oziroma dejanjem, so izpodbijana določba ZUS oziroma določbe katerihkoli drugih predpisov, ki preprečujejo sodno varstvo zoper posamične akte in dejanja, v neskladju s tem členom ustave. Zaradi neizvršitve odločbe ustavnega sodišča podaja pobudnik tudi odškodninski zahtevek. Zahteva, naj mu ustavno sodišče na podlagi 40. člena ZUstS prisodi odškodnino od Državnega zbora. Ob tem opozarja, da pravico do pravičnega zadoščenja v primeru, ko sodišče ugotovi zatrjevana kršenja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, zagotavlja tudi 41. člen konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št.7/94 – EKČP). Poudarja, da ne gre za odločanje o odškodnini zaradi civilnega delikta, za katero se je ustavno sodišče že izreklo za nepristojno, temveč za odškodnino zaradi kršitve človekovih pravic.
6. Na podlagi prvega in četrtega odstavka 26. člena ZUstS je bila pobuda poslana Državnemu zboru, ZZZS in vladi. Državni zbor v odgovoru na pobudo navaja, da je bil dne 26. 6. 2002 sprejet ZZVZZ-F, ki je spremenil določbi 82. in 83. člena ZZVZZ in s tem odpravil z odločbo ustavnega sodišča ugotovljeno neustavnost teh določb. Pojasnila v zvezi s pobudo za oceno ustavnosti izpodbijanih določb ZZVZZ-F je podala vlada. Vlada meni, da je pobuda neutemeljena. Ureditev v 13. in 14. členu ZZVZZ-F je v skladu z ustavno pravico do učinkovitega pravnega sredstva in pravico do sodnega varstva. Roka iz prvega in tretjega odstavka 17. člena ZZVZZ-F sta prilagoditvena roka in po mnenju vlade nujno potrebna, da se lahko obstoječe stanje učinkovito prilagodi novim določbam. Glede pobude za razveljavitev 18. člena ZZVZZ-F vlada meni, da ni smiselna, ker ni pričakovati nobene koristi niti za pobudnika niti za ostale zavarovance, če bi ZZVZZ-F pričel veljati 14 dni kasneje, zaradi nekaterih novih pravic, ki jih ureja ta zakon, pa je kratek uveljavitveni rok celo bolj primeren. ZZZS v odgovoru na pobudo navaja, da je bila ocena ustavnosti in zakonitosti izpodbijanih določb POZZ že predmet odločanja ustavnega sodišča v odločbi št. Up-53/96. Zato naj ustavno sodišče pobudo v tem delu zavrže.
7. Pobudnik v odgovorih prereka navedbe vlade in ZZZS, sicer pa v bistvenem ponavlja navedbe iz svojih prejšnjih številnih in zelo obsežnih vlog, ki jih je tekom postopka naslovil na ustavno sodišče.

Člena 82 in 83 ZZVZZ
8. Pobudnik izpodbija določbi 82. in 83. člena ZZVZZ. Ustavno sodišče pritrjuje pobudniku, da predstavlja neizvršitev odločbe ustavnega sodišča, s katero je bilo zakonodajalcu naloženo, da mora v roku enega leta po objavi odločbe ustavnega sodišča v Uradnem listu RS odpraviti ugotovljeno neustavnost, kršitev ustave. S takšnim ravnanjem zakonodajalec krši načela pravne države (2. člen ustave) in načelo delitve oblasti (drugi odstavek 3. člena ustave), na kar je ustavno sodišče že večkrat opozorilo (npr. v odločbi št. U-I-114/95 z dne 7. 12. 1995, Uradni list RS, št. 8/96 in Odl. US IV, 120). Noben organ državne oblasti ne sme opuščati dejavnosti, ki jih mora opraviti znotraj svojega delokroga. S takšnim ravnanjem Državni zbor krši svojo zakonsko obveznost iz drugega odstavka 48. člena ZUstS, določeno na podlagi tretjega odstavka 161. člena ustave. Ne glede na navedeno se ustavno sodišče v ponovno meritorno presojo izpodbijanih določb ni spuščalo. Med postopkom pred ustavnim sodiščem je bil namreč sprejet ZZVZZ-F, s katerim je bil spremenjen 82. člen in črtan 83. člen ZZVZZ. Ustavnost predpisov, ki ne veljajo več oziroma se več ne uporabljajo, presoja ustavno sodišče samo pod pogoji iz 47. člena ZUstS, to je, če niso bile odpravljene posledice neustavnosti. Možnost ustavnega sodišča, da meritorno odloča o ustavnosti predpisa, ki ne velja več, je torej odvisna od obstoja pravnega interesa oziroma pravovarstvene potrebe pobudnika. Zato je treba najprej ugotoviti, ali bi morebitna meritorna odločitev ustavnega sodišča še učinkovala na pravni položaj pobudnika. Ker lahko ustavno sodišče v primerih, ko je izpodbijana zakonska določba, to le razveljavi (43. člen ZUstS), ima tudi ob ugotovitvi neskladnosti ta njegova ugotovitev le učinek razveljavitve. Glede na 44. člen ZUstS navedeno pomeni, da je pravovarstvena potreba za presojo ne več veljavnega predpisa podana, če je pobudnik stranka v postopku, v katerem bi morala biti izpodbijana določba uporabljena, pa postopek še ni pravnomočno končan, oziroma ima pobudnik v tem postopku še možnost vložiti izredna pravna sredstva oziroma ustavno pritožbo.
9. Pobudnik pred sodišči izpodbija sklepe sodišč o zavrženju njegovih tožb zoper mnenja zdravniških komisij I. stopnje. Tožbe so bile zavržene z obrazložitvijo, da tožnik pred njihovo vložitvijo ni izčrpal pravnih sredstev v predhodnem postopku v okviru ZZZS, predvidenih z izpodbijanima določbama 82. in 83. člena ZZVZZ. Kolikor bi se izkazalo, da bodo morala sodišča pri odločanju o pravnih sredstvih zoper te sklepe še vedno uporabljati izpodbijani določbi, bi bilo pobudniku treba priznati pravni interes za njuno izpodbijanje. Vendar pa tega ni mogoče trditi. Ugotoviti je namreč mogoče, da sta se skladno s tretjim odstavkom 17. člena ZZVZZ-F s 1. 1. 2003 začeli izvajati določbi 14. in 15. člena ZZVZZ-F, ki spreminjata izpodbijani določbi 82. in 83. člena ZZVZZ. S 1. 1. 2003 sta izpodbijani določbi torej prenehali veljati in se ne uporabljata več. Pri tem velja ugotoviti, da ZZVZZ-F ne vsebuje nobene posebne prehodne določbe, ki bi določala, da se postopki, ki so bili ob začetku uveljavitve procesnih določb ZZVZZ-F že začeti po procesnih določbah starega predpisa, po starih določbah tudi končajo. To pa pomeni, da se bodo morale tudi za že začete postopke uporabiti določbe novega predpisa in da zato izpodbijanih določb tudi v pobudnikovih sporih ne bo več mogoče uporabiti. Morebitna ugotovitev neustavnosti teh določb na pobudnika ne bi mogla več učinkovati, zato je bilo treba njegovo pobudo v tem delu zavreči.

Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ-F)
a) Prvi in tretji odstavek 17. člena ZZVZZ-F
10. Pobudnik izpodbija tretji odstavek 17. člena ZZVZZ-F. Ob tem navaja, da izpodbija tudi določbo 18. člena tega zakona. Iz vsebine njegove pobude izhaja, da nasprotuje predvsem ureditvi, po kateri se tudi po uveljavitvi ZZVZZ-F še naprej uporabljata 82. in 83. člen ZZVZZ, čeprav je ustavno sodišče zanju že ugotovilo, da sta v neskladju z ustavo, zakonodajalec pa bi moral to neustavnost odpraviti najkasneje do 13. 11. 1999. Ustavno sodišče ob tem ugotavlja, da uporabo neustavnih določb 82. in 83. člena ZZVZZ po uveljavitvi ZZVZZ-F, to je po 11. 7. 2002, določa tretji odstavek 17. člena ZZVZZ-F. Po tej določbi se začnejo določbe, s katerimi se nadomeščata neustavni določbi oziroma na splošno na novo ureja postopek uveljavljanja pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, izvajati s 1. 1. 2003. Iz določbe 18. člena ZZVZZ-F, ki predstavlja klasično prehodno določbo, po kateri začne zakon veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu RS, kaj takšnega ne izhaja. Zato gre šteti, da pobudnik dejansko izpodbija le določbo tretjega odstavka 17. člena ZZVZZ-F, ne pa tudi določbe 18. člena tega zakona.
11. Tudi pobudo za oceno ustavnosti tretjega odstavka 17. člena ZZVZZ-F je moralo ustavno sodišče zavreči. Gre namreč za situacijo, podobno tisti iz 47. člena ZUstS, ko izpodbijana določba med postopkom pred ustavnim sodiščem preneha veljati. Ob tem velja ugotoviti, da je izpodbijani tretji odstavek 17. člena ZZVZZ-F sicer še vedno v veljavi, vendar pa je s 1. 1. 2003, ko so se začele izvajati določbe 13., 14., 15. in 16. člena ZZVZZ-F, zatrjevana neustavnost te določbe, ki naj bi bila v podaljšanju uporabe neustavnih določb 82. in 83. člena ZZVZZ do 1. 1. 2003, prenehala učinkovati. Zato je bilo treba tudi v tem primeru najprej ugotoviti, ali bi morebitna meritorna odločitev ustavnega sodišča, s katero bi ugotovilo, da je bil tretji odstavek 17. člena ZZVZZ-F v neskladju z ustavo, lahko učinkovala na pravni položaj pobudnika. Odgovor na to vprašanje je nikalen. Ker bi lahko imela takšna ugotovitev le učinek razveljavitve (43. člen ZUstS) in bi posledično učinkovala le na postopke, ki še niso pravnomočno končani oziroma v katerih ima pobudnik še možnost vložiti izredna pravna sredstva oziroma ustavno pritožbo (44. člen), je treba ugotoviti, da omenjena ugotovitev neustavnosti na pravni položaj pobudnika ne bi imela vpliva. To, da se v omenjenih postopkih ne bosta več mogli uporabiti neustavni določbi 82. in 83. člena ZZVZZ, zagotavlja namreč pobudniku že izpodbijana določba tretjega odstavka 17. člena ZZVZZ-F sama, s tem ko od 1. 1. 2003 dalje uzakonja uporabo določb, s katerima se nadomeščata neustavni določbi 82. in 83. člena ZZVZZ.
12. Iz podobnih razlogov je treba zavreči tudi pobudo za oceno ustavnosti prvega odstavka 17. člena ZZVZZ-F. Pobudnik izpodbija ta člen v delu, kolikor se z njim določa, da morajo biti splošni akti ZZZS usklajeni z zakonskimi določbami najkasneje v 60 dneh od uveljavitve zakona. Pri tem meni, da bi morala biti POZZ z ZZVZZ usklajena že najkasneje 13. 11. 1999, ko bi morali biti z ustavo usklajeni neustavni določbi ZZVZZ, ne pa šele v 60 dneh po uveljavitvi ZZVZZ-F. Tudi za izpodbijanje te določbe pobudniku ni mogoče priznati pravnega interesa. Skladno z izpodbijano določbo je namreč rok za uskladitev POZZ že potekel (rok se je iztekel v septembru 2002). To pa pomeni, da z njeno morebitno razveljavitvijo tega, da bi moral ZZZS svoje splošne akte z zakonskimi določbami uskladiti prej kot pred potekom 60 dni od uveljavitve ZZVZZ-F, sploh ni več mogoče doseči.
b) Člena 13 in 14 ZZVZZ-F
13. Pobudnik izpodbija tudi določbi 13. in 14. člena ZZVZZ-F. Z izpodbijanima določbama se na novo ureja postopek uveljavljanja (nekaterih) pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja in postopek odločanja o začasni nezmožnosti za delo iz bolezenskih oziroma nekaterih drugih razlogov. Po 1. 1. 2003, ko sta se skladno z določbo tretjega odstavka 17. člena ZZVZZ-F določbi 13. in 14. člena pričeli izvajati, je v obsegu, kolikor bo treba ti določbi uporabiti v pobudnikovih postopkih pred sodišči, pobudniku treba priznati pravni interes za njuno izpodbijanje. Pri tem je treba upoštevati dvoje. (1) Pobudnik ima odprte postopke, v katerih izpodbija odločitve nižjih sodišč, ki so zavrgla njegove tožbe zoper mnenja zdravniških komisij I. stopnje, z obrazložitvijo, da pobudnik pred njihovo vložitvijo ni izčrpal pravnih sredstev, ki so mu bila na voljo v okviru postopka pred organi ZZZS. (2) Z izpodbijanimi mnenji so zdravniške komisije odločale o pobudnikovi začasni nezmožnosti za delo. Iz navedenega izhaja, da je pravni interes za izpodbijanje določb 13. in 14. člena ZZVZZ-F pobudniku mogoče priznati v obsegu, kolikor se z njima določajo pravna sredstva, ki jih mora izkoristiti zavarovanec, preden lahko zoper odločitev organov ZZZS, ki so odločali o njegovi začasni nezmožnosti za delo, vloži tožbo na sodišče. O tem velja ugotoviti, da je po primerjavi ureditve postopka odločanja o zavarovančevi začasni nezmožnosti za delo pred in po sprejemu ZZVZZ-F mogoče zaključiti, da je fazo postopka pred zdravniško komisijo I. stopnje po stari ureditvi mogoče vzporejati s fazo postopka pred imenovanim zdravnikom po novi ureditvi. Z novo ureditvijo se namreč pristojnost za odločanje o vprašanjih, o katerih so prej odločale zdravniške komisije I. stopnje, prenaša na imenovane zdravnike ZZZS. Navedeno pomeni, da bi na pravni položaj pobudnika, ki pred sodiščem izpodbija mnenja zdravniških komisij I. stopnje, lahko vplivala kvečjemu sprememba ureditve, po kateri mora zavarovanec, ki se ne strinja z oceno imenovanega zdravnika, najprej izkoristiti možnost pritožbe na zdravstveno komisijo, šele sklep zdravstvene komisije pa je dokončen in torej tak, da ga je mogoče izpodbijati s tožbo pred sodiščem (14. člen v zvezi s 30. členom ZDSS). To pa ureja 14. člen ZZVZZ-F.
14. V obsegu, v katerem pobudnik izkazuje pravni interes za izpodbijanje 14. člena ZZVZZ-F, je njegova pobuda očitno neutemeljena. Kar očita pobudnik tej ureditvi, je predvsem to, da zoper odločitev organov ZZZS o zavarovančevi začasni nezmožnosti za delo ni zagotovljeno sodno varstvo. Tega, da bi moral biti postopek odločanja o zavarovančevi začasni nezmožnosti za delo urejen tako, da bi bilo sodno varstvo zagotovljeno že zoper sklep imenovanega zdravnika in ne šele zoper sklep zdravstvene komisije, kar bi pomenilo, da bi bile pobudnikove tožbe zoper sklepe zdravniških komisij I. stopnje dopustne, pobudnik ne uveljavlja. Pobudnikovo prepričanje, da zoper sklep imenovanega zdravnika oziroma zdravstvene komisije ni mogoče uveljavljati sodnega varstva, je zmotno, očitek o kršitvi pravice do sodnega varstva (23. člen ustave) pa posledično neutemeljen. Ob tem velja ugotoviti, da se v zadnjem stavku 14. člena ZZVZZ-F kot pravno sredstvo zoper dokončen sklep zdravstvene komisije sicer res omenja pritožba, vendar pa je po oceni ustavnega sodišča to določbo mogoče razlagati samo tako, da je s pritožbo na tem mestu mišljena tožba. Z omenjenim členom je namreč povsem jasno določeno, da je sklep zdravstvene komisije dokončen, zoper dokončen akt pristojnega organa pa se sme skladno s 30. členom ZDSS vložiti tožba. Pri tem ni pomembno, da ZDSS govori o dokončni odločbi, ZZVZZ-F pa o dokončnem sklepu. Za presojo, ali je skladno s 30. členom ZDSS zoper določen akt dopustno vložiti tožbo, je namreč bistveno, da gre za dokončen akt pristojnega organa, s katerim ta odloči o neki pravici, dejstvo, ali je tak akt poimenovan kot odločba ali kot sklep, pa na to ne vpliva. Ob tem se kot neutemeljen izkaže tudi pobudnikov očitek o neskladnosti izpodbijane ureditve z 2. členom ustave. Za kršitev te ustavne določbe bi sicer šlo v primeru, če z razlago ne bi bilo mogoče ugotoviti jasne vsebine izpodbijane določbe in zato ravnanje organov, ki morajo to določbo izvajati, ne bi bilo predvidljivo (glej sklep št. U-I-282/94 z dne 18. 10. 1995, Odl. US IV, 108), vendar pa tega, kot je bilo že obrazloženo, izpodbijani ureditvi ni mogoče očitati.
15. V zvezi z drugimi pobudnikovimi očitki glede določb 13. in 14. člena ZZVZZ-F pobudniku ni mogoče priznati pravnega interesa za njuno izpodbijanje. Tako mu ni mogoče priznati pravnega interesa za presojo četrtega odstavka 13. člena ZZVZZ-F, ki določa, da bo postopke uveljavljanja pravic iz 13. člena tega zakona uredil ZZZS s splošnim aktom. Določba 13. člena ZZVZZ-F se nanaša na postopek uveljavljanja pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja v fazi pred imenovanim zdravnikom ZZZS, pri čemer odkazuje na ureditev te faze postopka s splošnim aktom ZZZS. Pravni interes za izpodbijanje te določbe bi bilo zato mogoče priznati zavarovancu, ki bi izkazal, da uveljavlja pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja pred imenovanim zdravnikom ZZZS, česar pa pobudnik, ki se sklicuje samo na odprte postopke pred sodišči, ni izkazal.
16. Pobudniku tudi ni mogoče priznati pravnega interesa za izpodbijanje 13. člena ZZVZZ-F v delu, ko določa, da pritožba zoper sklep imenovanega zdravnika ne zadrži njegove izvršitve (drugi stavek tretjega odstavka), oziroma za izpodbijanje 14. člena ZZVZZ-F v delu, ki določa, da (pri)tožba zoper sklep zdravstvene komisije ne zadrži njegove izvršitve (tretji stavek). Izpodbijana ureditev se nanaša na primere, ko zavarovanec vloži pritožbo zoper sklep imenovanega zdravnika oziroma tožbo zoper sklep zdravstvene komisije. Pobudnik s tožbami pred sodiščem izpodbija mnenja zdravniških komisij I. stopnje. Kot že obrazloženo, je fazo postopka pred zdravniškimi komisijami I. stopnje po stari ureditvi mogoče vzporejati s fazo postopka pred imenovanimi zdravniki po novi ureditvi. To pomeni, da bi lahko imel pobudnik pravni interes kvečjemu za izpodbijanje ureditve, po kateri pritožba zoper sklep imenovanega zdravnika ne zadrži njegove izvršitve (tretji stavek 14. člena ZZVZZ-F). Glede na primerljivost obeh postopkov bi bilo namreč iz te določbe mogoče izvesti pravilo o nesuspenzivnem učinku zahteve za presojo mnenja zdravniške komisije I. stopnje. To pa bi veljalo samo, če bi pobudnik z zahtevo dejansko izpodbijal kakšen sklep zdravniške komisije I. stopnje, česar pa ne izkazuje. Pobudnik navaja, da mnenja zdravniških komisij I. stopnje izpodbija direktno s tožbami pred sodišči. To pa pomeni, da tudi morebitna sprememba izpodbijane ureditve v smislu določitve suspenzivnega učinka pritožbe zoper sklep imenovanega zdravnika (oziroma zahteve za presojo mnenja zdravniške komisije I. stopnje) na pobudnika ne bi mogla učinkovati. Zato mu pravnega interesa za izpodbijanje te ureditve ni mogoče priznati.
17. Prav tako pobudniku ni mogoče priznati pravnega interesa za izpodbijanje ureditve, po kateri osebni zdravnik ni legitimiran za vložitev pritožbe zoper sklep imenovanega zdravnika. Iz prvega stavka 14. člena ZZVZZ-F namreč izhaja, da lahko pritožbo zoper sklep imenovanega zdravnika vložita samo zavarovana oseba ali delodajalec, možnosti, da bi lahko pritožbo vložil tudi osebni zdravnik zavarovanca, pa ta člen ne določa. Ob tem je bistveno ugotoviti, da je pobudniku kot zavarovancu možnost pritožbe zagotovljena. To pa pomeni, da za izpodbijanje ureditve, po kateri pravica do pritožbe ni priznana še kateri drugi morebiti zainteresirani osebi, pobudnik nima neposrednega pravnega interesa.
18. Pobudnik tudi ni izkazal pravnega interesa za izpodbijanje 13. člena ZZVZZ-F v delu, ko ta določa, da v postopkih za uveljavitev pravic iz zdravstvenega zavarovanja odločajo zdravniki, ki jih imenuje upravni odbor ZZZS, to je imenovani zdravniki (prvi odstavek 13. člena). Kar očita pobudnik izpodbijani ureditvi je to, da bi morali namesto imenovanih zdravnikov odločati kolegijski organi, saj bodo imenovani zdravniki v posameznih primerih morali presojati tudi odločitve konzilijev, ki so sestavljeni iz več zdravnikov, kar pa bo pomenilo, da bo ena sama oseba preverjela odločitev več zdravnikov. Pobudnik ni izkazal, da ima odprt postopek, v katerem bi prišlo do takšne situacije, kar pa pomeni, da mu tudi za izpodbijanje te ureditve ni mogoče priznati pravnega interesa.
19. Prav tako pobudniku ni mogoče priznati pravnega interesa za vložitev pobude, s katero uveljavlja, da je postopek odločanja o zavarovančevi začasni nezmožnosti za delo, predviden s 13. in 14. členom ZZVZZ-F, nepotreben, ker bi se moralo o tem odločati v okviru postopka odločanja o pravici do nadomestila plače, predvidenim s 16. členom ZZVZZ-F. Postopki v zvezi z ugotavljanjem pobudnikove začasne nezmožnosti za delo so namreč pred organi ZZZS že zaključeni in se nadaljujejo le še pred sodišči. To pa pomeni, da morebitna razveljavitev izpodbijane ureditve, po kateri je predvideno, da se o začasni nezmožnosti za delo in o pravici do nadomestila plače odloča ločeno, na položaj pobudnika ne bi mogla več vplivati.

Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja
a) Splošno
20. Skupščina ZZZS je 10. decembra 2002 sprejela spremembe in dopolnitve POZZ. Te spremembe in dopolnitve do odločitve ustavnega sodišča niso bile objavljene in posledično tudi še niso začele veljati. Navedeno pomeni, da so bile v času odločanja ustavnega sodišča izpodbijane določbe POZZ še vedno v veljavi in kot take sposobne za presojo pred ustavnim sodiščem.
21. Pobudnik navaja, da poleg tega, da izpodbija posamezne določbe POZZ, izpodbija tudi POZZ v celoti, saj lahko skladno z 51. členom ustave pogoje za uveljavitev pravic iz zdravstvenega zavarovanja določa le zakon, ureditev te materije s POZZ pa je zato neustavna. Ustavno sodišče pobudniku na tem mestu pojasnjuje, da pomeni določba 51. člena ustave le-to, da mora vsebino in obseg ustavne pravice do zdravstvenega varstva določiti zakon, ne pa tudi tega, da s podzakonskim aktom oziroma aktom za izvrševanje javnih pooblastil vsebine takšnih zakonskih norm ne bi bilo dopustno nadalje razčlenjevati. Pobudnikova pavšalna trditev o neustavnosti POZZ je zato neutemeljena. Kolikor pa bi pobudnik menil, da katera izmed posameznih določb POZZ prekoračuje okvir, ki je dopuščen podzakonskemu aktu oziroma aktu za izvrševanje javnih pooblastil, in bi bila kot takšna v nasprotju z legalitetnim načelom iz drugega odstavka 120. člena ustave, pa bi moral to izrecno uveljavljati in utemeljiti.
22. Pobudnik navaja, da izpodbija tudi sam način, po katerem se sprejemajo POZZ. Pri tem ga moti, da daje v postopku sprejemanja POZZ k njim soglasje Minister za zdravje, za kar po njegovem mnenju ni najti zakonske podlage. Iz navedenega izhaja, da pobudnik ne navaja, da izpodbija kakšno določbo ZZVZZ oziroma katerega drugega predpisa, temveč nasprotno zatrjuje, da pravna podlaga za podelitev omenjenega soglasja sploh ne obstaja, v praksi pa se to kljub temu podaja. Pobudo v tem delu je glede na navedeno mogoče razumeti le tako, da pobudnik z njo uveljavlja nezakonitost ravnanja nosilca javnih pooblastil (ZZZS) oziroma Ministra za zdravje, ki zahteva oziroma daje soglasje k POZZ. Presoja takšnih zahtevkov pa ni v pristojnosti ustavnega sodišča (tretji odstavek 21. člena ZUstS). Zato je bilo treba pobudo tudi v tem delu zavreči.
 
b) Prvi odstavek 235. člena, drugi odstavek 239. člena, drugi odstavek 244. člena in 246. člen POZZ
23. Pobudnik izpodbija določbe 235., 239. in 244. člena POZZ. Pri tem iz vsebine njegove pobude izhaja, da izpodbija te določbe le v delu, kolikor iz njih izhaja, da se zavarovanec mora ravnati po mnenju osebnega zdravnika (prvi odstavek 235. člena), zdravniške komisije I. stopnje (drugi odstavek 239. člena) oziroma zdravniške komisije II. stopnje (drugi odstavek 244. člena), kljub temu, da se je zoper ta mnenja pritožil, to je zahteval presojo mnenja osebnega zdravnika oziroma zdravniške komisije I. stopnje oziroma v primeru, če se ne strinja z oceno ZK II, izdajo odločbe v upravnem postopku. Navedeno izhaja iz prvega odstavka 235. člena, drugega odstavka 239. člena in drugega odstavka 244. člena POZZ, kar pomeni, da gre šteti, da pobudnik dejansko izpodbija te določbe le v navedenem obsegu. Pri tem velja že uvodoma opozoriti, da prvi odstavek 235. člena in drugi odstavek 244. člena izrecno določata, da se zavarovanec mora ravnati po mnenju osebnega zdravnika oziroma zdravniške komisije II. stopnje, ne glede na vloženo zahtevo za oceno mnenja osebnega zdravnika na zdravniški komisiji I. stopnje oziroma ne glede na zahtevo za izdajo odločbe. Drugi odstavek 239. člena POZZ izrecno določa le, da se zavarovanec mora ravnati po mnenju zdravniške komisije I. stopnje, ne da bi še posebej poudaril, da velja to tudi v primeru, če zahteva zavarovanec presojo tega mnenja na zdravniški komisiji II. stopnje. Kljub navedenemu pa te določbe ni mogoče razlagati drugače, kot da se nanaša prav na primere, ko zavarovanec vloži omenjeno zahtevo za presojo mnenja zdravniške komisije I. stopnje na zdravniško komisijo II. stopnje, saj obveznosti zavarovanca, da se ravna po mnenju zdravniške komisije I. stopnje, če tega mnenja sploh ne izpodbija, ne bi bilo treba posebej določati.
24. Za izpodbijanje določb, navedenih v prejšnji točki obrazložitve, pobudniku ni mogoče priznati pravnega interesa. Pravni interes pobudnika bi bil podan, če bi njihova morebitna razveljavitev oziroma odprava lahko privedla do spremembe pobudnikovega pravnega položaja, česar pa ni mogoče trditi. Pobudnik pred sodiščem izpodbija mnenja zdravniških komisij I. stopnje. To pomeni, da določbi prvega odstavka 235. člena in drugega odstavka 244. člena POZZ, ki določata obveznost ravnanja zavarovanca po mnenju osebnega zdravnika oziroma po mnenju zdravniške komisije II. stopnje, na pravni položaj pobudnika sploh ne moreta imeti vpliva. Pravni interes bi mu bilo torej mogoče priznati kvečjemu za izpodbijanje drugega odstavka 239. člena, iz katerega izhaja, da se zavarovanec mora ravnati po mnenju zdravniške komisije I. stopnje, čeprav je zahteval presojo tega mnenja na zdravniški komisiji II. stopnje. Tudi to pa bi veljalo samo, če bi pobudnik dejansko vložil zahtevo za presojo mnenja zdravniške komisije I. stopnje na zdravniški komisiji II. stopnje. Na pobudnika, ki omenjenega pravnega sredstva za izpodbijaje mnenja zdravniške komisije I. stopnje ni izkoristil (zoper mnenja zdravniških komisij I. stopnje je vložil direktno tožbo na sodišče), tudi morebitna razveljavitev oziroma odprava določbe o nesuspenzivnem učinku tega pravnega sredstva ne bi mogla učinkovati, saj ni mogoče pričakovati, da bi si suspenzivni učinek pritožbe zavarovanec zagotovil že z vložitvijo nedovoljenega pravnega sredstva (v tem primeru tožbe).
25. Skupaj z določbami prvega odstavka 235. člena, drugega odstavka 239. člena in drugega odstavka 244. člena POZZ, v zvezi s katerimi opozarja na problem obveznosti mnenj osebnega zdravnika in zdravniških komisij, izpodbija pobudnik tudi določbo 246. člena POZZ, čeprav ne gre za vsebinsko enako določbo. Z 246. členom POZZ se namreč uvodoma sicer res določa, da so ugotovitve in mnenja zdravniških komisij I. in II. stopnje za zavarovance in njihove osebne zdravnike obvezna. Bistvo te določbe pa je v njenem nadaljevanju, ko je določeno, da osebni zdravnik, razen izjemoma, pri zavarovancu ne more ugotoviti začasne zadržanosti od dela zaradi iste bolezni ali stanja, za katero je zdravniška komisija ugotovila, da ni več utemeljena, pred potekom 30 dni od takrat, ko je mnenje izdala zdravniška komisija. Da bi se nahajal v takšni situaciji oziroma v postopku, v katerem bi bilo treba uporabiti to določbo, pobudnik ne izkazuje. To pa pomeni, da tudi morebitna razveljavitev ali odprava te odločbe nanj ne bi mogla učinkovati. Zato mu pravnega interesa za izpodbijanje te določbe ni mogoče priznati.
 
c) Člen 240 POZZ
26. Člen 240 POZZ določa, da lahko zavarovanec, ki se ne strinja z mnenjem zdravniške komisije I. stopnje, zahteva presojo tega mnenja pri zdravniški komisiji II. stopnje (prvi stavek prvega odstavka). Zahtevo mora vložiti v roku treh dni po prejemu mnenja, sicer je zdravniška komisija II. stopnje ne obravnava (drugi stavek prvega odstavka in četrti odstavek). Zahtevo lahko vloži tudi zavarovančev delodajalec (tretji odstavek). Navedena vsebina določbe 240. člena POZZ je zajeta že v 82. členu ZZVZZ. Pri tem velja ponoviti, da pobudniku ni mogoče priznati pravnega interesa za izpodbijanje 82. člena ZZVZZ (glej 9. točko obrazložitve), kar pa pomeni, da tudi ne more imeti pravnega interesa za izpodbijanje podzakonske določbe enake vsebine. V teh delih je bilo treba zato pobudo zavreči. V delih, v katerem se izpodbijana določba 240. člena razlikuje od omenjene določbe 82. člena ZZVZZ, to je v delu, ko se z njo določa, da sme zahtevati presojo mnenja zdravniške komisije I. stopnje tudi ZZZS (tretji odstavek), in v delu, ko se določa, da mora zdravniška komisija I. stopnje posredovati zdravniški komisiji II. stopnje vso dokumentacijo o zavarovancu, vključno z obrazložitvijo svojega mnenja (drugi odstavek), pa ustavno sodišče ugotavlja, da pobudnik ne navaja posebnih razlogov za izpodbijanje te ureditve, zaradi česar se tudi ustavno sodišče s tem delom pobude ni posebej ukvarjalo.
 
d) Drugi odstavek 245. člena POZZ
27. Pobudnik izpodbija tudi 245. člen POZZ. Iz vsebine pobude izhaja, da izpodbija ureditev, po kateri mora ZZZS izdati odločbo iz 83. člena ZZVZZ v 60 dneh od prejema popolne dokumentacije, kar ureja drugi odstavek 245. člena POZZ. Zato gre šteti, da pobudnik dejansko izpodbija le drugi odstavek tega člena. Ta določba se uporablja le v tisti fazi postopka ugotavljanja zavarovančeve začasne nezmožnosti za delo, ko mora ZZZS na zahtevo zavarovanca izdati dokončno odločbo. Pravni interes za izpodbijanje te določbe bi bilo zato mogoče priznati le zavarovancu, ki bi imel odprt postopek, v katerem bi zahteval izdajo takšne odločbe. Pobudnik ni izkazal, da bi izdajo takšne odločbe kdajkoli zahteval (zoper mnenja zdravniških komisij je vložil tožbo direktno na sodišče). To pa pomeni, da tudi morebitna razveljavitev oziroma odprava te določbe nanj ne bi mogla učinkovati. Pobudniku zato ni mogoče priznati pravnega interesa za izpodbijanje te določbe, pobudo v tem delu pa je bilo treba posledično zavreči.
 
e) Členi 264, 265, 267, 268 in 269 ter drugi odstavek 271. člena POZZ
28. Izpodbijane določbe 264., 265., 267., 268. in 269. člena POZZ se nahajajo v posebnem XV. poglavju POZZ, ki nosi naslov varstvo pravic. Z določbami tega poglavja so določena pravila za vodenje upravnega postopka v okviru ZZZS. Pri tem je določeno zlasti, v katerih zadevah se odloča po tem postopku (npr. v primerih odločanja o pravici do nadomestila plače, potnih stroškov, pogrebnine in posmrtnine), določena pa so tudi nekatera pravila, ki se tičejo samega teka postopka. Tudi pobudo v tem delu je treba zaradi pomanjkanja pobudnikovega pravnega interesa zavreči. Pobudnik, ki pred sodišči izpodbija mnenja zdravniških komisij, ki se glede na izrecno določbo drugega odstavka 266. člena POZZ ne izdajajo v upravnem postopku, ni izkazal, da so bile izpodbijane določbe zanj sploh kdaj uporabljene. To pa pomeni, da tudi njihova morebitna razveljavitev oziroma odprava nanj ne bi mogla učinkovati.
29. Iz enakih razlogov je treba zavreči tudi pobudo za izpodbijanje drugega odstavka 271. člena, ki določa, da mora Direkcija ZZZS (kot pritožbeni organ v upravnem postopku) izdati odločbo in jo vročiti zavarovani osebi najpozneje v 60 dneh od dneva, ko je zavarovana oseba vložila popolno pritožbo. Pobudnik, ki niti ne navaja, da bi bil pred organi ZZZS kdajkoli udeležen v upravnem postopku, ni izkazal, da bi bila izpodbijana določba zanj sploh kdaj uporabljena. To pa pomeni, da tudi njena morebitna razveljavitev oziroma odprava na njegov pravni položaj ne bi mogla imeti vpliva.
 
f) Drugi odstavek 266. člena POZZ
30. Pobudnik izpodbija tudi določbo drugega odstavka 266. člena POZZ, po kateri se zahteve zavarovanih oseb, ki zadevajo presojo mnenj zdravniških komisij, ne obravnavajo po določbah upravnega postopka. Tudi za izpodbijanje te določbe pobudniku ni mogoče priznati pravnega interesa. Na zavarovančev pravni položaj lahko namreč ta določba vpliva le takrat, ko se postopek ugotavljanja zavarovančeve začasne nezmožnosti za delo nahaja v fazi pred zdravniškimi komisijami ZZZS. V kasnejših fazah postopka uporaba te določbe ni več aktualna. Pobudnik, ki pravni interes v tej zadevi izkazuje s sklicevanjem na odprte postopke pred sodišči, ni izkazal, da bi imel še vedno odprte postopke pred zdravniškimi komisijami. To pa pomeni, da je bilo treba njegovo pobudo tudi v tem delu zavreči.

31. Pobudnik izpodbija tudi 1. člen ZUS oziroma vse druge predpise, ki bi preprečevali sodno varstvo človekovih pravic v primeru, ko le-te niso bile kršene s posamičnimi akti in ravnanji. V delu, ko pobudnik zahteva presojo predpisov, ne da bi navedel katerih, mu je treba pojasniti, da mora skladno s poslovnikom ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 49/98 in 30/02) pobuda vsebovati tudi navedbo predpisa, ki se z njo izpodbija (Priloga 1), zaradi česar njegove pobude v delu, ko se ne nanaša na konkretne predpise, ni bilo mogoče obravnavati. V delu, ko pobudnik izrecno izpodbija določbo 1. člena ZUS, pa je bilo treba njegovo pobudo zavreči. Pobudnik namreč za izpodbijanje te določbe ni izkazal pravnega interesa. Neposreden pravni interes za izpodbijanje te določbe bi lahko imel namreč le tisti, ki bi imel odprt kakšen postopek, v katerem bi bilo treba uporabiti določbo 1. člena ZUS, česar pa pobudnik ne izkazuje. Tudi o pobudnikovi ustavni pritožbi zoper sklep vrhovnega sodišča, s katerim je bila na podlagi določbe 1. člena ZUS zavržena njegova tožba, je bila namreč že odločeno, tako da je bila ustavna pritožba kot prepozna zavržena (sklep ustavnega sodišča št. Up-109/01 z dne 27. 3. 2002).

32. Pobudnik tudi zahteva, naj mu ustavno sodišče prisodi odškodnino za škodo, ki mu je nastala z neizvršitvijo odločbe ustavnega sodišča v zadevi št. Up-53/96. Ustavno sodišče ponovno pojasnjuje pobudniku, da ni pristojno odločati o takšnih zahtevkih. Odškodninske zahtevke zaradi morebitne škode, ki bi mu bila povzročena z ravnanjem Državnega zbora, lahko uveljavlja pobudnik pred pristojnim sodiščem (26. člen ustave), šele po izčrpanju pravnih sredstev v tem postopku pa lahko ob pogojih ZUstS vloži tudi ustavno pritožbo.

33. Ustavno sodišče je ta sklep sprejelo na podlagi 25. člena in drugega odstavka 26. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Sklep je sprejelo soglasno.

1 V Slovenji ima oblast ljudstvo (prvi stavek drugega odstavka 3. člena ustave).
2 Franc Grad, Volitve in volilni sistem, Inštitut za javno upravo, Ljubljana, 1996, str. 26 –28.
3 Na podlagi 46. člena ZEVP-1 se je evidenca volilne pravice slovenskih državljanov s stalnim prebivališčem v tujini vzpostavila na podlagi vpisa v posebne volilne imenike za volitve Predsednika republike leta 1997 in volitve v Državni zbor leta 2000, in to najkasneje v treh mesecih po uveljavitvi zakona oziroma najkasneje do prvih prihodnjih volitev.