Uradni list

Številka 54
Uradni list RS, št. 54/2002 z dne 21. 6. 2002
Uradni list

Uradni list RS, št. 54/2002 z dne 21. 6. 2002

Kazalo

2650. Odločba o ugotovitvi, da - prvi odstavek 134. člena in prvi odstavek 135. člena zakona o varnosti cestnega prometa nista v neskladju z ustavo; - je zakon o varnosti cestnega prometa v neskladju z ustavo, ker ni uredil zamenjave vozniških dovoljenj, katerih imetniki so državljani drugih republik nekdanje SFRJ, ki so imeli do 25. 6. 1991 na območju Republike Slovenije prijavljeno stalno prebivališče in so od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živeli, stran 5626.

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudi Blagoja Mikovića iz Ljubljane in Mesuda Vučkića iz Ljubljane, na seji 23. maja 2002
o d l o č i l o:
1. Prvi odstavek 134. člena in prvi odstavek 135. člena zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 30/98 in 61/00) nista v neskladju z ustavo.
2. Zakon o varnosti cestnega prometa je v neskladju z ustavo, ker ni uredil zamenjave vozniških dovoljenj, katerih imetniki so državljani drugih republik nekdanje SFRJ, ki so imeli do 25. 6. 1991 na območju Republike Slovenije prijavljeno stalno prebivališče in so od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živeli.
3. Ugotovljeno neskladnost iz 2. točke je zakonodajalec dolžan odpraviti v roku šestih mesecev od objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.
4. Do odprave ugotovljene neskladnosti imajo pravico voziti v Republiki Sloveniji motorna vozila tistih kategorij, ki jih imajo pravico voziti po veljavnem ali neveljavnem vozniškem dovoljenju:
– državljani drugih republik nekdanje SFRJ, ki so na podlagi zakona o urejanju statusa državljanov drugih republik naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 61/99 in 64/01) pridobili dovoljenje za stalno prebivanje in
– državljani drugih republik nekdanje SFRJ, ki so na podlagi zakona iz prejšnje alinee vložili prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, pa o njej še ni pravnomočno odločeno.
O b r a z l o ž i t e v
A)
1. Ustavno sodišče je s sklepom št. U-I-119/99 z dne 15. 2. 2001 pobudo Blagoja Mikovića za začetek postopka za oceno ustavnosti šestega odstavka 124. člena in petega odstavka 135. člena zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju: ZVCP) zavrnilo. Ugotovilo je, da so pobudnikovi razlogi za izpodbijanje navedenih določb očitno neutemeljeni. Sprejelo pa je pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 134. člena in prvega odstavka 135. člena ZVCP. V nadaljnjem postopku naj bi presodilo, ali so utemeljene pobudnikove navedbe, da kot državljan druge države, naslednice nekdanje SFRJ, po osamosvojitvi Republike Slovenije ni mogel zamenjati jugoslovanskega vozniškega dovoljenja za slovenskega zaradi rokov, določenih v izpodbijanih določbah ZVCP. Pobudnik namreč dne 11. 5. 1999 pri pristojnem organu v Ljubljani ni mogel zamenjati vožniškega dovoljenja, izdanega v Čačku, za slovenskega, ker naj bi zamudil enoletni rok za zamenjavo. Pobudnik meni, da bi morali državni organi obveščati posameznike o novi zakonski ureditvi in da pravica do zamenjave vozniškega dovoljenja ne bi smela biti vezana na rok. Izpodbijane določbe ZVCP, ki naj bi mu to preprečevale, naj bi bile v nasprotju z 8., s 13., s 14., z 18., s 34. in s 35. členom ustave.
2. Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 135. člena ZVCP je vložil tudi Mesud Vučkić. Navaja, da je državljan Republike Slovenije in da je bila njegova vloga za zamenjavo tujega vozniškega dovoljenja, izdanega v Franciji dne 8. 6. 1976, za vožnjo motornih vozil kategorije A in B za slovensko vozniško dovoljenje zavrnjena, ker naj bi zamudil materialni rok za njegovo zamenjavo, določen v ZVCP. Tudi njegova pritožba je bila zavrnjena kot neutemeljena. Po pobudnikovem mnenju 135. člen ZVCP v nasprotju s 14. in s 15. členom ustave omejuje njegove pravice in svoboščine. Vozniško dovoljenje naj bi potrjevalo pridobljeno znanje in naj bi bilo pogoj za aktivno vožnjo v cestnem prometu ne glede na to, v kateri državi je pridobljeno. Po pobudnikovem mnenju zakon ne more omejiti zamenjave vozniškega dovoljenja in ne more zahtevati ponovnega opravljanja vozniškega izpita, če imetnik tujega vozniškega dovoljenja ni zahteval zamenjave v določenem roku. Pobudi prilaga odločbo Upravne enota Ljubljana št. 02/06-3-S-22604-3532/99 z dne 21. 12. 1999, s katero je bila pobudnikova vloga za zamenjavo tujega vozniškega dovoljenja za slovensko dovoljenje zavržena, in odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 0302-13/10-226/20-2000 z dne 23. 8. 2000, s katero je bila njegova pritožba zoper odločbo prve stopnje zavrnjena.
3. Državni zbor v odgovoru na pobudo zatrjuje, da navedbe niso utemeljene. ZVCP naj bi obveznost zamenjave tujega vozniškega dovoljenja za domače določil enako za tujce in za državljane Republike Slovenije. Obveznosti Republike Slovenije iz mednarodnih pogodb naj ne bi bile kršene. Podobna ureditev naj bi bila uveljavljena tudi v drugih evropskih državah.
4. Vlada meni, da očitki o kršitvi ustave niso utemeljeni. Navaja, da poznajo podobno ureditev v drugih evropskih državah. Zahodnoevropske države in večina srednjeevropskih naj bi določale rok za zamenjavo tujega vozniškega dovoljenja. Države članice Evropske skupnosti naj bi zamenjevale le vozniška dovoljenja nekaterih držav. V vseh evropskih državah naj bi bila predpisana tudi obveznost vrnitve zamenjanega vozniškega dovoljenja. Vlada poudarja, da glede zamenjave tujih vozniških dovoljenj državljanov drugih republik nekdanje SFRJ teče enoletni rok od dneva pridobitve prvega dovoljenja (začasnega ali stalnega) za prebivanje; če pa so na dan uveljavitve ZVCP že imeli dovoljenje za prebivanje, se ta rok šteje od uveljavitve ZVCP, to je od 1. 5. 1998. Vlada meni, da je takšen rok primeren in razumen.
5. Pobudnik Blagoje Miković v zvezi z odgovorom Državnega zbora in mnenjem vlade poudarja, da se tako Državni zbor kot vlada nista opredelila glede njegove bistvene navedbe, to je, da izpodbijani ZVCP krši človekove pravice, ker obravnava položaj nekdanjih državljanov SFRJ in sedaj državljanov novonastalih držav enako kot položaj tujcev nasploh. Navaja, da jugoslovanskega vozniškega dovoljenja, izdanega v Ljubljani, v letu 1992 ni mogel zamenjati za slovenskega, ker takrat še ni imel urejenega prebivališča v Republiki Sloveniji. Za novo vozniško dovoljenje je moral zaprositi v svojem rojstnem kraju Čačku, kjer so mu izdali vozniško dovoljenje na podlagi overjenih fotokopij kompletne vozniške dokumentacije iz Ljubljane. Poudarja, da je njegovo vozniško dovoljenje postalo v Republiki Sloveniji “čez noč” neveljavno, kar pomeni, da je v primeru vožnje motornega vozila lahko kaznovan z denarno kaznijo 15 000 SIT. Pobudnik tudi navaja, da bi Republika Slovenija morala upoštevati večletno bivanje državljanov drugih republik SFRJ v Republiki Sloveniji in da bi morala z zakonom urediti njihove pravice, pridobljene pred njeno osamosvojitvijo.
6. Glede na to, da je ustavno sodišče sprejelo pobudo Blagoja Mikovića za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 134. člena in petega odstavka 135. člena ZVCP, je na podlagi 28. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) Državni zbor ponovno pozvalo, naj odgovori na vprašanja, ki bodo predmet obravnavanja v nadaljevanju: postopka. Državni zbor na sprejem pobude ni odgovoril.
B)–I
7. Ustavno sodišče je pobudo Mesuda Vučkića sprejelo, jo zaradi skupnega obravnavanja in odločanja združilo s pobudo Blagoja Mikovića in glede na izpolnjene pogoje, določene v četrtem odstavku 26. člena ZUstS, takoj nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.
8. Ustavno sodišče je v sklepu o sprejemu pobude opredelilo dve vprašanji, ki naj bi bili v nadaljevanju: postopka predmet ustavnosodne presoje. Najprej naj bi presodilo, ali je imel zakonodajalec zadosten razlog za določitev enoletnega roka za zamenjavo tujega vozniškega dovoljenja za slovensko vozniško dovoljenje. Presodilo naj bi, ali sta navedeni določbi, ki omejujeta zamenjavo veljavnega tujega vozniškega dovoljenja na eno leto od pričetka prebivanja v Republiki Sloveniji, v skladu z načeli pravne države iz 2. člena ustave. Poleg tega naj bi ustavno sodišče presodilo, ali se izpodbijani določbi lahko uporabljata tudi za državljane drugih republik nekdanje SFRJ, ki so po osamosvojitvi Republike Slovenije dobili položaj tujcev, oziroma ali bi zakonodajalec moral glede zamenjave “jugoslovanskih” vozniških dovoljenj državljanov drugih republik, ki niso postali državljani Republike Slovenije, sprejeti posebno ureditev.
9. Načela pravne države iz 2. člena ustave zahtevajo, da zakonodajalec pri urejanju pravnih razmerij ne ravna arbitrarno, temveč morajo zakonsko ureditev upravičevati stvarni razlogi, utemeljeni v prevladujočem in legitimnem javnem interesu.
10. Zakonodajno gradivo (Poročevalec DZ, št. 5/95, 15/96, 20/06 in 36/97) ne vsebuje razlogov, na podlagi katerih je bila sprejeta navedena pravna ureditev. Državni zbor in vlada pa jih v odgovoru na pobudo tudi ne navajata. Iz pojasnil Ministrstva za notranje zadeve z dne 18. 9. 2001 je razvidno, da so določitev enoletnega roka za zamenjavo pogojevali različni razlogi. Z zamenjavo tujih vozniških dovoljenj za slovensko vozniško dovoljenje naj bi se pridobili podatki o voznikih motornih vozil. Imetniki tujih vozniških dovoljenj naj bi se s tem izenačili z imetniki slovenskih vozniških dovoljenj glede pogojev za vožnjo motornih vozil in glede kaznovanja zaradi kršitve cestnoprometnih predpisov. Določitev roka za zamenjavo tujih vozniških dovoljenj naj bi tudi pomenila, da morajo tujci po preteku tega roka opravljati vozniški izpit v Republiki Sloveniji v skladu z njenimi predpisi. Če rok ne bi bil določen, bi tujci po naselitvi v Republiki Sloveniji lahko opravljali vozniški izpit v tujini, kjer naj bi bili pogosto določeni milejši pogoji za njegovo opravljanje. Eden od razlogov za izpodbijano ureditev naj bi bila tudi uskladitev z ureditvami večine evropskih držav. Nadalje Ministrstvo za notranje zadeve navaja, da ZVCP ni izrecno določil roka za zamenjavo vozniškega dovoljenja za tiste tujce, ki so na dan njegove uveljavitve že prebivali v Republiki Sloveniji. Vendar poudarja, da je treba določbo prvega odstavka 135. člena ZVCP razlagati tako, da je za državljane drugih republik ta prekluzivni rok začel teči z dnem uveljavitve ZVCP, tj. 1. 5. 1998, in se iztekel 1. 5. 1999. Tako naj bi razlagalo izpodbijano določbo tudi Upravno sodišče v upravnih sporih zoper odločbe Ministrstva za notranje zadeve. Navaja, da je bilo zamenjanih nekaj tisoč tujih vozniških dovoljenj.
11. Določba prvega odstavka 135. člena ZVCP ureja zamenjavo tujih vozniških dovoljenj za slovenska vozniška dovoljenja. Določa, da lahko tujec, ki prebiva v Republiki Sloveniji več kot šest mesecev, in državljan Republike Slovenije, ki se vrne iz tujine v Republiko Slovenijo z namenom stalnega prebivanja, v enem letu od pričetka prebivanja zahtevata zamenjavo veljavnega tujega vozniškega dovoljenja za slovensko vozniško dovoljenje. V tem primeru se slovensko vozniško dovoljenje izda brez opravljanja vozniškega izpita za vožnjo motornih vozil tiste kategorije, ki jih imata pravico voziti s tujim vozniškim dovoljenjem. Kot je razvidno iz navedene določbe, pridobitev slovenskega vozniškega dovoljenja ni vezana na državljanstvo Republike Slovenije. Vsakdo (slovenski državljan ali tujec) lahko pridobi slovensko vozniško dovoljenje, če ima v Republiki Sloveniji stalno prebivališče ali začasno prebivališče več kot šest mesecev (prvi odstavek 123. člena in 124. člen ZVCP). V državnem interesu namreč je, da imajo vozniki motornih vozil, ki redno in v največjem številu vozijo motorna vozila na njenem ozemlju, slovenska vozniška dovoljenja. Določene predpise s področja varnosti cestnega prometa je mogoče uporabiti le v primeru, če ima voznik motornega vozila slovensko vozniško dovoljenje. Zoper voznika motornega vozila (tujca ali državljana Republike Slovenije), ki ima tuje vozniško dovoljenje, ni mogoče uporabiti predpisov, ki veljajo za osebe s slovenskim vozniškim dovoljenjem. Tako se v primeru, da pride do prometnega prekrška ali storitve kaznivega dejanja zoper varnost prometa, tujcu ali državljanu Republike Slovenije, ki imata tuje vozniško dovoljenje, ne morejo izreči določene kazni ali varstveni ukrepi oziroma varnostni ukrepi, ker se lahko z odločbami pristojnih organov poseže le v slovenska vozniška dovoljenje, ne pa v tuja.(1)
12. V zvezi z navedbo prvega pobudnika, da ni nobenega razloga, da se morajo tujci, ki stalno prebivajo v Republiki Sloveniji, odreči svojemu vozniškemu dovoljenju, ustavno sodišče poudarja, da imajo tujci na podlagi 13. člena ustave praviloma enake pravice kot slovenski državljani. Posledica njihovega enakopravnega položaja pa je tudi dolžnost, da morajo med bivanjem v Republiki Sloveniji spoštovati njen pravni red. Zakon o tujcih (Uradni list RS, št. 61/99 – v nadaljevanju: – ZTuj-1), ki ureja bivanje tujcev v Republiki Sloveniji, v drugem odstavku 4. člena določa, da mora tujec spoštovati ustavo, zakone in druge splošne pravne akte v Republiki Sloveniji ter se podrejati ukrepom pristojnih državnih organov. Pravice in obveznosti tujcev, ki se nahajajo na območju Republike Slovenije, so določene tudi v drugih zakonih. Eden od teh zakonov je ZVCP, ki ureja pravico voziti motorno vozilo na območju Republike Slovenije. Prvi odstavek 134. člena ZVCP, ki daje tujcu, ki prebiva v Republiki Sloveniji, pravico voziti motorno vozilo v Republiki Sloveniji z veljavnim tujim vozniškim dovoljenjem, vendar največ eno leto od pričetka prebivanja v Republiki Sloveniji. Če tujec želi voziti motorno vozilo tudi po preteku enega leta, mora pred iztekom enega leta zahtevati zamenjavo veljavnega tujega vozniškega dovoljenja za slovensko vozniško dovoljenje. V tem primeru pridobi tujec slovensko vozniško dovoljenje brez opravljanja vozniškega izpita za vožnjo motornih vozil.
13. Že navedeni razlogi v zadostni meri upravičujejo ureditev, vsebovano v prvem odstavku 134. člena in prvem odstavku 135. člena ZVCP. Zakonodajalec je tujcem, ki prebivajo v Republiki Sloveniji, in državljanom Republike Slovenije, ki se vrnejo iz tujine z namenom stalnega prebivanja, določil primeren rok za zamenjavo njihovih vozniških dovoljenj za slovensko dovoljenje. Rok enega leta je za tujce usklajen tudi z določbami ZTuj-1, ki izdajo dovoljenja za začasno prebivanje omejuje na čas do enega leta. Za nadaljnje prebivanje mora tujec prositi za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje ali za izdajo nadaljnjega dovoljenja z drugačnim namenom (30. člen ZTuj-1). Za pridobitev slovenskega vozniškega dovoljenja zakonodajalec ni predpisal, razen že navedenega roka, nobenih drugih omejitev. Kot je razvidno iz poročila Ministrstva za notranje zadeve, izpodbijana ureditev ne pomeni odstopanja ali izjeme od ureditev številnih drugih držav.(2)
14. Ker je imel zakonodajalec utemeljene stvarne razloge za ureditev, vsebovano v prvem odstavku 134. člena in prvem odstavku 135. člena ZVCP, je ustavno sodišče odločilo, da izpodbijani določbi nista v neskladju z načeli pravne države iz 2. člena ustave (1. točka izreka).
15. Prav tako ni podana kršitev načela enakosti (drugi odstavek 14. člena ustave). Kot je bilo že povedano v prejšnjih točkah obrazložitve, izpodbijana določba obravnava enako vse osebe, ki v Republiki Sloveniji vozijo s tujim vozniškim dovoljenjem. Navedbe, da izpodbijane določbe pomenijo poseg v ustavne pravice in svoboščine, ki jih je dopustno omejiti le v okviru 15. člena ustave, pa so neutemeljene. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-213/98 z dne 16. 3. 2000 (Uradni list RS, št. 39/00 in OdlUS IX, 58) sprejelo stališče, da vozniško dovoljenje daje le pravico upravljati z nevarnim sredstvom v prometu, da ga ni mogoče pravno enačiti z izobrazbo in da se posegi pristojnih državnih organov v vozniško dovoljenje ne morejo šteti za posege v pridobljeno pravico, ki bi uživala ustavno varstvo (glej točko 44 obrazložitve).
B)–II
16. Kljub zgoraj navedeni ugotovitvi pa se je v postopku ustavnosodne presoje postavilo vprašanje skladnosti ZVCP z ustavo (2. člen ustave), ker v prehodnih določbah ne določa, kdaj začne teči rok za zamenjavo tujega vozniškega dovoljenja iz prvega odstavka 135. člena za tiste osebe, ki so že pred uveljavitvijo ZVCP prebivale v Republiki Sloveniji. Ministrstvo za notranje zadeve pojasnjuje, da se je v praksi navedeno vprašanje reševalo s pomočjo razlage (pravne analogije) tako, da je za te osebe pričel teči enoletni rok z dnem uveljavitve zakona, to je 1. 5. 1998.
17. Čeprav ZVCP ni izrecno določil, kdaj začne teči enoletni rok za tiste tujce, ki so pridobili dovoljenje za prebivanje pred uveljavitvijo ZVCP, in za tiste državljane Republike Slovenije, ki so se vrnili v domovino pred uveljavitvijo ZVCP, ni mogoča drugačna razlaga kot da je ta rok v teh primerih začel teči z dnem uveljavitve ZVCP. Razlaga, po kateri navedena obveznost ne bi veljala za tiste tujce, ki so prebivali v Republiki Sloveniji pred uveljavitvijo ZVCP, bi bila v nasprotju z ustavo, saj bi povzročila neenakopravno obravnavanje tujcev. Ustavna zahteva je, da predpis začne veljati z objavo oziroma petnajsti dan po objavi, če v njem ni drugače določeno (154. člen ustave). Kot je bilo že poudarjeno (9. točka obrazložitve), mora tujec, ki prebiva v Republiki Sloveniji, poznati pravni red, predvsem pa predpise, ki urejajo njegov pravni položaj, njegove pravice in obveznosti. Tujec se tako kot državljan Republike Slovenije ne more opravičevati z nepoznavanjem pravnih predpisov. Kot je razvidno iz odgovora Ministrstva za notranje zadeve, zamenjava tujih vozniških dovoljenj za slovenska v praksi ni povzročala težav, saj je bilo zamenjanih več tisoč tujih vozniških dovoljenj. Zato ZVCP tudi s tega vidika ustavnosodne presoje ni v neskladju z načelom pravne varnosti kot enim od načel pravne države iz 2. člena ustave.
18. Glede na razloge, obrazložene v nadaljevanju: te odločbe, pa se rok enega leta iz prvega odstavka 135. člena ZVCP ne more uporabljati za državljane drugih republik nekdanje SFRJ, ki so imeli stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in ki so na podlagi zakona o urejanju statusa državljanov drugih republik naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: ZUSDDD) pridobili dovoljenje za stalno prebivanje ali so zanj zaprosili, pa postopek še ni končan (1. člen ZUSDDD).
B)–III
19. Ustavno sodišče je že obravnavalo pravno ureditev posebnega položaja državljanov drugih republik nekdanje SFRJ, ki so stalno prebivali v Republiki Sloveniji, in ki po njeni osamosvojitvi niso pridobili njenega državljanstva. Presojalo je, ali je ustavnopravno dopustno, da se državljanom drugih republik, ki niso zaprosili za slovensko državljanstvo ali pa jim je bil sprejem zavrnjen, daje takoj pravni položaj tujcev, oziroma ali njihov pravni položaj v Republiki Sloveniji pred njeno osamosvojitvijo ne zahteva posebne prehodne ureditve. Glede tega je ustavno sodišče sprejelo stališče v odločbi št. U-I-284/94 z dne 4. 2. 1999 (Uradni list RS, št. 14/99 in OdlUS VIII, 22). Z njo je ugotovilo, da državljani drugih republik nekdanje SFRJ, ki so na ozemlju Slovenije imeli prijavljeno stalno prebivališče in so na območju Slovenije tudi dejansko živeli, predstavljajo posebno skupino oseb, ki zahteva tudi posebno prehodno ureditev. Odločilo je, da določbe takrat veljavnega zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-I in nasl. – ZTuj) glede pridobitve stalnega prebivališča ni mogoče uporabiti za državljane drugih republik in da mora zakonodajalec pridobitev stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji za to skupino oseb urediti posebej. Na podlagi navedene odločbe je bil izdan ZUSDDD, ki je določil posebne pogoje za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje ne glede na določbe ZTuj. V navedeni odločbi je ustavno sodišče sprejelo tudi stališče, da je bil izbris državljanov drugih republik, ki niso pridobili slovenskega državljanstva, iz registra prebivalcev nezakonit. Upravni organi in sodišča so vse do navedene odločitve ustavnega sodišča štela, da je tem osebam prenehalo stalno prebivališče na podlagi zakona in jim niso priznavali pravic, ki so jih pridobili v Republiki Sloveniji na podlagi dotedanjega stalnega prebivališča. Zato so imele te osebe številne težave pri uveljavljanju tistih pravic, ki so jih pridobile na podlagi stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji v času pred njeno osamosvojitvijo.
20. Ena od takšnih pravic, ki jo je bilo mogoče pridobiti glede na stalno prebivališče, je bila tudi pravica do vožnje motornega vozila – izdaja vozniškega dovoljenja. Urejala sta jo “zvezni” zakon o temeljih varnosti cestnega prometa (Uradni list SFRJ, št. 50/88 in nasl. – v nadaljevanju: TZVCP) in “republiški” zakon o varnosti cestnega prometa (Uradni list SRS, št. 5/82 in nasl. – v nadaljevanju: ZVCP82), ki sta se v skladu s 4. členom ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-1 in nasl. – v nadaljevanju: UZITUL) uporabljala do veljavnosti novega ZVCP, to je do 1. 5. 1998. Tako je TZVCP v drugem odstavku 173. člena določal, da vozniško dovoljenje izda pristojni organ v republiki oziroma avtonomni pokrajini, na katere območju ima oseba, ki se ji izda vozniško dovoljenje, stalno prebivališče. V prvem odstavku 112. člena ZVCP82 je bilo določeno, da vozniško dovoljenje izda (tudi podaljša) občinski upravni organ za notranje zadeve, na območju katerega ima upravičenec stalno prebivališče oziroma začasno prebivališče več kot šest mesecev.
21. Odvisno od datuma izdaje oziroma podaljšanja vozniškega dovoljenja je državljanom drugih republik veljavnost njihovih vozniških dovoljenj (med njimi tudi vozniških dovoljenj, izdanih v Sloveniji) potekla različno. Hkrati z osamosvojitvenimi akti je Republika Slovenija sprejela tudi novelo ZVCP82 (Uradni list RS, št. 1/91-1), s katero je bila urejena zamenjava vozniških dovoljenj, izdanih na obrazcih, predpisanih na podlagi pravilnika o obrazcu vozniškega dovoljenja (Uradni list SFRJ, št. 74/89). Člen 6 navedene novele je določal, da ostanejo vozniška dovoljenja, izdana na navedenih obrazcih, v veljavi še tri leta po uveljavitvi novele, to je do 30. 5. 1994.
22. Ker ZVCP82 ali kakšen drug zakon ni urejal njihovega posebnega položaja v zvezi z veljavnostjo vozniških dovoljenj, so državljani drugih republik lahko dosegli podaljšanje vozniških dovoljenj, izdanih na podlagi predpisov prejšnje SFRJ, le, če so to uveljavljali v konkretnih upravnih in sodnih postopkih. V zvezi z zamenjavo vozniškega dovoljenja je bila na ustavno sodišče vložena le ena ustavna pritožba, s katero je pritožnik izpodbijal stališče Vrhovnega sodišča in pristojnih upravnih organov, da je bil izbris pritožnika iz registra prebivalcev zakonit in da zamenjava jugoslovanskega vozniškega dovoljenja ni možna, ker v Republiki Sloveniji nima začasnega ali stalnega prebivališča. Ustavno sodišče je v skladu z odločbo št. U-I-284/94 odločilo, da je upravna enota dolžna vpisati pritožnika v register stalnih prebivalcev Republike Slovenije in mu za čas do sprejema ZUSDDD oziroma do poteka v njem določenih rokov izdati vozniško dovoljenje (odločba št. Up-333/96 z dne 1. 7. 1999, OdlUS VIII, 286). Državljani drugih republik nekdanje SFRJ so se zaradi izbrisa njihovega stalnega prebivališča iz registra prebivalcev in navedenega stališča sodišč in upravnih organov znašli glede veljavnosti svojih vozniških dovoljenj v različnih položajih, na katere je posebej opozoril Varuh človekovih pravic v svojem petem rednem poročilu (Poročevalec DZ, št. 32/2000, stran 42). Tako je npr. pobudnik pred prenehanjem veljavnosti jugoslovanskega vozniškega dovoljenja uspel pridobiti novo vozniško dovoljenje v državi svojega državljanstva.
23. Iz navedenega je razvidno, da bi državljani drugih republik izdajo novega vozniškega dovoljenja v Republiki Sloveniji lahko dosegli le z uveljavljanjem svojih pravic v konkretnih postopkih (upravnem ali sodnem) in v primeru neuspeha še v postopku ustavne pritožbe (glej odločbo št. Up-336/98). Glede na stališče, ki ga je ustavno sodišče sprejelo v odločbi št. U-I-284/94, da pravni položaj državljanov drugih republik nekdanje SFRJ zahteva posebno pravno ureditev, bi ZVCP moral urejati pravni položaj navedenih oseb različno in ne bi smel njihovega pravnega položaja enačiti s tistimi tujci, ki niso bili državljani drugih republik prejšnje SFRJ in so v Republiki Sloveniji prebivali na podlagi dovoljenja za stalno prebivanje, izdanega na podlagi ZTuj. Zato je ustavno sodišče ugotovilo, da je zaradi neurejenega položaja državljanov drugih republik nekdanje SFRJ v zvezi z izdajo novega vozniškega dovoljenja v prehodnem obdobju kršeno načelo varstva zaupanja v pravo, ki je eno od načel pravne države (2. člen ustave). Ker je njihov pravni položaj neurejen že dalj časa, in ker uskladitev ne zahteva obsežnejše dopolnitve ZVCP, je ustavno sodišče odločilo, da je treba ugotovljeno neskladnost odpraviti v roku šestih mesecev (3. točka izreka).
24. Glede na to, da državljani drugi republik nekdanje SFRJ ne morejo uveljavljati pravice do zamenjave vozniškega dovoljenja in voziti motornega vozila zaradi tega, ker zakonodajalec ni uredil njihovega posebnega položaja po osamosvojitvi Republike Slovenije, in ker to neurejeno stanje traja že dalj časa in povzroča, da te osebe ne morejo uveljavljati pravic, ki bi jih v skladu z ustavo morale imeti, je ustavno sodišče določilo tudi način izvršitve odločbe (drugi odstavek 40. člena ZUstS). Odločilo je, da imajo v času, dokler zakonodajalec ne uredi pravnega položaja državljanov drugih republik nekdanje SFRJ, glede zamenjave vozniških dovoljenj za slovenska, osebe, določene v 4. točki izreka, pravico voziti motorna vozila tistih kategorij, ki jih imajo pravico voziti po svojem vozniškem dovoljenju, ne glede na njegovo veljavnost. To pomeni, da je tem osebam dovoljeno voziti z vozniškimi dovoljenji njihovega državljanstva ali z dovoljenji, izdanimi na podlagi prejšnjih predpisov SFRJ. Teh oseb tudi ni mogoče kaznovati za kršitev iz prvega odstavka 134. člena ZVCP.
C)
25. Ustavno sodišče je to odločbo sprejelo na podlagi 21. in 48. člena ter drugega odstavka 40. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam-Lukić ter sodnica in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, Franc Testen in dr. Lojze Ude. Odločbo je sprejelo soglasno. Pritrdilno ločeno mnenje je dal sodnik Fišer.
Št. U-I-119/99-30
Ljubljana, dne 23. maja 2002.
Predsednica
dr. Dragica Wedam-Lukić l. r.
1 Na podlagi 29.a člena zakona o prekrških (Uradni list SRS, št. 25/83 in nasl. – v nadaljevanju: – ZP) se kazenske točke v cestnem prometu in prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja lahko izrečejo vozniku motornega vozila, ki stori prekršek zoper varnost cestnega prometa, ki ima veljavno vozniško dovoljenje, izdano v Republiki Sloveniji. Člen 39 ZP določa, da se namesto varstvenega ukrepa prepovedi vožnje motornega vozila storilcu prekrška, ki ima tuje vozniško dovoljenje, izreče prepoved njegove uporabe na ozemlju Republike Slovenije za čas od enega meseca do enega leta. Po tretjem odstavku 39. člena kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – KZ) kazni prepovedi vožnje motornega vozila ni mogoče izreči osebi, ki ima tuje vozniško dovoljenje; izreče se lahko le prepoved uporabe tega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije, kar pomeni, da lahko tujec s tem dovoljenjem vozi v tujini.

2 Poročilo Ministrstva za notranje zadeve št. 1344/06-226/205-99 z dne 10. 4. 2002 navaja naslednje: “Po informacijah, s katerimi razpolagamo, vse zahodnoevropske ter večina srednjeevropskih držav predpisujejo rok za zamenjavo tujega vozniškega dovoljenja za nacionalno vozniško dovoljenje. Ta rok je običajno eno leto po pričetku bivanja v državi, izjema pa je ZR Nemčija, ki predpisuje enoletni rok za uporabo tujega vozniškega dovoljenje ter triletni rok za zamenjavo tujega vozniškega dovoljenja za nacionalno vozniško dovoljenje. Države članice Evropske unije menjajo za nacionalno vozniško dovoljenje le vozniška dovoljenja tistih držav nečlanic, ki so navedena v odločbi Komisije Evropske unije o ekvivalentnosti med določenimi kategorijami vozniških dovoljenj št. Ustave 2000/275/EU z dne 21. 3. 2000, in tistih držav nečlanic, s katerimi imajo sklenjene dvostranske dogovore ali sporazume. Republika Slovenija ima sklenjen tak sporazum z Republiko Italijo, Francijo in Zvezno republiko Nemčijo, z Republiko Avstrijo pa sicer takega dogovora nismo uspeli skleniti, vendar pa menjajo naša vozniška dovoljenja za vse kategorije, razen kategorije A – ... Po poteku roka za zamenjavo v naštetih državah je mogoče pridobiti veljavno nacionalno vozniško dovoljenje le na podlagi opravljenega vozniškega izpita, ki se mora v takem primeru opraviti v celoti. V ostalih državah, članicah EU, ki ne menjajo slovenskih vozniških dovoljenj za nacionalno vozniško dovoljenje, se sme veljavno vozniško dovoljenje uporabljati eno leto od pričetka bivanja v državi, nakar je treba pridobiti nacionalno vozniško dovoljenje na podlagi opravljenega vozniškega izpita v celoti.“

AAA Zlata odličnost