Uradni list

Številka 100
Uradni list RS, št. 100/2000 z dne 27. 10. 2000
Uradni list

Uradni list RS, št. 100/2000 z dne 27. 10. 2000

Kazalo

4176. Odločba o razveljavitvi dela petega odstavka 138. člena in dela prvega odstavka 235. člena zakona o varnosti cestnega prometa, stran 10698.

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o pobudah Zorana Petroviča s Pivke, Avtošole Promet Orel, d.o.o, Ljubljana in Franca Jurija Orla iz Ljubljane na seji dne 21. septembra 2000
o d l o č i l o:
1. Peti odstavek 138. člena in prvi odstavek 235. člena zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 30/98 in 61/00) se razveljavita, kolikor se nanašata na osebe, ki so bile zaposlene kot učitelji predpisov o varnosti cestnega prometa na dan uveljavitve tega zakona.
2. Drugi odstavek 146. člena zakona o varnosti cestnega prometa ni v neskladju z ustavo.
O b r a z l o ž i t e v
A)
1. Ustavno sodišče je s sklepom št. U-I-206/99 z dne 25. 5. 2000 (Uradni list RS, št. 49/00) sprejelo pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti določb zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju: ZVCP), navedenih v izreku. Te določbe pobudniki izpodbijajo v delu, v katerem kot pogoj za pridobitev dovoljenj za učitelja predpisov o varnosti cestnega prometa določajo najmanj višjo strokovno izobrazbo. Menijo, da posegajo v njihove pridobljene pravice. Pobudnik Zoran Petrovič je še navedel, da je že 11 let predavatelj cestnoprometnih predpisov. Po stališču pobudnikov Avtošole Promet Orel in Franca Jurija Orla se zakonodajalec za sporno ureditev ni odločil na podlagi strokovnih analiz ali empiričnih podatkov. V zakonodajnem postopku naj bi ne bilo pojasnjeno, zakaj je prav višja izobrazba ustrezna za opravljanje del učitelja predpisov. Zakon naj bi namreč ne določal smeri izobrazbe, tako da pogoje izpolnjuje npr. oseba z likovno akademijo ali z diplomo iz bibliotekarstva, ne pa npr. oseba, ki ima srednjo izobrazbo strojnotehnične ali prometne usmeritve. Izpodbijane določbe naj bi bile iz navedenih razlogov v nasprotju s 14. in s 155. členom ustave. Pobudnika predlagata, naj ustavno sodišče ugotovi neskladnost izpodbijanih določb z ustavo z učinkom odprave.
2. Državni zbor in vlada menita, da pobude niso utemeljene. Izpodbijane določbe naj bi se ne nanašale na osebe, ki že imajo dovoljenje za učitelja predpisov. Višja strokovna izobrazba naj bi se zahtevala le za osebe, ki so oziroma bodo za izdajo dovoljenja prvič prosile po uveljavitvi ZVCP, tj. po 1. 5. 1998.
B)
3. Že v sklepu o sprejemu pobud je ustavno sodišče navedlo, da do take razlage izpodbijanih določb ZVCP, za katero se zavzemata Državni zbor in vlada, z ustaljenimi metodami razlage pravnih norm ni mogoče priti. V petem odstavku 138. člena ZVCP je izrecno določeno, da lahko predpise o varnosti cestnega prometa v avto šoli poučujejo učitelji predpisov in vozniki inštruktorji, ki imajo poleg veljavnega dovoljenja za učitelja predpisov oziroma za voznika inštruktorja tudi najmanj višjo strokovno izobrazbo. V primeru, da bi ZVCP ne imel prehodne določbe prvega odstavka 235. člena, učitelji predpisov, ki ob uveljavitvi ZVCP, tj. 1. 5. 1998, niso izpolnjevali katerega izmed navedenih pogojev, tega dela po omenjenem dnevu ne bi smeli več opravljati. Prvi odstavek 235. člena je ta trenutek premaknil na 1. 5. 2000.
4. V sklepu o sprejemu pobud so bili navedeni razlogi, zakaj ni utemeljen očitek o neskladnosti tretjega odstavka 146. člena ZVCP s 155. členom ustave. Iz enakih razlogov tudi ni utemeljen enak očitek, naslovljen na peti odstavek 138. člena, drugi odstavek 146. člena in prvi odstavek 235. člena. Tudi te določbe so začele veljati ter se uporabljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu RS (243. člen) in zato ne učinkujejo za nazaj.
5. Prav tako je bilo že v sklepu o sprejemu pobud navedeno, da kriterij za presojo očitka pobudnikov o posegu v pridobljene pravice ni drugi odstavek 14. člena (enakost pred zakonom), temveč 2. člen ustave, po katerem je Slovenija pravna država. Med načela pravne države sodi tudi načelo varstva zaupanja v pravo. V skladu s tem načelom sme zakonodajalec spremeniti pogoje za opravljanje dela tudi za osebe, ki to delo v času spremembe pravne ureditve že opravljajo. Sprememba je v skladu z načelom zaupanja v pravo, če je v razumnem sorazmerju z zasledovanim ustavno dopustnim ciljem in če je prizadetim osebam dana možnost, da se na novo ureditev pripravijo (tako tudi v odločbi št. U-I-14/97 z dne 19. 11. 1998, Uradni list RS, št. 83/98 in OdlUS VII, 204; prim. tudi sklep št. U-I-67/95 z dne 4. 4. 1996, OdlUS V, 38).
6. Peti odstavek 138. člena in prvi odstavek 235. člena ZVCP v izpodbijanih delih, tj. kolikor se nanašata na osebe, zaposlene kot učitelji predpisov o varnosti cestnega prometa na dan uveljavitve navedenega zakona, nista v skladu s temi zahtevami. Iz zakonodajnega postopka niso razvidni razlogi za sporno spremembo izobrazbenih pogojev. Predlog ZVCP za prvo obravnavo je ohranjal stopnjo izobrazbe, ki je bila zahtevana po ZVCP-82 (peti odstavek 142. člena predloga zakona, Poročevalec Državnega zbora, št. 5/95). V predlogu zakona za drugo obravnavo se je pojavila zahteva po najmanj VI. stopnji izobrazbe, ne da bi bila sprememba utemeljena v obrazložitvi predloga (peti odstavek 137. člena, Poročevalec Državnega zbora, št. 20/96). Kot izhaja iz odgovora Državnega zbora in mnenj vlade, danih v tem postopku, zakonodajalec sploh ni nameraval postrožiti izobrazbenih pogojev za osebe, ki so ob uveljavitvi ZVCP že opravljale delo učitelja predpisov. To vsaj posredno izhaja tudi iz novele ZVCP, ki je za skupino voznikov inštruktorjev, ki so se tik pred uveljavitvijo ZVCP začeli usposabljati za to delo in katerih zakonski položaj je zelo podoben položaju učiteljev predpisov, izrecno določila, da jim za pridobitev inštruktorskega dovoljenja ni treba izpolnjevati strožjega pogoja glede izobrazbe (3. člen zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o varnosti cestnega prometa, Uradni list RS, št. 61/00 ZVCP-A). Ker niso izkazani razlogi, zaradi katerih je zakonodajalec postrožil izobrazbene pogoje za učitelje predpisov, sta ZVCP v delu, v katerem se nanaša na osebe, ki so to delo ob uveljavitvi zakona že opravljale, v nasprotju z načelom zaupanja v pravo (2. člen ustave).
7. Prvi odstavek 235. člena pa je v nasprotju z ustavo tudi zato, ker učiteljem predpisov, ki so to delo opravljali v času uveljavitve ZVCP, ne daje razumnih možnosti, da bi se lahko pripravili na novo ureditev. Zakon o varnosti cestnega prometa (Uradni list SRS, št. 5/82 in nasl. – v nadaljevanju: ZVCP-82) je za učitelje predpisov zahteval najmanj ustrezno srednjo izobrazbo (drugi odstavek 86. člena), ZVCP pa predpisuje najmanj višjo strokovno izobrazbo. Izobraževanje za pridobitev take izobrazbe traja do dveh let (12. člen zakona o poklicnem in strokovnem izobraževanju, Uradni list RS, št. 12/96 – v nadaljevanju: ZPSI). Študijsko leto se začne 1. septembra, konča pa 31. avgusta (prvi odstavek 69. člena ZPSI). Vpisni postopki se praviloma začnejo spomladi. Dveletni rok, ki je začel teči 1. 5. 1998, je torej prekratek za pridobitev višje strokovne izobrazbe. Nadalje ZPSI še omogoča, da se odrasli izobražujejo po posebnih, tudi časovno prilagojenih programih ali po delih programov (63. člen). Iz tega je mogoče sklepati, da lahko izobraževanje odraslih traja dlje od dveh let. Prvi odstavek 235. člena torej tistim učiteljem predpisov, ki so to delo opravljali v času uveljavitve ZVCP, ne daje razumnega roka, da bi lahko izpolnili nove pogoje za opravljanje tega dela. Tudi zaradi tega je navedena določba v izpodbijanem delu v nasprotju z načelom zaupanja v pravo (2. člen ustave).
8. Zaradi ugotovljenih neskladnosti z ustavo je ustavno sodišče obe izpodbijani določbi razveljavilo, kolikor se nanašata na osebe, ki so bile zaposlene kot učitelji predpisov o varnosti cestnega prometa na dan uveljavitve ZVCP.
9. Najmanj višja strokovna izobrazba je določena tudi med pogoji za pridobitev dovoljenja za učitelja predpisov v drugem odstavku 146. člena ZVCP. Ker pa se določba nanaša le na prvo pridobitev dovoljenja, ne posega v pravne položaje, ki so nastali pred uveljavitvijo zakona. Zaradi tega ta določba ni v neskladju z 2. členom ustave.
C)
10. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 43. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – ZUstS) v sestavi: predsednik Franc Testen ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, dr. Miroslava Geč-Korošec, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk, dr. Lojze Ude in dr. Dragica Wedam-Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.
Št. U-I-206/99-26
Ljubljana, dne 21. septembra 2000.
Predsednik
Franc Testen l. r.
1 Glej poročilo Komisije Sveta Evrope za demokracijo skozi pravo z naslovom “Internal security services in Europe”, ki je bilo sprejeto na 34. plenarnem zasedanju te komisije dne 7. 3. 1998 (CDL-INF (98) 6), in delovno gradivo Monice Macovei z naslovom “Control of internal security services in Europe” z dne 13. 5. 1996, ki je bilo pripravljeno v okviru Komisije za pravne zadeve in človekove pravice Parlamentarne skupščine Sveta Evrope (AS/Jur (1996) 23).

AAA Zlata odličnost