Uradni list

Številka 64
Uradni list RS, št. 64/2000 z dne 14. 7. 2000
Uradni list

Uradni list RS, št. 64/2000 z dne 14. 7. 2000

Kazalo

2920. Odločba o razveljavitvi sodbe in sklepa vrhovnega sodišča in vrnitvi zadeve v novo odločanje, stran 8010.

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z. na seji dne 22. junija 2000
o d l o č i l o:
1. Sodba in sklep vrhovnega sodišča št. VIII Ips-128/95 z dne 7. 4. 1998 se razveljavita.
2. Zadeva se vrne vrhovnemu sodišču v novo odločanje.
O b r a z l o ž i t e v
A)
1. Pritožnik je kot zasebni obrtnik v novembru 1991 svojemu delavcu odpovedal delovno razmerje. Odpuščeni delavec se je v skladu s takrat veljavno kolektivno pogodbo o delovnih razmerjih med delavci in samostojnimi obrtniki (Uradni list RS, št. 18/89) pritožil na disciplinsko komisijo pri občinskem Sindikatu delavcev pri zasebnikih. Ta je ugotovila, da očitane kršitve niso take, za katere bi delodajalec lahko izrekel neposredno odpoved, temveč bi moral delavcu prej izreči pismeni opomin. V sodnem postopku, ki ga je začel delavec, je bilo pritožniku naloženo plačilo plače in prispevkov ter vpis delovne dobe delavcu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Zahtevek pritožnika za presojo odločitve disciplinske komisije je bil na prvi stopnji zavrnjen kot neutemeljen, na drugi stopnji pa zavržen, ker naj bi ne imel aktivne legitimacije za vložitev tožbe. Izpodbijana revizijska sodba pritožniku sicer priznava pravico do sodnega varstva, kljub temu pa revizijo zavrže kot nedovoljeno – z utemeljitvijo, da zaradi poteka zastaralnega roka ne bi bilo mogoče ponovno odločiti o odpovedi. Zaradi tega naj bi ne imel pravnega interesa za revizijo. Pritožnik zatrjuje kršitev človekovih pravic iz 14., 15., 22. in 23. člena ustave.
2. Senat ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-163/98 z dne 16. 2. 2000 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. V skladu s 56. členom zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) je bila poslana vrhovnemu sodišču, ki nanjo ni odgovorilo.
B)
3. V spornem postopku so sodišča odločala o tožbi in nasprotni tožbi: obe imata isto dejansko podlago in sta vloženi zaradi istih disciplinskih sklepov. Delodajalec je izdal sklep o odpovedi delovnega razmerja zaradi kršitev delovnih obveznosti. Delavec se je pritožil na drugostopni organ, ki je bil predviden s takrat veljavno kolektivno pogodbo. Drugostopna disciplinska komisija je pritožbi delavca ugodila in delodajalcu naložila, da pokliče delavca nazaj na delo in mu prizna vse pravice za čas, ko ni delal. Ker delodajalec tega ni storil, je delavec zahteval izvršitev dokončnega sklepa, delodajalec pa je z nasprotno tožbo zahteval razveljavitev sklepa drugostopne disciplinske komisije: smiselno torej odločitev o zakonitosti odpovedi in posledično zavrnitev dajatvenega zahtevka delavca.
4. Če bi sodišče odločalo le o tožbi delavca – o njegovem dajatvenem zahtevku – bi lahko izhajalo iz ugotovitve, da je odločitev o disciplinski odpovedi dokončna in izvršljiva. Ne bi se mu bilo treba ukvarjati z vprašanjem zakonitosti same odpovedi. Ker pa je odločalo tudi o nasprotni tožbi, je moralo tudi o tem odločiti meritorno.
5. Kršitev procesnega ali materialnega prava sama po sebi še ne utemeljuje ustavne pritožbe. Ustavno sodišče namreč ni instanca sodiščem, ki odločajo v pravdnem postopku, saj v skladu s 50. členom ZUstS presoja le, ali so bile z izpodbijanimi sodnimi odločbami kršene kakšne človekove pravice ali temeljne svoboščine. Za presojo ustavnega sodišča je zato bistvena ugotovitev, ali je v obravnavani zadevi zaradi nezakonitega ravnanja sodišč prišlo do kršitve pritožnikove pravice do sodnega varstva po 23. členu ustave oziroma do kršitve pravice do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu ustave.
6. Prvostopno sodišče (sodba št. Pd 3939/94 z dne 9. 3. 1995) je štelo, da je bilo že z dokončnim sklepom disciplinske komisije ugotovljeno, da očitane disciplinske kršitve niso bile take, da bi delodajalec zanje smel izreči delavcu ukrep prenehanja delovnega razmerja brez poprejšnjega pisnega opomina. Drugih delodajalčevih navedb in dokaznih predlogov glede procesnih in vsebinskih kršitev v postopku pred disciplinsko komisijo niti ni obravnavalo in se do njih ni opredeljevalo. Pritožbeno sodišče (sodba in sklep št. Pdp 923/95 z dne 21. 3. 1997) sploh odkloni delodajalcu pravico do sodnega varstva – kar posledično pripelje do odločitve o utemeljenosti dajatvenega zahtevka delavca. Pri tem se pritožbeno sodišče sklicuje tudi na stališče iz svojega razveljavitvenega sklepa v prejšnjem postopku (sklep št. Pdp 852/94 z dne 17. 11. 1994), po katerem naj bi imel delavec pravni interes le za izvršitev dokončne disciplinske odločitve. Izpodbijana revizijska sodba delodajalcu prizna pravico do sodnega varstva zoper dokončno odločitev disciplinske komisije.
7. Če revizijsko sodišče ugotovi, da je bilo v izpodbijani odločbi zmotno uporabljeno materialno pravo, reviziji ugodi in spremeni izpodbijano sodbo (prvi odstavek 395. člena takrat veljavnega zakona o pravdnem postopku, Uradni list SFRJ, št. 4/77 in nasl. – v nadaljevanju: ZPP-77), oziroma razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve ali druge stopnje (drugi odstavek 395. člena ZPP-77). Izpodbijana revizijska sodba pa ne stori nič od tega, ampak revizijo zavrže kot nedovoljeno. Revident naj bi ne imel pravnega interesa, kajti tudi v primeru uspešne revizije zaradi poteka zastaralnega roka novega disciplinskega ukrepa ne bi mogel več izreči.
8. Ustava v 22. členu določa, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Navedena določba je poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom po drugem odstavku 14. člena ustave. Iz te določbe izhaja dvoje. Po eni strani sodišče stranke ne sme obravnavati neenakopravno s tem, da bi v njeni zadevi odločilo drugače, kot sicer redno odloča v vsebinsko podobnih primerih – vendar ta vidik za obravnavano zadevo ni relevanten. Po drugi strani pa mora biti zagotovljena enakopravnost med strankami, udeleženimi v postopku, kar predstavlja eno od temeljnih jamstev poštenega postopka. V pravdnem postopku mora vsaka stranka imeti možnost predstaviti svoja stališča, in predlagati dokaze pod pogoji, ki je ne postavljajo v vsebinsko slabši položaj nasproti drugi stranki. Iz navedene zahteve izhaja pravica do kontradiktornega postopka kot temeljna človekova pravica. Zahteva za “enakost orožij“, to je za takšno ureditev in vodenje pravdnega postopka, ki zagotavlja enakopraven položaj strank, je najpomembnejši izraz pravice do enakega varstva pravic pred sodiščem, kot jo opredeljuje 22. člen ustave. Iz te določbe izhaja, da se mora pravdni postopek voditi ob spoštovanju temeljne zahteve po enakopravnosti in procesnem ravnotežju strank ter spoštovanju njihove pravice, da se branijo pred vsemi procesnimi dejanji, ki lahko vplivajo na njihove pravice in interese. S tem temelji na spoštovanju človekove osebnosti, saj zagotavlja vsakomur možnost priti do besede v postopku, ki zadeva njegove pravice in interese, in tako preprečuje, da bi človek postal le predmet postopka. Stranki in vsakemu, ki ima stranki enak položaj, mora zato biti omogočeno, da navaja argumente za svoja stališča, da se v sporu izjavi tako glede dejanskih kot glede pravnih vprašanj. Enako kot drugi stranki mu mora biti zagotovljena pravica navajati dejstva in dokaze, možnost, da se izjavi o navedbah nasprotne stranke ter o rezultatih dokazovanja kot tudi pravica, da je prisoten ob izvajanju dokazov. Pravici stranke, da se v postopku izjavi, pa na drugi strani odgovarja obveznost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje, da pretehta njihovo relevantnost ter da se do tistih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli.
9. Ustava v 23. členu zagotavlja vsakomur pravico do sodnega varstva: pravico, da o njegovih pravicah in obveznostih odloči sodišče (brez nepotrebnega odlašanja ter sodišče, ki je neodvisno, nepristransko in ustanovljeno z zakonom). Vrhovno sodišče je z izpodbijano sodbo zagotovilo pritožniku pravico do sodnega varstva v njenem formalnem smislu: kot pravico do dostopa do sodišča. Pravica do sodnega varstva pa pomeni tudi zagotovitev učinkovite in celovite vsebinske sodne kontrole. Torej pravico do poštenega sodnega postopka in do meritorne sodne odločitve.
10. To seveda ne pomeni, da zakon ne more predpisati procesnih predpostavk (procesnih ovir) za sodno varstvo. Vsaka procesna predpostavka, ki omejuje sodišče, da meritorno odloči, pa je omejitev pravice do sodnega varstva. Pravni interes (pravovarstvena potreba) je po ZPP splošna procesna predpostavka za vložitev tožbe, čeprav kot taka v zakonu ni izrecno navedena (navedena je le v zvezi z ugotovitveno tožbo). Po drugem odstavku 389. člena ZPP-77 pa je bila revizija, tako kot sedaj, dovoljena le, če ima njen vložnik zanjo pravni interes. Ustavnemu sodišču v tem postopku z ustavno pritožbo ni treba presojati skladnosti zakonske ureditve z ustavo. Pritožnik kaj takega niti ne zatrjuje niti ni taka odločitev potrebna za odločitev o ustavni pritožbi. Predmet presoje je le zatrjevana napačna uporaba zakona v konkretnem postopku, s katero naj bi bila pritožniku kršena pravica do sodnega varstva.
11. V zgoraj navedenem okviru presoje to pomeni, da ima pravico do sodnega varstva, razumljeno kot pravico do meritorne odločitve sodišča, le tisti, ki izkaže, da je odločitev sodišča nujna zaradi varstva njegovih pravic: da bi mu torej morebitna ugodna rešitev zagotavljala neko pravico ali pravno korist, ki je brez sodne odločbe ne bi bilo. Pravni interes (pravovarstvena potreba) ni isto kot utemeljenost tožbenega zahtevka. Sodišče zato pri presoji pravnega interesa kot pogoja za sodno varstvo ne ugotavlja, ali je tožbeni zahtevek utemeljen ali ne. Pravni interes ni izkazan samo v primeru, če bo revident z revizijo uspel, oziroma ali bo v primeru, če bo revizijsko sodišče izpodbijano odločbo razveljavilo, v ponovljenem postopku uspel s svojim zahtevkom, temveč v vsakem primeru, ko bi ob morebitnem uspehu to zanj lahko pomenilo neko pravno korist. Ali bo z revizijo tudi res uspel, je stvar meritorne odločitve o reviziji. Ne more pa sodišče z vnaprejšnjim predvidevanjem, kakšna bo meritorna odločitev in njene posledice, zavreči revizije.
12. Pritožnik je s tožbo (z nasprotno tožbo) zahteval razveljavitev sklepa disciplinske komisije Sindikata delavcev pri zasebnikih v Mariboru z dne 20. 12. 1991. Predmet spora v tem delu je bila torej le odločitev drugostopnega disciplinskega organa. Revizijsko sodišče neizkazanost pravnega interesa utemeljuje na stališču, da je bila disciplinska odločitev delodajalca razveljavljena s sklepom disciplinske komisije. Kljub dejstvu, da nobeno od razpravljajočih sodišč ni odločilo o zatrjevanih nezakonitostih sklepa disciplinske komisije, tudi revizijsko sodišče šteje to odločitev za veljavno. Delodajalcu sicer priznava pravico do sodnega varstva zoper tako odločitev, istočasno pa mu zavrača pravni interes za tako varstvo. Pri tem pa kot razloge za zavrženje navaja razloge, ki bi bili po vsebini lahko razlogi za zavrnitev revizije ali za zavrnitev zahtevka.
13. Z izpodbijano revizijsko sodbo je bila pritožniku kršena pravica do sodnega varstva: pravica, da o spornem razmerju meritorno odloči sodišče v postopku, v katerem mu bo zagotovljena tudi pravica do enakega varstva pravic. Sodišče ne sme s preozko (prestrogo) ali napačno razlago procesnih omejitev, neupravičeno omejiti (zavrniti) zahtevka za sodno odločitev. Zato je ustavno sodišče izpodbijano revizijsko odločitev razveljavilo in zadevo vrnilo vrhovnemu sodišču, da o reviziji meritorno odloči.
C)
14. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik Franc Testen ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk, dr. Lojze Ude in dr. Dragica Wedam-Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.
Št. Up-163/98
Ljubljana, dne 22. junija 2000.
Predsednik
Franc Testen l. r.

AAA Zlata odličnost