Uradni list

Številka 87
Uradni list RS, št. 87/2002 z dne 17. 10. 2002
Uradni list

Uradni list RS, št. 87/2002 z dne 17. 10. 2002

Kazalo

4371. Sklep, da se ustavna pritožba zoper odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 351-08-7/2002-FM z dne 8. 4. 2002 v zvezi z odločbo Upravne enote Kranj št. 351-385/2001-04 z dne 17. 1. 2002 zavrže in ustavna pritožba zoper sklep vrhovnega sodišča št. I Up 733/2002-2 z dne 20. 6. 2002 v zvezi s sklepom upravnega sodišča št. U 904/2002-2 z dne 16. 5. 2002 ne sprejme, stran 9626.

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B. B., odvetnica v Z., na seji senata dne 3. 9. 2002 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)
s k l e n i l o:
1. Ustavna pritožba A. A. zoper odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 351-08-7/2002-FM z dne 8. 4. 2002 v zvezi z odločbo Upravne enote Kranj št. 351-385/2001-04 z dne 17. 1. 2002 se zavrže.
2. Ustavna pritožba A. A. zoper sklep vrhovnega sodišča št. I Up 733/2002-2 z dne 20. 6. 2002 v zvezi s sklepom upravnega sodišča št. U 904/2002-2 z dne 16. 5. 2002 se ne sprejme.
O b r a z l o ž i t e v
A)
1. Pritožnikova kmetijska zemljišča mejijo na nepremičnine, na katerih je na podlagi enotnega dovoljenja za gradnjo dovoljena gradnja distribucijskega centra. Pritožnik navaja, da je bil stranka v postopku izdaje dovoljenja za gradnjo, vendar mu je upravni organ prve stopnje vročil vabilo na ustno obravnavo z odredbo “vročiti s povratnico” in ne, kot to terja obvezna osebna vročitev po 87. členu zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in nasl. – v nadaljevanju: ZUP). Na drugi stopnji naj bi tudi Ministrstvo za okolje in prostor v odločbi napačno zaključilo, da je bila vročitev opravljena s pretekom 15-dnevnega roka, saj naj bi bil obveščen, da lahko priporočeno pošiljko dvigne po preteku 8 dni. Iz zapisnika ustne obravnave naj bi izhajalo, da vabilo zanj ni izkazano, odločba pa navaja, da je bil “obveščen z obvestilom”. Iz obvestila o prispeli pošiljki naj ne bi mogel sklepati o njeni vsebini in še manj o pravnih posledicah. Tudi ostale stranke v postopku naj bi bile enako vabljene na ustno obravnavo, kar naj bi predstavljalo absolutno kršitev postopka. Zato naj bi jim bilo onemogočeno varstvo pravic in pravnih koristi. Upravni organ prve stopnje naj bi kršil postopek tudi zato, ker je še pred iztekom pritožbenega roka posredoval spis organu druge stopnje in zato pritožnik ni imel možnosti, da bi vpogledal v spis. Pritožnik navaja, da so mu bile s tem kršene pravice iz 2. člena ustave, 22. člena ustave (enako varstvo pravic) in drugega odstavka 14. člena ustave (načelo enakosti pred zakonom) ter pravica do sodnega varstva. Tako naj bi ustavno sodišče odločilo v odločbi št. Up-39/95 z dne 16. 1. 1997 (odl. US VI, 71) in v odločbi št. Up-171/00 z dne 12. 7. 2001 (Uradni list RS, št. 64/01 in odl. US X, 223).
2. Pritožnik navaja, da je predlagal začasno odložitev izvršitve enotnega dovoljenja za gradnjo, vendar sta upravno in vrhovno sodišče takšen predlog zavrnili. Zavzeli sta stališče, da odložitev izvršitve upravnega akta, ki se ne izvršuje po določbah ZUP, ni mogoča. Takšna razlaga prvega odstavka 69. člena in drugega odstavka 30. člena zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in nasl. – v nadaljevanju: ZUS) naj bi bila nezakonita, kot je odločilo ustavno sodišče v sklepu št. Up-73/99 z dne 27. 12. 1999 (Uradni list RS, št. 6/00 in OdlUS VIII, 305) in v odločbi št. Up-209/99 z dne 9. 12. 1999 (odl. US VIII, 301). Pritožnik predlaga, naj ustavno sodišče razveljavi sklepa upravnega in vrhovnega sodišča in samo začasno zadrži izvajanje enotnega dovoljenja za gradnjo. Pred izčrpanostjo pravnih sredstev naj odloči tudi o njegovi ustavni pritožbi zoper odločbi Ministrstva za okolje in prostor in pristojne upravne enote. Gradnja objekta naj bi spremenila stanje v naravi tako, da bodo pravna sredstva zoper izdano dovoljenje za gradnjo brezpredmetna in škoda nepopravljiva. Zgrajenega objekta naj ne bi nihče rušil. Enotno dovoljenje za gradnjo naj bi dopuščalo postavitev ograje na poljsko pot, ki jo pritožnik in druge stranke uporabljajo za dostop do kmetijskih zemljišč. Zato naj ne bi mogel uporabljati poljske poti kot doslej s kmetijsko mehanizacijo, ker bo preozka. Tudi zgrajeni objekt naj bi zaradi velikosti povzročal senco na kmetijskih zemljiščih ter zaradi luči in hrupa privabljal žuželke. Pritožnik naj ne bi mogel povečati uporabe sredstev za zatiranje žuželk. Ker naj bi se s kmetijsko dejavnostjo preživljal, bi mu s tem nastala ogromna in nepopravljiva škoda zaradi zmanjšanja količine in kakovosti pridelkov. Emisije naj bi se povečevale in čeprav so posamezne med njimi normalne, skupnih emisij nihče ne meri. Pritožnik meni, da bi bil investitor dolžan predvideti zeleni pas za zavarovanje kmetijskih zemljišč.
B)-I
3. Pritožnik je zoper enotno dovoljenje za gradnjo vložil tožbo na upravnem sodišču in predlaga, naj ustavno sodišče odloči o njegovi ustavni pritožbi pred izčrpanjem pravnih sredstev, ker mu grozijo nepopravljive posledice.
4. Po prvem odstavku 51. člena zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju: ZUstS) se lahko ustavna pritožba vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Po drugem odstavku citirane določbe lahko ustavno sodišče izjemoma odloča o ustavni pritožbi pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev, če je zatrjevana kršitev očitna in če bi z izvršitvijo posamičnega akta nastale za pritožnika nepopravljive posledice. Po stališču ustavnega sodišča (sklep št. Up-261/98 z dne 13. 1. 2000, Uradni list RS, št. 6/00 in odl. US IX, 126) upravnega spora, glede na določbe ZUS, ni mogoče šteti za izredno pravno sredstvo v smislu 51. člena ZUstS. To pomeni, da na podlagi drugega odstavka 51. člena ZUstS ni mogoče vložiti ustavne pritožbe pred izčrpanjem upravnega spora. Pritožnik ne izpolnjuje procesne predpostavke izčrpanosti rednih pravnih sredstev, zato je bilo treba ta njegov predlog zavrniti in ustavno pritožbo v tem delu zavreči.
B)-II
5. Pritožnik v ustavni pritožbi nasprotuje stališčem upravnega in vrhovnega sodišča v izpodbijanih sklepih, da odložitev izvršitve enotnega dovoljenja za gradnjo ni mogoča, ker se ta odločba ne izvršuje po določbah ZUP. Takšni razlagi prvega odstavka 69. člena in drugega odstavka 30. člena ZUS očita nezakonitost.
6. Ustavno sodišče je v sklepu št. Up-73/99 in v odločbi št. Up-209/99, ki ju navaja pritožnik, že ugotovilo, da niti prvi odstavek 69. člena niti drugi odstavek 30. člena ZUS ne pogojuje odložitve izvršitve (začasnega zadržanja) s tem, da bi moralo iti za upravni akt, ki se izvršuje po določbah ZUP. Pogoj je le, da gre za posamičen upravni akt, ki ga je izdal upravni organ ali nosilec javnega pooblastila - da gre torej za upravno odločbo. Razlaga drugega odstavka 30. člena in prvega odstavka 69. člena ZUS, vsebovana v obrazložitvi izpodbijanega sklepa vrhovnega sodišča, je torej nezakonita. Hkrati je ustavno sodišče v citiranem sklepu ugotovilo, da po ustaljeni ustavnosodni presoji ugotovljena nezakonitost za ugoditev ustavni pritožbi še ne zadošča. Skladno s 50. členom ZUstS namreč ustavno sodišče na podlagi ustavne pritožbe presoja le, ali so bile s posamičnim aktom (v obravnavanem primeru: izpodbijanima sklepoma obeh sodišč) kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. V zgoraj navedenem sklepu je ustavno sodišče odločilo, da navedena nezakonita razlaga ni mogla vplivati na pritožnikovo pravico do sodnega varstva (23. člen ustave).
7. Splošnega očitka pritožnika, da so sodišča kršila 2. člen ustave, ni mogoče ocenjevati v okviru ustavne pritožbe, saj ta določba ne varuje človekovih pravic. Z ustavno pritožbo je namreč mogoče uveljavljati le kršitev teh, ne pa tudi kršitev splošnih ustavnih načel. Pravica do enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena ustave) pa se na področju sodnih postopkov izraža kot pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena ustave. Pri tem pritožnik izpodbijanima sklepoma v zvezi z zatrjevanjem kršitve pravice iz 22. člena ustave smiselno očita neskladnost z ustavo, ker mu navedena nezakonita razlaga določb ZUS onemogoča doseči odložitev izvršitve v upravnem sporu izpodbijane upravne odločbe. S tem pa uveljavlja kršitev pravice do sodnega varstva po 23. členu ustave.
8. Pravica doseči odložitev izvršitve v upravnem sporu izpodbijane upravne odločbe iz ustave sicer neposredno ne izhaja. Vendar je treba upoštevati, da ni namen ustave, da bi človekove pravice priznala zgolj formalno in teoretično, pač pa je ustavna zahteva, da mora biti zagotovljena možnost učinkovitega in dejanskega izvrševanja človekovih pravic. Vendar ustavno sodišče ugotavlja, da v postopku odločanja o odložitvi izvršitve v upravnem sporu izpodbijanega akta pritožniku ni bilo poseženo v pravico iz 23. člena ustave. Poseženo bi mu bilo lahko, če bi bila navedena nezakonita razlaga, vsebovana v obrazložitvi sklepa vrhovnega sodišča, edini razlog za zavrnitev pritožnikove zahteve, vložene po prvem odstavku 69. člena ZUS. Vendar je s tem sklepom vrhovno sodišče potrdilo sklep upravnega sodišča, s katerim je že to zavrnilo pritožnikovo zahtevo za odložitev izvršitve izpodbijanega akta. Ne da bi se ustavno sodišče spuščalo v razloge, vsebovane v obrazložitvi sklepov upravnega in vrhovnega sodišča, njuna odločitev po presoji ustavnega sodišča ni posegla v pritožnikove človekove pravice in svoboščine. Enotno dovoljenje za gradnjo ureja zakon o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 34/84 in nasl. – v nadaljevanju: ZGO) v 33.a členu. Po citirani določbi ZGO enotno dovoljene za gradnjo vsebuje sestavine lokacijskega in gradbenega dovoljenja ter je v posledicah izenačeno z gradbenim dovoljenjem, glede lokacijskih pogojev pa tudi z lokacijskim dovoljenjem. Lokacijsko dovoljenje učinkuje šele s pravnomočnostjo, saj se po 36. členu ZGO gradbeno dovoljenje lahko izda šele na podlagi pravnomočnega lokacijskega dovoljenja. To pomeni, da tudi enotno dovoljenje za gradnjo glede lokacijskih pogojev ne more imeti posledic pred njegovo pravnomočnostjo. Če postane odločba, zoper katero je sprožen upravni spor, izvršljiva šele s pravnomočnostjo, ni potrebe po odložitvi njene izvršitve, dokler ni končan upravni spor. Na podlagi navedenega do kršitve pravice do sodnega varstva (23. člen ustave) iz razlogov, kot jih navaja pritožnik, ni moglo priti. Zato ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.
9. Ker z izpodbijanima sklepoma očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo. Ustavnemu sodišču zato tudi ni bilo treba odločiti glede predlaganega začasnega zadržanja.
C)
10. Senat ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi druge alinee prvega odstavka 55. člena in prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS ter na podlagi četrte alinee 52. člena poslovnika Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 49/98 in 30/02) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.
Predsednica senata
Milojka Modrijan l. r.