Uradni list

Številka 31
Uradni list RS, št. 31/1999 z dne 30. 4. 1999
Uradni list

Uradni list RS, št. 31/1999 z dne 30. 4. 1999

Kazalo

1494. Odločba o odpravi 4. točke 1. člena in tarife št. 4 odloka o komunalnih taksah, stran 3610.

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti, začetem na pobudo družbe Petrol Slovenska naftna družba, d. d., Ljubljana, ki jo zastopa Mitja Ulčar, odvetnik v Kranju, in družbe ÖMV – Istrabenz, d.o.o., Koper, ki jo zastopajo Igor Debernardi, Mitja Vezovnik in Zdenka Debernardi, odvetniki v Kopru, na seji dne 1. aprila 1999
o d l o č i l o:
Četrta točka 1. člena in tarifa št. 4 odloka o komunalnih taksah (Uradni list RS, št. 59/96, 68/96 in 13/97) se odpravita.
O b r a z l o ž i t e v
A)
1. Družba Petrol je dne 23. 10. 1997 vložila pobudo za oceno ustavnosti in zakonitosti odloka o komunalnih taksah (v nadaljevanju: odlok). Dne 28. 4. 1998 je pobudo za oceno ustavnosti in zakonitosti istih določb odloka vložila tudi družba ÖMV – Istrabenz. Pobudnici navajata, da je z izpodbijanim odlokom Občinski svet občine Postojna na podlagi zakona o komunalnih taksah (Uradni list SRS, št. 29/65, 5/68, 7/70, 7/72 in Uradni list RS, št. 18/91 – v nadaljevanju: ZKT) predpisal med drugim tudi komunalno takso na točilna mesta za prodajo pogonskega goriva. Ta vrsta takse naj bi bila nezakonita, saj naj bi ne imela podlage v zakonu. ZKT namreč določa, da smejo občine predpisati komunalne takse le za dejavnosti oziroma predmete, ki jih zakon taksativno našteva. Ne predvideva pa takse na točilna mesta za prodajo pogonskega goriva. Pobudnici zato predlagata, naj ustavno sodišče izpodbijane določbe odloka odpravi oziroma razveljavi. Pobudnici sta predlagali tudi začasno zadržanje izpodbijanih določb, saj naj bi jima njihovo izvajanje prinašalo hude finančne posledice.
2. Pobudnica ÖMV – Istrabenz izkazuje svoj pravni interes s tem, da je kot lastnik več točilnih mest taksni zavezanec v smislu tarifne številke 4 tarife komunalnih taks Občine Postojna, zaradi česar mu je bil na podlagi odločb o prisilni izterjavi na račun te takse že zarubljen znesek v višini 9,493.500 tolarjev.
3. Župan Občine Postojna v odgovoru na pobudo navaja, da bi bilo treba pri presoji izpodbijanega odloka upoštevati tudi popravek odloka (Uradni list RS, št. 68/96) in spremembe odloka (Uradni list RS, št. 13/97). S spremembami odloka je bil namreč dopolnjen tudi uvodni del – preambula odloka, tako da so bile vanj kot pravna podlaga vnesene tudi določbe ustrezne materialne zakonodaje (10. in 80. člen zakona o varstvu okolja, Uradni list RS, št. 32/93, 44/95 – odl US in 1/96 – v nadaljevanju: ZVO), na katerih temeljijo tarifne postavke odloka.
B)
4. Ustavno sodišče je pobudo Petrola sprejelo 20. 11. 1997, kasneje pa je prejelo še pobudo ÖMV – Istrabenz. Ustavno sodišče je pobudi zaradi skupnega obravnavanja in odločanja združilo. Ker je ugotovilo, da družba ÖMV – Istrabenz izkazuje pravni interes, saj ima točilna mesta za pogonska goriva na območju Občine Postojna in ji je bila taksa na podlagi izpodbijanega odloka že odmerjena, se ni posebej spuščalo v ugotavljanje pravnega interesa družbe Petrol, ki naj bi po navedbah župana na območju občine ne imela točilnih mest za pogonska goriva.
5. Ustava v 147. členu določa, da lokalne skupnosti predpisujejo davke in druge dajatve ob pogojih, ki jih določata ustava in zakon. Možnost občinskega predpisovanja komunalne takse ureja ZKT. Občine pri predpisovanju komunalnih taks zato ne smejo prekoračiti pogojev, ki jih postavlja ZKT za njihovo predpisovanje. Ta v 2. členu določa, da se komunalne takse plačujejo za uporabo predmetov in storitev, ki jih v tarifi komunalnih taks določi občinski svet. Pri tem ZKT predpisovanje komunalnih taks z občinskim odlokom definira v dveh smereh. Najprej v 3. členu na splošno določa, da se komunalne takse ne morejo odmerjati po vrednosti predmeta, po dejanskem prometu ali po dejanskem dohodku, zatem pa v 4. členu navaja predmete oziroma storitve, za katere občina lahko predpiše komunalne takse.
6. V 4. členu ZKT ni določeno, da smejo občine predpisovati komunalne takse za točilna mesta za prodajo pogonskega goriva. Izpodbijani predpis v tem delu torej obdavčuje povsem druge predmete, kot jih določa ZKT, in s tem presega okvir in pogoje, ki jih zakon postavlja za predpisovanje komunalnih taks. (Glej o tem odločbo ustavnega sodišča št. U-I-269/97 z dne 9. 4. 1998, Uradni list RS, št. 33/98 in OdlUS VII, 64.)
7. Tudi dejstvo, da sta bila s spremembo izpodbijanega odloka (Uradni list RS, št. 13/97) vnesena v preambulo kot podlaga za sprejetje odloka tudi 10. in 80. člen ZVO, ne odpravlja nezakonitosti tega predpisa. Člen 10 in iz njega izhajajoč 80. člen ZVO lokalnim skupnostim omogočata, da pod pogoji iz teh določb predpišejo takso za obremenjevanje okolja oziroma povračilo za rabo naravnih dobrin. Onesnaževalec po 80. členu plača takso za obremenjevanje vode, tal, zraka in za ustvarjanje odpadkov. Porabnik naravne dobrine, katere lastnik je država ali lokalna skupnost, plača za njeno izkoriščanje in rabo povračilo (prvi in drugi odstavek 80. člena ZVO). Podlaga za plačilo takse je po tretjem odstavku navedenega člena vrsta in količina onesnaževanja, za plačilo povračila pa vrsta in obseg izkoriščanja naravne dobrine. (Glej o tem odločbo ustavnega sodišča št. U-I-217/95 z dne 3. 7. 1997, Uradni list RS, št. 45/97 in OdlUS VI, 100.)
8. Kot je razvidno iz 80. člena ZVO, gre pri taksi za obremenjevanje okolja in povračilu za izkoriščanje in rabo naravnih dobrin za dajatvi, ki nimata nobene zveze s komunalnimi taksami po ZKT, saj gre za druge taksne predmete, za druge kriterije predpisovanja in za drug namen dajatve. Takse in povračila po ZVO so poseben finančni inštrument, ki ima svoje kriterije za predpisovanje. Ob izbiri taksnega predmeta je še posebej pomembno doseči sorazmernost med dejanskim onesnaževanjem oziroma rabo dobrin na eni strani ter višino takse oziroma povračila na drugi strani. Občina Postojna v izpodbijanem predpisu ni v ničemer razmejila med komunalnimi taksami in taksami in povračili po ZVO, ni določila taksnih predmetov po 80. členu ZVO in ni določila nobenega kriterija za odmero takse oziroma povračila po tem členu. V primeru, da bi hotela predpisati takso za obremenjevanje okolja, bi morala občina definirati, za kakšno vrsto onesnaževanja gre (onesnaževanje vode, zraka, tal ali za ustvarjanje odpadkov) in s čim se to onesnaževanje povzroča, ter nato določiti takso sorazmerno temu onesnaževanju. V primeru, da bi hotela predpisati povračilo za rabo naravnih dobrin, pa lahko po 80. členu ZVO predpiše takšno povračilo le za rabo in izkoriščanje naravnih dobrin lokalnega pomena, ki so v lasti občine.
9. Popravek izpodbijanega odloka (objavljen v Uradnem listu RS, št. 68/96), na katerega se v odgovoru na pobudo sklicuje župan, se nanaša na pojasnilo o tem, kaj se po odloku šteje za javni nočni lokal, zato ne more vplivati na presojo v obravnavani zadevi.
10. Glede na navedeno, je ustavno sodišče 4. točko 1. člena odloka in tarifo št. 4 odloka odpravilo. Ustavno sodišče je že v mesecu juliju 1997 (v zadevi št. U-I-217/95) pojasnilo, kako je treba razlagati 10. in 80. člen ZVO. V mesecu aprilu 1998 je v zadevi št. U-I-269/97 prvič odločilo, da je predpisovanje komunalnih taks z občinskim odlokom za točilna mesta pogonskih goriv nezakonito. Občine so se imele možnost seznaniti z odločbo (objavljeno v Uradnem listu RS, št. 33/98) in odpraviti morebitne nezakonitosti v svojih odlokih. Če jih niso, so morale pričakovati posledice, ki jih zakon o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) predpisuje za primer odprave predpisov.
11. Odprava učinkuje za nazaj (45. člen ZUstS). To pomeni, da lahko vsakdo, ki so mu na podlagi odpravljenega odloka nastale škodljive posledice, zahteva njihovo odpravo. Če so posledice nastale s posamičnim aktom, sprejetim na podlagi izpodbijanega odloka, lahko upravičeni zahteva njegovo spremembo ali odpravo pri organu, ki je odločil na prvi stopnji (prvi odstavek 46. člena ZUstS). Spremembo oziroma odpravo posamičnega akta lahko upravičenec zahteva v treh mesecih od dneva objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije, če od vročitve posamičnega akta do vložitve pobude na ustavno sodišče ni preteklo več kot eno leto (drugi odstavek 46. člena ZUstS).
C)
12. Ustavno sodišče je to odločbo sprejelo na podlagi drugega odstavka 45. člena ZUstS v sestavi: predsednik Franc Testen ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk, dr. Lojze Ude in dr. Dragica Wedam-Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.
Št. U-I-268/97
Ljubljana, dne 1. aprila 1999.
Predsednik
Franc Testen l. r.

AAA Zlata odličnost