1          SPLOŠNO
           Vozila kategorij* M1 in N1 morajo biti homologirana skladno s to odredbo. Motorji teh vozil, ki
           delujejo po sistemu prisilnega vžiga (Ottovi motorji), morajo biti konstruirani in izdelani za
           uporabo neosvinčenega goriva.
2          PODROČJE UPORABE
2.1        Določila te odredbe veljajo za:
2.1.1      emisijo izpušnih plinov pri normalni in nizki temperaturi okolja, plinasto emisijo iz ohišja
           motorja, emisijo zaradi izhlapevanja goriva, za zagotavljanje trajnosti naprav za uravnavanje
           sestave izpušnih plinov in vgrajene naprave za diagnostiko (OBD) vseh vozil kategorij M1 in N1,
           opremljenih z motorji na prisilni vžig, ki imajo najmanj štiri kolesa.
2.1.2      emisijo izpušnih plinov in delcev, za zagotavljanje trajnosti naprav za uravnavanje sestave
           izpušnih plinov in vgrajene naprave za diagnostiko (OBD) vseh vozil kategorij M1 in N1,
           opremljenih z motorji na kompresijski vžig, ki imajo najmanj štiri kolesa in katerih največja
           dovoljena masa ne presega 3.500 kg.
2.1.3      Določila te odredbe ne veljajo za vozila, katerih največja dovoljena masa je manjša od 400 kg in 
           katerih največja konstrukcijsko določena hitrost je manjša od 50 km/h.
2.1.4      Če vozila ustrezajo zahtevam za razširitev homologacije, se na zahtevo proizvajalca lahko
           homologacija po tej odredbi razširi z vozil kategorije M1 ali N1, opremljenih z motorjem na
           kompresijski vžig, ki so bila že homologirana, na vozila kategorij M2 in N2, katerih referenčna
           masa ne presega 2.840 kg.
2.1.5      Za vozila, opremljena z motorji na kompresijski vžig na naravni plin (NG) ali z motorji na
           prisilni vžig, ki jih poganja tekoči naftni plin (LPG), kategorij M1, M2 in N1 z največjo
           dovoljeno maso 3.500 kg določila te odredbe ne veljajo, če njihovi pogonski motorji ustrezajo
           zahtevam pravilnika ECE R 49 (vključno z zadnjo spremembo).
2.2        Določila te odredbe ne veljajo za vozila, katerih največja dovoljena masa presega 3.500 kg in so
           opremljena z motorji na prisilni vžig, ki jih poganja tekoči naftni plin. Za ta vozila velja
           odredba o homologiranju dizelskih motorjev, motorjev na naravni plin ter motorjev na prisilni
           vžig, ki jih poganja tekoči naftni plin, in vozil, opremljenih z dizelskimi motorji, motorji na
           naravni plin ter motorji na prisilni vžig, ki jih poganja tekoči naftni plin, glede na emisijo
           snovi iz motorja, ki onesnažujejo okolje (št. 49.02) (Uradni list RS, št. 62/99).
3          ZAHTEVE
3.1        Splošne zahteve
3.1.1      Vsi deli vozila, ki lahko vplivajo na emisijo plinastega onesnaževanja, morajo biti konstruirani,
           izdelani in sestavljeni tako, da kljub morebitnim vibracijam in drugim vplivom omogočajo, da
           vozilo v razmerah normalne rabe ustreza zahtevam te odredbe.
3.1.2      Proizvajalec vozila mora s svojimi tehničnimi rešitvami zagotoviti, da emisija izpušnih plinov in
           emisija zaradi izhlapevanja goriva v razmerah normalne rabe ostajata skladni z zahtevami te
           odredbe v dovoljenih mejah vso normalno življenjsko dobo vozila.
3.1.3      Odprtine za natakanje goriva
3.1.3.1    Odprtina za natakanje goriva mora biti izvedena tako, da ni mogoče natakati goriva s šobo, katere
           zunanji premer je 23,6 mm ali večji.
3.1.3.2    Določilo točke 3.1.3.1 te odredbe ne velja za vozila, ki izpolnjujejo obe naslednji zahtevi:
3.1.3.2.1  vozilo je konstruirano in izdelano tako, da osvinčeno gorivo ne more škodljivo vplivati na 
           naprave, katerih naloga je uravnavati sestavo izpušnih plinov in
3.1.3.2.2  vozilo je razločno, čitljivo in neizbrisno označeno s simbolom za neosvinčeno gorivo, kot ga
           določa ISO 2575:2000, in to na takem mestu, da ga oseba, ki nataka gorivo, takoj opazi. Dovoljene
           so tudi dodatne oznake.
3.1.4      Preprečiti je treba čezmerno izhlapevanje in morebitno razlivanje goriva zaradi manjkajočega
           pokrova na posodi za gorivo.
           To se lahko doseže na enega od naslednjih načinov:
3.1.4.1    s samodejnim odpiranjem in zapiranjem, nesnemljivim pokrovom posode za gorivo;
3.1.4.2    s konstrukcijskimi značilnostmi, ki preprečujejo čezmerno izhlapevanje, kadar ni pokrova posode
           za gorivo;
3.1.4.3    s katerimkoli drugim ukrepom, ki ima enak učinek. Na primer (vendar ne samo to): s privezanim
           pokrovom posode za gorivo, z uporabo istega ključa za zaklepanje pokrova posode za gorivo in za
           zagon motorja. Pri slednjem mora biti mogoče izvleči ključ iz pokrova posode za gorivo samo, ko
           je ta zaklenjen.
3.1.5      Predpisi za varnost elektronskih sistemov
3.1.5.1    Vozilo z računalnikom za nadzor emisij mora vključevati opremo za preprečevanje sprememb, razen
           tistih, ki jih odobri proizvajalec. Proizvajalec odobri spremembe, če so potrebne za ugotovitev
           napake, servisiranje, nadzor, opremljanje z nadomestnimi deli ali popravilo vozila. Programabilne
           računalniške kode ali delovni parametri morajo biti narejeni tako, da jih ni mogoče prirejati,
           računalnik in s tem povezana navodila za vzdrževanje pa morajo ustrezati zahtevam ISO/DIS 15031-
           7. Vsi odstranljivi kalibracijski spominski čipi morajo biti zaprti v svojem ohišju, ki je
           zapečateno ali zaščiteno z elektronskimi algoritmi ter jih ne sme biti mogoče menjati brez
           uporabe posebnih naprav in postopkov.
3.1.5.2    Delovnih parametrov računalniško kodiranega motorja ne sme biti mogoče spreminjati brez uporabe
           posebnih naprav in postopkov (npr. zalotane oziroma zaščitene računalniške komponente ali
           zapečatena računalniška ohišja).
3.1.5.3    Če so na motorjih s kompresijskim vžigom vgrajene mehanske črpalke za vbrizg goriva, proizvajalci
           sprejmejo ustrezne ukrepe, da nastavitve največje količine dotoka goriva ni mogoče prirejati, ko
           je vozilo v prometu.
3.1.5.4    Proizvajalci lahko pri homologacijskem organu zaprosijo za oprostitev ene izmed teh zahtev za
           vozila, na katerih zaščita verjetno ni potrebna. Kriteriji, ki jih homologacijski organ pri
           odločanju o oprostitvi upošteva, vključujejo, med drugim, trenutno razpoložljivost delovnih
           čipov, največjo zmogljivost vozila in predvideni prodajni obseg vozila.
3.1.5.5    Izdelovalci, ki uporabljajo programabilne sisteme računalniških kod (npr. električni izbrisljivi
           programabilni bralni pomnilnik, EEPROM), morajo preprečiti nezakonito preprogramiranje.
           Proizvajalci morajo vključiti izboljšane strategije za zaščito pred prirejanjem, vključno s
           šifriranjem podatkov z zaščitenim algoritmom šifriranja in zaščito pred zapisovanjem, ki zahteva
           elektronski dostop do proizvajalčevega računalnika na drugem mestu. Homologacijski organ odloča o
           drugih primerljivih metodah, če nudijo enako stopnjo zaščite.
3.2        Posebne zahteve – vrste preskusov
           Tabela 1 prikazuje različne poti homologacije vozila
3.2.1      Vozila z motorji na prisilni vžig morajo opraviti naslednje preskuse:
           – tip I:(ugotavljanje povprečnih emisij izpušnih plinov po hladnem zagonu)
           – tip II:(emisija ogljikovega monoksida pri prostem teku)
           – tip III:(plinaste emisije iz ohišja motorja)
           – tip IV:(emisija izhlapevanja goriva)
           – tip V:(trajnost naprav za uravnavanje sestave izpušnih plinov)
           – tip VI:(ugotavljanje povprečnih emisij ogljikovega monoksida in ogljikovodikov v izpušnih
           plinih pri nizkih temperaturah po hladnem zagonu)
           – preskus vgrajene naprave za diagnostiko (OBD)
3.2.2      Vozila z motorji na prisilni vžig, ki jih poganja izključno tekoči naftni plin (LPG) ali naravni
           plin (NG), morajo opraviti naslednje preskuse:
           – tip I:(ugotavljanje povprečnih emisij izpušnih plinov po hladnem zagonu)
           – tip II:(emisija ogljikovega monoksida pri prostem teku)
           – tip III:(plinaste emisije iz ohišja motorja)
           – tip V:(trajnost naprav za uravnavanje sestave izpušnih plinov)
3.2.3      Vozila kategorij z motorji na kompresijski vžig morajo opraviti naslednje preskuse:
           – tip I:(ugotavljanje povprečnih emisij izpušnih plinov po hladnem zagonu)
           – tip V:(trajnost naprav za uravnavanje sestave izpušnih plinov)
           – in kjer pride v poštev, preskus vgrajene naprave za diagnostiko (OBD).
Tabela 1:  Različne poti homologacije vozila

---------------------------------------------------------------------------------------------------------
Homologacijski       Vozila kategorij M in N z motorji          Vozila kategorij M1 in N1 z motorji
preskus              na prisilni vžig                           na kompresijski vžig
---------------------------------------------------------------------------------------------------------
Tip I                DA (največja masa < / = 3,5 t)             DA (največja masa < / = 3,5 t)
Tip II               DA (največja masa > 3,5 t)                 —
Tip III              DA                                         —
Tip IV               DA (največja masa < / =  3,5 t)            —
Tip V                DA (največja masa < / =  3,5 t)            DA (največja masa < / = 3,5 t)
Tip VI               DA (vozila kategorije M1 in kategorije
                     N1 razred I)
OBD                  DA                                         DA
Pogoji               7. točka pravilnika ECE R 83.05            7. točka pravilnika ECE R 83.05, vozila
razširitve                                                      kategorij M2 in N2 (referenčna masa < / =
                                                                2.840 kg)
---------------------------------------------------------------------------------------------------------

3.3        Dovoljene mejne vrednosti (preskus tipa I)

4          PRESKUŠANJE VOZILA
4.1        Preskušanje vozila po določilih te odredbe lahko opravi samo pooblaščeni laboratorij skladno z
           določili pravilnika ECE R 83.05 (po stanju 30. septembra 2000). Ta pravilnik izhaja iz Sporazuma
           o prevzemu enotnih pogojev za homologacijo in za vzajemno priznavanje homologacije opreme in
           delov motornih vozil, ki je bil sprejet 20. marca 1958 v Ženevi. K temu sporazumu je z
           nasledstvenim sklepom pristopila tudi Republika Slovenija (Uradni list RS – Mednarodne pogodbe,
           št. 15/92).
4.2        Pravilnik ECE R 83.05 je mogoče dobiti v izvirniku (v angleškem jeziku) v Informacijskem centru
           Urada Republike Slovenije za standardizacijo in meroslovje v Ljubljani.
5          HOMOLOGACIJA VOZILA
5.1        Homologacija vozila po določilih te odredbe in s tem v zvezi izdani dokumenti morajo biti
           izdelani skladno s pravilnikom ECE R 83.05. Homologacijski organ v Republiki Sloveniji je Urad
           Republike Slovenije za standardizacijo in meroslovje.
6          POSTOPEK PREVERJANJA
6.1        Ustreznost vozil zahtevam te odredbe se preverja po postopku, ki ga predpisuje odredba o
           homologaciji vozil (Uradni list RS, št. 33/98 in 59/99).
7          VELJAVNOST
7.1        Z uveljavitvijo te odredbe preneha veljati odredba o homologiranju vozil glede na emisijo
           onesnaževanja v izpušnih plinih motorjev v odvisnosti od vrste goriva (št. 83.03) (Uradni list
           RS, št. 62/99).
7.2        Ta odredba začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, uporablja
           pa se:
7.2.1      za homologiranje tipa vozila od dneva uveljavitve dalje. Pri preskusu tipa I morajo vozila
           ustrezati mejnim vrednostim iz vrstice A oziroma vrstice B točke 3.3 te odredbe.
7.2.1.1    Pri preskusu tipa I pa morajo mejnim vrednostim iz vrstice B točke 3.3 te odredbe:
           – od 1. januarja 2005 dalje ustrezati vozila kategorije M z največjo maso manjšo ali enako
           2.500kg ali vozila kategorije N1 (razred I) in
           – od 1. januarja 2006 dalje vozila kategorije M z največjo maso večjo od 2.500 kg ali vozila
           kategorije N1 (razred II in III),
7.2.2      za nova vozila, ki se uvažajo v Republiko Slovenijo ali se tu izdelujejo, ki morajo ustrezati:
           – od 1. julija 2001 dalje mejnim vrednostim vrstice A oziroma B točke 3.3 te odredbe, razen vozil
           kategorije M z največjo maso večjo od 2.500 kg in vozil kategorije N1 (razred II in III), za
           katera velja to od 1. julija 2002; in
           – od 1. julija 2006 dalje mejnim vrednostim vrstice B točke 3.3 te odredbe, razen vozil
           kategorije M z največjo maso večjo od 2.500 kg in vozil kategorije N1 (razred II in III), za
           katera velja to od 1. julija 2007;
7.2.2.1    Do 1. julija 2003 se za potrebe točke 7.2.2 štejejo vozila kategorije M1 z motorjem na
           kompresijski vžig, katerih največja masa presega 2.000 kg in so izdelana za prevoz več kot šestih
           oseb (vključno z voznikom) ali pa so to terenska vozila, za vozila kategorije N1;
7.3        za vsa rabljena vozila, ko se prvič registrirajo v Republiki Sloveniji, tri leta po uveljavitvi
           zahtev te odredbe za homologacijo tipa vozila glede na vrsto vozila oziroma uveljavljene mejne
           vrednosti.