Uradni list

Številka 24
Uradni list RS, št. 24/2001 z dne 5. 4. 2001
Uradni list

Uradni list RS, št. 24/2001 z dne 5. 4. 2001

Kazalo

1482. Sklep o sprejemu pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti 145.c člena zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, stran 2531.

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Marka Gogale iz Ljubljane in Johna Dušana Breznika iz ZDA, ki ga zastopa Janez Gruden, odvetnik v Ljubljani, na seji dne 15. marca 2001
s k l e n i l o:
1. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 145.a člena zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list SRS, št. 17/78, 41/87, 32/89 in 8/90 ter Uradni list RS, št. 12/92, 58/93, 71/94, 29/95 in 10/98) se zavrne.
2. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 3. člena zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list RS, št. 10/98 in 26/99) se zavrne.
3. Pobudi za začetek postopka za oceno ustavnosti 145.c člena zakona o izvrševanju kazenskih sankcij se sprejmeta.
O b r a z l o ž i t e v
A)
1. Pobudnik Marko Gogala navaja, da je bila njegova družina edina lastnica ene najuspešnejših tovarn. Junija 1945 naj bi bila tovarna brez vsakega razloga zaplenjena, avgusta istega leta pa naj bi bili lastniki podjetja obsojeni na zaplembo celotnega premoženja in pogojne zaporne kazni. Ta kazenska sodba je bila leta 1993 razveljavljena. Pobudnik naj bi z ostalimi upravičenci že leta 1992 vložil zahtevke za vrnitev premoženja po zakonu o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in nasl. – v nadaljevanju: ZDen), te zahtevke pa naj bi upravni organi zavrnili zaradi vložitve zahtevka po zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju: ZIKS). Pobudnik zatrjuje, da je ustavno sodišče v odločbi št. U-I-60/98 z dne 16. 7. 1998 (Uradni list RS, št. 56/98 in OdlUS VII, 150) navedlo veliko napačnih podatkov in trditev glede vrednosti podržavljenega premoženja. Meni, da bi zbrani podatki o vloženih odškodninskih zahtevkih pokazali, da ne presegajo finančnih zmožnosti države. Zato naj bi bili sporni in nedokazani razlogi, zaradi katerih naj bi bile določbe 145.a in 145.c člena ZIKS v skladu z ustavo. Po določbi 145.c člena ZIKS naj bi bili upravičenci, ki uveljavljajo svoje zahtevke po določbah ZIKS, tudi v slabšem položaju od upravičencev, ki uveljavljajo vračilo podržavljenega premoženja po ZDen. Drugi odstavek 72. člena ZDen naj bi denacionalizacijskim upravičencem omogočal zahtevati odškodnino zaradi nemožnosti uporabe podržavljenega premoženja od dneva uveljavitve ZDen do vrnitve premoženja, upravičenci po ZIKS pa naj bi imeli pravico do take odškodnine le od dneva vložitve zahtevka za povrnitev škode pri Ministrstvu za pravosodje. V pobudnikovem primeru naj bi šlo za razliko treh let. Pobudnik izpodbija tudi prvi odstavek 3. člena zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list RS, št. 10/98 in 26/99 – v nadaljevanju: ZIKS-G), ker naj bi povzročil neenakost med upravičenci. Do uveljavitve ZIKS-G naj bi sodišča o zahtevkih nekaterih upravičencev že odločala tako, da naj bi ti upravičenci do takrat odškodnine že dobili plačane. Zato naj bi bili drugi upravičenci zaradi neodločanja sodišč do uveljavitve ZIKS-G v primerjavi s prej navedenimi upravičenci v slabšem položaju. Poleg tega naj bi tudi drugi odstavek 3. člena ZIKS-G, ki je bil uveljavljen z zakonom o dopolnitvi zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list RS, št. 26/99 – v nadaljevanju: ZIKS-H), upravičencem ne omogočal povrnitve vseh stroškov, ki naj bi jih imeli v zvezi s postopki in pripravami za razveljavitev kazni zaplembe premoženja in v zvezi z izdelavo odškodninskega zahtevka po določbah zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju: ZKP) ter zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. – v nadaljevanju: ZOR). Določbe 145.a in 145.c člena ZIKS ter 3. člena ZIKS-G naj bi bile v neskladju z 2., 3., 8., 14., 15., 22., 23., 26., 30., 33., 153., 155. in 157. členom ustave.
2. Pobudnik Marko Gogala izpodbija tudi določbe 145.b člena ZIKS. Ta del pobude je ustavno sodišče zaradi skupnega obravnavanja združilo z zadevo št. U-I- 426/98.
3. Pobudnik John Dušan Breznik navaja, da je Vrhovno sodišče že leta 1991 spremenilo kazenski sodbi iz leta 1948, tako da se kazen zaplembe ne izreče. Leta 1992 naj bi bilo zaplenjeno nepremično premoženje vrnjeno pokojnima lastnikoma. Dediči pa naj bi leta 1996 vložili tožbo zaradi izgubljenega dobička. Republika Slovenija naj bi v tej pravdi ugovarjala tožbenemu zahtevku, sklicujoč se na 145.c člen ZIKS.
4. Člen 145.c člen ZIKS izpodbija, ker naj bi bila izključitev odškodnine zaradi nemožnosti uporabe in upravljanja premoženja oziroma odškodnine zaradi izgubljenega dobička v času od pravnomočne odločitve o razveljavitvi kazni zaplembe premoženja do dneva vložitve zahteve za povrnitev škode pri Ministrstvu za pravosodje v neskladju z 2., 14., 26. in s 30. členom ustave. Izpodbijana določba naj bi premoženjske pravice za nazaj pogojevala s formalnim ravnanjem (z vložitvijo zahteve za povrnitev škode pri Ministrstvu za pravosodje), ki naj bi pred ZIKS-G ne bilo predvideno. Pobudnik meni, da oškodovanec odškodninskega zahtevka ne more postaviti, dokler sodišče ne odloči o načinu vrnitve premoženja. Do takrat naj bi tudi ne bila znana višina škode. Obsojence pa naj bi postavljala tudi v slabši položaj, kot ga imajo upravičenci do denacionalizacije, ki jim je bilo premoženje podržavljeno na podlagi predpisov, navedenih v 3. členu ZDen. Denacionalizacijski upravičenci naj bi imeli na podlagi drugega odstavka 72. člena ZDen pravico zahtevati odškodnino zaradi nemožnosti uporabe in upravljanja podržavljenega premoženja od uveljavitve ZDen do vrnitve premoženja. Zato naj bi moral imeti dan pravnomočnosti sodne odločbe, s katero je bil obsojenec v obnovljenem postopku oproščen obtožbe ali s katero je bil kazenski postopek ustavljen, vsaj enak pomen, kot ga ima datum uveljavitve ZDen, tj. 7. 12. 1991.
B)–I
5. Z ZIKS-G uveljavljena nova ureditev vračanja premoženja, zaplenjenega v kazenskih postopkih, ki so bili pravnomočno končani do 31. 12. 1958, je že bila predmet presoje v zadevi št. U-I-60/98. Ustavno sodišče je ugotovilo, da 145.a in 145.c člen nista v neskladju z ustavo. Ugotovilo je tudi, da 5. točka 145.b člena ZIKS ni v skladu z ustavo, kolikor ne določa roka, v katerem mora biti izdan poseben zakon o izdaji obveznic, 3. člen ZIKS-G pa, kolikor ne določa, da imajo neupravičeno obsojeni ali njihovi dediči, ki so začeli postopke za vrnitev premoženja oziroma plačilo odškodnine pred njegovo uveljavitvijo, pravico do povrnitve stroškov postopka tudi za del zahtevka, s katerim glede na določbo 3. člena ZIKS-G ne bodo uspeli. Ta člen namreč določa, da se nepravdni in pravdni postopki v zvezi z vrnitvijo zaplenjenega premoženja, ki so se začeli pred uveljavitvijo ZIKS-G, pa do dneva njegove uveljavitve še niso bili pravnomočno končani, končajo po tem zakonu. Iz obrazložitve citirane odločbe je razvidno, da je ustavno sodišče presodilo, da poseg v navedene postopke, ki so bili ob uveljavitvi ZIKS-G že v teku, ni v neskladju z ustavo (47. točka obrazložitve odločbe št. U-I-60/98). Ugotovljena neustavnost 5. točke 145.b člena ZIKS in 3. člena ZIKS-G je bila odpravljena z uveljavitvijo ZIKS-H. Zakonodajalec pa je v prehodni določbi 266. člena novega zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list RS, št. 22/00 – v nadaljevanju: ZIKS-1) določil, da z ZIKS-G uveljavljena ureditev ostane v veljavi.
6. Pobudnik Marko Gogala v zvezi z izpodbijanimi določbami 145.a člena ZIKS in prvega odstavka 3. člena ZIKS-G ne navaja razlogov, ki jih ustavno sodišče ni upoštevalo v zadevi št. U-I-60/98. Pobudnik ne navaja, iz česa naj bi izhajalo, da so upravičenci po ZIKS glede povrnitve stroškov v slabšem položaju kot upravičenci po ZDen, določbe ZIKS in ZDen pa same po sebi takega pavšalnega mnenja tudi ne potrjujejo. Drugi odstavek 3. člena ZIKS-G, ki je bil uveljavljen s 1. členom ZIKS-H, namreč izrecno določa, da imajo upravičenci do vrnitve zaplenjenega premoženja po ZIKS pravico do povračila pravdnih stroškov, ki so jih imeli do dneva uveljavitve tega zakona, in to tudi za tisti del zahtevka, s katerim glede na novo ureditev ne bodo uspeli. Člen 71 ZDen določa, da stranke v postopku denacionalizacije po tem zakonu ne plačujejo taks, za odločanje o stroških postopka pa se uporabljajo predpisi o postopku, ki se uporablja pred organom za denacionalizacijo.
7. Glede na navedeno je pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 145.a člena ZIKS in 3. člena ZIKS-G očitno neutemeljena. Zato jo je ustavno sodišče zavrnilo.
B)–II
8. Vrnitev zaplenjenega premoženja je urejena v ZIKS. Povrnitev škode, rehabilitacijo in postopek za uveljavitev drugih pravic pa ureja XXXII. poglavje ZKP (členi od 538 do 546). Na podlagi navedenih določb ZKP lahko obsojeni zahtevajo iz naslova povrnitve škode zaradi neupravičene zaplembe premoženja tudi odškodnino za izgubljeni dobiček. Po drugem odstavku 539. člena ZKP se je moral oškodovanec pred vložitvijo tožbe za povrnitev škode pri sodišču s svojo zahtevo obrniti na Ministrstvo za pravosodje. Od uveljavitve zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 72/98 – ZKP-A) je treba to zahtevo nasloviti na državno pravobranilstvo. Namen tega predhodnega postopka je doseči sporazum o obstoju škode ter o vrsti in višini odškodnine.
9. Člen 145.c ZIKS pa je izključil povrnitev izgubljenega dobička, ki so ga obsojeni do uveljavitve ZIKS-G lahko zahtevali na podlagi navedenih določb ZKP kot eno od oblik odškodnine, če je bilo premoženje zaplenjeno v kazenskih postopkih, ki so bili pravnomočno končani do 31. 12. 1958. Ta člen namreč določa, da se tem osebam ne priznajo odškodninski zahtevki zaradi nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja in iz naslova katerihkoli izgubljenih dobičkov po pravilih odškodninskega prava v času od zaplembe premoženja do vložitve zahteve za povrnitev škode pri Ministrstvu za pravosodje.
10. Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-60/98 že presojalo 145.c člen ZIKS, vendar ne iz razlogov, navedenih v obravnavanih novih pobudah. V citirani zadevi se je namreč presoja 145.c člena nanašala na izključitev odškodninskih zahtevkov zaradi izgubljenega dobička v času od zaplembe dalje in na uravnoteženje poprav krivic zaradi podržavljanja premoženja na način, ki pomeni omejitev pravice do povračila škode iz naslova zaplembe premoženja za celotno obdobje po podržavljenju. Ustavno sodišče je v zvezi s tem ocenilo, da je izenačitev položajev neupravičeno obsojenih s položajem vseh upravičencev do poprave povojnih krivic primerno sredstvo in da zakonodajalec svojega namena ne bi mogel doseči z milejšim ukrepom.
11. Ustavno sodišče pa z odločbo št. U-I-60/98 ni presojalo, ali je v skladu z ustavo ureditev, po kateri so lahko odškodninski zahtevki zaradi nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja oziroma odškodninski zahtevki zaradi izgubljenega dobička izključeni tudi po pravnomočnosti razveljavitve kazni zaplembe premoženja, in ni ugotavljalo, ali imajo zato upravičenci po ZIKS manjše pravice od pravic, ki jih imajo denacionalizacijski upravičenci po drugem odstavku 72. člena ZDen. Zato tudi ni presojalo, ali je taka ureditev v skladu z načelom enakosti. Določbo drugega odstavka 72. člena kot neposredno pravno podlago zahtevkov za plačilo posebne odškodnine od uveljavitve ZDen dalje do pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji je namreč ustavno sodišče presojalo šele z odločbo št. U-I-22/99 z dne 2. 12. 1999 (Uradni list RS, št. 1/00 in OdlUS VIII, 273).
12. Zato je ustavno sodišče pobudi za začetek postopka za oceno ustavnosti 145.c člena ZIKS združilo za skupno obravnavanje in ju sprejelo. V nadaljnjem postopku bo ocenilo, ali je izpodbijana ureditev iz zgoraj navedenih razlogov v skladu z 2., 14., 15., 26., 30. in 33. členom ustave.
C)
13. Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega in tretjega odstavka 26. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) v sestavi: predsednik Franc Testen ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, dr. Lojze Ude in dr. Dragica Wedam-Lukić. Sklep je sprejelo soglasno.
Št. U-I-156/99
Ljubljana, dne 15. marca 2001.
Predsednik
Franc Testen l. r.