Uradni list

Številka 56
Uradni list RS, št. 56/1998 z dne 7. 8. 1998
Uradni list

Uradni list RS, št. 56/1998 z dne 7. 8. 1998

Kazalo

2563. Odločba, da sta 145.a in 145. c člen zakona o izvrševanju kazenskih sankcij v skladu z ustavo; 5. točka 145.b člena ni v skladu z ustavo, kolikor ne določa roka, v katerem mora biti izdan poseben zakon o izdaji obveznic; da 3. člen zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o izvrševanju kazenskih sankcij ni v skladu z ustavo, kolikor ne določa pravice do povrnitve stroškov postopka, stran 4086.

Ustavno sodišče je v postopku ocene ustavnosti, začetem na pobude Janeza Rozmana iz Ljubljane in dr. Ksenije Rozman iz Ljubljane, ki jo zastopa pooblaščenec Janez Rozman, dr. Rajka Turka, dr. Josipa Turka in Milice Abram iz Ljubljane, ki jih zastopa Igor Dernovšek, odvetnik v Ljubljani, dr. Johannesa Attemsa z Dunaja, ki ga zastopa Rok Fink, odvetnik v Celju, Cecilije Pavlin, Amalije Murn in Hinka Kirna iz Ljubljane, ki jih zastopa Irena Polak–Remškar, odvetnica v Ljubljani, Amalije Likar in Petra Bedjaniča iz Ljubljane, ki ju zastopa pooblaščenec Novica Novaković iz Ljubljane, Franca Gerdena iz Trebnjega, ki ga zastopata Hranislav S. Đurković, odvetnik v Kopru, in Stanko Prijatelj, odvetnik v Ljubljani, Julije Zaletel, Olge Zaletel in Magdalene Betetto iz Ljubljane, ki jih zastopa Irena Polak–Remškar, odvetnica v Ljubljani, Toma Kneza iz Ljubljane, ki ga zastopa Nataša Vidovič, odvetnica v Ljubljani, dr. Aleksandra Majdiča z Bleda, ki ga zastopa Nataša Vidovič, odvetnica v Ljubljani, dr. Ljuba Sirca iz Kranja, ki ga zastopa Nataša Vidovič, odvetnica v Ljubljani, dr. Igorja Levstka iz Ljubljane, ki ga zastopa Nataša Vidovič, odvetnica v Ljubljani, Jureta Filipčiča in Mladena Terčelja iz Ljubljane, Miha Jemca iz Zuga, Švica, ki ga zastopa Aleš Rojs, odvetnik v Ljubljani, Alojzije Farič, Anice Cimperc, Alojzije Osvald in Mirka Lemeža ml., vseh iz Maribora, ki jih zastopa pooblaščenec Igor Osvald iz Maribora, ter Franca Zdolška iz Maribora, Milana Zdolška iz Dobja pri Planini, Marka Zdolška iz Šentjurja, Terezije Zdolšek iz Šentjurja, Marije Rep iz Maribora in Emilije Zdolšek iz Šentjurja, ki jih zastopa Dušan Pungartnik, odvetnik v Šentjurju, na seji dne 16. julija 1998
o d l o č i l o:
1. Člena 145.a in 145.c zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list SRS, št. 17/78, 23/82, 41/87, 32/89 in 8/90 ter Uradni list RS, št. 12/92, 58/93, 71/94, 29/95 in 10/98) nista v neskladju z ustavo.
2. Peta točka 145.b člena istega zakona ni v skladu z ustavo, kolikor ne določa roka, v katerem mora biti izdan poseben zakon o izdaji obveznic.
3. Člen 3 zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list RS, št. 10/98) ni v skladu z ustavo, kolikor ne določa, da imajo neupravičeno obsojeni ali njegovi dediči, ki so začeli postopke za vrnitev premoženja oziroma za plačilo odškodnine pred njegovo uveljavitvijo, pravico do povrnitve stroškov postopka tudi za del zahtevka, s katerim glede na določbo 3. člena zakona ne bodo uspeli.
4. Ugotovljeni neskladnosti iz 2. in 3. točke izreka te odločbe je zakonodajalec dolžan odpraviti najkasneje v roku šest mesecev od dneva objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.
5. Pobuda za oceno ustavnosti tretjega odstavka 145. člena in 145.č člena zakona o izvrševanju kazenskih sankcij se zavrne.
O b r a z l o ž i t e v
A)
1. V uvodu te odločbe navedeni pobudniki izpodbijajo zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list RS, št. 10/98 – v nadaljevanju: Novela ZIKS) v celoti ali pa le posamezne določbe (Janez Rozman in dr. Ksenija Rozman, dr. Rajko Turk, dr. Josip Turk in Milica Abram, Cecilija Pavlin, Amalija Murn in Hinko Kirn). Pobudniki uveljavljajo kršitev določb 2., 3., 8., 14., 15., 22., 26., 30., 33., 153. in 155. člena ustave. Vsi pobudniki uveljavljajo kršitev načela enakosti in poudarjajo, da izpodbijane spremembe zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju: ZIKS) pomenijo očitno neenakopravno obravnavanje državljanov, ki so bili neupravičeno obsojeni pred letom 1958, v primerjavi s tistimi, ki so bili obsojeni kasneje, prav tako pa tudi s tistimi, katerim je bila v času do uveljavitve izpodbijanih sprememb že pravnomočno prisojena denarna odškodnina za zaplenjeno premoženje, četudi so bili obsojeni pred letom 1958.
2. Vsi pobudniki predlagajo tudi, da ustavno sodišče začasno zadrži izvršitev izpodbijanih določb. Predloge opravičujejo z nastankom težko popravljivih posledic, in sicer:
– nepotrebno delo že tako obremenjenih sodišč in dodatni finančni stroški – sodišča naj bi na podlagi spremenjenega materialnega predpisa začela izdajati odločbe o zavrnitvi zahtevkov, postavljati nove izvedence za oceno premoženja na podlagi določb ZDen in podzakonskih predpisov;
– pobudnikom in drugim upravičencem naj bi nastali veliki stroški z vložitvami zahtevkov in tožb, za katere izpodbijani zakon ne predvideva povrnitve oziroma naj bi bili celo upravičenci dolžni povrniti pravdne stroške toženi stranki Republiki Sloveniji v primeru zavrnitve njihovih zahtevkov;
– zavrnitev zahtevkov naj bi ob predpostavki, da bi ustavno sodišče razveljavilo povratno veljavo (3. člen), pomenilo ponovno zavlačevanje reševanja teh zadev na sodiščih in s tem kršitev pravice do sodnega varstva iz 23. člena ustave, ki je bila z dolgotrajnimi postopki in moratoriji že tako kršena;
– v primeru razveljavitve izpodbijanih določb naj bi nastala na sodiščih še večja zmeda, dodatni stroški in problemi v postopkih.
3. Posamezni pobudniki v pobudah še navajajo:
– Pobudnika Janez in dr. Ksenija Rozman menita, da je ZIKS zakon, ki velja že od leta 1978 in zagotavlja ustavno pravico do rehabilitacije neupravičeno obsojenih. Vsaka povezanost ZIKS z ZDen je po mnenju pobudnikov nedopustna in brez pravne podlage, ker urejata vsak svoje pravno področje. Nadalje navajata, da je parlament zavestno kršil ustavo, saj je z izpodbijanim zakonom ponovno uvedel ureditev, ki jo je ustavno sodišče z odločbo št. U-I-10/92 že razveljavilo. Razlogi za sprejem izpodbijanega zakona so po mnenju pobudnikov v nasprotju z načelom pravne države, saj naj bi bilo iz zakonodajnega gradiva razvidno, da pomeni za zakonodajalca pričakovani dohodek višjo vrednoto kot pa spoštovanje ustave.
– Pobudniki dr. Rajko Turk, dr. Josip Turk in Milica Abram navajajo, da je bilo v nepravdnem postopku št. Nz 394/94 že odločeno, da je Mestna občina Ljubljana dolžna plačati pobudnikom znesek 5,225.035 SIT odškodnine za zaplenjeno premoženje. Navedena odločba pa še ni pravnomočna, ker je nasprotna udeleženka vložila pritožbo, ki pa še ni rešena. Na podlagi 3. člena Novele ZIKS naj bi se ta postopek, ki je bil že pred dvema letoma zaključen na prvi stopnji, moral vrniti na prvo stopnjo in njihova zahteva naj bi se obravnavala po ZDen, ki priznava pobudnikom manjše pravice. Po mnenju pobudnikov ne obstajajo pogoji, določeni v drugem odstavku 155. člena ustave za povratno veljavo predpisov, in je zakonodajalec s tem, ko je določil uporabo Novele ZIKS za vse še nepravnomočno končane postopke, posegel v razmerja za nazaj in s tem kršil 155. člen ustave.
– Pobudnik dr. Johannes Attems navaja, da je sprememba ZIKS v nasprotju z načelom pravne države, saj država ne more spremeniti zakona v svoj prid, potem ko je že veliko strank z enakimi zahtevki uspelo in so dobile vrnjeno zaplenjeno premoženje. Tudi sam pobudnik je v postopku denacionalizacije že dobil vrnjenih 1.400 ha gozdov, vendar je zahtevek umaknil in zahteval vrnitev po ZIKS, ki je takrat veljal. Pobudnik nadalje sprašuje, kdo bo povrnil ogromne stroške izvedencev, ki jih v denacionalizacijskem postoku krije zavezanec, v nepravdnem postopku pa predlagatelj sam. V dopolnitvi svoje pobude pobudnik meni, da mu je država s sprejemom izpodbijanega zakona izrekla novo kazen zaplembe premoženja, ki je ne predvideva noben zakon.
– Pobudniki Cecilija Pavlin, Amalija Murn in Hinko Kirn navajajo, da so dne 27. 3. 1997 vložili tožbo, s katero zahtevajo plačilo izgube dobička, ki so jo utrpeli z zaplembo premoženja njihovemu pravnemu predniku. Brez razumnega in stvarnega razloga naj bi zakonodajalec odrekel pravico do povrnitve škode prav osebam, ki so bile obsojene v času največje revolucionarne evforije na najstrožje kazni in za dejanja, ki jih niso nikoli storile. Opozarjajo na zelo visoke stroške, ki so jih že imeli upravičenci z vložitvijo tožb (takse in odvetniški stroški).
– Pobudnika Anamarija Likar in Peter Bedjanič kot pravna naslednika po pokojni dr. Hermini Bedjanič navajata, da poprava krivic neupravičeno obsojenim ne bi smela temeljiti na ZDen, ker je kriva obsodba pomenila kršitev temeljnih človekovih pravic, hude duševne bolečine, ponižanje in degradacijo v družbi. V nasprotju z 28. in 155. členom ustave naj bi bil 3. člen izpodbijanega zakona, ker določa nov postopek, način in obseg vračanja po krivici zaplenjenega premoženja z učinkom za nazaj.
– Pobudnik Franc Gerden je vložil dve pobudi, v katerih navaja, da je pravica do povrnitve škode nastala v trenutku, ko je bila pravnomočno razveljavljena kazen zaplembe premoženja, in da je imel v tistem času na podlagi ZKP pravico do popolne povrnitve škode, to je tudi izgubljenega dobička.
– Pobudniki Julija Zaletel, Olga Zaletel in Magdalena Betetto navajajo, da je pristojno sodišče s sklepom z dne 15. 5. 1995 že odločilo, da mora Republika Slovenija dedinjam Franca Zaletela plačati 54,768.160 SIT odškodnine, vendar pa odločba še ni pravnomočna. Menijo, da s sprejemom izpodbijanih sprememb niso več upravičene do vrnitve dejanske vrednosti zaplenjenega premoženja oziroma niso upravičene do ničesar, saj izpodbijane določbe samo predvidevajo izdajo posebnega zakona, ki naj bi uredil izdajo obveznic za plačilo odškodnine. Takšno urejanje priznanih pravic naj bi povzročalo pravno negotovost, saj nihče ne ve, kdaj bo navedeni posebni zakon tudi sprejet, pomeni pa tudi protiustaven način urejanja, ki se ga zakonodajalec vse pogosteje poslužuje. Po mnenju pobudnic obremenitev nacionalnega gospodarstva ne opravičuje kršitve z ustavo zagotovljenih pravic. Poudarjajo, da so se, upoštevajoč veljavni pravi red in odločbo ustavnega sodišča št. U-I-10/92, odločile za uveljavljanje svojih zahtevkov na podlagi ZIKS in s tem prevzele visoke sodne stroške za izvedence in odvetnika.
– Pobudnik Tomo Knez v svoji pobudi navaja, da izpodbijane spremembe in dopolnitve pomenijo vračanje v čas pred sprejemom ustavnega amandmaja XCVI in odstop od načel 29. člena Splošne deklaracije o človekovih pravicah. Opozarja, da izpodbijane določbe posegajo v pravnomočne sodne odločbe in v že pridobljene pravice ter da ustvarjajo neenako obravnavanje neupravičeno obsojenih oseb.
– Pobudnik dr. Aleksander Majdič v svoji pobudi navaja, da izpodbijane določbe ZIKS spreminjajo njegov položaj v teh postopkih. Poudarja, da je XCVI. amandma k ustavi SRS vzpostavil enakost med neupravičeno obsojenimi in s tem odpravil ideološko oviro za popravo krivic žrtvam povojnih razmer.
– Pobudnik dr. Ljubo Sirc uveljavlja tudi kršitev Evropske konvencije o človekovih pravicah v zvezi s Resolucijo 1096 z dne 27. 6. 1996 Parlamentarne skupščine Sveta Evrope. Meni, da pravica do povrnitve škode nastane v trenutku, ko je krivična sodba razveljavljena, in ne šele s pravnomočno sodbo o vrnitvi premoženja, kot je to navedeno v obrazložitvi predloga izpodbijanega zakona. Po mnenju pobudnika navedbe v obrazložitvi predloga izpodbijanega zakona o tem, da “krivic ni mogoče popraviti v celoti, da bi bila obremenitev gospodarstva prevelika, da je Slovenija socialna država, da naj se ne bi storile nove krivice”, ne opravičujejo zakonodajalca, da ne bi vrnil zaplenjenega premoženja v celoti ali dal zanj “pravično gmotno odškodnino”. Nadalje pobudnik poudarja, da se zakonodajalec glede povratne veljave izpodbijanih določb neopravičeno sklicuje na javno korist. Po pobudnikovem mnenju prav javna korist in načelo socialne države zahtevata, da pride čim hitreje do vrnitve premoženja tistim, ki so sposobni z njim gospodariti in ustvarjati večje učinke. Opozarja, da namen zaplemb v kazenskih postopkih ni bil le odvzem premoženja, ampak zasramovanje podjetnikov, in da teh postopkov ni mogoče primerjati s postopki nacionalizacije. Vendar meni, da bi bilo kljub temu potrebno izenačiti vračanje premoženja vsem upravičencem. Potrebno bi bilo uporabiti načela odškodninskega prava, povrnitev pa bi morala obsegati tržno vrednost odvzetega premoženja in ne vrednost, ugotovljeno na podlagi zakonskih in podzakonskih aktov. Zato pobudnik daje tudi pobudo za oceno ustavnosti ZDen. Ustavno sodišče je to pobudo izločilo in jo bo obravnalo kot samostojno zadevo pod št. U-I-137/98.
– Pobudnik dr. Igor Levstek navaja, da pomenijo izpodbijane spremembe ZIKS vračanje v čas pred sprejemom ustavnega amandmaja XCVI in odstopanje od načel 26. člena Splošne deklaracije o človekovih pravicah. Ker izpodbijane določbe ne priznavajo več pravice do povračila izgubljenega dobička, naj bi s tem ponovno vzpostavljale neenakost, ki jo je ustavno sodišče z razveljavitvijo 92. člena ZDen že odpravilo.
– Pobudnika Jure Filipčič in Mladen Terčelj navajata, da izpodbijani zakon pomeni vzpostavitev ureditve, ki je veljala pred sprejemom ustavnega amandamaja XCVI. To naj bi pomenilo odstopanje od načel, vsebovanih v 29. členu Splošne deklaracije o človekovih pravicah, kar pa se opravičuje z lahkotno ugotovitvijo, da smo pač v tranziciji, ki naj bi dopuščala manj togo spoštovanje ustavnih in zakonskih določb. Menita, da ZIKS kot predpis, ki ureja izvrševanje kazenskih sankcij in je neke vrste “strokovni” zakon, ne more posegati v določbe 13. člena, drugega odstavka 539. člena in 540. člena ZKP.
– Pobudnik Miha Jemec izpodbija 145.c člen, ker mu več ne priznava polne odškodnine za odvzeto premoženje, tako kot to določata zakon o kazenskem postopku in zakon o obligacijskih razmerjih. Meni, da je spremenjena ureditev v nasprotju s 30. členom ustave, in da zakonodajalec zaradi proračunske problematike in načela socialne države ne bi smel posegati v pravico neupravičeno obsojenih do popolne odškodnine, ki jo priznavajo vsi civilizirani narodi.
– Pobudniki Alojzija Farič, Anica Cimperc, Alojzija Osvald in Mirko Lemež ml. izpodbijajo poleg 145.a in 145.c člena tudi tretji odstavek 145. člena in 145.č člen. V pobudi se sklicujejo tudi na 15. člen ustave. Menijo, da izpodbijane določbe preprečujejo uresničevanje pravic iz 26. in 30. člena ustave in zanikajo pravico do odprave posledic kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin (prvi in četrti odstavek 15. člena ustave). Menijo, da zakonodajalec ni imel razlogov, ki bi dovoljevali v skladu s tretjim odstavkom 15. člena ustave in stališči ustavnega sodišča omejitev pravic iz 26. in 30. člena ustave. Pravice drugih, ki naj bi jih varovale izpodbijane določbe (pravice državljanov do določene storitve države, ki se financira iz proračuna, ali katerakoli druga pravica) niso “enakega ranga” kot pravici iz 26. in 30. člena ustave. Poudarjajo, da poseg v pravici iz 26. in 30. člena ni nujen in primeren. Država bi morala z drugimi ukrepi, predvsem zmanjšanjem svojih stroškov in učinkovitejšim nadzorom, pokriti povečanje izdatkov zaradi izplačila odškodnin.
– Franc Zdolšek, Milan Zdolšek, Marko Zdolšek, Terezija Zdolšek, Marija Rep in Emilija Zdolšek menijo, da določba 145.a člena pomeni dejansko določbo 92. člena ZDen, ki jo je ustavno sodišče razveljavilo, in da zakonodajalec nima nobenih razlogov za izenačitev njihovega položaja s položejem denacionalizacijskih upravičencev. Pobudniki poudarjajo, da je njihov zahtevek izključno zahtevek civilnega odškodninskega prava in nima nobene zveze s podružbljanjem zasebne lastnine in kasnejšo denacionalizacijo. V primeru nezakonite kazenske zaplembe gre za nezakonito ravnanje državnega organa ali konkretnega sodnika, za katero je v razmerju do oškodovanca odgovorna država. Predlagajo razveljavitev izpodbijanih določb.
4. Državni zbor (odgovor Sekretariata za zakonodajo in pravne zadeve z dne 21. 5. 1998, po opravljeni obravnavi na Odboru za notranjo politiko in pravosodje) meni, da izpodbijana ureditev ne pomeni kršitve ustave. Zakonodajalec je pri izpodbijani ureditvi upošteval načelo socialne države in načelo enakosti vseh oseb, ki jim je bilo premoženje zaplenjeno ali podržavljeno po drugi svetovni vojni, ter možnosti skupnosti za poravnavo vseh obveznosti iz naslova vračanja zaplenjenega premoženja. Kot prvi pomembni razlog pri oceni naj bi se upoštevalo dejstvo, da je zakonodajalec z izpodbijanimi spremembami glede vračanja odvzetega premoženja vzpostavil enakopravnost vseh prizadetih. Upošteval je, da bi premoženje oškodovancev, če kazenske obsodbe ne bi bilo, prešlo v državno lastnino na podlagi kakšnega drugega pravnega naslova. Drugi pomembni razlog, ki naj bi opravičeval izpodbijano ureditev, je načelo socialne države, ki zahteva, da se upošteva splošno premoženjsko stanje v državi. Država mora ravnati tako, da zaradi individualnih interesov ne bo prizadeta javna korist in mora zato poravnavanje posebnih škod urediti po načelu sorazmerne, socialni državi primerne izravnave bremen med državo in davkoplačevalci. Posebno ureditev opravičuje tudi dejstvo, da je od škodnih dogodkov preteklo več kot 40 let in da je v tem času prišlo do številnih sprememb oziroma dejanskih posegov v odvzeto premoženje. Nadalje so v pojasnilu navedeni podatki o številu in višini zahtevkov, ki kljub temu, da so nepopolni, opozarjajo na ogroženost plačilne sposobnosti države. Izključitev zahtevkov za povrnitev izgubljenega dobička je narekovala tudi narava tega instituta odškodninskega prava, ki priznava povrnitev koristi, ki bi jo imel oškodovanec v normalnih razmerah in na temelju razumnih in opravičljivih pričakovanj. Ker za obdobje od 1945 do 1958 ni mogoče zatrjevati, da je šlo za normalne razmere in za normalno predvidljivo korist oškodovanca, postane višina izgubljenega dobička vprašljiva, saj gre za povrnitev škode, ki je bila povzročena v povsem svojevrstnih razmerah. Navedbe pobudnikov, da izpodbijane določbe posegajo v pridobljene pravice, so po mnenju nasprotnega udeleženca neutemeljene. Pravna podlaga za odškodninski zahtevek nastane šele z razveljavitvijo kazni zaplembe premoženja, kar pa še ne pomeni, da je s tem že pridobljena pravica do določene odškodnine. Ta pravica se pridobi šele na podlagi pravnomočne sodne odločbe in zato izpodbijane spremembe in dopolnitve ne posegajo v že pridobljene pravice oškodovancev.
5. Pojasnila nasprotnega udeleženca je ustavno sodišče poslalo pobudnikom, ki so do dne 7. 5. 1998 vložili pobude za oceno izpodbijanega zakona. V odgovorih pobudniki vztrajajo pri svojih pobudah, ponavljajo in dopolnjujejo svoje navedbe v pobudah in odgovarjajo na stališča in razloge nasprotnega udeleženca. Ustavno sodišče povzema le tiste navedbe pobudnikov, s katerimi odgovarjajo na stališča in razloge nasprotnega udeleženca. Iz odgovorov je razvidno, da so za pobudnike stališča nasprotnega udeleženca nesprejemljiva oziroma menijo, da so v nasprotju z načelom pravne države. V zvezi s stališčem, da izpodbijane spremembe pomenijo izenačitev položaja vseh oseb, ki jim je bilo premoženje odvzeto po drugi svetovni vojni, poudarjajo, da ni dopustno prezreti dejstva, da je država štela oškodovance za kriminalce in jim je zaplenila celotno premoženje, kar vse se je zgodilo pred agrarnimi reformami ali nacionalizacijami. V zvezi s stališčem, da bi bilo premoženje oškodovancev podržavljeno tudi brez kazenske obsodbe in bi bili tako upravičeni zahtevati vrnitev na podlagi ZDen, pobudniki poudarjajo, da v mnogih primerih taka ugotovitev ne drži, zlasti pri tistih, ki so imeli obrtne delavnice, saj te niso mogle biti nacionalizirane na podlagi zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Julijana Zaletel, Olga Zaletel in Magdalena Betetto ter Cecilija Pavlin, Amalija Murn in Hinko Kirn). Menijo, da se nasprotni udeleženec ne more sklicevati na načelo enakosti, ker da so že same spremembe povzročile neenakost med tistimi, ki so na podlagi ZIKS že dobili vrnjeno zaplenjeno premoženje, in tistimi, ki tega še niso dobili. Po mnenju pobudnikov tudi ni utemeljeno sklicevanje na načelo socialne države. Državni zbor je upošteval nepravilne podatke, ker dejansko zahtevani zneski niso tako visoki in razlika med izplačanimi odškodninami po ZIKS in ZDen ni tako očitna. V tožbah zahtevani zneski, s katerimi nasprotni udeleženec opravičuje nezmožnost plačila, še ne pomenijo tudi priznanih odškodnin in z njimi ni dopustno opravičevati strahu za socialno državo. Posledice vračanja odvzetega premoženja bi morala država reševati z drugimi zakonskimi rešitvami in ne z ukinitvijo pravice do polne odškodnine (dr. Igor Levstek, Tomo Knez, dr. Aleksander Majdič in dr. Ljubo Sirc). V zvezi s stališčem, da izpodbijane določbe nimajo retroaktivnega učinka, pobudniki v odgovorih vztrajajo, da so pravico do povrnitve škode pridobili na podlagi predpisov, ki so veljali v trenutku, ko so zoper državo vložili odškodninske tožbe in predloge v nepravdnem postopku, in da izpodbijana določba 3. člena posega v njihove pridobljene pravice. Poudarjajo, da vsako spreminjanje ZIKS in njegovo izenačevanje z ZDen pomeni kršitev 155. člena ustave, ker se pravice neupravičeno obsojenih zmanjšujejo.
B)–I.
6. Ustavno sodišče je poleg podatkov, ki so navedeni v zakonodajnem gradivu, upoštevalo tudi podatke, ki sta jih posredovali Vrhovno sodišče in Ministrstvo za pravosodje.
7. Iz poročila Vrhovnega sodišča je razvidno naslednje:
– da Vrhovno sodišče ne vodi posebne evidence o obnovah kazenskih postopkov, pravnomočno končanih do 31. 12. 1958, v katerih je bila izrečena kazen zaplembe premoženja in bi bilo mogoče podatke zbrati le s pregledom več kot 1000 spisov;
– da je v obdobju od 1989 do 1994 (po 1. 1. 1995 Vrhovno sodišče ni pristojno za odločanje o obnovi postopka – 557. člen ZKP) odločalo v devetih zadevah o zahtevi za obnovo kazenskega postopka in dovolilo obnovo v korist 29 obsojenih oseb (v sedmih zadevah je bila izrečena zaplemba premoženja);
– da je v letih 1990–1996 v zvezi z zahtevami za varstvo zakonitosti (vloženih v tem obdobju – 383) odločilo v korist 774 obsojenih oseb in da je glede na takratne predpise, ki so predpisovali obvezen izrek zaplembe premoženja, upravičeno sklepati, da je bila izrečena kazen zaplembe premoženja tudi velikemu številu obsojencev, ki jih je Vrhovno sodišče v celoti oprostilo obtožbe ali pa je izpodbijano sodbo razveljavilo, zaradi česar ni posebej odločalo o kazni zaplembe premoženja;
– da so bile leta 1997 vložene le tri zahteve za varstvo zakonitosti zoper sodbe, ki so postale pravnomočne do 31. 12. 1958, in v katerih je bila izrečena zaplemba premoženja. Vse zahteve je vložilo Državno tožilstvo Republike Slovenije, rok za vlaganje takih zahtev za obsojence in njihove sorodnike pa je že potekel (559. člen ZKP);
– da je v letu 1997 ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti v osemnajstih zadevah, v katerih je bila izrečena zaplemba premoženja – v petih zadevah je izpodbijano sodbo razveljavilo, v desetih zadevah je izdalo oprostilno sodbo, v dveh zadevah je sodbo spremenilo in v eni zadevi je kazenski postopek ustavilo; med temi zadevami so bile tudi take, ki so se nanašale na več obsojenih oseb.
8. Ministrstvo za pravosodje sporoča, da o številu kazenskih sodb, s katerimi so bile izrečene zaplembe premoženja v letih 1945 in 1946, ni podatkov. Podatki za naslednja leta pa so: leta 1947 – 870, leta 1948 – 496, leta 1949 – 730, leta 1950 – 351, leta 1951 – 90, leta 1952 – 19, leta 1953 – 3, leta 1954 – 0, leta 1955 – 8, leta 1956 – 0, leta 1957 – 2, leta 1958 – 0. Ministrstvo nadalje sporoča, da bi morala sodišča pregledati vse spise, da bi lahko ugotovila število obnov, o katerih so odločala prvostopna sodišča in v katerih je bila izrečena kazen zaplembe premoženja. Kot primer Ministrstvo navaja, da je bilo pri Okrožnem sodišču v Ljubljani v obdobju od 1. 1. 1990 do 31. 12. 1997 vloženih 214 zahtev za obnovo postopka in da je bilo 111 zahtevam ugodeno. Ministrstvo še navaja, da je bilo konec leta 1997 v teku približno 387 nepravdnih postopkov za vrnitev zaplenjenega premoženja in da so v posameznih primerih zahtevki za odškodnine izredno visoki. Glede zahtevkov za izgubljeni dobiček pa ministrstvo dodaja še podatek, da se je vsota vtoževanih zahtevkov, ki je v času zakonodajnega postopka znašala več kot 31 milijard SIT, še povečala, saj je bila vložena še tožba za izgubljeni dobiček v znesku preko 11 milijard SIT.
9. Ustavno sodišče je pod A) te obrazložitve navedene pobude združilo zaradi skupnega obravnavanja in odločanja. Vsi pobudniki imajo pravni interes za izpodbijanje Novele ZIKS. Iz pobud in prilog je razvidno, da vsi pobudniki pred pristojnimi sodišči zahtevajo vrnitev zaplenjenega premoženja ali pa plačilo odškodnine in da sodni postopki še niso končani. Pobudniku dr. Aleksandru Majdiču je ustavno sodišče priznalo pravni interes za izpodbijanje Novele ZIKS, ker imajo na podlagi odločbe ustavnega sodišča št. U-I-249/96 z dne 12. 3. 1998 (Uradni list RS, št. 29/98) tudi tisti, ki jim je bilo premoženje zaplenjeno na podlagi 28. člena zakona o konfiskaciji premoženja in izvrševanju konfiskacije (Uradni list DFJ, št. 40/45), možnost vložiti zahtevo za obnovo postopka po določbi 416. člena ZKP in v primeru, da bodo v tem postopku uspeli, pravico zahtevati povrnitev premoženja po določbah ZIKS.
10. Glede na izpolnjene pogoje iz četrtega odstavka 26. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) je ustavno sodišče pobude sprejelo in takoj nadaljevalo z odločanjem o stvari sami. Zavrnilo pa je pobude Alojzije Farič, Anice Cimperc, Alojzije Osvald in Mirka Lemeža ml. v tistem delu, v katerem izpodbijajo določbe tretjega odstavka 145. in 145.č člena ZIKS.
11. Upoštevajoč, da je bilo vračanje zaplenjenega premoženja že dvakrat zadržano z zakonom, in da gre za vprašanja, ki jih je bilo potrebno rešiti čim hitreje, je ustavno sodišče na seji dne 12. 3. 1998 sklenilo, da ne bo odločalo posebej o predlogih za začasno zadržanje, ampak da bo zadevo obravnavalo prednostno.
B)–II.
Presoja 145.a in 145.c člena ZIKS
12. Ustava v 30. členu določa, da ima tisti, ki je bil po krivem obsojen za kaznivo dejanje ali mu je bila prostost neutemeljeno odvzeta, pravico do rehabilitacije, do povrnitve škode in druge pravice po zakonu. Navedena ustavna določba določa objektivno odgovornost države za škodo v primeru, ko je iz kateregakoli vzroka (krivdnega ali nekrivdnega, pravnega ali protipravnega) prišlo do neupravičene obsodbe oziroma neutemeljenega odvzema prostosti. Pravica do vrnitve premoženja, ki je bilo odvzeto z izrekom kazni zaplembe premoženja, ne predstavlja kakšne posebne pravice, ampak sodi v sklop enotne ustavne pravice iz 30. člena ustave. Čeprav ureditev vrnitve zaplenjenega premoženja po 145. členu ZIKS po svoji vsebini ne predstavlja “povrnitve škode” v smislu pravil odškodninskega prava, ampak posebno ureditev instituta neupravičene pridobitve1, je ta pravica ustavno varovana v okviru 30. člena ustave, ki daje osebam, ki so bile po krivem obsojene za kaznivo dejanje, splošno pravico do povrnitve vse škode. Iz navedene predpostavke je izhajal tudi zakonodajalec, kar je razvidno iz obrazložitve predloga Novele ZIKS kakor tudi iz določbe četrtega odstavka 145. člena, ki govori o “odškodnini” v primeru, če vrnitev zaplenjenega premoženja ali njegovih posameznih delov stvarno ali pravno ni več mogoča.
13. Pravica do povrnitve škode zaradi neupravičene obsodbe je ustavna pravica tiste osebe, ki je bila prizadeta s posledicami neupravičene kazenske sodbe. Gre za posebno osebnostno pravico, ki jo lahko uveljavlja le neupravičeno obsojena oseba. Če je bila oseba spoznana za neupravičeno obsojeno po smrti, njeni dediči podedujejo pravico do povrnitve škode v skladu z določbami ZKP in splošnimi načeli odškodninskega prava2. Pravica dedičev do povrnitve škode zaradi neupravičene obsodbe njihovega prednika ne izhaja iz 30. člena ustave, ampak je ustavno varovana na podlagi 33. in 67. člena ustave.
14. Kazni zaplembe premoženja so vojaška sodišča izrekala že med vojno na podlagi odlokov in navodil vojaških organov in kasneje uredbe o vojaških sodiščih z dne 24. 5. 1944 (Vestnik Glavnega štaba NOV in PO Slovenije, št. 6/44). Zaplemba premoženja je bila opredeljena kot tako imenovana očuvalna odredba (16. člen uredbe) in se je izrekala poleg kazni. Z zakonom o vrstah kazni (Uradni list DFJ, št. 48/45 in Uradni list FLRJ, št. 66/46) je bila zaplemba premoženja opredeljena kot ena izmed kazni, ki so jo lahko izrekala vojaška in civilna sodišča (1. člen). Izrekala se je lahko kot glavna ali kot stranska kazen in samo v primerih, ko je bila v zakonu izrecno določena. Sodišče je moralo obvezno izreči kazen zaplembe “vsega premoženja”, če je izreklo kazen izgube državljanstva. Pomenila je prisilen odvzem vsega ali določenega dela premoženja obsojene osebe v korist države in brez povračila. Izrecno je bilo določeno, da se lahko kazen zaplembe premoženja izreče zoper fizične in pravne osebe (14. člen uredbe). Kazen zaplembe premoženja je bila kot stranska kazen določena v materialnem kazenskem pravu vse do sprejetja Kazenskega zakonika Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 63/94), ki kazni zaplembe premoženja ne pozna več.
15. Pravica do vrnitve zaplenjenega premoženja v primeru razveljavitve kazni zaplembe premoženje je bila v prejšnjem pravnem sistemu priznana že pred priznanjem posebne pravice do rehabilitacije in povrnitve škode neupravičeno obsojenim (točka 25 te obrazložitve), in sicer z zakonom o izvršitvi kazni, varnostnih ukrepov in vzgojnopoboljševalnih ukrepov iz leta 1951 (Uradni list FLRJ, št. 47/51). Ta zakon je v 91. členu vseboval vsebinsko enako določbo, kot jo vsebuje še sedaj veljavni 145. člen ZIKS in se v skladu z zadnjo Novelo ZIKS uporablja za vrnitev zaplenjenega premoženja, če je bila (razveljavljena) kazen zaplembe izrečena po 31. 12. 1958. Navedeni zakon in kasnejši zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list SFRJ. št. 3/70 – prečiščeno besedilo – začel veljati 1. julija 1968) v prehodnih določbah tudi niso izključevali vrnitve zaplenjenega premoženja, če je bila kazen zaplembe premoženja izrečena s pravnomočno kazensko sodbo pred 1. 1. 1954 in je bila kasneje razveljavljena.
16. Člen 145 ZIKS po svoji vsebini pomeni materialnopravno določbo, ki določa, da se zaplenjeno premoženje vrne obsojencu oziroma njegovim dedičem; če pa vrnitev premoženja ali njegovih posameznih delov stvarno ali pravno ni več mogoča, imajo upravičenci pravico do “odškodnine”3, ki predstavlja dejansko vrednost zaplenjenega premoženja po času izdaje sklepa o vrnitvi in po stanju v času zaplembe. Določba 145. člena ZIKS torej izključuje uporabo določb zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR) o neupravičeni pridobitvi, ki priznavajo v primeru nemožnosti vrnitve le nadomestitev vrednosti dosežene koristi, in samostojno ureja obseg in način vrnitve zaplenjenega premoženja, potem ko je bila kazen zaplembe premoženja s pravnomočno odločbo razveljavljena.
17. Izpodbijani 145.a člen določa, da se v primerih, ko je bila kazen zaplembe premoženja, izrečena pred 31. 12. 1958, razveljavljena na podlagi izrednih pravnih sredstev, glede oblik in obsega vračanja, glede omejitev v zvezi z vračanjem in glede vrednotenja premoženja ne uporabljajo splošne določbe 145. člena ZIKS o vrnitvi zaplenjenega premoženja, ampak se smiselno uporabljajo določbe III. poglavja ZDen, ki vsebujejo posebna merila glede vrednotenja premoženja (44. člen), omejitve glede vračanja v naravi (19. in 27. člen) in izključitev (praviloma) plačila odškodnine – povračila v denarju (42., 43., 45., 46., 47., 48. in 50. člen).
18. Izpodbijani 145.c člen izključuje priznanje “odškodninskih zahtevkov iz naslova nemožnosti uporabe oziroma upravljanja ter iz naslova vzdrževanja napremičnin in iz naslova katerihkoli zahtevkov za izgubljeni dobiček po pravilih odškodninskega prava” in s tem izključuje uporabo splošnih pravil odškodninskega prava, ki v obseg povrnitve gmotne škode poleg pravice do povrnitve navadne škode priznavajo tudi pravico do povrnitve izgubljenega dobička. Zahtevki iz tega naslova temeljijo na določbah XXXII. poglavja ZKP, ki glede povrnitve škode zaradi neupravičene obsodbe ne vsebuje kakšnih posebnih določb in se uporabljajo splošna pravila odškodninskega prava o povrnitvi škode. To pomeni, da ima neupravičeno obsojeni pravico zahtevati povrnitev celotne gmotne škode – navadne škode in izgubljenega dobička. Podobno določbo kot 145.c člen ZIKS vsebuje tudi ZDen v drugem odstavku 72. člena, ki tudi ne priznava odškodninskih zahtevkov iz naslova nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja ter iz naslova vzdrževanja nepremičnin v času od podržavljenja do uveljavitve ZDen. Izpodbijani 145.c člen predstavlja torej posebno ureditev povrnitve gmotne škode v zvezi z vrnitvijo zaplenjenega premoženja (izjemo), kar pomeni, da se ne uporabljajo splošne določbe o povrnitvi škode zaradi neupravičene obsodbe, določene v ZKP in ZOR.
19. Ker gre pri obeh izpodbijanih določbah za samostojno posebno ureditev vprašanja vračanja premoženja, ki je bilo neupravičeno zaplenjeno v obdobju do 1. 12. 1958, navedbe pobudnikov o njihovi neskladnosti z določbami ZKP in o tem, da ZIKS kot “izvršilni” zakon ne bi smel urejati vrnitve zaplenjenega premoženja, za ustavnopravno presojo niso utemeljene in jih ustavno sodišče ni upoštevalo.
20. Kakor je razvidno, izpodbijani določbi v določenem obsegu posegata v ustavno varovano pravico do povrnitve škode zaradi neupravičene obsodbe (30. člen ustave); v primerih, ko uveljavljajo vrnitev zaplenjenega premoženja in povrnitev gmotne škode v obliki izgubljenega dobička v zvezi z zaplenjenim premoženjem dediči neupravičeno obsojene osebe, pa izpodbijani določbi posegata v pravico do zasebne lastnine in dedovanja (33. in 67. člen ustave).
21. Pravica do povrnitve škode iz 30. člena ustave je pravica, ki je v ustavi določena brez zakonskega pridržka. Na podlagi tretjega odstavka 15. člena ustave jo je dopustno omejiti samo, kadar je to potrebno zaradi varstva pravic drugih. Pravica do zasebne lastnine in dedovanja je načelno zagotovljena v 33. členu, nato pa je v prvem odstavku 67. člena dodano, da zakon določa način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija, v drugem odstavku istega člena pa, da zakon določa način in pogoje dedovanja.
22. Jamstvo zasebne lastnine kot človekove pravice zagotavlja posamezniku svobodo na premoženjskem področju. Lastnina je elementarna človekova pravica, ki je tesno povezana z varstvom osebne svobode. Njena funkcija je, da zavaruje svobodno ravnanje posameznika na premoženjskem področju in tako omogoča vsakomur, da lahko svobodno in odgovorno oblikuje svoje življenje. Kot taka je sestavni del ustav demokratičnih držav. Po Splošni deklaraciji Združenih narodov o človekovih pravicah kot prvi mednarodni kodifikaciji človekovih pravic ima vsakdo pravico, da ima lastnino bodisi sam bodisi skupaj z drugimi. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, Mednarodne pogodbe, št. 7/94 – EKČP), ki določa minimalni skupni imenovalec varstva človekovih pravic v Evropi, pa vsaki fizični in pravni osebi zagotavlja pravico do spoštovanja njenega premoženja (1. člen 1. Protokola).
23. Ustavno jamstvo lastnine predpostavlja obstoj lastnine kot pravnega instituta. Kaj je predmet zasebne lastnine in katera so varovana lastninska upravičenja, določa pravni red ob upoštevanju gospodarskih in pa družbenih razmerij nasploh. Pri tem mora spoštovati namen ustavnega jamstva lastnine, to je zagotovitev in uresničitev posameznikove svobode. Da je bistven element te svobode razpolaganje s stvarmi in pravicami, ki so predmet lastnine, je odločilo že Evropsko sodišče za človekove pravice (sodba v zadevi Marckx proti Belgiji z dne 13. 6. 1979, Publications, A.31, str. 27). Vsebina lastnine kot pravnega instituta je hkrati odvisna od funkcij, ki ji jih daje pravni red. To, da posameznik pri izvrševanju svojih lastninskih upravičenj ni neomejen, ampak mora upoštevati tudi interese drugih članov skupnosti in skupnosti kot take, sodi že v koncept lastninske pravice po rimskem pravu.4 Definicija lastnine po slovenski ustavi vključuje njeno socialno, gospodarsko in ekološko funkcijo (prvi odstavek 67. člena). Pri določanju načina pridobivanja in uživanja lastnine ter pogojev za dedovanje je torej zakonodajalec dolžan uravnotežiti individualni in skupnostni element lastnine.
24. Ustavno sodišče je že v nekaj odločbah sprejelo stališče, da so posegi v ustavne pravice podvrženi strogi ustavni presoji po tako imenovanem testu sorazmernosti. Po slednjem je poseg dopusten samo v primeru, da je nujen (neizogiben) za varstvo drugih človekovih pravic; poseg tudi ne sme biti prekomeren, kar pomeni, da je dopusten le najblažji izmed možnih posegov, s katerim se lahko zagotovi ustavno dopustni in zaželeni cilj – varstvo enako pomembnih pravic drugih. Zakonodajalec mora izkazati, da ne more v celoti zavarovati te pravice zaradi tega, ker bi s tem posegel v druge človekove pravice. Celo v primeru, ko ustava prepušča način urejanja določene ustavne pravice zakonu (v smislu določbe drugega odstavka 15. člena ustave ali na podlagi ustavne določbe, ki še posebej določa, da zakon ureja način uresničevanja posamezne pravice), to ne pomeni, da je zakonodajalec pri tem neomejen. Načelo pravne države (2. člen ustave) zahteva, da pri tem ravna v skladu z načelom sorazmernosti. Še posebej mora ravnati zakonodajalec na tak način tedaj, kadar zaradi varstva drugih pravic omejuje človekove pravice in temeljne svoboščine. Zakonodajalec mora vedno upoštevati tudi načelo enakosti iz 14. člena ustave in pri določanju načina uresničevanja ali pri omejevanju posameznih človekovih pravic in svoboščin ne sme ravnati diskriminatorno.
25. Ustavno sodišče je v obravnavani zadevi moralo najprej presojati, ali za omejitev pravice do povrnitve škode – za izključitev povrnitve izgubljenega dobička, nastalega zaradi zaplembe premoženja in za omejitev pravice do povračila dejanske vrednosti zaplenjenega premoženja – obstajajo nujni (neizogibni) razlogi. Pri tej presoji je upoštevalo razloge, ki so navedeni v zakonodajnem gradivu, oprlo pa je svojo presojo tudi na druge razloge, ki izhajajo iz posameznih zgodovinskih virov in podatkov vrhovnega sodišča ter Ministrstva za pravosodje.
26. Iz zakonodajnega gradiva (EPA 367 – II – hitri postopek, Poročevalec, št. 5 z dne 20. januarja 1998) je razvidno, da je zakonodajalec posegel v navedene ustavne pravice zaradi dejstva, da zaradi izredno velikega števila razveljavljenih kazni zaplembe premoženja, izrečenih v prvih povojnih letih, polni obseg odškodovanja v zvezi z zaplenjenim premoženjem “z vidika obremenitve nacionalnega gospodarstva ni sprejemljiv”, ter da načelo socialne države narekuje vzpostavitev ravnotežja med upravičenci do vrnitve zaplenjenega premoženja oziroma do plačila odškodnine in tistimi, ki bodo obveznosti, nastale zaradi pravice do povrnitve zaplenjenega premoženja oziroma plačila odškodnine, dolžni izpolniti. Zakonodajalec je izhajal iz predpostavke, da so bili tudi sodni postopki, ki so temeljili na takratni kazenski zakonodaji in kaznovalni politiki, sredstvo za podržavljenje proizvajalnih sredstev. Iz tega razloga za način poprave krivic ni odločilno, ali je bilo podržavljeno premoženje v upravnem ali sodnem (kazenskem) postopku. Krivice, ki so se storile z neupravičenimi zaplembami, naj bi se zato popravljale v kontekstu popravljanja krivic iz preteklega obdobja, to je po enakih merilih za vse, katerim je bilo na kakršenkoli način odvzeto premoženje s strani države. Iz tega razloga naj bi se tudi vsem tistim, katerim je bila kazen zaplembe pravnomočno izrečena do leta 1958 in je bila kasneje razveljavljena, premoženje vrnilo le v okviru določb ZDen, ki enotno urejajo popravo krivic iz preteklosti. V zakonodajnem gradivu so tudi navedeni podatki Državnega pravobranilstva o višini zahtevkov zaradi nemožnosti vrnitve v naravi (v 253 primerih skupno približno 37 milijard SIT) in o višini zahtevkov za izgubljeni dobiček (v 253 primerih skupno približno 31 milijard SIT). Nadalje je v zakonodajnem gradivu opozorjeno na veliko število izrečenih kazni zaplembe premoženja, zlasti v prvih povojnih letih (v letu 1947 – 870, v letu 1949 – 731), da so zaplembe zajele okoli 200 večjih in manjših podjetij in da je bilo z zaplembami podržavljenih približno 41.000 ha kmetijskih zemljišč, 51.000 ha gozdov, 5.837 stanovanjskih hiš in 874 poslovnih prostorov. Poudarjeno je tudi, da prejšnji kazenskopravni predpisi niso priznavali pravice do povrnitve škode osebam, ki so bile neupravičeno obsojene pred 1. 1. 1954. Te osebe so to pravico pridobile šele z ustavnim amandmajem XCVI k ustavi Republike Slovenije.
27. Ustavno sodišče ugotavlja, da je bila pravica do povrnitve škode v preteklem obdobju različno urejena in da je bila pravica do povrnitve škode v polnem obsegu v skladu s pravili odškodninskega prava priznana šele v obdobju, ko so bila v kazensko zakonodajo sprejeta temeljna kazenskopravna načela, ki so zagotavljala zakonitost kazenskih postopkov (načelo zakonitosti, domneva nedolžnosti) in ki so preprečevala zlorabo človekovih pravic in temeljnih svoboščin.5
28. Pravica do povrnitve škode je bila neupravičeno obsojenim priznana z zakonikom o kazenskem postopku, sprejetim dne 10. septembra 1953 (Uradni list FLRJ, št. 40/53 – v nadaljevanju: ZKP/54). Neupravičeno obsojeni so imeli pravico do povrnitve le premoženjske škode. Po upravičenčevi smrti so smeli zahtevati povračilo škode njegov zakonec in njegovi sorodniki, ki jih je bil neupravičeno obsojeni dolžan vzdrževati, vendar samo toliko, kolikor so bili zaradi neupravičene obsodbe prikrajšani pri vzdrževanju. S 7. členom uvodnega zakona k ZKP/54 je bila pravica do povrnitve škode priznana le tistim, katerim je bila neupravičena obsodba izrečena po 1. januarju 1954. Na podlagi 6. člena uvodnega zakona so se za obnove postopkov, pravnomočno končanih pred 1. 1. 954, uporabljale določbe ZKP/48, ki pa so dovoljevale obnovo le na predlog republiškega in zveznega javnega tožilca.6 Ustava FLRJ iz leta 1963 (Uradni list SFRJ, št. 14/63) je pravico do rehabilitacije in povrnitve škode določila kot človekovo pravico. V šestem odstavku 50. člena je določala, da ima tisti, ki je bil neupravičeno obsojen za kaznivo dejanje ali mu je bila neutemeljeno vzeta prostost, pravico dobiti iz družbenih sredstev odškodnino za škodo, ki mu je bila storjena.
29. Pravico do povrnitve škode v takem obsegu, kot jo določa sedanja ureditev – povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode – je priznala neupravičeno obsojenim in tudi tistim, ki jim je bila neutemeljeno vzeta prostost, ustava SFRJ iz leta 1974. V četrtem odstavku 181. člena je določala, da imajo neupravičeno obsojeni in tisti, ki jim je bila neutemeljeno vzeta prostost, pravico do rehabilitacije in povračila škode iz družbenih sredstev in druge pravice, določene z zakonom.
30. Tej ustavni določbi je sledil zakon o kazenskem postopku iz leta 1977 (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 14/85, 74/87, 57/89 in 3/90 – v nadaljevanju ZKP/77), ki v določbah o povrnitvi škode neopravičeno obsojenim ni samo razširil te pravice še na negmotno škodo, ampak je razširil tudi pravico dedičev. Podedljivost pravice do povrnitve gmotne škode ni bila več omejena le na zakonce in sorodnike, ki jih je bil dolžan vrzdrževati in kolikor so bili zaradi neupravičene obsodbe prikrajšani. Kot obligacijsko pravico so jo lahko po oškodovančevi smrti dedovali vsi dediči neomejeno. ZKP/77 osebam, ki so bile neopravičeno obsojene pred 1. 1. 1954, še vedno ni priznal pravice do povrnitve škode, in tudi obnova postopka, pravnomočno končanega pred 1954, je bila možna le na predlog republiškega ali zveznega javnega tožilca. V 561. in 562. členu je podaljšal veljavnost 6. in 7. člena uvodnega zakona k ZKP/54.
31. Navedeni določbi (izključitev pravice do povrnitve škode in prepoved obnove) sta bili v veljavi vse do sprejetja ustavnega amandmaja XCVI k ustavi SRS dne 4. 10. 1990 (Uradni list RS, št. 37/90), ki je določil, da se v Republiki Sloveniji ne uporabljajo več določbe 561. in 562. člena ZKP/77. S tem so pridobile pravico do povrnitve škode vse osebe, ki so bile neupravičeno obsojene, ne glede na datum neupravičene obsodbe, pravica zahtevati obnovo pa ni bila več v izključni pristojnosti javnega tožilca, ampak so jo lahko predlagali tudi obsojenec, njegov zagovornik, po obsojenčevi smrti pa tudi njegovi ožji sorodniki.
32. Po sprejetju ustave se je v Republiki Sloveniji uporabljal ZKP/77 – kolikor ni nasprotoval pravnemu redu Republike Slovenije in kolikor ni bilo z ustavnim zakonom za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije drugače določeno – do izdaje sedaj veljavnega zakonika o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 – v nadaljevanaju: ZKP). Ureditve povrnitve škode neupravičeno obsojenim ZKP ni spreminjal in je ostala enaka prejšnji ureditvi. S tem ko je razširil pravico vložitve zahteve za varstvo zakonitosti tudi na obsojenca in njegovega zagovornika, po obsojenčevi smrti pa tudi na njegove ožje sorodnike (421. člen ZKP), pa je posredno razširil tudi krog oseb, ki imajo pravico z izrednimi pravnimi sredstvi doseči, da se določena obsodba, izdana pred 1. 1. 1954, spozna za neupravičeno. Na podlagi prehodne določbe 559. člena je bil tem osebam določen poseben rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper odločbo, ki je postala pravnomočna pred uveljavitvijo ZKP, in sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, in sicer dve leti po uveljavitvi ZKP. ZKP je dal pravico zahtevati povrnitev škode tudi vsem tistim osebam, ki so bile neupravičeno obsojene pred 1. januarjem 1954 in ki zaradi preteka triletnega zastaralnega roka ne bi mogle uveljavljati pravice do povrnitve škode. V 562. členu je določil, da rok za vložitev zahteve začne teči z dnem uveljavitve ZKP, to je s 1. januarjem 1995.
33. Iz opisanega je razvidno, da ZKP zagotavlja največje možnosti, da se tudi vse osebe, ki so bile po krivem obsojene v povojnem obdobju, v celoti (moralno) rehabilitirajo in da zaradi neupravičene obsodbe zahtevajo tudi povrnitev gmotne in negmotne škode oziroma njihovi dediči povrnitev gmotne škode, če so izpolnjeni pogoji, določeni v členih 538–541 ZKP.
34. V zvezi s povrnitvijo zaplenjenega premoženja oziroma povračilom, če zaplenjenega premoženja ni mogoče več vrniti v naravi, je zakonodajalec že ob sprejemu ZDen sprejel stališče, naj bi se za vračanje premoženja, zaplenjenega v kazenskih postopkih, ki so bili pravnomočno končani do 31. 12. 1958, uporabljale določbe ZDen (92. člen). Iz zakonodajnega gradiva – predlog za izdajo zakona o denacionalizaciji z osnutkom zakona – ESA 299, Poročevalec št. 7/91 z dne 19. 2. 1991, je razvidno, da je zakonodajalec že takrat štel, da so zaplembe premoženja, ne glede na to, kateri organ jih je izrekel (sodišča v kazenskih in nepravdnih postopkih, posebne komisije ljudskih odborov), prvi način podržavljanja premoženja in da drugi ukrepi – nacionalizacija, agrarna reforma – niso bili nič manj represivni, četudi so bili drugače poimenovani. Iz gradiva je razvidno, da zakonodajalec ni razpolagal s podatki o številu zaplemb premoženja, še posebej ne s podatki, ki bi se nanašali na zaplembe premoženja v kazenskih postopkih. Ustavno sodišče je s svojo odločbo št. U-I-10/92 z dne 5. 11. 1992 razveljavilo 92. člen ZDen zaradi kršitve pravice iz 30. člena ustave in prepovedi povratne veljave predpisov iz 155. člena ustave. Ker iz obrazložitve same odločbe niso jasno razvidni razlogi, ki so vodili ustavno sodišče k navedeni odločitvi, ustavno sodišče na podlagi podatkov, ki se nahajajo v spisu, ugotavlja, da tako kot v času sprejemanja ZDen tudi v času odločanja ustavnega sodišča še ni bila znana vsa obsežnost zaplemb, izrečenih v kazenskih postopkih, ki so se končali z rehabilitacijo na podlagi izrednih pravnih sredstev, in s tem obseg finančne odgovornosti države. Ustavno sodišče je tudi v tistem postopku pridobilo podatke od vrhovnega sodišča in Ministrstva za pravosodje, iz katerih pa je izhajalo, da gre le za manjše število kazenskih zaplemb. Tako je Ministrstvo za pravosodje sporočilo, da je bilo na podlagi obnove kazenskega postopka razveljavljenih le 29 sodb, v katerih je bila izrečena zaplemba premoženja. Vrhovno sodišče je med drugim opozorilo tudi na nedoslednost 92. člena ZDen, ki je predvideval vračanje zaplenjenega premoženja po določbah ZDen le v primeru, če je bila kazen zaplembe premoženja razveljavljena na podlagi obnove kazenskega postopka, ne pa tudi na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti, kar je ustvarjalo neenakopravnost med upravičenci. Tudi po mnenju takratne zakonodajnopravne komisije Skupščine Republike Slovenije (št. 720-01/91 – 3/37-1 z dne 30. 6. 1992) določba 92. člena ZDen (glede obsega in oblike povrnitve škode) ni ustrezala pravici do povrnitve škode, ki jo po krivem obsojenemu zagotavlja 30. člen ustave. Odločitev ustavnega sodišča, na katero se sklicujejo tudi pobudniki v svojih pobudah, je bila posledica poznavanja takratnih okoliščin in podatkov, ko na sodiščih upravičenci še niso vložili zahtevkov za plačilo odškodnin za zaplenjeno premoženje in za povračilo izgubljenih dobičkov. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-107/96 z dne 4. 12. 1996, v kateri je presojalo zakon o začasnem, delnem zadržanju vračanja premoženja, opozorilo zakonodajalca, da ponovno preuči vračanje premoženja na podlagi 145. člena ZIKS in da bi pod pogoji najstrožje ustavnosodne presoje lahko prišla v poštev drugačna ureditev odškodninske odgovornosti države. Zakonodajalca je pozvalo, da oceni, ali je upravičeno razlikovati med odpravo posledic zaradi odvzema lastnine s strani sodišč in med odpravo posledic zaradi odvzema lastnine s strani upravnih organov. Hkrati ga je tudi opozorilo na ocenitev finančnih zmožnosti Republike Slovenije za celotno popravo krivic, ki vključuje tudi povrnitev izgubljenega dobička zaradi zaplembe premoženja.
35. Izpodbijani določbi predstavljata torej novo ureditev, ki naj bi na podlagi novih podatkov o številu in obsegu zaplemb premoženja in ponovne preučitve vprašanja vračanja zaplenjenega premoženja zagotovila enakopravno popravo povojnih krivic, hkrati pa bi zmanjšala velike finančne obveznosti države za popravo vseh povojnih krivic. S tem naj bi se doseglo določeno ravnotežje med popravo krivic za nazaj, ne da bi bile zaradi tega ogrožene ali prizadete pravice drugih, ki imajo svoj temelj v ustavni opredelitvi Slovenije kot socialne države (2. člen ustave).
36. Ustavno sodišče ocenjuje, da so razlogi, ki so narekovali izpodbijano novo ureditev v zvezi z vračanjem premoženja, zaplenjenega v obdobju do 31. 12. 1958, nujni – neizogibno potrebni. Poleg dosegljivih podatkov o številu kazenskih zaplemb in vtoževanih zahtevkov za izgubljeni dobiček je ustavno sodišče kot odločilni razlog upoštevalo podatke, ki nedvoumno kažejo, da se je kazen zaplembe premoženja množično izrekala prav v obdobju do leta 1954 in da je bila kazen zaplembe sredstvo prvega podržavljanja, ki jo v zgodovinski literaturi imenujejo “patriotična nacionalizacija”. Zgodovinsko priznano dejstvo je, da je takratna oblast izrabila sodstvo v svoje politične namene.7 Šele sprejem ZKP leta 1954, ki je uzakonil osnovne pravne institute kazenskega procesnega prava za zagotovitev večje zakonitosti kazenskih postopkov, je pomenil konec vodenja kazenskih postopkov na podlagi revolucionarnih predpisov, ki so bili sprejeti med vojno ali po njej in na podlagi katerih je bilo do leta 1954 izrečenih veliko število kazenskih obsodb in so bila množično kršena temeljna načela materialnega in procesnega kazenskega prava, kar potrjuje število oseb, ki so bile neopravičeno obsojene. Ustava in kazenski zakonik (splošni del) iz leta 1947 nista poznala načela zakonitosti, kazenski postopek vse do leta 1948 ni bil urejen, razen s posameznimi organizacijskimi predpisi. Številne kršitve kazenskih sodišč v tem obdobju potrjuje tudi število dovoljenih obnov v zadnjih letih oziroma število postopkov, sproženih na zahtevo za varstvo zakonitosti.
37. Opisane politične razmere in pa podatki, da je z zaplembami že do konca leta 1946 prešlo v državno last preko 70% kapitala, vloženega v industrijo, in da je 50% vse zemlje prešlo v zemljiški sklad na podlagi zaplemb,8 pomenijo, da so kazenske zaplembe premoženja tako kot agrarna reforma in nacionalizacija predstavljale proces podržavljenja. Prav v opisani razsežnosti, ko je na podlagi zaplemb prešlo v državno lastnino skoraj polovico vsega podržavljenega premoženja, je vsebovan tisti nujni razlog, da država omeji svojo objektivno odgovornost za krivične zaplembe premoženja. Ustavno sodišče je tudi upoštevalo, da so določbe o povrnitvi škode zaradi neupravičene obsodbe, ki zagotavljajo povrnitev škode na podlagi objektivne odgovornosti države v najširšem možnem obsegu, bile sprejete hkrati z izključitvijo povračila v primeru razveljavitve kazenskih sodb, izrečenih pred 1. 1. 1954. Spoznanje, da množičnih krivic, ki jih je takratni politični režim povzročil s kazenskimi zaplembami premoženja, ni mogoče popravljati z ukrepi, ki so predvideni za primer, ko izjemoma pride do krivične kazenske obsodbe, je sedaj, ko je znana vsa obsežnost tega vprašanja, povsem razumljivo. Tega dejstva zakonodajalec ob sprejemu ustavnega amandmaja leta 1990 ni upošteval, prav tako se tega dejstva ni zavedalo tudi ustavno sodišče v času razveljavitve 92. člena ZDen, kot je bilo že obrazloženo v 34. točki te obrazložitve. Tudi večina bivših komunističnih držav vzhodne Evrope je sprejela posebne zakonske ureditve za popravo množičnih krivic in omejila plačilo odškodnine za podržavljeno premoženje.9
38. Z izpodbijanima določbama 145.a in 145.c člena je zakonodajalec v določenem obsegu posegel v ustavne pravice neupravičeno obsojenih oseb oziroma v ustavne pravice njihovih pravnih naslednikov. Ustavno sodišče ocenjuje, da je izenačitev položajev neupravičeno obsojenih s položajem vseh upravičencev do poprave povojnih krivic primerno sredstvo in da zakonodajalec svojega namena ne bi mogel doseči z milejšim ukrepom. V tem primeru ustavno sodišče ugotavlja, da načelo socialne države opravičuje zakonodajalca, da upoštevajoč pravice do socialne varnosti vseh državljanov skrbi za finančne zmogljivosti države in da v primerih, ki so ustavno dopustni, iz tega razloga pravice tudi omeji. Omejitev zahteva tudi načelo enakosti. Iz samih pobud in njihovih prilog je namreč razvidno, da glede na časovno odmaknjenost kazenskih zaplemb zahtevajo vrnitev zaplenjenega premoženja in povrnitev škode zaradi izgubljenega dobička v zvezi z zaplenjenim premoženjem predvsem sorodniki neupravičeno obsojenih oseb, ki niso bili neposredno prizadeti s krivično kazensko obsodbo in katerih položaj se ne razlikuje od položaja oseb, ki jim je bilo odvzeto premoženje s kakšno drugo obliko podržavljenja.
39. Proces podržavljanja, ki je potekal z izrekanjem kazni zaplembe premoženja v kazenskih postopkih, je bil nedvomno v mnogih primerih še krutejši od nacionalizacije in agrarne reforme in tudi upravnih zaplemb in je prizadetim poleg materialne škode lahko povzročil še večjo moralno škodo in trpljenje, na kar povsem upravičeno opozarjajo številni pobudniki. Glede na navedbe pobudnikov o prizadetosti, strahu in drugih posledicah, ki so jih utrpeli zaradi neupravičene obsodbe, ustavno sodišče poudarja, da izpodbijani določbi ne posegata v druge pravice, ki jih na podlagi 30. in 33. člena ustave zagotavlja ZKP tistim osebam, ki so bile prizadete s krivično kazensko obsodbo – pravico do rehabilitacije, povrnitve druge morebitne gmotne škode in povrnitev negmotne škode, če je neupravičeno obsojena oseba še živa oziroma ji je bila odškodnina pravnomočno prisojena še v času, ko je bila živa. Izpodbijana določba 145.c člena namreč izključuje le povrnitev izgubljenega dobička, povzročenega z izrečeno kazensko sankcijo zaplembe premoženja.
40. Ustavno sodišče na podlagi navedenih razlogov zaključuje, da je zakonodajalec s sprejemom 145.a in 145.c člena ZIKS omejil pravico do povrnitve škode in pravico do povračila za zaplenjeno premoženje v skladu z načelom sorazmernosti in da zato zatrjevane kršitve 2., 3., 14., 15., 30. in 33. člena ustave niso podane. Prav tako niso podane zatrjevane kršitve mednarodnih aktov. Šesti odstavek 14. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (Uradni list SFRJ, št. 7/91, in Uradni list RS, št. 35/92) nalaga le povrnitev škode v skladu z zakonom tistemu, ki je na podlagi krivične kazenske sodbe prestal kazen. Člen 3 Protokola št. 7 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94) prav tako v primeru krive obsodbe zagotavlja pravico do odškodnine skladno z zakonom ali prakso države. Tudi Resolucija 1096 z dne 27. 6. 1996 o ukrepih za odpravo negativnih posledic bivših komunističnih totalitarnih sistemov, ki jo je sprejela Parlamentarna skupščina Sveta Evrope, vsebuje le priporočilo, da je treba žrtvam totalitarnega nasilja priznati gmotno odškodnino, ki ne sme biti bistveno nižja od tiste odškodnine, ki gre neupravičeno obsojenim po veljavnih predpisih, ter da naj se v primeru nemožnosti vrnitve v naravi ali v celoti dodeli pravična gmotna odškodnina.
Presoja 5. točke 145.b člena ZIKS
41. Člen 145.b predstavlja posebno določbo, ki opredeljuje zavezance za vrnitev zaplenjenega premoženja, saj se določbe ZDen o zavezancih za vrnitev, zlasti ker so postopki lastninskega preoblikovanja podjetij končani, ne morejo uporabljati. Določbe 145.b člena – v primerjavi z ureditvijo po ZDen – dajejo v primeru, ko v vrnitev v naravi ni mogoča, pravico do odškodnine v delnicah in v obveznicah Republike Slovenije. V izpodbijani 5. točki je določeno, da izdajo obveznic za plačilo odškodnine ureja poseben zakon. Načelo pravne države, ki obsega tudi načelo varstva zaupanja v pravo, zahteva, da zakonodajalec določeno razmerje ali pravico uredi dokončno in da se pri tem ne sklicuje na predpis, ki še ne obstaja oziroma niti ni določeno, do katerega roka ga je treba izdati. V praksi obstajajo številni primeri, ko vrnitev zaplenjenega premoženja ni več mogoča v naravi in bo morala biti vrnitev opravljena v obliki denarnega povračila. S tem ko zakonodajalec ni predvidel niti roka, v katerem bo izdal zakon o izdaji obveznic Republike Slovenije, ni dokončno uredil možnosti izplačila “odškodnine” v obveznicah in je tako praktično izključil to obliko povračila. Ker je zakonodajalec z izpodbijano določbo kršil načelo varstva zaupanja v pravo in s tem načela pravne države iz 2. člena ustave, je ustavno sodišče ugotovilo, da je izpodbijana določba v nasprotju z ustavo in določilo rok šest mesecev, da zakonodajalec izda predvideni zakon (odločba št. U-I-86/94 z dne 14. 11. 1994, OdlUS V, 153).
Presoja 3. člena Novele ZIKS
42. Izpodbijana določba določa, da se “nepravdni in pravdni postopki v zvezi z vrnitvijo zaplenjenega premoženja, ki so se začeli pred uveljavitvijo tega zakona, pa do dneva uveljavitve tega zakona še niso pravnomočno končani, končajo po tem zakonu.” Vsi pobudniki izpodbijajo to določbo, ker menijo, da v nasprotju z drugim odstavkom 155. člena ustave posega v že pridobljene pravice.
43. Iz zakonodajnega gradiva je razvidno, da se je zakonodajalec zavedal retroaktivne veljave izpodbijane določbe, vendar je menil, da retroaktivnost zahteva javna korist – preprečitev izredne finančne obremenitve države, ki bi lahko privedla do njene neplačevitosti.
44. Drugi odstavek 155. člena ustave določa, da je retroaktivnost dopustna le, če sta izpolnjena oba pogoja kumulativno; retroaktivnost zakona mora opravičevati javna korist in hkrati povratni učinki ne smejo posegati v že pridobljene pravice. Ustavno sodišče je že pri presoji 145.a in 145.c člena ugotovilo, da interesi javne koristi opravičujejo poseg v pravico do povrnitve škode oziroma do povračila za zaplenjeno premoženje. Zato pri presoji te določbe glede obstoja javne koristi veljajo isti razlogi. Ni pa točna ugotovitev zakonodajalca glede drugega pogoja, da izpodbijana določba ne posega v že pridobljene pravice, ker da bi pravico do vrnitve zaplenjenega premoženja upravičenci pridobili šele s pravnomočno odločbo o vrnitvi zaplenjenega premoženja oziroma o odškodnini za izgubljeni dobiček.
45. Kdaj pridobijo upravičene osebe pravico do povrnitve škode, ki jo uveljavljajo na podlagi ZKP in kamor sodi tudi povrnitev škode zaradi izgubljenega dobička v zvezi z zaplenjenim premoženjem, je določeno v samem ZKP. Neupravičeno obsojene osebe pridobijo pravico do povrnitve škode z dnem pravnomočnosti sodbe, s katero so bile oproščene obtožbe ali s katero je bila obtožba zavrnjena, oziroma s pravnomočnostjo sklepa, s katerim je bila obtožnica zavržena ali postopek ustavljen (prvi odstavek 539. člena ZKP). Dediči pridobijo pravico do povrnitve premoženjske škode s smrtjo upravičenca. Člen 541 ZKP izrecno določa, da v primeru smrti neupravičeno obsojene osebe dediči lahko nadaljujejo že začeti postopek oziroma ga lahko sprožijo v določenem roku – v treh letih od dneva pravnomočnosti oprostilne sodbe oziroma pravnomočne ustavitve postopka. Drugače kot ZKP ZIKS nima posebnih določb o zastaranju zahtevka za vrnitev zaplenjenega premoženja. Glede na to, da gre pri vračanju zaplenjenega premoženja za posebno pravico v zvezi s povrnitvijo “škode” zaradi neupravičene obsodbe, glede katere se ne uporabljajo določbe ZKP, je potrebno ugotoviti, da velja splošni petletni zastaralni rok, kot je določen v 371. členu ZOR.10 Upoštevajoč splošno pravilo, da začne zastaralni rok teči, ko lahko stranka svoj zahtevek uveljavlja, je potrebno ugotoviti, da je tudi pravica do vrnitve zaplenjenega premoženja nastala z dnem pravnomočnosti odločbe, s katero je bila kazen zaplembe premoženja razveljavljena.
46. Izpodbijani določbi torej posegata v pravice retroaktivno. V začetih pravdnih in nepravdnih postopkih morajo sodišča uporabiti druge, za upravičence manj ugodne pravne predpise za vrnitev – določbe ZDen in podzakonskih predpisov. Nesporno je, da so nastali tem osebam, ki so sprožile postopke v času veljavnosti prejšnjih predpisov, brez njihove krivde določeni pravdni stroški, ki jih je povzročila država s spremembo zakona.
47. Zakon v skladu s tretjim odstavkom 15. člena ustave lahko poseže v že pridobljene pravice le ob strogi ustavnosodni presoji po testu sorazmernosti, ki ga je ustavno sodišče v tej odločbi že obrazložilo. Zato je ustavno sodišče presojalo, ali so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji, ki opravičujejo poseg zakonodajalca v pridobljeno pravico. Pri tej presoji je kot bistveno potrebno upoštevati, da izpodbijana določba le omejuje ustavni pravici iz 30. in 33. člena. Neupravičeno obsojeni in njihovi dediči imajo še vedno pravico do vrnitve v naravi. Če vrnitev v naravi ni mogoča, imajo pravico zahtevati povračilo za zaplenjeno premoženje, ki pa se po spremenjeni določbi ne oceni več po splošnih pravilih odškodninskega prava, ampak po posebnih določbah ZDen in podzakonskih predpisov, izdanih na njegovi podlagi. Zakon v 145.b členu daje možnost odškodnine v delnicah, s katerimi razpolaga Republika Slovenija, v obveznicah Republike Slovenije ter odškodnino v denarju ob pogojih 50. člena ZDen. Zakonodajalec je dal neupravičeno obsojenim v primerih izplačila povračila za zaplenjeno premoženje ugodnejši položaj kot denacionalizacijskim upravičencem, saj za njih ni predvidel izplačilo povračila (odškodnine) v obveznicah Odškodninskega sklada. Kot je bilo že poudarjeno, izključitev pravice do povrnitve izgubljenega dobička, nastalega zaradi zaplembe premoženja, še ne pomeni, da neupravičeno obsojeni ali njegovi pravni nasledniki nimajo pravice zahtevati povrnitve morebitne druge gmotne škode (npr. zaradi odvzema prostosti) na podlagi ZKP. Ustavno sodišče ocenjuje, da je zakonodajalec imel nujen razlog, da je posegel v postopke, ki so v teku. Dejstvo je, da je v tem obdobju največ postopkov v teku in bi v nasprotnem primeru ne mogel doseči cilja, ki ga je zasledoval z izpodbijano spremembo in za katerega je ustavno sodišče že ugotovilo, da je legitimen. Cilja tudi ni bilo mogoče doseči s kakšnim milejšim ukrepom. Kot je bilo že omenjeno, je zakonodajalec upošteval poseben položaj oseb, ki jih je njegov ukrep prizadel, in predvidel ugodnejši položaj teh oseb pri izplačilu odškodnine v obveznicah. S tem je podano sorazmerje med posegom v pravico do povrnitve celotne škode oziroma v pravico do povračila zaplenjenega premoženja v njegovi dejanski vrednosti in enakimi pravicami vseh tistih, ki jim bo država še morala izplačati odškodnino ali povračilo zaradi krivic, povzročenih v povojnem obdobju. Ustavno sodišče je pri tem tudi upoštevalo, da bi bili z drugačno ureditvijo neenakopravno obravnavani tisti neupravičeno obsojeni in njihovi pravni nasledniki, ki še niso vložili zahtevkov, ali pa bo do oprostilne obsodbe ali ustavitve kazenskega postopka prišlo šele v bodoče.
48. Ker so osebe, ki so začele nepravdne in pravdne postopke, brez svoje krivde imele pravdne stroške, je ustavno sodišče odločilo, da mora zakonodajalec v roku 6 mesecev vprašanje povrnitve teh stroškov posebej urediti. Načelo pravne države zahteva, da država predvidi povrnitev tistih stroškov, ki jih je povzročila s spremembo predpisa, tudi če je sprememba predpisa ustavno upravičena.
B)–III.
Tretji odstavek 145. člena in prvi odstavek 145.č člena ZIKS
49. Pobudniki Alojzija Farič, Anica Cimperc, Alojzija Osvald in Mirko Lemež ml. menijo, da tudi določba tretjega odstavka 145. člena onemogoča povrnitev celotne škode, ki jim je nastala zaradi zaplembe premoženja. Dejanska vrednost premoženja, ki je imelo v času zaplembe precejšnjo vrednost, se naj ne bi smela presojati po času izdaje sklepa o vrnitvi, saj da je bila tržna vrednost (kmetijske mehanizacije, avtomobil) v času zaplembe dosti višja od sedanje tržne vrednosti. Kot primer navajajo, da je bil traktor v letu 1948 pravo bogastvo, sedaj pa je njegova vrednost zaradi tehničnega napredka dosti nižja.
50. Člen 30 ustave, ki določa objektivno odgovornost države za škodo, povzročeno z neupravičeno obsodbo, daje neupravičeno obsojenim osebam ugodnejši položaj pri uveljavljanju odškodninskih zahtevkov, kot bi ga imeli, če bi morali uveljavljati svoje zahtevke na podlagi 26. člena ustave. Ustava v 26. členu daje pravico do povračila škode, ki nastane z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, pod pogojem, da je škoda nastala s protipravnim ravnanjem organa ali osebe, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Neupravičeno obsojene osebe imajo z dnem, ko je kazen zaplembe pravnomočno razveljavljena, pravico do vrnitve tega premoženja in država se svoje odgovornosti ne more rešiti z dokazovanjem, da je sodišče ali sodnik ravnal “pravno”. Tretji odstavek 145. člena določa, da se v primeru nemožnosti vrnitve zaplenjenega premoženja v naravi povrne dejanska vrednost tega premoženja po času izdaje sklepa o vrnitvi in po stanju v času zaplembe premoženja. Kot je bilo že obrazloženo (16. točka obrazložitve), je zakonodajalec v skladu s 30. členom ustave v tretjem odstavku 145. člena izključil uporabo določb ZOR o neupravičeni pridobitvi in je povračilo za zaplenjeno premoženje glede obsega povračila škode izenačil s povrnitvijo škode po splošnih pravilih odškodninskega prava. Oškodovanci imajo torej pravico, da v primeru, ko vzpostavitev prejšnjega stanja ni mogoča, dobijo denarno vrednost, da si zaplenjeno premoženje lahko nadomestijo z novim premoženjem. To je mogoče le, če se vrednost zaplenjenega premoženja oceni po času izdaje sklepa o vrnitvi, ne pa v času, ko je bilo zaplenjeno.11 Zato so navedbe pobudnikov, da tretji odstavek 145. člena ne priznava popolnega povračila, kot to določa 30. člen ustave, očitno neutemeljene in je ustavno sodišče njihovo pobudo v tem delu zavrnilo. Ustavno sodišče pa ponovno poudarja, da ureditev po 145. členu velja le v primeru vračanja premoženja, zaplenjenega v kazenskih postopkih, ki so bili pravnomočno končani po 31. 12. 1958 (15. točka obrazložitve). Z ugotovitvijo ustavnega sodišča, da določba 145.a člena, ki določa posebno ureditev vračanja premoženja, zaplenjenega do 31. 12. 1958, ni v neskladju z ustavo, pobudniki ne morejo več uveljavljati svojega zahtevka na podlagi 145. člena, ampak na podlagi 145. a člena, ki določa, da se tudi glede vrednotenja premoženja smiselno uporabljajo določbe III. poglavja ZDen.
51. Pobudniki Alojzija Farič, Anica Cimperc, Alojzija Osvald in Mirko Lemež ml. v zvezi s spodbijanjem 145.č člena menijo, da določitev nepravdnega postopka krši njihove pravice iz 22. in 23. člena ustave. Sprememba stvarne pristojnosti naj bi pomenila, da bi o njihovi tožbi odločalo Okrajno sodišče v Mariboru v nepravdnem postopku in ne Okrožno sodišče v pravdnem postopku. Zakonodajalec ne bi bil smel določiti različnega varstva pravic pred sodišči in državnimi organi za enake zadeve – to je za vračanje zaplenjenega premoženja. Ker je za reševanje zahtev za vrnitev premoženja zakonodajalec predpisal nepravdni postopek, ki je po mnenju pobudnikov neprimeren za reševanje zadev s področja vračanja zaplenjenega premoženja, naj bi s tem tudi sodiščem onemogočil, da bi odločala brez nepotrebnega odlašanja.
52. Prejšnji 145. člen ZIKS ni določal vrste sodnega postopka za vračanje zaplenjenega premoženja. Zato je vrhovno sodišče na občni seji dne 21. in 22. decembra 1992 sprejelo načelno pravno mnenje, da o vrnitvi zaplenjenega premoženja odločajo sodišča v nepravdnem postopku. Novi 145.č člen je torej le uzakonil dosedanjo sodno prakso in v ničemer ni spremenil položaja upravičencev do vrnitve zaplenjenega premoženja. Zato so trditve pobudnikov, da bo na podlagi izpodbijane določbe o vrnitvi zaplenjenega premoženja odločalo okrajno sodišče namesto okrožnega sodišča, zmotne. Navedbe pobudnikov, da določitev nepravdnega postopka za obravnavanje zadev s področja vračanja zaplenjenega premoženja že vnaprej pomeni kršitev načela enakosti (14. člen) oziroma pravice do enakega varstva pravic (22. člen ustave) in pravice do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja (23. člen ustave), so očitno neutemeljene. Tudi nepravdni postopek je sodni postopek, ki je urejen z zakonom in daje strankam praviloma enake procesne garancije kot pravdni postopek (zakon o nepravdnem postopku (Uradni list SRS, št. 30/86 in 20/88). Tudi v tem postopku mora sodišče udeležencem dati možnost, da se izjavijo o navedbah drugih udeležencev, da sodelujejo pri izvajanju dokazov in da razpravljajo o rezultatih celotnega postopka (4. člen). V nepravdnem postopku se smiselno uporabljajo določbe zakona o pravdnem postopku, če zakon o nepravdnem postopku ali drugi zakon ne določa drugače (37. člen). Tako je drugi odstavek 154.č člena izrecno določil, da je revizija zoper odločbe druge stopnje dovoljena, ker drugače ne bi bila dovoljena (34. člen ZNP)12. Upoštevajoč navedeno ugotovitev, da so razlogi pobudnikov o kršitvi ustavnih določb zaradi določitve nepravdnega postopka očitno neutemeljeni, in da z vnaprejšnjo določitvijo nepravdnega postopka ne morejo biti kršene pravice iz 22. in 23. člena ustave, ustavno sodišče ni presojalo razlogov pobudnikov o neprimernosti nepravdnega postopka za vračanje zaplenjenega premoženja oziroma povračila njegove vrednosti.
C)
53. Ustavno sodišče je to odločbo sprejelo na podlagi drugega odstavka 26. člena, prvega odstavka 40. člena in 48. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Lovro Šturm ter sodnici in sodniki dr. Miroslava Geč–Korošec, dr. Peter Jambrek, dr. Tone Jerovšek, mag. Matevž Krivic, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Dragica Wedam–Lukić. Prvo točko izreka je sprejelo s šestimi glasovi proti dvema (proti sta glasovala sodnika Šturm in Jambrek), tretjo točko izreka je sprejelo s sedmimi glasovi proti enemu (proti je glasoval sodnik Jambrek), drugo, četrto in peto točko izreka pa je sprejelo soglasno. Sodnik Šturm je dal ločeno mnenje, ki se mu je pridružil sodnik Jambrek.
Št. U-I-60/98
Ljubljana, dne 16. julija 1998.
Predsednik
dr. Lovro Šturm l. r.
1 Stališče Vrhovnega sodišča v odločbi št. II Ips 27/93.
2 204. člen zakona o obligacijskih razmerjih določa, da terjatev za povrnitev negmotne škode preide na dediče samo, če je bila priznana s pravnomočno odločbo ali pismenim sporazumom.
3 V skladu z določbami ZOR o neupravičeni pridobitvi bi bilo terminološko pravilno uporabiti “povračilo” namesto “odškodnine”.
4 Kranjc, Začetki in razvoj lastnine v antičnih pravih, v Šturm et al., Varstvo lastninske pravice kot temeljne človekove pravice, Inštitut za javno upravo, Ljubljana, 1997, str. 62.
5 – Nemški zakon še vedno ne priznava dedičem polne odškodnine, ampak le v obsegu, kolikor jih je bila ta oseba po zakonu dolžna preživljati (prvi odstavek 11. člena zakona o odškodnini za ukrepe kazenskega pregona – Gesetz über die Entschädigung für Strafverfolgungsmaßnahmen). Nemčija pa je sprejela tudi poseben zakon o rehabilitaciji in odškodnini za žrtve ukrepov kazenskega pregona, ki so bili izvedeni v nasprotju z načeli pravne države na pridruženem ozemlju (Gesetz über die Rehabilitierung und Entschädigung von Opfern rechtsstaatswidriger Strafverfolgungsmaßnahmen im Beitrittsgebiet). Zakon je zajel kazenske sodbe nemških sodišč na pridruženem ozemlju, ki so bile izdane v času od 8. maja 1945 do 2. oktobra 1990, če so bile izrečene v nasprotju z bistvenimi načeli svobodne pravne države. Določbe tega zakona se uporabljajo tudi za kazenskopravne ukrepe, ki niso bili izrečeni s sodno odločbo. Zakon omejuje krog oseb, ki lahko vložijo zahtevo za povračilo škode. Vložili so jo lahko prizadeti, po njegovi smrti pa njegov zakonec, sorodniki v ravni vrsti, bratje in sestre in osebe, ki so imele opravičen interes za rehabilitacijo prizadete osebe. Zahtevo je lahko vložilo tudi državno tožilstvo, če prizadeta oseba temu ni nasprotovala. Glede vračanja premoženja, odvzetega s kazensko sodbo, zakon napotuje na uporabo posebnega premoženjskega zakona (Vermögensgesetz) in investicijskega zakona (Investitionsgesetz) kot splošnih predpisov o vračanju premoženja. Za primer, da premoženja ni mogoče vrniti v naravi, določata posebna pravila za določitev denarne odškodnine in s tem izključujeta splošna pravila civilnega prava za povračilo škode in izgubljenega dobička. Odškodnina ne dosega današnje prometne vrednosti odvzetega premoženja niti v primeru, ko je odbitek po degresivni lestvici najmanjši. Drugi zahtevki (npr. zaradi poškodovanja stvari, zmanjšanja vrednosti, nemožnosti uporabe) so izključeni (povzeto po Tappert, Die Wiedergutmachung von Staatsunrecht der SBZ/DDR durch die Bundesrepublik Deutschland nach der Wiedervereinigung, Arno Spitz, Berlin, 1995, str. 221).
– V Združenih državah Amerike ne poznajo objektivne odgovornosti države zaradi neupravičene obsodbe. V zadevi Korematsu v. United States (323 U.S. 214; 65Ct, 193; 89 L.Ed.194 – 1944) je Vrhovno sodišče potrdilo izvršilno odredbo predsednika Roosevelta s februarja 1942 o prisilni evakuaciji prebivalcev – po rodu Japoncev iz celotne zahodne obale v tako imenovane “ detention centers”. Kongres je že leta 1948 sprejel zakon, na podlagi katerega so upravičenci sprejeli preko 37 miljonov dolarjev odškodnine. V letu 1980 je Kongres ustanovil poseben organ (U.S. Internment Commission), katerega naloga je bila preiskovati kršitve proti ameriškojaponskim internirancem in na podlagi njegovega predloga je prišlo še do dodatnih kompenzacij v primerih, za katere je smatral to za primerno (American Constitutional Law, Ralph A. Rossum in G. Alan Tarr, St. Martin Press, New York).
6 Tomo Grgič, Varstvo človekovih pravic v kazenskem procesnem pravu, stran 177–188, Slovenija in Evropska konvencija o človekovih pravicah, Zbornik razprav, Svet za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Stran 182: “Republiški javni tožilec je v preteklih letih sicer vlagal zahteve za obnove postopka v tako imenovanih političnih procesih in jim je bilo tudi ugodeno, vendar te zahteve niso bile ravno pogoste, saj se je zanje odločal po svojem preudarku.
...da v kazenskih zadevah, pravnomočno končanih pred 1. 1. 1954, niti republiški, in kot nam je znano, tudi Zvezni javni tožilec sprva sploh nista vlagala nobenih zahtev za varstvo zakonitosti, očitno stoječ na stališču, da zahteva za varstvo zakonitosti v teh primerih ni mogoča. Da tako stališče ni pravilno ...saj je bila izjemna uporaba določb ZKP/48 izrecno omejena le na obnove kazenskih postopkov, pravnomočno končanih pred 1. 1. 1954, je jasno povedal tudi senat Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ko je sicer odločal o zahtevah republiškega javnega tožilca za obnovo dveh postopkov... Takemu stališču senata Vrhovnega sodišča je nato sredi leta 1990 sledila tudi praksa Javnega tožilca Republike Slovenije.”
7 Ključne značilnosti slovenske politike v letih 1929–1955, znanstveno poročilo Inštituta za novejšo zgodovino, Ljubljana, september 1995. Stran 89:
– Politični sistem, temelječ na pritegovanju množic v politično življenje prek OF (t.i. ljudska demokracija), je KP izrabila za obračun z meščansko opozicijo in za podreditev medvojnih političnih zaveznikov. Oblast je proti potencialni opoziciji nastopila s sodnimi procesi. Osnovni namen procesov s političnim ozadjem je bil “razkrinkavanje protiljudskosti” starojugoslovanskega režima, obračunati z razrednimi nasprotniki (trgovci, industrialci, kulaki), pa tudi s Cerkvijo in pripadniki nemške manjšine ter zapleniti njihova premoženja.”
Stran 90:
– Med najbolj značilnimi povojnimi procesi so bili procesi pred sodišči narodne časti, katerih namen je bil uveljavljati moralna načela iz NOB (obsojencem so poleg zapornih kazni pogosto zaplenili tudi premoženje in jim odvzeli državljanske pravice), procesi proti nacističnim vojnim zločincem, proti sodelavcem okupatorja, terorističnim skupinam, vohunom, saboterjem in organizatorjem “kraljeve” vojske v domovini, procesi proti trgovcem in industrialcem in t. i. kulaški procesi. Med političnimi procesi izstopajo Nagodetov proces (julij 1947), deloma duhovniški procesi (sodijo v različne kategorije) in dachavski procesi (1948–1949). Pri slednjih je šlo za politični obračun znotraj KPS in so nosili tipično obeležje stalinskih sodnih procesov (skonstruirane oziroma izmišljene obtožbe, sojenje pripadnikom iste stranke oziroma ideološkim istomišljenikom. Politično ozadje so imeli deloma še drugi sodni procesi.
– Sodstvo je postalo sredstvo razrednega boja in je temeljilo na politično zanesljivem, a strokovno neusposobljenem kadru.
– Po podatkih javnega tožilstva LRS je bilo v letih 1947–1949 pred rednimi sodišči v Sloveniji na smrt obsojenih 124 oseb, od tega za kriminalna dejanja (uboji, razbojništva ipd.) le osem. V letih 1948–1950 je bilo letno okrog 1000 političnih obsojencev, leta 1952 in leta 1953 91. Natančno število političnih obsojencev do leta 1948 še ni ugotovljeno.”
8 Ključne značilnosti – znanstveno poročilo (navedeno v opombi 6).
Stran 92:
“Nova oblast je v prvih povojnih letih najprej podržavila t. i. “sovražno” premoženje (nemško in premoženje sodelavcev okupatorja), kar se označuje kot “patriotična nacionalizacija”. ...Večina odvzemov premoženja v korist države je bila izvedena na osnovi zaplemb. Te so bile v kazenskem sistemu dopolnilna kazen za različne prestopke. Največ zaplemb so v Sloveniji izrekla sodišča poleti 1945. V državno last je z zaplembami do konca leta 1946 prešlo okoli 70% kapitala, vloženega v industrijo. Oblast je zaplembe uporabljala tudi kasneje kot dopolnilno kazen za tiste, ki jih je obsojala zaradi kršitev obvezne oddaje kmetijskih pridelkov in drugih kršitev zakonodaje.”
Zdenko Čepič: Agrarna reforma in kolonizacija v Sloveniji (1945–1948). Stran126:
“Zaplembe so predstavljale dopolnilni vir zemljiškega sklada, čeprav je bil največji posamezni delež zemlje ustvarjen na osnovi avnojskega odloka o zaplembi in prehodu nemške imovine in imovine nasprotnikov narodnoosvobodilnega gibanja v državno lastnino in na osnovi sodnih zaplemb. ...Na ta način je zemlja prihajala v zemljiški sklad tudi kasneje, ko je bila agrarna reforma v veliki meri že izvedena. Zaplenjena je bila na primer posest v celoti ali samo del tistim kmetom, ki niso oddajali določenega dela pridelka v času, ko je veljal obvezni odkup. ... Razmerje med razlaščeno in zaplenjeno zemljo v zemljiškem skladu kaže na značaj agrarne reforme v Sloveniji, ki je ob socialnem osvobajanju imela še izrazit narodno-osvobodilni namen. Na ta način je agrarna reforma v Sloveniji pomenila tudi obliko “patriotične nacionalizacije”. Vse zemlje, ki je bila v zemljiškem skladu na podlagi zaplemb, je bilo 50% (134.117 ha). Prav tako je bilo število zaplenjenih posestev v skladu največje (8447).”
9 Priloga k 9. poročilu o uresničevanju zakona o denacionalizaciji, Poročevalec, št. 27/95;
10 Člen 371 ZOR: “Terjatve zastarajo v petih letih, če ni z zakonom določen za zastaranje drugačen rok.”
11 Drugi odstavek 189. člen ZOR: “Povračilo škode se odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, razen če zakon ne odreja drugače.”.
12 Člen 34 ZNP Revizija ni dovoljena, razen če zakon določa drugače.

AAA Zlata odličnost